En eden
in še en eden
nista dva
sta več kot eden
in sta Eden.
Tokrat je ponovno čas za zgodbo, ki bo zgodba le zato, ker jo sedaj prepripovedujem in poskušam ubesediti tisto, čemur sem bil priča na svoj 24. in nekaj rojstni dan konec letošnjega oktobra.
To je bil drugi dan praškega srečanja Evropejcev, ki smo študirali v Združenih državah Amerike. Življenje preko luže nas je zbližalo, zato se vsako leto dobimo v enem izmed evropskih mest, kjer gredo naši pogovori preko ustekleničenih spletnih pogovorov in čvekanja. Objem na daljavo si je mogoče predstavljati, ne pa ga tudi čutiti. K sreči se naše srečanje vedno slučajno odvrti nekje okoli mojega dneva rojstva in mi tako priskrbi neizbežen razlog, da uidem telefonskim klicem in tistim praznim sporočilom, ki vsebujejo vsega dve besedi, po možnosti od neshranjene številke. Sam ne dam veliko na darila, cenim pa izvirno zapisano željo, ker le-ta jasno kaže na to, da si je človek vzel čas, premislil, in našel tistih nekaj drobtinic, ki so osebi lastne, posebne in mu dajejo obraz. Kako osebne so želje po raznih omrežjih prepuščam vam. Po lastnih izkušnjah polovica želja po gosje odgaga vse najboljše, druga, izvirnejša, pa temu doda še dvopičje in zaklepaj.
Po prijetnem večeru v bližnjem baru smo se okoli polnoči vračali skozi široke habsburške ulice in se odločili, da bližnji tržec zajamemo z nekaj ovinka, saj je izpod ene izmed uličnih svetilk prihajal prešeren jazzovski venček. Polnočno preigravanje v Pragi ni nič posebnega, saj je ta upokojena prestolnica evropskih valov kulture in oblasti eno izmed evropskih mest, uspešno pridruženih evropskemu projektu pianov na prostem. Iz pianina, namenjenega mimohodcem in redkeje mimobržcem, je neki suhljat Nemec izvabljal prijetno melodijo dvajsetih in okoli njega se je nabrala že kar lepa gruča tistih, ki smo se po melodiji pozibavali kot pozabljene breze in se nasmihali prstom, ki so drveli po temi tipkovnice.
Nenadoma se je nekje za nami začelo kruljenje in nekaj vpitja. Skozi ljudi sta se pridrenjala dva nabuhla, zapita starčka z vonjem po čebuli in odtokih. Z njiju so kot lubje viseli kosi oblek, in med tem, ko se je višji izmed dveh držal svetilke, da ga Zemlja ne bi zvrnila na tla, se je mlajši s čudnimi glasovi, ki so namigovali na psihično zaostalost, zrinil na stol ob pianista in ga začel gledati v prste. Nekaj ljudi se je oddaljilo, Nemec pa je v slabi angleščini začel vsiljivca nagovarjati naj se mu umakne, ker igra. Iz pijandure se je utrgal nejasen brobot, grimasa se je zastrmela v obraz in pokazala na tipke. Nato je začel prijemati njegove roke in v negodovanju ljudi mu je Nemec zabrusil, da se tukaj dogaja umetnost in naj se hitro pobere. Ljudje so stopili še korak nazaj. Sam nisem vedel, kaj naj si mislim. Starec je rušil umetno opojnost in svež zrak večera, hkrati pa si v svoji omejenosti ni znal pomagati. Cestni paberki so pač neukročene veje sadnega drevja, ki rastejo po svoje, nikoli ne obrodijo sadov, če pa že, je sadež grintav in kisel.
