Prva svečka pisarijam.

Najslabša stvar, ki si jo kdaj napisal, je vedno boljša od katerekoli stvari, ki je nisi.

Avtor neznan.

Zadnjih nekaj tednov se vse vrti okoli pisanja. Okoli zapisane besede, tega skupka majcenih črnih krac, ki naredijo naše misli najbolj snovne in oprijemljive. Zapis je zaenkrat človeku najjasnejše osmišljenje večje ali manjše zmede, ki se krotoviči po glavi. Semiotsko gledano, je besedilo, oz. tekst ne le nosilec informacije, temveč predvsem gradnik kulture, ki obstaja v neločljivi vzjamenosti vseh tekstov (tudi nepisanih, se razume), gradnik novega in sočasno hranitelj starega. Z besedami Jurija Lotmana lahko o tekstu govorimo kot o kulturem spominu ter gradniku naše stare in nove znakovne sfere, znotraj katere živimo in mislimo. 

Preprosteje povedano, pisanje nam pomaga misliti. Povsem natančno vem, zakaj sem začel pisati blogopise. Pred letom dni sem prvič začel opažati, da v svoji anglistični sprijenosti, ki nam jo radi očitajo nekateri, res nisem več znal tvoriti lepih slovenskih stavkov in se izraziti na način, na katerega bil lahko ponosen. Veliko lažje je bilo, to just express myself in English, if you know what I mean /to be read with British accent/.

Resnici na ljubo mi pisanje v slovenščini nikoli ni prav dobro šlo. Za angleščino ne vem, ker so angleške pisarije navadno hvalili tisti, ki so jo obvladali precej slabše od mene, zato kaj dlje od tihega (in včasih malo manj tihega) ponosa ne želim iti. Že v gimaziji so bili moji eseji v slovenščini na trojki, in to tisti kamniti. Vse od prvega eseja v prvem letniku pa do predzadnjega v četrtem preteresov ni bilo. Kaj je manjkalo esejem ne vem, spomnim se le, da tudi profesorica ni vedela.  Obupala  je nad mano in nad tem, da bi mi pojasnila, zakaj ne gre in ne gre v višje nadstropje. Za prav dobro skupno končno oceno sem se pač moral naučiti slovnico ter življenje in delo vseh naših Trdin in Jenkov in kar je še teh cankarjanskih očetov.  Mimogrede, besedo bukev še danes lahko sklanjam tudi ob polnoči.

Nato je prišel zadnji esej v četrtem letniku. "Milan,"je rekla in me iskrivo pogledala, "tokrat pa je napredek! Zares očitno izboljšanje!. Izvoli esej." Naj me umestijo v romantiko ali barok, ne morem si kaj, da ne bi rekel, da mi je poskočilo srce, ko sem se uzrl v desni zapognjeni rob pole. Napredek!  Ocena: 3-4. Romantiki so se zapili, mar ne?          

3. marca prejšnjega leta, ko sem začel ta blog in za katerega sem vesel, da je preživel, sem se namenil pisati ventilne blogopise. Obupno pikri cinizem z mešanico sarkazma in aktualnega odziva na dogajanje okoli mene. A zgodilo se je nekaj drugačnega, nekaj, česar nisem nameraval. Blogi so ostali le nežen odsev tistega, kar sem si zamislil. In bolj so bili apolitični, več bralcev se je odzivalo. Zgotovil sem, da imam z bralci skupni vsaj dve točki. Prvič, prenasičeni smo raznega pametovanja o trenutnem gospodarsko-političnem stanju. Vsaj dan poslušamo ljudi, ki na novo odkrijejo, da nam gre slabo. Neverjetena analitična očesa. In drugič, v svojih razmišljanjih nismo sami. 

Govoril sem s prijatelji, ki so moje rentanje o študijski izbiri brali kot navdih za novo odkrivanje ljubezni. Spet drugi so v pisanju iskali pedagoške prijeme. Nekdo se je celo zapičil v kratek zapis o divjem česnu. S kakšnim namenom ne vem, a časovno ta zapis spada v somračno norijo z bleščicami na koži. Kakorkoli že, blogopis so brali kot svoje besedilo, tisto, ki so ga potrebovali. In kar je najpomembnejše, mnogi so so odločili, da tudi sami nehajo molčati in začnejo s pisanjem, bodisi blogopisnim, kot na primer Iskanje Forrest(er)a, ali sončkica, bodisi popisujejo lastne zvezke, ki so ostali še iz osnovne šole, 7. razred, etika in družba. Pisanje je golo zaupanje občutku in mislim.

Vsako pisanje deluje terapevtsko in to čisto zaradi osnovnega načela zapisovanja zahodnih kultur - vsaka zapisana misel mora biti linearna, z drugimi besedami, zaporedna, sistematična. Črko za črko in besedo za besedo. Tudi če človek namerno ruši grafično podobo, mora to početi v zaporedju. Miselna zmešnjava, ki teče paralelno, pravokotno, zadenjsko in najbrž vzporedno še v nekaj drugih dimenzijah, se mora preleviti v linearno misel, pa čeprav še tako preprosto ali neumestno. Papir kar nankrat postane najzaupnejši sogovornik in terapevt. Sili v urejenost misli, sili v sprostitev. Celo kričati je na papirju ali celo v mobilnih sporočilih lažje. Kolikokrat se človek resnično izkriči in izkrili, ko v sporočilce zapiše: "AAAA, zmešalo se mi bo!!" Človek, ki to prebere za seboj si ne more kaj, ne da bi se vprašal: "Torej se mi šele bo?" Pisanje o sebi nas uči tudi drugih načinov samospoznavanja. Preprosta objava določene pesmi na družbenem omrežju nas obvešča o našem duševenem razpoloženju. Zato nam pogosta objava Gagnam plesa ni v čast.

Pisanje je trening. Črka za črko se oblikuje naš stil in način razmišljanja. Na tem mestu kot učitelj pozivam k pisanju na roke. Učenci pričakujejo, da bomo za njimi znali prebrati hieroglife, ki jih niti sami niso zmožni. Je to o ali a? Ne, l je. Seveda.

Najdite pisatelja v sebi. Februarski dnevi so kot nalašč za sprehod po lastnih mislih, preden se vas poloti pomladanska utrujenost.