Nazdravimo z nesmrtnostjo.

 ...Sam imaš jo čašo čarodejno,
 sam naredi pitje si nesmrtno!
 Čaša tvoja je – življenje tvoje!
 Sam napolni z večnosti jo lekom!...
   (A. Aškrec, iz Čaše nesmrtnosti)

Uspelo mi je. Decembrski zapis, zadnji leta 2013. Ujet za rep lisice, za katero baje ne vemo, kako se oglaša, ima pa smisel za ritem. In Morsejevo abecedo.

Ko se v teh dneh sprehajam po mestih avstrijske Koroške in se ob večerih crkljam z nekakšnim gluhim vinom (moja nemščina, kaj morem) in me po sto in nekaj letih sredi nakupovalnega središča ustavi bivša sošolka, ki za svojo nadaljnjo poklicno pot bojda raziskuje finančne poslovne zmožnosti in trende tujine (v celovški Ikei na oddelku pohištva in preprog), ugotavljam, da je leto spet zbezljalo nekam mimo mene in da bom v 2014 še težje prepričal ljudi v svoj skorajšnji 24. rojstni dan. Še malo, pa bo trinajstice konec. Povsod naokoli so plakati in reklame, ki me pozivajo, naj bo moja najdaljša noč v letu nepozabna, večna. Kot tudi vsaka moja druga noč. In nepozaben naj bo moj dan! In moja malica 9. 3. 2011 ob 17 uri 12 minut. Večno! Nepozabno! Nepozabnost je politično sprejemljiv in neprepirljiv izraz modernega človeka za nesmrtnost.  

Želja po nesmrtnosti ni nič novega. Vse od faraonov, ki so si prvi izmislili pretirano umetelno zavijanje daril (domačih živali, pa tudi sebe), preko Shakespearja, ki je v 18. sonet navidez ujel neskončno lepoto ljubljenega (niti ne dekliča), v resnici pa sebi postavil nekamniti spomenik z besedami Ne bo se Smrt bahala, da trohniš / saj v mojih pesmih raseš večne čase. /Dokler vid videl bo in dihal dih / živele bodo, ti živel boš v njih. Tudi Slovenci nismo nič drugačni. Vodnik še danes sredi Krekovega trga prisega na poezijo namesto starih dobrih potomcev, Aškerčeva žila pa teče skozi čašo nesmrtnosti in nato dalje mimo Filozofske fakultete proti Kinu Vič. Apnenje žil ali čast? 
Želja po nesmrtnosti je torej nesmrtna in prav nič posebna, posebno pred zadnjim dihom. Kaj zapuščamo svetu? Nas bodo še pomnili? Smo se zapisali v vrtinec zgodovine ali izg(i)nili z vetrom kot Clark Gable in Vivien Leigh leta 1939? Toda, ali si res vsi želimo nesmrtnosti in večnosti? 

Glede na statuse zloglasne spletne Ksihtbukve (pomoč pisca: prevedite zloženko) nedvomno. Milijoni zapisujejo vsak svoj gib in premik v kontinuumu, imenovanem realni svet. Vesel sem. Grem k babici. Sem pri babici in se ravno pogovarjam z njo. Babica je super, poglejte instagram. Bil pri babici. Večerja. Klikni, dolgčas mi je. Učim se. Všečkaj, pa ti povem, kako rada te imam. Všečkaj, pa ti povem, kaj si mislim o tebi. Všečkaj, pa ti izdam, katerega spola si. Seveda je nemogoče viseti vseskozi le na FBju. Ne pozabimo, da je nujen skok na Čivker, kjer je namestnica asistentkine asistentke iz prve roke objavila novico o kosilu Adama Lavina. Globalna vas večnežev, saj pravim.

Ne zanikam, da sam ne bi bil rad pozabljen. Celo ta blogopis verjetno ni nič drugega kot želja devetega kroga podzavesti po opaženosti in potrditvi. Freud bi imel kaj pripomniti. Pa vseeno - obstaja velika razlika med socialnimi omrežji, kjer dnevno dozo potrditve žili dovede gumb všeček (si predstavljate resnost razsežnosti povišane stopnje depresivnosti, če bi spletna omrežja dovolila UNlike, oz NEvšeček?) in ljudmi, ki z velikimi zapami polnijo svoje čaše z nesmrtnostjo in je ta le postranski proizvod. Vedno bolj sem prepričan, da nesmrten in opažen želi postati predvsem človek, ki se utaplja v morju povprečnosti in neizrazitosti. Ker njegova dejanja in dosežki niso dovolj veliki, da bi nosili dleto za klesanje v steber zgodovine, poskuša tavšati lastno življenje za to eno dejanje. Tisoč povprečnih statusov za en, končni, neumrljivi status. 

Ljudje, ki so večni brez izbire, večni na tisti pravi način, ne zaradi ene posrečene pesmi, ki ni bila v disharmoniji in je imela več kot 3 takte, vedno bolj bežijo od javnosti in mečejo sivino na svoja življenja, da bi lahko živeli zasebnost. Modri ljudje se namreč zavedajo razsežnosti in teže večnosti, zato želijo biti minljivi in končni. Nespameten človek vidi le nebo in si želi obesiti svojo zvezdo nanj. Moder človek ve, da bo moral to nebo  vedno nekdo nositi, z vsem zlatom in srebrom, s katerima je bilo ovenčano.     

Prav zato vam v prihodnjem letu želim čim več minljivih trenutkov. Minljivost grenkobe je upanje. Minljivost sreče pa pogoj, da jo znamo ceniti. Minljivost je tudi tista, ki vas bo peljala v pristni svet, najožji vašim mislim in srcu. Konec koncev je večnost sestavljena iz minljivih trenutkov, mar ne?

Ljubljeno 2014.

Vaš MM.

Pianino, pijanec in svetilka.

En eden 
in še en eden
nista dva
sta več kot eden
in sta Eden. 

Tokrat je ponovno čas za zgodbo, ki bo zgodba le zato, ker jo sedaj prepripovedujem in poskušam ubesediti tisto, čemur sem bil priča na svoj 24. in nekaj rojstni dan konec letošnjega oktobra.

To je bil drugi dan praškega srečanja Evropejcev, ki smo študirali v Združenih državah Amerike. Življenje preko luže nas je zbližalo, zato se vsako leto dobimo v enem izmed evropskih mest, kjer gredo naši pogovori preko ustekleničenih spletnih pogovorov in čvekanja. Objem na daljavo si je mogoče predstavljati, ne pa ga tudi čutiti. K sreči se naše srečanje vedno slučajno odvrti nekje okoli mojega dneva rojstva in mi tako priskrbi neizbežen razlog, da uidem telefonskim klicem in tistim praznim sporočilom, ki vsebujejo vsega dve besedi, po možnosti od neshranjene številke. Sam ne dam veliko na darila, cenim pa izvirno zapisano željo, ker le-ta jasno kaže na to, da si je človek vzel čas, premislil, in našel tistih nekaj drobtinic, ki so osebi lastne, posebne in mu dajejo obraz. Kako osebne so želje po raznih omrežjih prepuščam vam. Po lastnih izkušnjah polovica želja po gosje odgaga vse najboljše, druga, izvirnejša, pa temu doda še dvopičje in zaklepaj.

Po prijetnem večeru v bližnjem baru smo se okoli polnoči vračali skozi široke habsburške ulice in se odločili, da bližnji tržec zajamemo z nekaj ovinka, saj je izpod ene izmed uličnih svetilk prihajal prešeren jazzovski venček. Polnočno preigravanje v Pragi ni nič posebnega, saj je ta upokojena prestolnica evropskih valov kulture in oblasti eno izmed evropskih mest, uspešno pridruženih evropskemu projektu pianov na prostem. Iz pianina, namenjenega  mimohodcem in redkeje mimobržcem, je neki suhljat Nemec izvabljal prijetno melodijo dvajsetih in okoli njega se je nabrala že kar lepa gruča tistih, ki smo se po melodiji pozibavali kot pozabljene breze in se nasmihali prstom, ki so drveli po temi tipkovnice.

Nenadoma se je nekje za nami začelo kruljenje in nekaj vpitja. Skozi ljudi sta se pridrenjala dva nabuhla, zapita starčka z vonjem po čebuli in odtokih. Z njiju so kot lubje viseli kosi oblek, in med tem, ko se je višji izmed dveh držal svetilke, da ga Zemlja ne bi zvrnila na tla, se je mlajši s čudnimi glasovi, ki so namigovali na psihično zaostalost, zrinil na stol ob pianista in ga začel gledati v prste. Nekaj ljudi se je oddaljilo, Nemec pa je v slabi angleščini začel vsiljivca nagovarjati naj se mu umakne, ker igra. Iz pijandure se je utrgal nejasen brobot, grimasa se je zastrmela v obraz in pokazala na tipke. Nato je začel prijemati njegove roke in v negodovanju ljudi mu je Nemec zabrusil, da se tukaj dogaja umetnost in naj se hitro pobere. Ljudje so stopili še korak nazaj. Sam nisem vedel, kaj naj si mislim. Starec je rušil umetno opojnost in svež zrak večera, hkrati pa si v svoji omejenosti ni znal pomagati. Cestni paberki so pač neukročene veje sadnega drevja, ki rastejo po svoje, nikoli ne obrodijo sadov, če pa že, je sadež grintav in kisel.

Tedaj je starec dvignil roke na tipkovnico in udaril prvi akord. In še enega. In še enega. Vsi po vrsti so bili točni in v sozvočju z melodijo, ki ji je izvajal Nemec. Stopili smo korak nazaj, nato pa dva naprej. Nemec je nehal igrati. Poznate to skladbo? Pijanec je obdržal roke na tipkah, ga pogledal in spet izpustil glas, tokrat nekoliko podoben grlenim bluzovskim brnenjem, ki so nekoč prihajali iz ust Louisa Armstronga in njegovega Čudovitega sveta. Nemec je čakal, in čakal je tudi neznanec. Čakali smo vsi.