Tedaj je starec dvignil roke na tipkovnico in udaril prvi akord. In še enega. In še enega. Vsi po vrsti so bili točni in v sozvočju z melodijo, ki ji je izvajal Nemec. Stopili smo korak nazaj, nato pa dva naprej. Nemec je nehal igrati. Poznate to skladbo? Pijanec je obdržal roke na tipkah, ga pogledal in spet izpustil glas, tokrat nekoliko podoben grlenim bluzovskim brnenjem, ki so nekoč prihajali iz ust Louisa Armstronga in njegovega Čudovitega sveta. Nemec je čakal, in čakal je tudi neznanec. Čakali smo vsi.
Nemec se je nato tiho sklonil in zaigral naprej, starec pa skupaj z njim. Oči slednjega so žarele, glava je valovila v melodiji, ustnice so šobile jazz. Skladba, ki je pred nekaj minutami zvenela lepo, a predvsem pravilno in naučeno, je sedaj dobila popolno vzdušje in globino dvajsetih in čas je mineval nekje med neskončnim venčkom, preigravanjem akordov in brnenjem človeških ustnic. Umetnost nima jasne in enovite definicije, a kadar smo ji priča, o njenem bistvu ni dvoma.
Z nasmeškom smo strmeli v neznani par, neznani sebi in neznan drug drugemu, a dva tuja para rok sta tokrat pripadala eni duši. Nekateri so nerodno začeli iskati denarnice, drugi se stiskati k svojim, tretji so se umikali dlje, ker poraza svojih misli niso prenesli. Tako sta igrala in preigravala skladbo za skladbo naslednjih dvajstet minut. Zbiralo se je vedno več ljudi, šepetali so in se čudili, ter se nasmihali nenavadnemu paru. Tedaj se je sredi vse te češke zmede neznanec nenadoma ustavil, nekaj zabrbotal svojemu prijatelju, ki se je kot na ukaz odlepil od svetilke in skupaj sta odkolovratila stran od nas. Nemec je še nekajkrat poskusil poklicati neznanca nazaj, a le-ta se je samo razburil in se umaknil v temni del trga, nato pa v ulico in neznano kam. Nemec je naprej pogledal nas, nato pianino, nam pokimal in pianino zaprl. Umetnost se je za to noč izpela. Ljudje smo se pokorno umaknili in se kesali.
Ko smo odhajali, si z dekletom nisva dovolila glasnega pogovora. Čeravno naju nihče ne bi razumel, je je bila teža premočna. Kdo je bil ta neznanec? Kakšna je njegova preteklost? Od kod mu znanje? In predvsem: kaj se mu je bilo zgodilo? Kateri trenutek mu je pohabil človeško zunanjost in ga zaklenil v pokotno lupino? Bi imela glasba dovolj moči, da bi lupino strla in ga vrnila?
Prijateljica je mnenja, da je šlo le za avtista. Sam v to močno dvomim. Njegove oči so bile preveč odzivne, njegova osredotočenost preveč jeklena. Zdelo se je, da v tistem trenutku spet vse razume in se zaveda svojega talenta. Nekje v zvenu melodije, globoko v zablodeli misli se je moral utrniti spomin in dati rokam moč, da izpovejo vso lepoto, ki se je skrivala tako globoko za zarjavelimi usti, da je niti izgovoriti niso bila več sposobna.
Tu se moja zgodba, ki so jo videle oči, konča. A moj duh bi ostal nemiren, zato sem neznancu dal svojo, izmišljeno zgodbo. Ne vem, čemu, vem le, da njemu v čast.
Bohumir Ctiradov se je rodil leta 1945 v ugledno praško družino, ki se je trudila za oživitev povojne Prage. Po končani srednji šoli je na akademiji za glasbo začel s študijem klavirja, za katerega se je navdušil ob poslušanju očetovih plošč jazza. Leta 1968 je bil med praško pomladjo vnet zagovornik liberalizma, in zato pod sovjetsko nadvlado izgubil službo učitelja klavirja. Desetletje životarjenja in samevanja ga je osamilo od družbe. Osamosvojitve od režima nikoli ni priznal. Rad ima češko strdlo in ga žveči, med tem ko na Karlovem mostu ocenjuje poulične glasbenike.
in še en eden
nista dva
sta več kot eden
in sta Eden.
