Torek, večer božiča 2012.
V pomladno prebujajočem se marcu sem pisal o svetosti tradicije. In božič je za nekatere oboje, svetost in tradicija, za druge le tradicija, tretjim izgovor nakupovalnega brezumja, četrtim nič, petim in šestim manj kot nič, nekaterim pa morda ostra bolečina osamljenosti, ki se razrašča globlje od pradavnih ponosnih jelk. Meni božič pomeni predvsem družino in tiho druženje, ki je imelo v preteklosti kaj malo krščanskega pridiha. Res je, da so tudi pod našo smrekico stale jaslice, kjer so počivale (kajpak na hrbtu ali boku) ovce, on njih pa še kakšna kokoš, pastirček ter prevelik a strašljivo resničen dinozaver. In res je, da sem se z dedom udeleževal polnočnic, kjer so imeli čudovite velikanske jaslice in so vse okoli nas pele pretirano odišavljene tete. In končno je tudi resnica, da je naša hiša dišala po kadilu, ob katerem pišem tudi blogopis.
Vseeno vseh teh podob nikoli nisem povezoval s kakršnokoli globljo resnico o rojstvu novega upanja ali človeka Boga. Le z našo družino in našim božičem. Kajti na ta edini večer v letu je naša mati dovolila nam otrokom, da po večerji bogatega narezka (ker je tako lažje in se zajtrk določi sam po sebi) ostanemo budni do polnoči ob prižgani televiziji, naverjetneje ob predvidljivih norčijah junakov filmov Sam doma ali Indiane Jonesa. Vendar je bila televizija le zvok iz ozadja. Naša družina je namreč na božič vedno sestavljala novo sestavljanko, ki jo je prinesel Božiček. Sedeli smo okoli tisočerih koscev, se pogovarjali, si zakrivali svetlobo in prva leta preprečevali mlajšima članoma nepredvidene izlete ročic v bolj spolzka in slinasta področja. Sestavljali smo svoj božič. In težja je bila sestavljanka, dlje je božič trajal, včasih celo do novega leta in dlje.
Moja boljša polovica, ki se pravkar trudi s sladkimi snežaki, je poznala povsem drugačen božič. V slovenceljnizmih ponižno priznavava, da sva ta rdeč in ta črna, komunajzer in cerkvenarica, Tito in nuna; dva zombija iz nezdružljivih svetov. Božični večeri mojega dekleta so bili prežeti s čarobnim petjem božičnih pesmi pri vseh polnočnicah, tudi tistih, ki so v resnici sedmice in poldevetnice, le da nje parfumi teh istih tet niso nikoli dosegli, ker je kor v cerkvi previsoko. Nekako tako kot petje vseh teh tet. Božični večer je mineval v naglici nekje med bogato obloženo mizo, ki se je obvezno šibila pod zeljem in klobasami, in tremi zaporednimi mašami. Božično jutro je prineslo še kakšno (mašo, pa tudi klobaso), večer božiča pa je v tem istem vatikanskem duhu smiselno zaključila na rok koncertu. Sva lahko še bolj tipična predstavnika slovenskih skrajnosti, s katerimi se v javnosti tako silovito opleta? Menda ne.
Dve nezdružljivi tradiciji, ki sva jih na letošnji božič prvič združila. Sama, v najinem najemniškem stanovanju iz zloglasnih osemdestih, no, v resnici v sobici, pravzaprav v nekakšnih jaslih. Božič je čas družine, mar ni tako? Vera ali ne, lepo je imeti družino in se skriti v njen vseodpuščujoči objem, dasiravno so to starši, partner ali partnerica, prijatelji ali stara prešita igrača z enim gumbom. A v vsej idealizaciji in teoriji, ki smo je humanisti prepolni, priznam, da sem imel nekaj pomislekov. Kako udejaniti svojo lastno otroško iluzijo in pri tem omogočiti svoji boljši polovinki božič, ob katerem ne bo imela občutka, da je v resnici le klavrna osminka?
Kaj je skupnega obema? Smrekica. Dobro, imava še pol dneva, da jo nekje stakneva. Okraski? Bova že nekako, jih je v stanovanju nekaj še od prejšnjih lastnikov. Oziroma, glede na stil, pred-pred prejšnjih. Jaslice? Imava. Ni Jožefa in Marije, ampak otroček pa je. Božične pesmi? Hvala, youtube, za možnost zaporedih skladb. Hrana? Nimava pečice, niti ni časa za kuho. Narezek torej. Tiho zmagoslavje in odobravajoče prikimavanje mojih prednikov. Sestavljanka? Kupila sva jo že pred tednom. Zmaga torej ni daleč stran. Polnočnica? Seveda, nekje je treba priti nasproti. Še vedno je dva proti ena. Ogled filma po njeni izbiri? Dobro, dva proti ena cela sedem pet. Pravzaprav ljubezen (Love actually)? Dva-dva. Nekaj sposojenega? Angleški eggnog. Tri-tri.