Nemec se je nato tiho sklonil in zaigral naprej, starec pa skupaj z njim. Oči slednjega so žarele, glava je valovila v melodiji, ustnice so šobile jazz. Skladba, ki je pred nekaj minutami zvenela lepo, a predvsem pravilno in naučeno, je sedaj dobila popolno vzdušje in globino dvajsetih in čas je mineval nekje med neskončnim venčkom, preigravanjem akordov in brnenjem človeških ustnic. Umetnost nima jasne in enovite definicije, a kadar smo ji priča, o njenem bistvu ni dvoma.

Z nasmeškom smo strmeli v neznani par, neznani sebi in neznan drug drugemu, a dva tuja para rok sta tokrat pripadala eni duši. Nekateri so nerodno začeli iskati denarnice, drugi se stiskati k svojim, tretji so se umikali dlje, ker poraza svojih misli niso prenesli. Tako sta igrala in preigravala skladbo za skladbo naslednjih dvajstet minut. Zbiralo se je vedno več ljudi, šepetali so in se čudili, ter se nasmihali nenavadnemu paru. Tedaj se je sredi vse te češke zmede neznanec nenadoma ustavil, nekaj zabrbotal svojemu prijatelju, ki se je kot na ukaz odlepil od svetilke in skupaj sta odkolovratila stran od nas. Nemec je še nekajkrat poskusil poklicati neznanca nazaj, a le-ta se je samo razburil in se umaknil v temni del trga, nato pa v ulico in neznano kam. Nemec je naprej pogledal nas, nato pianino, nam pokimal in pianino zaprl. Umetnost se je za to noč izpela. Ljudje smo se pokorno umaknili in se kesali.

Ko smo odhajali, si z dekletom nisva dovolila glasnega pogovora. Čeravno naju nihče ne bi razumel, je je bila teža premočna. Kdo je bil ta neznanec? Kakšna je njegova preteklost? Od kod mu znanje? In predvsem: kaj se mu je bilo zgodilo? Kateri trenutek mu je pohabil človeško zunanjost in ga zaklenil v pokotno lupino? Bi imela glasba dovolj moči, da bi lupino strla in ga vrnila?

Prijateljica je mnenja, da je šlo le za avtista. Sam v to močno dvomim. Njegove oči so bile preveč odzivne, njegova osredotočenost preveč jeklena. Zdelo se je, da v tistem trenutku spet vse razume in se zaveda svojega talenta. Nekje v zvenu melodije, globoko v zablodeli misli se je moral utrniti spomin in dati rokam moč, da izpovejo vso lepoto, ki se je skrivala tako globoko za zarjavelimi usti, da je niti izgovoriti niso bila več sposobna.   

Tu se moja zgodba, ki so jo videle oči, konča. A moj duh bi ostal nemiren, zato sem neznancu dal svojo, izmišljeno zgodbo. Ne vem, čemu, vem le, da njemu v čast.

Bohumir Ctiradov se je rodil leta 1945 v ugledno praško družino, ki se je trudila za oživitev povojne Prage. Po končani srednji šoli je na akademiji za glasbo začel s študijem klavirja, za katerega se je navdušil ob poslušanju očetovih plošč jazza. Leta 1968 je bil med praško pomladjo vnet zagovornik liberalizma, in zato pod sovjetsko nadvlado izgubil službo učitelja klavirja. Desetletje životarjenja in samevanja ga je osamilo od družbe. Osamosvojitve od režima nikoli ni priznal. Rad ima češko strdlo in ga žveči, med tem ko na Karlovem mostu ocenjuje poulične glasbenike. 

        

Za jesen ni sodišča.

V lica kraljica,
zdrah in namer,
v plašč kot lisca,
bahaška, ne zver
v nasmehu devica,
preprostih manir. 

Prišla je. Prikradla se je v vse kotičke naše deležele, vsako njeno ped, vse do najglobljih predalov naših omar. In sedaj se bohoti pred nami, kot bi nam očitala, zakaj se čudimo, saj je vedar tu že od vedno. In res ji ljudje delajo krivico. Mnogi se sovražno zapirajo pred njo v pretirano ogreta stanovanja in žalujejo po poletju, katerega jih je grdo okradla, spet drugi že dvigajo nosove in z resnimi obrazi vohajo sneg in zimo ko jim v nosnice dereta smog in hlad. Jesen se zdi kot nekakšn paberek na strnišču letnih časov, ki zapolnjuje luknjo med kraljevinama sonca in ledu. Pa vedar ima jesen najmanj sovražnikov. Najmanj slabe volje pade se izlije nanjo. Zakaj? Ker je jeseni vse odpuščeno. 

Pomislite samo na staro slovenceljsko tradicijo, da je vse, kar prihaja slabše, kot je sedaj, boljše ne bo nikoli, tisto kar je, je pa tako ali tako zanič. Poglejmo primer. Ko je poletje vroče, se prvih nekaj dni ljudje bahaško nastavljajo žarkom sonca, se jim dobrikajo in razkazujejo. Tako razgaljenje osebkov človeške rase poteka v nekaj stopnjah, ki jih nekateri preskušajo in jim dodajajo nove, recimo temu manj okusne faze, ki se vrte nekje okoli popka. Sam zaupam osnovnima načeloma, t.i. primernosti in situacije, ki pa sta v zadnjih letih pod vplivom prosvetljene Amerike zastarala in se vse bolj unikata načelu več je zadnjice, manj je blaga.

Kakorkoli, da ne zaidem v pretesne, mislim, teme - po nekaj dnevih pasje vročine se po kotih začnejo vlačiti človeški pudlji, mešančki in bernardinci in začnejo renčati o nemogoči vročini, ponorelem svetu, propadu sveta in nasploh o bolestnih podražitvah sladoleda na Hrvaškem. Umikajo se v najtemnejše likalnice svojih ut, brezglavo navijajo klimatske naprave nekje na mrzišče in pri izstopu iz avtomobilov vsakič doživijo manjši kapič.V navalu hudega bi bili prepravljeni celo lopatati sneg - če jim seveda ne bi bilo prevroče.

Zima je seveda premrzla, pretemna, dan je prekratek, noč predolga, ceste preumazane. Za božjo voljo, kje je vendar poletje? smo poslušali marca letošnjega leta, ko nam je zima po dolgih letih natrosila dovolj snega, da se otrokom ni bilo treba sankati po oslinjenih gričih in da so ga v živo videli celo piranski otroci. Ne želim biti zloben - prav danes sem na radiu namreč ujel vest, da so na današnji dan otrokom Pirana in okolice pripravili pripravili umetno smučišče, da bi to ledeno dobrino lahko vsaj kdaj doživeli v živo. Kako lepo. Prav res si želim, da vsi ti otroci ne bi bili oddaljeni od najbližnjih smučišč kar poldrugo uro vožnje. Sicer pa iniciativo, da bi se tradicija smučanja in ostalih zimskih radosti razširila tudi na Obalo le pozdravljam in ji želim uspeha. 

Pomlad? Preveč mokra. Ja, preveč mokra. In prepočasi se umika poletju. In obenem vse preveč mrzla za pomlad. Pa spet pretopla. Le kaj je narobe?

In ko ostale letne čase bičajo nezadovoljni vzdihi, se jesen prijetno muza. Edinole njej je dovoljeno vse, predvsem pa ji je vse odpuščeno. Ko je premraz, se ljudje tolažijo, ni kaj, jesen je tu. Ko so dnevi svetli in topli, se sliši nostalgična hvala jasnim jesenskim dnevom, ki obujajo misel na poletje in še zadnjič vabijo v lahkotna oblačila. Če jutro prebudi slana, ljudje pogledujejo v gozd in si obetajo bogate kostanjeve letine. V vetru družine hodijo na sprehod med baletne nastope raznobarvnega drevesnega okitja. Jeseni prvi sneg nikoli ne zapade prekmalu.

Jesen je moj naljubši čas.

Strip? Življenje.

Moja prijateljica je nekoč rekla, da ne mara jeseni, ker je jesen otožna in napoveduje konec, umiranje. Če prav pomislim, je to res. Polja so opustela, na vrtovih ostaja nekaj osamelih gredic zimske solate, radiča, motovilca, grobo prekritih z belimi plahtami. Letovišča odmevajo od korakov. Drevesa okostenevajo. A jesen ne priznava svoje otožnosti. Še več, v spanec odhaja dobro pripravljena in bogatejša kot kdajkoli. Jesen je ponos narave, saj na vsakem koraku kaže, kako delavna je bila tekom leta in kako trdno si je prislužila počitek. Morda je prav to tisto, kar nas plaši. Jesen se kot pav kiti pred nami, nam pa se zdi, da nam je leto spolzelo iz rok in da nismo opravili prav vsega, kar smo si zadali. Pred zakladnico se vsak bogataš zdi siromak. Jesen lahko mine v pričakovanju, ali pa je obtožujoče zrcalo, ki nas sili v razmišljanje in spomine in nam zato ponuja mrakobne, megličaste večere. A jesen ne obsoja. Jesen odpušča, kot je odpuščeno njej. Vedno znova in znova.
In morda ji ne bi bilo napak slediti.