Tokrat je ponovno čas za zgodbo, ki bo zgodba le zato, ker jo sedaj prepripovedujem in poskušam ubesediti tisto, čemur sem bil priča na svoj 24. in nekaj rojstni dan konec letošnjega oktobra.
To je bil drugi dan praškega srečanja Evropejcev, ki smo študirali v Združenih državah Amerike. Življenje preko luže nas je zbližalo, zato se vsako leto dobimo v enem izmed evropskih mest, kjer gredo naši pogovori preko ustekleničenih spletnih pogovorov in čvekanja. Objem na daljavo si je mogoče predstavljati, ne pa ga tudi čutiti. K sreči se naše srečanje vedno slučajno odvrti nekje okoli mojega dneva rojstva in mi tako priskrbi neizbežen razlog, da uidem telefonskim klicem in tistim praznim sporočilom, ki vsebujejo vsega dve besedi, po možnosti od neshranjene številke. Sam ne dam veliko na darila, cenim pa izvirno zapisano željo, ker le-ta jasno kaže na to, da si je človek vzel čas, premislil, in našel tistih nekaj drobtinic, ki so osebi lastne, posebne in mu dajejo obraz. Kako osebne so želje po raznih omrežjih prepuščam vam. Po lastnih izkušnjah polovica želja po gosje odgaga vse najboljše, druga, izvirnejša, pa temu doda še dvopičje in zaklepaj.
Po prijetnem večeru v bližnjem baru smo se okoli polnoči vračali skozi široke habsburške ulice in se odločili, da bližnji tržec zajamemo z nekaj ovinka, saj je izpod ene izmed uličnih svetilk prihajal prešeren jazzovski venček. Polnočno preigravanje v Pragi ni nič posebnega, saj je ta upokojena prestolnica evropskih valov kulture in oblasti eno izmed evropskih mest, uspešno pridruženih evropskemu projektu pianov na prostem. Iz pianina, namenjenega mimohodcem in redkeje mimobržcem, je neki suhljat Nemec izvabljal prijetno melodijo dvajsetih in okoli njega se je nabrala že kar lepa gruča tistih, ki smo se po melodiji pozibavali kot pozabljene breze in se nasmihali prstom, ki so drveli po temi tipkovnice.
Nenadoma se je nekje za nami začelo kruljenje in nekaj vpitja. Skozi ljudi sta se pridrenjala dva nabuhla, zapita starčka z vonjem po čebuli in odtokih. Z njiju so kot lubje viseli kosi oblek, in med tem, ko se je višji izmed dveh držal svetilke, da ga Zemlja ne bi zvrnila na tla, se je mlajši s čudnimi glasovi, ki so namigovali na psihično zaostalost, zrinil na stol ob pianista in ga začel gledati v prste. Nekaj ljudi se je oddaljilo, Nemec pa je v slabi angleščini začel vsiljivca nagovarjati naj se mu umakne, ker igra. Iz pijandure se je utrgal nejasen brobot, grimasa se je zastrmela v obraz in pokazala na tipke. Nato je začel prijemati njegove roke in v negodovanju ljudi mu je Nemec zabrusil, da se tukaj dogaja umetnost in naj se hitro pobere. Ljudje so stopili še korak nazaj. Sam nisem vedel, kaj naj si mislim. Starec je rušil umetno opojnost in svež zrak večera, hkrati pa si v svoji omejenosti ni znal pomagati. Cestni paberki so pač neukročene veje sadnega drevja, ki rastejo po svoje, nikoli ne obrodijo sadov, če pa že, je sadež grintav in kisel.