Dve uri pred polnočjo je bila sestavljanka še vedno neodprta in nekako mi sploh ni bilo hudo. Tu potrebujete predzgodbo: preko celotnega dne sva sestavljla najino novo pridobitev, ogromno belo letečo ladjo prigod, oziroma posteljo. Prenašala sva pohištvo, preizkušala nove jogije, pospravljala sva in opravljala, in nato okrasila še najino prvo skupno drevesce, ki je vsej skrbnosti in ljubezni navkljub od daleč bežno odsevalo najino trenutno finančno stanje. Kakorkoli, po večerji sva se zavlekla na posteljo in se spravila k božični uspešnici. A filma nikoli nisva pogledala do konca. Tudi k polnočnici nisva šla. Storila sva to, kar je najini družini najbolj manjkalo na ta božič želja - zaspala sva miren spanec in s tem ustvarila novo tradicijo. Še več, morda bo božič edini večer v letu, ko bomo vsi že v objemu sladko spali ob deseti uri in se veselili novega dne.
Zame je bil božični večer pomembna učna ura življenja (in gospodinjstva). Sprejemanje drugačnosti te šele potisne na pot. Ko pa se ji resnično prepustiš, te pot lahko odpelje tja, kamor ti je bilo namenjeno priti. Skupna pot je mogoča le, ko ni več dveh strani, le ena nova.
Zato mi dovolite iskreno voščilo. Pustite se voditi svežim in vedrim mislim. Ne čakajte nanje, ampak jih pošiljajte vsak tren, na vse strani. Čutite bližino drug drugega. Se nasmejte mimoidočemu. Povprašajte ga po imenu in ga ob slovesu objemite. Morda bo prav ta mimoidoči vaš prevoz domov na prvo jutro novega leta. Drugega boste namreč že v službi. Ali pa bo mimobežni obraz dobil oči, nos in usta, ki se bodo nagajivo namsihale preko kozarca s šampanjcem.
PS. Prosim, bodi izvirni v željah, ki jih izrekate. Za tiste pisne je najbrž prepozno, a kaj več od dolgočasnega Srečen božič in srečno novo leto! menda zmore vsak z malo soli in popra v glavi.
PS1. Božič in novo leto se pišeta z malo začetnico z izjemo začetka stavka. Bodimo solidarni in znižajmo stopnjo zgodnje umrljivosti slovenistov in učiteljev.
V pomladno prebujajočem se marcu sem pisal o svetosti tradicije. In božič je za nekatere oboje, svetost in tradicija, za druge le tradicija, tretjim izgovor nakupovalnega brezumja, četrtim nič, petim in šestim manj kot nič, nekaterim pa morda ostra bolečina osamljenosti, ki se razrašča globlje od pradavnih ponosnih jelk. Meni božič pomeni predvsem družino in tiho druženje, ki je imelo v preteklosti kaj malo krščanskega pridiha. Res je, da so tudi pod našo smrekico stale jaslice, kjer so počivale (kajpak na hrbtu ali boku) ovce, on njih pa še kakšna kokoš, pastirček ter prevelik a strašljivo resničen dinozaver. In res je, da sem se z dedom udeleževal polnočnic, kjer so imeli čudovite velikanske jaslice in so vse okoli nas pele pretirano odišavljene tete. In končno je tudi resnica, da je naša hiša dišala po kadilu, ob katerem pišem tudi blogopis.
Vseeno vseh teh podob nikoli nisem povezoval s kakršnokoli globljo resnico o rojstvu novega upanja ali človeka Boga. Le z našo družino in našim božičem. Kajti na ta edini večer v letu je naša mati dovolila nam otrokom, da po večerji bogatega narezka (ker je tako lažje in se zajtrk določi sam po sebi) ostanemo budni do polnoči ob prižgani televiziji, naverjetneje ob predvidljivih norčijah junakov filmov Sam doma ali Indiane Jonesa. Vendar je bila televizija le zvok iz ozadja. Naša družina je namreč na božič vedno sestavljala novo sestavljanko, ki jo je prinesel Božiček. Sedeli smo okoli tisočerih koscev, se pogovarjali, si zakrivali svetlobo in prva leta preprečevali mlajšima članoma nepredvidene izlete ročic v bolj spolzka in slinasta področja. Sestavljali smo svoj božič. In težja je bila sestavljanka, dlje je božič trajal, včasih celo do novega leta in dlje.