Foto: Sara Černe

Stvarnost v e-kvariju

Dovolj časa sem že doma, v "svetu napredka", da lahko z nekoliko zdrave distance pogledam na vzhodnoazijsko kulturno izkušnjo, ki je v meni pustila mešane občutke. Njena narava je čudovita in vedno znova in znova se mi potrjuje misel: Človekova domišljija je šele drugi idealni svet. Prva je narava brez človeka. Čutiti objem slona na vratu in se z njim škropiti v reki sredi džungle, slutiti mišični trzaj tigra na svojih prsih ter gibkost kače na ramenih in se potopiti v kraljestvo koralnega otoka so sanje vsakega otroka, in ta otrok jih je doživel. A narava se je na Tajskem prisljena umikati in uklanjati.

Ker je ta tursitična meka še do pred nekaj časa bila med manj tehnološko naprednimi, so skoki, ki jih dela sedaj, toliko bolj kakofonični. Ne skače po notah, kot se po njih Julie Andrews sprehaja v svojih filmih, temveč jo premetava za celotne lestvice. In v tem pogledu še zdaleč ni osamljena. Kot bi se navadna gosenica ne zmenila za evolucijo, si vzela krila in se v prepričanju, da je osvojila ves čar letenja, vrgla v globino skupaj z drugimi metulji, ki tako prešerno švigajo skozi zrak. Trden pristanek? Kaj pa vem.

A nazaj k tehniki. Moja boljša tričetrtinka se že nekaj časa pripravlja na nakup tablice, za katero sva upala, da jo ugodno stakneva kje na vzhodni hiperkatodičnosuperelektrofazičnivsenadotik polobli. Prvi dnevi so dobro kazali; tablic in njihovih lastnikov je bilo več kot v Ljubljani plačljivih parkirnih mest, lastniki tablic pa niso na noben način kazali, da bi spadali v premožnejše družine, zatorej bi si morala dva zahodnjaka nekako že privoščiti to čudo, ki je obenem knjiga, računalnik, notesnik, fotoaparat in intimni prijatelj (gre za dotikanje s prsti, mar ne?), nemara pa še ob nedeljah ne počiva. Bojda najnaprednješe tablice znajo celo kuhati, previti dojenčka in sprehoditi sosedovega cucka. Kaj pa vem.

Vse podrobneje sva oprezala za trgovinami s tehniko in iskati ugodne ponudbe firm, ki bi morda zvenele vsaj približno poznano. V resnici pa sva najbližje ogriženemu “Jab’čku” prišla prav na stojnici s sadjem. Začela sva opažati, da so table in tablice prav povsod okoli naju. Povsod. V muzejih so zastirale umetnine, v samostanih so požirale zlato Bud, v parkih so skrivale obraze sprehajalcev, na plažah so soncu kradle obraz počivajočih, v vodi so služile za plovce, v restavracijah so same naročale jedi in zanje tudi plačevale, v trgovinah so računale namesto glav številke do sto. Ti vseznalčki so postali celo najin prvi stik s človekom. Še malo, pa bili še ekrani poševni nad rumenozobim nasmeškom. Kaj pa vem.

Vedno pogosteje so se najine minute na stojnicah odvijale po sledečem redosledu:

Ona: Bi lubenico?

On: Bi. (Začneta krožiti okoli sadja in upata na pozornost prodajalca, ki igra igrice na tablici)

On: Sawasdee ka. (Prodajalec še vedno neodzivno igra igrice in zakolne ob izubljeni rački za 2 točki.)

Ona: /glasneje/ Sawasdee ka! (Prodajalec zazna šum v svojem okolju, a mu ne posveti pozornosti.)

On: /Prodajalcu pomaha pred očmi. Bedak bi namreč od njega nekaj kupil in mu naredil kupčijo, od katere bo lahko prodajalec živel. Saj pravim, bedak pač./

Prodajalec: /zdolgočaseno/ Wa? ( *What?      Op. pisca)

Ona: /Pokaže na lubenico./

Prodajalec: /Pozabi nanju, igra dalje igrico, verjetno stopnjo dve podiranja rožnatih kock./

On in ona: /Poparjeno odideta./

Kaj pa vem.

Tam doli je norija dosegla stanje, v katerem je na Tajskem nujno, da imate tablico. Morda tudi pljuča, ampak vsekakor tablico. Prijatelj Tajec mi je pojasnil: “Kdor je nima, je niče.” V potrditev me škljocne z novo tablico in me objavi na ksihtbukvi. "Zdaj vem, da si res na Tajskem," mi zatrdi. "Jaz tudi," odvrnem in malomarno pogledam na svoj telefon, čigar funkcije se končajo nekje pri sporočili, klicih in štoparici. Z Andrejo se pogledava. Tablica je nujna. Pogojuje družbeno veljavo. Morava jo dobiti! Tablica pogojuje človeški obstoj. Nebogati Tajci tako v obupu uvažajo cenene ponaredke, ki imajo le možnost fotografiranja in igranja igric, ali pa je celo fotoaparat plastična igračka za videz. Tako tablico dobite za 10 evrov, kupite pa najlažje na stojinicah s solato. In sploh se ne šalim. Ljudje s preprodajo rabljenih ponaredkov poskušajo okrepiti družinski proračun kar med kupi ingverja, solate in nekaj krapi. Tablice na kilogram. Včeraj ponarejene. S celim jabolčkom. Kaj pa vem.

Tablice so norijo slikarjenja povzdignile na nov, nezamisljiv nivo. Ljudje slikarijo in gledajo skozi to elektronsko “okence” ob najbolj neenovitih trenutkih in zdi se, da neposrednega pogleda sploh niso več zmožni. Očesnemu stiku se izogibajo, radi pa bi se s teboj slikali. Na tem mestu ne govorim le o vzodnjakih, čeprav še nikjer nisem čutil takega duhovnega uboštva, pa čeprav jih tako radi enačimo s ponotranjenostjo in duhovnostjo. V vsega nekaj letih so odvrgli plašče nirvane in se "osvobodili" v svet navideznosti in olepševanja, kjer vsakdo lahko najde vsaj eno lepo sliko sebe. Ljudje bi radi pozabili na obraz v ogledalu, zanje je grdi svet stvarnosti končan in odvržen na smetišče časa. Tablice in ostala eletronika zavzemajo in uokvirjajo njihov svet in ga nasilno stiskajo v nekajcentimetrski pravokotnik nezdrave svetlobe in pretiranih barv. Kaj pa vem.  

Ima me celo, da bi objavil nekaj slik skupinskega kosila na Tajskem, pa nočem razkrivati obrazov. Naj bo dovolj opis. Peterica fantov, vsak zatopljen v svojo dil’co z občasnim vzdihom in mlaskanjem. Ne morem si misliti, kakšen je večerni pogovor s starši:

“Kako je bilo?”

“V redu.”

“Kaj ti je kaj povedal?”

“Vmes mi je na klepetu napisal, da je nekaj bolan., samo še nisem odprl sporočila.

Kaj pa vem.

Rekli boste, da pretiravam, ko govorim o razčlovečenju človeka, a meni se zdi, da nikakor ni tako. Pot v prepad je tlakovanja z najfinejšim mozaikom in stoletja osvobajanja kritične misli bodo ob takem odnosu zgrmela v globino v nekaj letih. Kaj vem? Vem, da sva se vrnila brez tablice in da še vedno veva, kako izgledata najina obraza, pa čeprav sva morda nefotogenična in nosiva posledice pre in nadokusne tajske kuhinje. In prsti na koži so še vedno najlepši občutek pod soncem.  

Morska Pravljica

Pripis: Ker sem tako dalec stran, je tehnicna zmesnjava dovolj silovita, da mi je morski zefir odpihnil vse stresice. Obljubim, da popravim, ko se vrnem med domace elektronske sicnike in sumnike, do takrat pa naj bo, ce recem, da imam opeceno kozo. Mislite si, kar si hocete.   
Nekega dne, ko je ob Andamaskem morju vel prav taisti Zefir, ki je meni odpihnil stresice, se je med vrveco mnozico, ki je teptala bisernati pesek in s svojim veseljem poskusala preglasiti sum morskega bucanja, sprehajal mlad par. Njuni podplati so srkali cisti sip, ki se je kot prijetna svila razlival med prsti in tekel dalje proti vodi. Dlani so opajale dlani, nasmesek pa se je sramezljivo kradel izza njenih valovitih las in preskakoval na njegove bele zobe, ki so hvalisavo pobliskavali izpod ocal. Hodila sta in hodila, se spominjala potovanja in si obljubljala nova in nova, vsakic drugacna in vsakic brezskrbna. Gospa Starost takega para niti pogledati ne bi upala, kaj sele, da bi jima ze poskusala leci na sence.

Dan je vlekel svojo nit in popoldansko sonce je razzarelo pescine. Tedaj je mladi par naletel na delfina. Ne tistega pravega, igrivega morskega prekucuha, pa vseeno se kako pravega - v oceh nekega otroka. Delfin je bil namrec narejen iz peska in se je na zgocem soncu susil v pravo umetnisko skulpturo. Njenemu ah-anju in oh-anju ni bilo konca, on je navrgel nekaj navidezno pametnih o bioloskih razmerjih in vrsti delfina, oba skupaj pa sta se prav ponosno nastavila objektivu in ovekovecila trenutek.

''Le glej, da ga ne pohodis, ko si vedno tako nerodna,'' se je zasmejal on, ko se je sklanjala blizje k delfinu in ga poskusala poslikati z vseh strani. Njen pogled je bil en sam ocitek. A trajal je le sekundo - sipki pesek se je izmaknil eni nogi, druga pa je pristala ravno na delfinovem repu.

''Kaj sem ti rekel?! Nerodna kot si, si sla in unicila umetnino nekemu otroku, ki se je verjetno trudil vse dopoldne!''