Tedaj je starec dvignil roke na tipkovnico in udaril prvi akord. In še enega. In še enega. Vsi po vrsti so bili točni in v sozvočju z melodijo, ki ji je izvajal Nemec. Stopili smo korak nazaj, nato pa dva naprej. Nemec je nehal igrati. Poznate to skladbo? Pijanec je obdržal roke na tipkah, ga pogledal in spet izpustil glas, tokrat nekoliko podoben grlenim bluzovskim brnenjem, ki so nekoč prihajali iz ust Louisa Armstronga in njegovega Čudovitega sveta. Nemec je čakal, in čakal je tudi neznanec. Čakali smo vsi.
Nemec se je nato tiho sklonil in zaigral naprej, starec pa skupaj z njim. Oči slednjega so žarele, glava je valovila v melodiji, ustnice so šobile jazz. Skladba, ki je pred nekaj minutami zvenela lepo, a predvsem pravilno in naučeno, je sedaj dobila popolno vzdušje in globino dvajsetih in čas je mineval nekje med neskončnim venčkom, preigravanjem akordov in brnenjem človeških ustnic. Umetnost nima jasne in enovite definicije, a kadar smo ji priča, o njenem bistvu ni dvoma.
Z nasmeškom smo strmeli v neznani par, neznani sebi in neznan drug drugemu, a dva tuja para rok sta tokrat pripadala eni duši. Nekateri so nerodno začeli iskati denarnice, drugi se stiskati k svojim, tretji so se umikali dlje, ker poraza svojih misli niso prenesli. Tako sta igrala in preigravala skladbo za skladbo naslednjih dvajstet minut. Zbiralo se je vedno več ljudi, šepetali so in se čudili, ter se nasmihali nenavadnemu paru. Tedaj se je sredi vse te češke zmede neznanec nenadoma ustavil, nekaj zabrbotal svojemu prijatelju, ki se je kot na ukaz odlepil od svetilke in skupaj sta odkolovratila stran od nas. Nemec je še nekajkrat poskusil poklicati neznanca nazaj, a le-ta se je samo razburil in se umaknil v temni del trga, nato pa v ulico in neznano kam. Nemec je naprej pogledal nas, nato pianino, nam pokimal in pianino zaprl. Umetnost se je za to noč izpela. Ljudje smo se pokorno umaknili in se kesali.
Ko smo odhajali, si z dekletom nisva dovolila glasnega pogovora. Čeravno naju nihče ne bi razumel, je je bila teža premočna. Kdo je bil ta neznanec? Kakšna je njegova preteklost? Od kod mu znanje? In predvsem: kaj se mu je bilo zgodilo? Kateri trenutek mu je pohabil človeško zunanjost in ga zaklenil v pokotno lupino? Bi imela glasba dovolj moči, da bi lupino strla in ga vrnila?
Prijateljica je mnenja, da je šlo le za avtista. Sam v to močno dvomim. Njegove oči so bile preveč odzivne, njegova osredotočenost preveč jeklena. Zdelo se je, da v tistem trenutku spet vse razume in se zaveda svojega talenta. Nekje v zvenu melodije, globoko v zablodeli misli se je moral utrniti spomin in dati rokam moč, da izpovejo vso lepoto, ki se je skrivala tako globoko za zarjavelimi usti, da je niti izgovoriti niso bila več sposobna.
Tu se moja zgodba, ki so jo videle oči, konča. A moj duh bi ostal nemiren, zato sem neznancu dal svojo, izmišljeno zgodbo. Ne vem, čemu, vem le, da njemu v čast.
Bohumir Ctiradov se je rodil leta 1945 v ugledno praško družino, ki se je trudila za oživitev povojne Prage. Po končani srednji šoli je na akademiji za glasbo začel s študijem klavirja, za katerega se je navdušil ob poslušanju očetovih plošč jazza. Leta 1968 je bil med praško pomladjo vnet zagovornik liberalizma, in zato pod sovjetsko nadvlado izgubil službo učitelja klavirja. Desetletje životarjenja in samevanja ga je osamilo od družbe. Osamosvojitve od režima nikoli ni priznal. Rad ima češko strdlo in ga žveči, med tem ko na Karlovem mostu ocenjuje poulične glasbenike.
Thank youu for this
ReplyDelete