Potovanje, na katerega moramo stopiti vsi.

To my Friend.

Otožni poznozimski predah.
Potreboval sem ga.
Preveč se je godilo.
Preveč žalostnega.
Veliko dobrega.
V luči nekaterih dogodkov morda nepomembnega.
A sedaj vidim, da jih spoštujem še bolj iskreno.

Te dni ljudje željno pričakujemo prebujenje v Materi Zemlji, pričakujemo šum Toka Življenja, ki bo ponovno zaplul po starodavnih žilah in jih napolnil s svežino in upanjem. Čutiti je nemir v pticah, živalih in ljudeh. In vendar se narava ne pusti priklicati. Popje ostaja skrivnostno priprto, svežina zelenine nikakor ne želi prekriti travniške pustinje in celo zvončki so nekoliko bolj lenobni. Čeprav bi bi morala pomlad po vseh izračunih priti že davno, nam krogotok narave vsakič znova namigne, da je naš razum precej mlakužen in pravzaprav nesposoben, saj mu ni dano predvideti niti najosnovnejših premikov vesoljnih zemljinih kazalcev. Življenje drdra mimo nas, krog za krogom. Ta se pričenja in oni končuje. 

Na ta sončen dan sem končno pripravljen spregovoriti o koncu tokokroga. Tem skrivnostnem koncu, ki je za nekatere začetek obljubljenega, za druge strah pred utesnjujočo temo, za tretje spet nič več od biološkega razkroja. V zelo kratkem času sta za vedno obmolknili dve osebi, ki sta tako pomembno sooblikovali moje življenje. Sedaj imam le mamo, za prijateljem pa mi ostaja slika in tihi spomini. 

Tako očeta kot mojega starejšega prijatelja sem izgubil zaradi iste hude bolezni. Bolezni, ki je vzela toliko življenj in povzročila toliko hudega tistim, ki so pokojnike držali za roke, ko so ti počasi tonili v senco za nemirnim obokom. Pogosto razmišljam o smrti in o njeni vlogi v našem življenju. Ne bojte se, ne predajam se kakšnim uničujočim mislim - nasprotno, smrt sprejemam kot najnaravnejše in s popolno mirnostjo vse odkar sem izgubil prababico, ki me je vedno vodila na pokopališče in mi vrste kamnitih vojščakov predstavila kot kotiček spokojnosti in čistih misli.

Priznam, da sem se kot otrok bal smrti. A na nadvse otroški način - včasih sem privekal in prismrkal do babice in dedka in jima zaupal, da nočem, da umreta (takrat jima je bilo vsega 50 let). Zakaj pa ne? je z nasmeškom zanimalo babico. Ja, kdo bo pa z mano šah igral in mi pekel palačinke? V svoj bran, bilo mi je sedem let in palačinke so še vedno moja hudo šibka točka. In babica mi jih še vedno peče. In dedek ne želi več igrati šaha z menoj, vse odkar sem ga pri desetih letih prvič premagal. Baje ne vidi več figuric. 

Smrt bližnjih krepi. Postara nas v razumu in nas sooči z bolečino, za katero se zdi, da ji ne bomo kos. A ni tako. Kadar življenje teče v svojem krogu in otrok pokoplje starša se zdi, da se je kruta usoda poigrala z nedolžnim - a v resnici je usoda, če jo želimo tako poimenovati, počakala, da je človek izpolnil svoje poslanstvo na tem svetu. Življenje, ki mu je bilo podarjeno, je zaupal dlje, nežnejšim in mlajšim očem. Ko je moj oče odšel, mi ni bilo hudo zase. Jaz sem od njega življenje že prejel. Hudo mi je bilo za svojega deda, njegovega očeta, ki je moral zemlji vrniti tisto, kar mu je bilo nekoč v otroškem joku podarjeno. Življenje je čudež, ki ne izbira, temveč deli veselje zunaj razuma. Zato je od Smrti krivično pričakovati, da bi morala slediti pravilom.

Ne vem, kaj leži za tančico tišine. Vem pa, da je posebno potovanje. Že zato, ker je tako skrivnostno. Kdor izgine v skrivnosti, ni zares končal svoje poti, zato ostaja večno upanje, da se nekoč spet vidimo. To je vsa lepota smrti. Nihče ne ve resnice, zato nam je dovoljeno upanje. Iskreno upanje, to smešno upanje, za katerega res velja, da pogosto umre. A nikoli ne ostane mrtvo. Smrt, ki se ti zgodi, je morda boleča, a najdragocenejša izkušnja, iz katere se naučijo le tisti, ki ostanejo živi.  
Za to misel se zahvaljujem eni mojih najbljižjih prijateljic, ki je grenkobo smrti grobo občutila na koži, v ustih in očeh. A prav zato je tudi ena najmogočejših, najtrdenjših in najiskrivejših oseb, ki sem jo kdaj spoznal, saj je preko smrti spoznala življenje in postala opora drugim. Njej tudi posvečam ta blogopis. Hvala ti.    

In morda še manjši nasvet. Pojdite na kraj, kjer počiva vaša ljubljena oseba. Pojdite sami ali z življenskim sopotnikom, morda najboljšimi prijatelji, ali celo otroki. Iskreno se pogovorite z osebo, tudi če le v mislih. Morda predstavite očetu njegove vnuke. Babici izbranko ali izbranca. Ali prijatelju prinesite cvet vrtnice, katere sadiko vam je nekoč z nasmehom podal čez ograjo. Verjemite, lažje vam bo.