Vedel je, da so besede zarezale tja, kamor je najbolj bolelo in kot poglavar sodisca je stal nad njo, ko je tiho poskusala popraviti rep. A oseka in sonce so vodo, to pomembno vezivo, umaknili mnogo predalec, zato so na repu ostale vijuge drsecih prstov. Preden je lahko se kaj omenil, je tiho vstala in odsla dalje po obali. Vedel je, da joka. Vedel je, da mu ni vseeno. A ni sel za njo. Se bo ze spametovala.

Sonce je prelomilo svoj lok nad morjem in zazarelo v odhajajocih barvah. Plaza se je pocasi spraznila in morje je spet postalo glasnejse od ljudi. Pesek se v ozadju zgubljlal v zelen plet palm in ostalega grmicevja. Do prvega mesta je bilo vsaj pol ure hoda. Ni se se vrnila. Zacelo ga je mraziti. Mora jo pocakati. Obala se je nadaljevala kilometre in kilometre dalec in odmik s tocke, kjer ga je zadnjic videla, bi bil nespameten. Verjetno se je ze prekuhala, prevrela in se vraca po njegov visokostni odpustek. No, ali pa vsaj besedo. Lepo bi bilo, ce bi se vsaj pokazala, pa ceprav od dalec. Molk ne bi bil prvi in ne zadnji.

V zaru sonca je nenadoma od nekje pritekel kodrast decek, ki je v svoje lase lovil ves blesk odhajajocega dneva. Pritekel je k delfinu in viknil:''O, hvala, gospod, ker ste mi cuvali delfina. Res me je skrbelo zanj! In kako lep vzorec ima! Se bolj lep in poseben je kot prej! Pomagajte mi dokoncati delo, da bo ves pisan."

Fant ni mogel verjeti svojim ocem. Pokorno se je spravil na kolena in z deckom sta popisala delfina s kamencki, skoljkami in odtisi prstov in rok. Smeh otroka je bil tako prijeten.

"Joj, sonce je zaslo! Domov moram!  Se enkrat hvala!'' je dahnil decek in stekel proc tako hitro, kot je prisel.

Fantu se je naenkrat zazdelo, da v daljavi vidi postavo, in hitro je zacel grabiti pesek na kup. Poleg delfina je ustvaril lepo morsko zvezdo, jo okrasil in se zazrl vanjo. Na sredino je postavil najlepso belo skoljko, ki jo je nasel na obali. Nekaj manjka. 
Pocasi in okorelo je s prstom v pesek zapisal besedo OPROSTI.

Presel je mrak in soj lune. Strah se je menjaval s hladom in nemirom. Kaj naj? Kaj menis, delfin? Zakaj sem bil taka mora? Prinesi mi jo nazaj. Svoje telo je premaknil nekoliko visje na obalo in legel vznak. Mesec, ti, ki vse vidis in molcis, daj mi malo svoje modrosti, kaj pravis?  

Tedaj je morje je nenadoma zazarelo in fant je moral zamizati. A preden je lahko odprl oci, da bi nasel vir neznane svetlobe, ga je objela prijetna topplota in za trenutek se mu je zazdelo, da v glavi slisi otroski smeh. Glava je omahnila na topel pesek in prsa so se vdala globokemu dahu. Iz morja se je nenadoma dvignil kodroglavi decek, zarec kot plamen, stopil k fantu, se nasmehnil in s pobral belo skoljko. Nato se je pocasi dotaknil zvezde. Ta je zazarela z rdecim plamenom, kot tudi crke pod njo. Nato je v dlan pobral nekaj belega peska, ga dal v skoljko in ga dahnil v morje. Le-to se je dvignilo, zasumelo in oblilo pescenega delfina, ki je nenadoma ozivel in se igrivo pognal v morje. Bela skoljka mu je krasila celo.

"Pozdravljen, Beli Delfin, prijatelj moj. Cas je, da greva." Decek je zajahal delfina, se se enkart uzrl proti obali in s svetlobo izginil.

Dekle je ves ta cas tavalo po obali in se poskusalo spomniti cesar koli, kar bi ji bilo znano. Sence so jo plasile in noge so hitele hitreje kot kdajkoli. Nenadoma je v daljavi uzrla rdeckast soj ognja in mu stekla naproti. Vse mocneje in mocneje je zarelo, dokler ni bila ze cisto blizu. Ogenj je ugasnil in zdelo se je, da tudi vsi njeni upi. Tedaj ga je zagledala, mirno specega ob obali, ob veliki pesceni zvezdi in zarecem napisu OPROSTI. Tiho ga je objela, ga poskusala zbuditi, a namesto tega je nenadoma obcutila neverjetno tezo na vekah in zaspala je ob njem.

Zjutraj ju je prebudil topel sceget sonca, ki se je odpravljalo na novo pot. Objeta, brez besed, sta drud drugemu podarila odpuscanje.

"Kako si me nasla?"

"Ogenj, ki si ga prizgal, je bil dovolj. In nato sem nasla se zvezdico in napis. Kaj si zazgal?"

"Nicesar, o cem govoris?"

Spustila sta se nizje ... a glej! Zadnji val plime je pred njuninimi ocmi izbrisal besedo, na mestu, kjer je bila se prejsnjo noc zvezda, pa je lezala pravcata morska zvezda.

"Ves, da te imam rad, ne?"

"Seveda, jaz tudi tebe, to je zapisano v kamen!"

"Dobro. Vedi, da bom prav zato se mnogokrat potreboval pesek ...''
    
  
          

Učitelj, dijak ter igra Med dvema ognjema

Južni Junij ni.

In beležnica se odpre.
In nova obveznost pride.
In nova naloga vzide.
In tužni junij je.

Junij bi lahko mirno preimenovali v Morij. Morda Brezpogojnij? (Med dijaki je bojda zelo poveličano ime Brezpopravnij, ker sicer sledita mesec Danebošmislildagrešnamorij in Asebošžespravučitnij.) Kar nekajkrat sem se vrtel okoli računalnika, in žvečil težke misli. Težke so te misli, težke v prosvetno mater, a me hkrati iskreno tolaži misel, ki mi jo je kot za šalo navrgla Andreja včeraj popoldne: "Se sploh zavedaš, kako lepo je, da imava tako polna urnika? Da sva mlada in delava?!" Brez skrbi, še kako se zavedam, zato poročilom nikakor nimam namena odvzemati neizpodbitne ter samoklicane pravice, da noč in dan perejo in cedijo povsem enake teme z morečimi zvoki in žolčnimi obrazi v ozadju, kot da še vedno nihče ne ve, v kakšnem superfekalospredajzadajmaloidnem (odpeto na melodijo Mary Poppins) stanju smo.

Tokrat bi rad besedico ali dve namenil tistemu, kar znamo, oziroma, česar ne znamo. Za kar se trudimo, oz naj bi se trudili. Stene pred zbornico, na primer, vsako leto postanejo "Zid objokovanja" (za to izvrstno poimenovanje se zahvaljujem, naj ne zameri, našemu gospodu ravnatelju). Jokajoči stavki se začenjajo po znani Metuzalemski enačbi "Joj, gospod profesor, gospa profesor, kaj bi se dalo samo še eno možnost? Samo še eno? Saj je konferenca šele čez 27,5 ur?" Kaj si pa počel/a med letom? "Veliko drugih stvari..."  V primeru, da popusti starosta in postavi datum, se pogovor navadno, karikirano, obrne še nekako takole: "Pa ne takrat! Imam že 5 testov, 2 seminarski in 7 spraševanj." Kako, saj med letom še dveh testov na teden niste zmogli? "Ja, zdaj je drugače. So popravci v igri."

V kolikor dijak ne uspe, je seveda profesor ali profesorica miselno razčetverjen in utopljen, kot mu, semenu zla, pač pritiče. To počno sedaj, smo počeli mi, naši starši in tisti pred njimi, ki že davno strašijo po zapuščenih šolskih podstrešjih. Odnos dijak - učitelj je zelo poseben in predvsem organski, živ. Se dopolnjuje, krepi, krha, zaostruje in ostaja še po koncu šolanja. In prav je tako. Mlada, dozorevajoča osebnost odkriva sebe in se preizkuša v odnosu do tiste, ki naj bi mu predstavljala pedagoško in strokovno avtoriteto. Da tak odnos lepo poteka, je nujno potrebna tudi starševska podpora in zavedanje o vsaki izmed treh entitet.

A če bi moral v svojem poklicu najti eno slabo plat (poleg papirologije in ostalih nesmislij), so to prav nekateri posamezni starši, ki v imenu dobrega rušijo in z veliki potezami onesposabljajo učitelja, učnovzgojni proces in konec koncev svojega lastnega otroka. Na tem mestu opozarjam, da ne dovolim nikakršnih posplošitev na vse starše, dijake, ali učitelje in priznavam svojo popolno pristranskost in zmotnost, govorim le iz lastnih izkušenj. Moje osnovno prepričanje je, da morata učitelj in starš težiti k istemu dobremu za otroka. Oba mu predstavljata avtoriteto, vzgajata, mu postavljata meje ter ga preko majnih korakov poskušata postaviti na pot samoodkrivanja, kritičnega uma in samostojnega jaza. Če vemo, da so zato potrebne pravice in dolžnosti, in se strinjamo, da si želimo enako, zakaj smo torej tolikokrat na različnih bregovih? Enovitega odgovora ni, a morda jih nekaj lahko nakažem.

Dva ostajata na isti strani katedra. Tretji določa.