Moja boljša polovica, ki se pravkar trudi s sladkimi snežaki, je poznala povsem drugačen božič. V slovenceljnizmih ponižno priznavava, da sva ta rdeč in ta črna, komunajzer in cerkvenarica, Tito in nuna; dva zombija iz nezdružljivih svetov. Božični večeri mojega dekleta so bili prežeti s čarobnim petjem božičnih pesmi pri vseh polnočnicah, tudi tistih, ki so v resnici sedmice in poldevetnice, le da nje parfumi teh istih tet niso nikoli dosegli, ker je kor v cerkvi previsoko. Nekako tako kot petje vseh teh tet. Božični večer je mineval v naglici nekje med bogato obloženo mizo, ki se je obvezno šibila pod zeljem in klobasami, in tremi zaporednimi mašami. Božično jutro je prineslo še kakšno (mašo, pa tudi klobaso), večer božiča pa je v tem istem vatikanskem duhu smiselno zaključila na rok koncertu. Sva lahko še bolj tipična predstavnika slovenskih skrajnosti, s katerimi se v javnosti tako silovito opleta? Menda ne.
Dve nezdružljivi tradiciji, ki sva jih na letošnji božič prvič združila. Sama, v najinem najemniškem stanovanju iz zloglasnih osemdestih, no, v resnici v sobici, pravzaprav v nekakšnih jaslih. Božič je čas družine, mar ni tako? Vera ali ne, lepo je imeti družino in se skriti v njen vseodpuščujoči objem, dasiravno so to starši, partner ali partnerica, prijatelji ali stara prešita igrača z enim gumbom. A v vsej idealizaciji in teoriji, ki smo je humanisti prepolni, priznam, da sem imel nekaj pomislekov. Kako udejaniti svojo lastno otroško iluzijo in pri tem omogočiti svoji boljši polovinki božič, ob katerem ne bo imela občutka, da je v resnici le klavrna osminka?
Kaj je skupnega obema? Smrekica. Dobro, imava še pol dneva, da jo nekje stakneva. Okraski? Bova že nekako, jih je v stanovanju nekaj še od prejšnjih lastnikov. Oziroma, glede na stil, pred-pred prejšnjih. Jaslice? Imava. Ni Jožefa in Marije, ampak otroček pa je. Božične pesmi? Hvala, youtube, za možnost zaporedih skladb. Hrana? Nimava pečice, niti ni časa za kuho. Narezek torej. Tiho zmagoslavje in odobravajoče prikimavanje mojih prednikov. Sestavljanka? Kupila sva jo že pred tednom. Zmaga torej ni daleč stran. Polnočnica? Seveda, nekje je treba priti nasproti. Še vedno je dva proti ena. Ogled filma po njeni izbiri? Dobro, dva proti ena cela sedem pet. Pravzaprav ljubezen (Love actually)? Dva-dva. Nekaj sposojenega? Angleški eggnog. Tri-tri.
Dve uri pred polnočjo je bila sestavljanka še vedno neodprta in nekako mi sploh ni bilo hudo. Tu potrebujete predzgodbo: preko celotnega dne sva sestavljla najino novo pridobitev, ogromno belo letečo ladjo prigod, oziroma posteljo. Prenašala sva pohištvo, preizkušala nove jogije, pospravljala sva in opravljala, in nato okrasila še najino prvo skupno drevesce, ki je vsej skrbnosti in ljubezni navkljub od daleč bežno odsevalo najino trenutno finančno stanje. Kakorkoli, po večerji sva se zavlekla na posteljo in se spravila k božični uspešnici. A filma nikoli nisva pogledala do konca. Tudi k polnočnici nisva šla. Storila sva to, kar je najini družini najbolj manjkalo na ta božič želja - zaspala sva miren spanec in s tem ustvarila novo tradicijo. Še več, morda bo božič edini večer v letu, ko bomo vsi že v objemu sladko spali ob deseti uri in se veselili novega dne.
Zame je bil božični večer pomembna učna ura življenja (in gospodinjstva). Sprejemanje drugačnosti te šele potisne na pot. Ko pa se ji resnično prepustiš, te pot lahko odpelje tja, kamor ti je bilo namenjeno priti. Skupna pot je mogoča le, ko ni več dveh strani, le ena nova.
Zato mi dovolite iskreno voščilo. Pustite se voditi svežim in vedrim mislim. Ne čakajte nanje, ampak jih pošiljajte vsak tren, na vse strani. Čutite bližino drug drugega. Se nasmejte mimoidočemu. Povprašajte ga po imenu in ga ob slovesu objemite. Morda bo prav ta mimoidoči vaš prevoz domov na prvo jutro novega leta. Drugega boste namreč že v službi. Ali pa bo mimobežni obraz dobil oči, nos in usta, ki se bodo nagajivo namsihale preko kozarca s šampanjcem.
PS. Prosim, bodi izvirni v željah, ki jih izrekate. Za tiste pisne je najbrž prepozno, a kaj več od dolgočasnega Srečen božič in srečno novo leto! menda zmore vsak z malo soli in popra v glavi.
PS1. Božič in novo leto se pišeta z malo začetnico z izjemo začetka stavka. Bodimo solidarni in znižajmo stopnjo zgodnje umrljivosti slovenistov in učiteljev.