Nekoč sem nekega starša (ne bom omenjal spola, ali kakršnihkolih specifičnih oznak, niti kraja ali časa) vse leto prosil, naj se javi na govorilnih urah, ker otrok izraža željo po nenehni pozornosti, manj pa, nenavadno, po učni snovi. Ko sem starša konec leta končno srečal, me je naenkrat med govorom ustavil s silovito napadalno kretnjo roke pred moja usta in besedami. "A vi sploh veste, kdo sem jaz?! Jaz pa na občini delam." V trenutku presenečenosti sem želel vprašati, če ni nemara čistilec, pa sem se zadržal iz spoštovanja, ki ga gojim do tega poklica. Naekrat se mi je otrok začel smiliti.

Podobno se mi je zgodilo ob začetku poučevanja na neki šoli, ko sem dobil besen klic in pritožbo starša, kako lahko študent podeli na testu nezadostno oceno, če je le študent. Veste, dijak je imel samo 6 točk... "To je odvisno od tega, koliko jih je možnih!" Hm. 56, in dodatna naloga. Tišina na koncu slušalke. "Pa saj se vse dneve uči! Ves čas je v sobi!" Seveda je. Revež nemara kdaj pa kdaj tudi spi, mar ne? Je pogovor vredno nadaljevati?

Podobne so tudi tiste milejše oblike, ki otroka branijo na toliko frontah, kot jih še nemci niso zmogli."Veste, saj naša je sicer res talent za matematiko. Za angleščino pa tudi ne vem, kaj je bilo s testom. Ko potujeno, se vse zna zmeniti." Res je. A kriljenje z rokami pač še ne pomeni dosti, kadar v svoji zlovoljnosti želim od nje if-stavke, pa čeprav je morda najsposobnejša rokokriljka vse do daljnjega Vzhoda. Soditi človeka po njegovih sposobnostih je tako, kot hvaliti hrib, ker bo morda nekoč gora, če bo le Afrika še malo potisnila. A veliko bolj verjetno je, da bo čas načel še to malo izboklino in jo stopil z okolico.

Če si učitelj in starš nasprotujeta, sta bitko izgubila oba. Kot v nekakšni ločeni družini, bo otrok začel obračati oba po potrebi (oz. pred potrebo), in bo zbledel celo učinek kazni. Nekoč je veljalo, če te je kaznoval učitelj, so te starši kaznovali še doma, ne da bi se najprej pozanimali čemu. Je že zaslužil ali zaslužila. Seveda pregovorno ošiljeno, a morda se v tem skriva kanček resnice, ki bi s pridom deloval v obe strani. Če starš kazensko ne dovoli telefona, bi lahko prosil tudi učitelja, naj malo popazi, da si ga ne bo kje sposojal ali podobno. V vsem tem lažnivem zmagovitem občutku pa je največji poraženec prav otrok, ker ga male bitke niso uspešno pripravile za največjo bitko, kjer ni umika - življenje. Da je zmešnjava še popolnejša, se v enačbo vrivajo kilometri papirja, katerega edina oznaka bi bila - neekološko. In nevpojno, kljub štirim slojem. Le kot primer naj navedem dejstvo, da smo v 8. razredu člani planinskega krožka šli na pohod na Grintavec, čemur ni nasprotoval nihče od staršev. Danes malodane potrebujemo soglasje za pouk v drugem nadstropju. Kajpak zaradi višine.

Tako počasi in tiho vata okoli mladeži, ki pri takem procesu nastaja, vkaluplja otroke v neizkušene zelenoglavce, ki ostajajo brez malih preizkusov zrelosti in občutka za samokritičnost.

Zdi se, da se v nasprotju z drugimi javnimi službami (zdravstvo, sodstvo...) v šolstvo vtakne lahko prav vsak, že zato, ker  je sedel v šolskih klopeh. A poklic učitelja ostaja stroka. Čudovita, neponovljiva, posebna, a vseeno stroka. Na tem mestu tudi kličem k odmiku od izraza "javna uprava", saj ta besedna zveza zmotno in negativno postavlja učitelje, pa ne le učitelje, temveč tudi vzgojitelje, zdravnike, sestre, sodnike, policiste in druge, v postano mlako nekakšnih odvečnih papiroloških osebkov, ki stenično žive na račun drugih. A zamislite si svoje življenje brez učiteljev, zdravnikov, policistov in mnogih drugih. Upam, da mi ni potrebno slednje misli tudi zapisati.

Užijte zasluženo poletje.    

»A si ti tud notl ustou?«

Vsi kriče.
Mnogi govore.
Nekaj se jih spominja,
a jih nihče ne posluša.
Tisti ki vedo,
že molče.
                  Rožnik, 1. 5. 2013 

Dodobra smo že v mesecu ljubezni, drhtenja, svežine, šmarnic, vonja po prvi pokošeni travi ter zadnjih prematuritetnih in predizpitnih lenobnosti tistih, ki so kljub slovenski filmski modrosti vseeno čakali na maj. Maj je mesec novorojenega, prebujajočega, a prav zato je v svoji dvojnosti v slovenskosti tako močno zapisan kot mesec spomina. Ne bom predel o zgodovini, ker o njej sramotno malo vem, vseeno pa želim strniti misli ob dveh dogodkih, ki sem se jih udeležil in ki sta mi ponovno dokazala, da ne obstajajo dobri ali slabi dogodki, rdeči, črni ali zeleni, temveč so le spomini in način, kako jih prenašamo dalje. Od stvarnosti je odvisno dejstvo. Od učitelja je odvisna vrednota.

Prvi je bil prvi. Maj namreč. Spočit in nadvse ran. Letos sem se izneveril svoji večletni tradiciji kresovanja, ki sem se ga kot mlad fant veselil že aprila, ko smo vaški fantje pričeli z delom, in smo dneve med jutrom in kosilom ter kosilom in pozno nočjo preživljali v vejevju in "moškem" opletanju s sekiro in prikrivanjem valovitk, da bi pokalo. Še danes se spomnim, kako mi je stara mama vsako leto pripravila prastara ponošena oblačila, ki so bila do velikega ognja tako smolnata, da bi madeže iz blaga spravilo le še čistilo, imenovano škarje. V prikaz: edinokrat poprej sem se kresovanju izneveril pri svojih petih letih, ko sem zbolel za noricami in je družina v izmenah z menoj morala igrati Črnega Petra. Če pomislim nazaj, smo bili do konca tistega noričastega meseca pikasti prav vsi...

V Sloveniji  je tradicija kresovanja je v zadnjem času tako zamrla, da z dekletom preprosto nisva imela nikamor iti, zato sva se odločila za prvomajski pohod ter proslavo na Rožniku. V jutranjih urah sva se v družbi prijateljice pridružila valečim se trumam hodečih nageljnov proti vrhu kuceljna rož. In nismo si mogli kaj, da se ne bi počutili zelo zelo in še enkrat zelo mladostne, sploh ob pogledu na vse nostalgično prebivalstvo, ki je sopihalo v prijetni pomladanski soparici. Mimogrede so na naša ušesa udarjale kritične opazke, "da ta mladina danes res ne ceni več tega, za kar smo se borili, in so grozovito nevljudni, se ne znajo obnašati, ker imajo vse te računalnike in mobilno norijo." Nismo se želeli braniti, ker poznamo dovolj vzorčnih primerov, in ker so ti spoštovanja vredni duhovi tisti, ki so utirali pot mlajšim in zaslužijo poklon in občudovanje. Pa ga res prav vsi?

Nikoli si nisem mislil, da bom to izrekel, a na podobno prireditev me še nekaj časa nihče ne spravi. Pa ne zaradi prireditve same. Ta je bila prijetna, polna pomenov in poezije ter brez odvečnega govoričenja. Odbijajoče je bilo obnašanje teh "častitih," ki so se pred našimi očmi skorajda stepli za brezplačne nageljne, se prerivali, zmikavtili in prav prostaško zmerjali ubogega delilca, če se le-ta ni takoj obrnil k njim. Začetnemu razočaranju je sledila nova grenka streznitev: se spomnite vseh tistih preddobnih polemik o odstopanju sedežev starejšim, ki je tako globko vsidrano vsakem, ki ima nekaj občutka za sočloveka? Sam to rad storim in navadno me poplačajo s toplim nasmeškom otkrite hvaležnosti.

A obstajajo tudi tisti drugi, ki ob treh popoldne kljub celodnevnemu prostodelju hodijo s košarami na tržnico ter zase in za vse tiste košare in nekaj zelja v njih zahtevajo svoje sedeže godrnjajoč nad mladežjo. No, zdelo se nam je, da so vsi ti košararji in cekarjevci združili moči in se kar najbolj na široko razprostrli okoli miz, nemara v primeru, da bi okoli ovinka svečano priletela njihova ljubljena košara in zahtevala svoj prostor. Ko smo poskusili prisesti k gasilski mizi, kjer so sedeli le štirje, so nas surovo nagnali, ker "ni placa in mam jst tuki jopo, a ne vidte?" Ko smo se začudeno odmikali, je gospa še vedno glasno rogovilila za nami, da ni prostora in naj si nič ne domišljamo, da bo. Po nekaj podobnih izkušnjah smo se z ogorčenostjo in nemalo gnusa umaknili pod bližnjo streho, kjer mi je upanje v pravljične babice in dedke vrnila prijazna starčica, ki se je razveselila dejstva, da je povprečna "podstrešna" starost vsaj nekoliko upadla.

Po drugi strani pa je Pot svobode in tovarištva, znana tudi kot Po ob žici, ostala v meni kot izjemen dokaz, da turobno vreme na ljudi, ki imajo željo in voljo, nima nikaršnega vpliva. Ko sva se zjutraj ob pogledu na kislobo že skorajda odločila, da tudi svoji imeni dodava vrsti prijateljev, ki jih je vreme prestrašilo, sva z okna nenadoma zagledala pohodnike v pelerinah, plaščih in dežnikih, kako veselo korakajo in se smehljajo. Potrebovala sva vsega četrtinko ure, nekaj kruha in salame, in že sva postala del silovitega obroča, ki je po slovensko obeleževal zgodovisnki trenutek, ki je Lubiano spet naredil Ljubljano. Ni slabega vremena za odločne.

Prepričan sem, da so slovenski spominski pohodi ena naših najbolj prepoznavnih potez slovenstva. Upor, pohod. Nesreča planinca, pohod. Obeležitev spomina, pohod. Zbor kuharic, pohod. Kuharica Marička izgubila nederček, pohod. In zakaj ne? Ne poznam bolj čiste, cenejše oblike združevanja ljudi, ki se med seboj ne poznajo. Telesni napor, ki ga zmorejo vsi, v imenu vrednote, ki si je želimo vsi. Prav smejalo se nama je ob pogledu na vse udeležence, s katerimi smo skupaj navijali in bodrili do glave blatne tekače žičnatih trojk. Še ime ni bilo potrebno. Le nasmešek.

Oba dogodka obeležujeta spomine na preteklo, a sta v meni ostala predvsem kot odslikavi sedanjosti in upanja, da mladim le ni tako vseeno, kot nekateri radi kričijo. Morda res ne poznajo vseh letnic, a energija v njih ostaja prav tako čista, kot vsa tista desetletja nazaj.        

Potovanje, na katerega moramo stopiti vsi.

To my Friend.

Otožni poznozimski predah.
Potreboval sem ga.
Preveč se je godilo.
Preveč žalostnega.
Veliko dobrega.
V luči nekaterih dogodkov morda nepomembnega.
A sedaj vidim, da jih spoštujem še bolj iskreno.

Te dni ljudje željno pričakujemo prebujenje v Materi Zemlji, pričakujemo šum Toka Življenja, ki bo ponovno zaplul po starodavnih žilah in jih napolnil s svežino in upanjem. Čutiti je nemir v pticah, živalih in ljudeh. In vendar se narava ne pusti priklicati. Popje ostaja skrivnostno priprto, svežina zelenine nikakor ne želi prekriti travniške pustinje in celo zvončki so nekoliko bolj lenobni. Čeprav bi bi morala pomlad po vseh izračunih priti že davno, nam krogotok narave vsakič znova namigne, da je naš razum precej mlakužen in pravzaprav nesposoben, saj mu ni dano predvideti niti najosnovnejših premikov vesoljnih zemljinih kazalcev. Življenje drdra mimo nas, krog za krogom. Ta se pričenja in oni končuje. 

Na ta sončen dan sem končno pripravljen spregovoriti o koncu tokokroga. Tem skrivnostnem koncu, ki je za nekatere začetek obljubljenega, za druge strah pred utesnjujočo temo, za tretje spet nič več od biološkega razkroja. V zelo kratkem času sta za vedno obmolknili dve osebi, ki sta tako pomembno sooblikovali moje življenje. Sedaj imam le mamo, za prijateljem pa mi ostaja slika in tihi spomini. 

Tako očeta kot mojega starejšega prijatelja sem izgubil zaradi iste hude bolezni. Bolezni, ki je vzela toliko življenj in povzročila toliko hudega tistim, ki so pokojnike držali za roke, ko so ti počasi tonili v senco za nemirnim obokom. Pogosto razmišljam o smrti in o njeni vlogi v našem življenju. Ne bojte se, ne predajam se kakšnim uničujočim mislim - nasprotno, smrt sprejemam kot najnaravnejše in s popolno mirnostjo vse odkar sem izgubil prababico, ki me je vedno vodila na pokopališče in mi vrste kamnitih vojščakov predstavila kot kotiček spokojnosti in čistih misli.

Priznam, da sem se kot otrok bal smrti. A na nadvse otroški način - včasih sem privekal in prismrkal do babice in dedka in jima zaupal, da nočem, da umreta (takrat jima je bilo vsega 50 let). Zakaj pa ne? je z nasmeškom zanimalo babico. Ja, kdo bo pa z mano šah igral in mi pekel palačinke? V svoj bran, bilo mi je sedem let in palačinke so še vedno moja hudo šibka točka. In babica mi jih še vedno peče. In dedek ne želi več igrati šaha z menoj, vse odkar sem ga pri desetih letih prvič premagal. Baje ne vidi več figuric. 

Smrt bližnjih krepi. Postara nas v razumu in nas sooči z bolečino, za katero se zdi, da ji ne bomo kos. A ni tako. Kadar življenje teče v svojem krogu in otrok pokoplje starša se zdi, da se je kruta usoda poigrala z nedolžnim - a v resnici je usoda, če jo želimo tako poimenovati, počakala, da je človek izpolnil svoje poslanstvo na tem svetu. Življenje, ki mu je bilo podarjeno, je zaupal dlje, nežnejšim in mlajšim očem. Ko je moj oče odšel, mi ni bilo hudo zase. Jaz sem od njega življenje že prejel. Hudo mi je bilo za svojega deda, njegovega očeta, ki je moral zemlji vrniti tisto, kar mu je bilo nekoč v otroškem joku podarjeno. Življenje je čudež, ki ne izbira, temveč deli veselje zunaj razuma. Zato je od Smrti krivično pričakovati, da bi morala slediti pravilom.

Ne vem, kaj leži za tančico tišine. Vem pa, da je posebno potovanje. Že zato, ker je tako skrivnostno. Kdor izgine v skrivnosti, ni zares končal svoje poti, zato ostaja večno upanje, da se nekoč spet vidimo. To je vsa lepota smrti. Nihče ne ve resnice, zato nam je dovoljeno upanje. Iskreno upanje, to smešno upanje, za katerega res velja, da pogosto umre. A nikoli ne ostane mrtvo. Smrt, ki se ti zgodi, je morda boleča, a najdragocenejša izkušnja, iz katere se naučijo le tisti, ki ostanejo živi.  
Za to misel se zahvaljujem eni mojih najbljižjih prijateljic, ki je grenkobo smrti grobo občutila na koži, v ustih in očeh. A prav zato je tudi ena najmogočejših, najtrdenjših in najiskrivejših oseb, ki sem jo kdaj spoznal, saj je preko smrti spoznala življenje in postala opora drugim. Njej tudi posvečam ta blogopis. Hvala ti.    

In morda še manjši nasvet. Pojdite na kraj, kjer počiva vaša ljubljena oseba. Pojdite sami ali z življenskim sopotnikom, morda najboljšimi prijatelji, ali celo otroki. Iskreno se pogovorite z osebo, tudi če le v mislih. Morda predstavite očetu njegove vnuke. Babici izbranko ali izbranca. Ali prijatelju prinesite cvet vrtnice, katere sadiko vam je nekoč z nasmehom podal čez ograjo. Verjemite, lažje vam bo.  

Prva svečka pisarijam.

Najslabša stvar, ki si jo kdaj napisal, je vedno boljša od katerekoli stvari, ki je nisi.

Avtor neznan.

Zadnjih nekaj tednov se vse vrti okoli pisanja. Okoli zapisane besede, tega skupka majcenih črnih krac, ki naredijo naše misli najbolj snovne in oprijemljive. Zapis je zaenkrat človeku najjasnejše osmišljenje večje ali manjše zmede, ki se krotoviči po glavi. Semiotsko gledano, je besedilo, oz. tekst ne le nosilec informacije, temveč predvsem gradnik kulture, ki obstaja v neločljivi vzjamenosti vseh tekstov (tudi nepisanih, se razume), gradnik novega in sočasno hranitelj starega. Z besedami Jurija Lotmana lahko o tekstu govorimo kot o kulturem spominu ter gradniku naše stare in nove znakovne sfere, znotraj katere živimo in mislimo. 

Preprosteje povedano, pisanje nam pomaga misliti. Povsem natančno vem, zakaj sem začel pisati blogopise. Pred letom dni sem prvič začel opažati, da v svoji anglistični sprijenosti, ki nam jo radi očitajo nekateri, res nisem več znal tvoriti lepih slovenskih stavkov in se izraziti na način, na katerega bil lahko ponosen. Veliko lažje je bilo, to just express myself in English, if you know what I mean /to be read with British accent/.

Resnici na ljubo mi pisanje v slovenščini nikoli ni prav dobro šlo. Za angleščino ne vem, ker so angleške pisarije navadno hvalili tisti, ki so jo obvladali precej slabše od mene, zato kaj dlje od tihega (in včasih malo manj tihega) ponosa ne želim iti. Že v gimaziji so bili moji eseji v slovenščini na trojki, in to tisti kamniti. Vse od prvega eseja v prvem letniku pa do predzadnjega v četrtem preteresov ni bilo. Kaj je manjkalo esejem ne vem, spomnim se le, da tudi profesorica ni vedela.  Obupala  je nad mano in nad tem, da bi mi pojasnila, zakaj ne gre in ne gre v višje nadstropje. Za prav dobro skupno končno oceno sem se pač moral naučiti slovnico ter življenje in delo vseh naših Trdin in Jenkov in kar je še teh cankarjanskih očetov.  Mimogrede, besedo bukev še danes lahko sklanjam tudi ob polnoči.

Nato je prišel zadnji esej v četrtem letniku. "Milan,"je rekla in me iskrivo pogledala, "tokrat pa je napredek! Zares očitno izboljšanje!. Izvoli esej." Naj me umestijo v romantiko ali barok, ne morem si kaj, da ne bi rekel, da mi je poskočilo srce, ko sem se uzrl v desni zapognjeni rob pole. Napredek!  Ocena: 3-4. Romantiki so se zapili, mar ne?          

3. marca prejšnjega leta, ko sem začel ta blog in za katerega sem vesel, da je preživel, sem se namenil pisati ventilne blogopise. Obupno pikri cinizem z mešanico sarkazma in aktualnega odziva na dogajanje okoli mene. A zgodilo se je nekaj drugačnega, nekaj, česar nisem nameraval. Blogi so ostali le nežen odsev tistega, kar sem si zamislil. In bolj so bili apolitični, več bralcev se je odzivalo. Zgotovil sem, da imam z bralci skupni vsaj dve točki. Prvič, prenasičeni smo raznega pametovanja o trenutnem gospodarsko-političnem stanju. Vsaj dan poslušamo ljudi, ki na novo odkrijejo, da nam gre slabo. Neverjetena analitična očesa. In drugič, v svojih razmišljanjih nismo sami. 

Govoril sem s prijatelji, ki so moje rentanje o študijski izbiri brali kot navdih za novo odkrivanje ljubezni. Spet drugi so v pisanju iskali pedagoške prijeme. Nekdo se je celo zapičil v kratek zapis o divjem česnu. S kakšnim namenom ne vem, a časovno ta zapis spada v somračno norijo z bleščicami na koži. Kakorkoli že, blogopis so brali kot svoje besedilo, tisto, ki so ga potrebovali. In kar je najpomembnejše, mnogi so so odločili, da tudi sami nehajo molčati in začnejo s pisanjem, bodisi blogopisnim, kot na primer Iskanje Forrest(er)a, ali sončkica, bodisi popisujejo lastne zvezke, ki so ostali še iz osnovne šole, 7. razred, etika in družba. Pisanje je golo zaupanje občutku in mislim.

Vsako pisanje deluje terapevtsko in to čisto zaradi osnovnega načela zapisovanja zahodnih kultur - vsaka zapisana misel mora biti linearna, z drugimi besedami, zaporedna, sistematična. Črko za črko in besedo za besedo. Tudi če človek namerno ruši grafično podobo, mora to početi v zaporedju. Miselna zmešnjava, ki teče paralelno, pravokotno, zadenjsko in najbrž vzporedno še v nekaj drugih dimenzijah, se mora preleviti v linearno misel, pa čeprav še tako preprosto ali neumestno. Papir kar nankrat postane najzaupnejši sogovornik in terapevt. Sili v urejenost misli, sili v sprostitev. Celo kričati je na papirju ali celo v mobilnih sporočilih lažje. Kolikokrat se človek resnično izkriči in izkrili, ko v sporočilce zapiše: "AAAA, zmešalo se mi bo!!" Človek, ki to prebere za seboj si ne more kaj, ne da bi se vprašal: "Torej se mi šele bo?" Pisanje o sebi nas uči tudi drugih načinov samospoznavanja. Preprosta objava določene pesmi na družbenem omrežju nas obvešča o našem duševenem razpoloženju. Zato nam pogosta objava Gagnam plesa ni v čast.

Pisanje je trening. Črka za črko se oblikuje naš stil in način razmišljanja. Na tem mestu kot učitelj pozivam k pisanju na roke. Učenci pričakujejo, da bomo za njimi znali prebrati hieroglife, ki jih niti sami niso zmožni. Je to o ali a? Ne, l je. Seveda.

Najdite pisatelja v sebi. Februarski dnevi so kot nalašč za sprehod po lastnih mislih, preden se vas poloti pomladanska utrujenost.

Zamižite in skočite v nebo.

Navdih. Navdih sem potreboval. Kar nekajkrat sem obiskal svoj spletni dnevnik blogopisov, a se izpod prstov ni hotelo izviti ničesar. Popolna tema namesto popolne teme. Resnično grozljiv občutek, podoben temačni ulici, za katero veš, da ni slepa in da nekje na koncu vendarle mora biti izhod, a sta okoli tebe le hlad, ki gre do kosti, ter grozeča mrakobnost. Temu dodaš še nekaj parov breztelesnih oči, ki od tebe pričakujejo, da se boš na mestu odločil in samozavestno zakorakal v pravo stran. A bodimo pošteni. Celo Gandalf se je moral usesti, si priznati izgubljenost, premisliti in nato stopiti za svojim nosom ter zaupati svojemu golemu občutku.

Čemu ta primerjava? Danes sem bil na gimaziji priča mnogoštevilnim mladim Gandalfom, no, hobitom, ki so več kot očitno zbegano blodili po temi, čeprav dan niti ni bil tako kisel. Kam v srednjo šolo? In še pomembneje, kam na fakulteto? Je v teh časih vsakršen trud sploh vreden svoje cene, če bom na cesti kot vsi drugi? Vsi upi, ki jih mladež polaga na informativni dan, se razblinejo. Dva kilograma nasmeškov s posajenimi rožicami in prijetno ambientalno glasbo v ozadju za seboj, prosim. Povsod enako.

S takimi dvomi se spopadajo vsi, ne le tisti najboljši ter najslabši, kot je bilo v navadi v mojih letih. Najboljše učence je zanimalo vse, ocene in dosežki pa izbire niso prav nič omejevali, celo nasprotno, spomnim se, kako krvavo sem zavidal tistim, ki so že vedeli, kaj bodo počeli, ali pa so se vsaj pretvarjali, da je temu tako. Najšibkejši niso imeli želja nič manj... a so stali pred istim strelskim vodom, saj jim uspeh tega ni dovoljeval. Večkrat me ljudje povprašajo, kako sem pristal na študiju dveh tako nasprotnih si jezikov. Resnici na ljubo, si ruščina in angleščina res nista najbolj blizu, a se izvrstno dopolnjujeta (čeprav sodobni ruski jezik kot po tekočem traku prevzema transliterirane besede, zapisi imen, kot na primer ubogi Мишель Пфайффер /Mišelj Pfajffjer/ in Уитни Хюстон /Uitni Hjuston/ pa so tako ali tako zloglasni). Natančno poznavanje vsaj enega slovanskega nematernega jezika je bila moja želja, pri čemer sem vsaj približno že poznal enega od romanskih jezikov. Ker je germanska angleščina zaključevala ta enakostrani trikotnik, je bilo moje preživetje od Amerike pa vse do daljnje Kitajske zagotovljeno. Kdo po hodi na Madžarsko, vas vprašam.

Sila lepa teorija, a nič več kot to. V resnici sem se za študij ruščine odločil dve uri, preden sem oddal prijavo na fakulteto. In navdih je prišel le nekaj dni poprej, ko je o študiju ruskega jezika glasno razglabljala prijateljica. Še danes se včasih stresem ob misli na to, kakšno srečo sem imel pri tej ruski ruleti. Študij me je namreč pograbil in navdušenje nad jezikom še vedno traja. A če razmislim nazaj, sem sedaj več kot trdno prepričan, da mi je uspelo le zato, ker sem se odločil sam. Ker sem vedel, da se moram dokazati sebi in svojemu umu. V glavi je vladala nepopisna zmeda, ki jo je zavzeto popisoval dvom, in čeprav sem bil takrat jezen in domala ne obupan, sem danes hvaležen, da je bil glede nadaljnjega študija edini nasvet moje drage matere sledeč: "Sam se odloči. Jaz sem se tudi. In moja mama tudi."

Ključnega pomena je, da je za odločitev vsak odgovoren sam. Ne predstavljam si zagrenjenca, ki mu ni uspelo in ima nato vse življenje patetičen izgovor in krivdo išče v dejstvu, da so ga v določen študij prislili starši. Če so pritiski previsoki, je upor edina rešitev in za tem stojim trše od papeža. Zamujene aspiracije staršev ali preslikavanje svojih želja na otroke je krivično, saj vzame posamezniku možnost do odločanja o lastnem življenju, in to o tistem edinem življenju, ki ga premoremo, ko staršev že zdavnaj ni več. Znanka se je borbe s starši postopila na zanimiv način. Vsem svojim prijateljem je zaupala svojo željo, nato pa jih prosila, naj dajo strašem vedeti, da oni že vedo. Kaznovala jih je za njihovo nezaupanje in pritiske. Čeprav nisem pristaš maščevanja, razumem vzgojni nauk, predvsem pa razumem razloge zanj.

Poraja se mi še en razmislek: v času, ko sem fakulteto izbiral jaz, je bilo sramotno s seboj jemati starše. Na zadnji predstavitvi, ki sem jo v imenu študentov izvedel na fakulteti, je bilo staršev skorajda več, kot bodočih študentov. Spremstvo v srednji šoli še razumem in dopuščam, na fakulteti pa me je dodobra pogrelo, ko je naenkrat neka mama dvignila roko in začela: "Naš'ga pa zanima..." Med tem je naš zdolgočaseno sedel/ležal na sosednjem stolu in brskal po mobilnem telefonu. Najbrž bo mama prišla tudi na izpit. In seveda na govorilne ure, če bo naš cepnil.

Ni se napak motiti. Niti se ni napak premisliti in prepisati po enem letu, saj je samospoznanje višje od časa. Še najmanj napačno pa je imeti dvome, saj ti kažejo, da nam ni vseeno do sebe in svoje prihodnosti. Dvomi so strah, in trenutno stanje nam ni prav nič v pomoč. Ali pač? Kaj ni čas, da začnemo misliti na čas po krizi? Na ruševinah preteklosti se vedno gradi nova sedanjost.

Ne poznam recepta za končno odločitev in morda se zdi, da so vse besede tega blogopisa zaman. A vseeno bi želel z vami deliti nekaj dobronamernih vodil, ki mi jih je življenje ukrojilo do sedaj.

1. Ko sem se odločal, ali naj postanem prevajalec ali učitelj, sem si zamislil sebe v prihodnosti. Misel na enoliko pisarniško okolje z rešetkami iz kupov papirja mi je bila dovolj. Prestavljajte se v mislih v raznolike poklice. So okoli vas ljudje? Ste sami? Vam po naročju plezajo otroci? V laboratoriju? Za knjigami? V pisarni? Obkroženi s poslovneži?

2. Nato se prestavite z dela domov. Kakšen je dom? Kakšen način življenja vam razkriva? Vam je denar zelo pomebnen? Ta odgovor zahteva iskren razmislek. Samemu sebi ne gre lagati, kajti sam sebi ni nihče altruist.

3. Je v tej sliki tudi družina? Sam sem imel imena otrok domišljena že v srednji šoli. Skoraj bi se zdelo, da bi takrat raje našel partnerico, ki jih bo sprejela, kot pa o tem razpravljala. Pomembna pa ni le bližina lastne družine, temveč tudi stare družine. So na družinski sliki tudi babice in dedki? Pa tete in bratranci v drugem kolenu? Vsi govorijo, da bi radi veliko potovali in se dobro imeli. Kaj pa življenje iz kovčka? Je pogovor s starši po spletnem programu enkrat mesečno dovolj, da so vaše misli mirne?

4. Prof. dokt. spec. ter vaša gnada...  Kakšne so vaše akademske aspiracije? Nazivi? Se starši ali prijatelji omalovažujoče zdrznejo, kadar jim imenite svoje želje? Imenitno kar največkrat ni imenitno. In če sam slišim, da je kakšen poklic več vreden od drugega, zavzeto pritrdim. Nasmejana in zavzeta čistilka je vredna več od zagrenjenega, mrtvoribjega družinskega zdravnika s tremi nazivi.
     
5. Ločite svoje želje od tistih, ki so vam jih podtaknili drugi. Ne izgubite se. Če dvomite o tem, da s svojim študijem ne boste dobili službe, naj vas potolažim, da je z nobenim ne boste. Če ne boste v njem najboljši. Iskrena želja in zagnanost olajšata delo ter hkrati kalita prvovrstne mojstre poslanstva. In za najboljšega mojstra se vedno najde mesto.

Najpomembnejše pa je, da poslušate svoje srce. Nihče se ne pozna slabo. Se pa večina slabo posluša. Nikoli ni lahko. A trud prinese zmago in da krila. Trud in golo zaupanje sebi.


Prisluhnite ji.

 

Belo, ki te ljubim belo.

Pa sem ga dočakal tudi jaz. Usmilil se me je. 14. januar, prelomni dan. Dan, ko štejem znova. Dan, ko se je tudi zame obrnil nov list v življenju. Nova prva stran. Nove možnosti. Nove prekršene zaobljube. 14. 1. 2012. Dan, ko se je tudi zame zgodilo novo leto.

Naj pojasnim. Nisem pravoslavec, čeprav imam na koncu ene noge bosansko-srbske korenine, Сретна вам Нова! In res je, sem rusist, С Новым годом! a ne gre za kakršnokoli poklicno deformiranost, oziroma se le-ta v zadnjem času menda ni še poslabšala. Mimogrede, zanimiva je vsa ta kolobocija z novim letom. Natančeje s starim novim letom, ki sledi gregorjanskemu koledarju in h kateremu se pod težo novodobne kapitalisitične norije vrača vedno več ljudi v Rusiji. Staro novo leto. Staro še preden je sploh lahko novo. Res ne vem, zakaj je 1. 1. tako poseben dan. Ne vem, čeprav razumem. Številka ena daje nove priložnosti, ki niso okužene s težo predhodnjih dni in spominov, sploh kadar je leto težko, kot je bilo 2012.

Ko se ozrem nazaj, vidim, da bilo leto 2012 zame najbolj viharno do sedaj. Milanovo Pijevo življenje brez tigra in haluciniranja otoka, a vsekakor z nekaj hijenami in orangutani. V januarju sem se vrnil v Evropo, začel blogopise, kmalu našel prvo resno službo, malček pomagal pri neverjetnem kulturnem projektu Mamma Mia!, se delno (in s tem stoodstotno več kot večina slovenskih mladih odraslih) odselil, ter na koncu koncev dvakrat postal uni. dipl. prof. Med te mejnike bi lahko nasul na tisoče manjših kamenčkov, ki pa ostajajo moji, za težke čase, da se bom znal vrniti iz temnejših gozdov. Zakaj? Naj odgovori eden teh kamenčkov, ki je prav tako zazanamoval moje leto 2012, in ki mi je že nekajkrat prebudil vse kokoši in njihovo polt: “Saruman verjame, da lahko le velikanska moč drži zlo v šahu, a mene je življenje naučilo drugače. Spoznal sem, da so mala dejanja navadnih ljudi in njihovega vsakdana tista, ki drže temo proč od nas. Drobna dejanja pozornosti in ljubezni. Zakaj Bilbo Baggins? Ker mi vliva pogum".* G(r)andalfov filmski citat (kateremu neskončno moč daje glas Sira Iana Mckellena, mojega prijatelja, če bi se seveda bila spoprijateljila) ubeseduje moje trdno prepričanje o drobcih, ki dajejo življenju smisel.

Leto 2012 je bilo seveda polno tudi težkih preizkušenj. Vrnil sem se v Evropo, začel blogopise, kmalu našel svojo prvo resnejšo službo, Mamma Mia!...  Problem kratkotrajnega spomina? Ne, temveč dejstvo, da je kmalu po vrnitvi iz Amerike v prelepo (in mnogo pametnejše) okolje občutek radosti odstopil mesto občutku ujetosti in brezciljnosti. Da je prvemu blogopisnemu navdihu sledilo dologočasno besedičenje. Da imajo čudovitem učiteljskem poslanstvu navkljub nekateri dijaki tudi slabo lastnost, imenovano starši. Da hotel "Sam-doma-na-svojem" ni podružnica Hotela Mama in da poleg stroškov za stvari, znane in neznane, človek nikoli nima pri roki tisega, kar potrebuje. Ter da je pompozni in poveličevani dvojni naziv v resnici še mnogo daljši: uni. dipl. prof. brezposl. In Mamma Mia!? Že sam izraz prevečkrat uporabimo ob neljubih trenutkih, kaj šele, da bi se vanj poglabljali. A spomina vredna izkušnja je lepa prav zato, ker je bila v nekaj trenutkih tudi grenkobna in boleča. Končni nasmešek in pomiritev sta tisto kar šteje. Če bom nekoč lahko pogledal nazaj in življenje zaključil z nasmeškom in brez obžalovanj, bo moja naloga opravljena. In morda še nekaj, v kar nesmrtno verjamem: življenje težke preizkušnje nalaga tistim ljudem, ki so jih zmožni prenesti - morda s krvavo odrgnjenimi pleči, a z dvignjeno glavo. Zatorej vztrajam, da so to bile moje najlepše izkušnje preteklega leta. Leto 2012 v spominu delim na posamezna obdobja med izkušenjskimi prelomnicami, namesto umetnih skupkov dni, ki imajo enkrat trideset, drugič pa spet enaintrideset dni. In prav zato se moje novo leto ne začenja prvega, temveč vsakič drugače, ob prav posebnem dogodku...

Ne vem, kdaj sem prvič tako začel praznovati novo leto. Ne spomnim se, ob kakšni priložnosti, niti ali je bila ideja sploh odganjek lastnega zelnika ali kakšen vsiljivec, ki ga je spotoma prineslo in se je razbohotil v moji glavi. Vem le, da vsako leto po novem letu čakam prvi sneg. Tisti pravi sneg, sneg zapadnik, ko beli kosmiči frlijo z nebesnega svoda kakor kokosovi ostružki skozi mamino čajno cedilce. Tisti sneg, ki pada, ko je že zdavnaj vse belo. Tisti sneg, ki zapade že odmetano parkirišče, preden odlopatamo do konca. Tisti sneg, pred katerim negativci bežijo, a njihovo godrnjanje zaduši obmolklo padanje bele tančice. Prav vsak košček sveta je lep v nedotaknjeni belini. Celo smetišču se človek lahko takrat približa s spokojnim zaupanjem. V takem snegu se odpravim ven in se najprej za nekaj minut ozrem navzgor v neskončno rojenje upanja, da z mene odplakne vso napetost ter ves nemir, ki se je kopičil daleč v sivi januar. In nato je korak lažji, sprehod brez dežnika pa nekaj najlepšega za najsrečnejše in podivjano bitje trenutka.

Spomnim se, ko me je nekoč presenetila snežna nevihta v Londonu. Pohitel sem do Monumenta, spomenika londonskemu požaru in se povzpel nad mesto ter pol ure gledal v snežinke, ki so ovijale mesto v sladkorni osip. Pod seboj sem zagledal poslovneže, ki so se v oblekah prerivali v snegu in se obmetavali z žlobodro, ki je nastajala in v njih sem videl tiste otroke, ki danes prerijejo vsak bližnji hrib ob prvem snegu, pa čeprav je komajda, kot pravi moja polovinka, oslinjeno od snega. Belina daje upanje in pri tem ne izbira. In vem, da me bo vsakoletna sila po očišenju v živčjenju gnala tako daleč, da sem se samo zaradi nje pripravljen tudi preseliti. Tujega miru ne gre iskati. Svojega pa je edina pravica in dolžnost.

Pojdite torej ven, na sneg, čutite ga škripati pod nogami, naredite angelčka, črta ali čokatega svizca; ne zamudite, kar nam je bilo nekoč samoumevno.

Svobodno novo leto vsem skupaj.

* Prevod pisca po filmu The Hobbit: The Unexpected Journey: "Saruman believes it is only great power that can hold evil in check, but that is not what I have found. I found it is the small everyday deeds of ordinary folk that keep the darkness at bay… small acts of kindness and love. Why Bilbo Baggins? That’s because I am afraid and it gives me courage.” 

Tako je. Moj snežnobeli alterego.