Sedim na balkonu pod kristalno cistim Mont Blancom in cvilim od srece. Osvojitev tega velicastnega vrha je ena mojih tihih zelja, tistih, ki jih niti ne obzalujes, ce jih nisi izpolnil, ter hkrati tistih, ki po malem spominjajo nase v soncih dneh upanja in poglobljene misli. Se pred nekaj tedni si sploh nisem mislil, da ga z lastnimi ocmi uzrem tako kmalu. Sedaj pa sem tu in razmisljam, ali naj se zaprisezem k njegovi osvojitvi ali ne. Njegovo ledenisko celo se guba dalec nad menoj in zdi se, da se ledeni jezik rezece izteguje proti dolini, da bi obliznil predrzno turisticni Chamonix in njegove rakunje prebivalce.
Skorajda vsak ima namrec okoli oci blede kroge zascitnih ocal, lica in nos pa so vseh odtenkov od rjavkasto zgaranih, do naivno ozganih na britanski nacin. Nesportnega cloveka ni videti. Prav tako tudi ne trgovin, ki ne bi A) prodajale sportne opreme za zimske sporte ali B) nudile zdravstvenih pripomockov za poskodbe pri teh istih sportih. Zanimivo je, da sem tu zaradi mladinskega evropskega parlamenta znanega kot YPAC. Moje nekdanje mnenje o mladinskih parlamentarcih poznate tisti, ki ste z mano ze nekaj casa. Ce vas zanima se vec, poiscite blogopis Das Experiment. Kako nepredvidljiva so cloveska naivna pota - takrat sem si obljubil, da z mladimi kravatarji in bikarji nocem imeti vec opravka. Sedaj sem eden od mentorjev in morda se zgodi, da nekoc tudi organizacijska pomoc...
Kakorkoli, v mestu, kjer so se rodile zimske olimpijske igre sedaj cakam na vstop v nov svet, svet nepolnoletnih resolucij in deklaracij. Sodil o njih se ne bom. Preveckrat sem v teh letih spoznal, da osvobojenost od teze odraslih kalupov pomeni pomemben zacetek novim bistroumom in njihovim briljantvorom. Nobenih zavez, saj je za nagrade potrebno cakati. In sedeti. 17 ur avtobusnega delamarisa s tuno v cloveskem olju. Ampak tale stolcek pod Belo goro je poplacal vse.
Nekje med Sivino jutra, mamuti, poezijo, kmečkim kosilom in zasneženo Vrbo
Pusti prazno kost, ti ovca, ki misliš, da nosiš krzno rdeče, glodaš to, kar volk le podte meče, in ti ne utapl'aj s slino tal zaslepl'ena boga ovca črna, prebodena od ograde trna! Zbud' se, vstani, siva raja, bodi sebe, ne sence, verna, Zbud' se, ne pozab' Prešerna!
M. M.
Nekje med Sivino jutra ne popusti in ne popusti teža zimskega tnala, ki veže ljudi k tlom in nižje. Nisem pričakoval, da se bo prejšnjemu blogopisu odzvalo toliko ljudi. Kar sram me je bilo, da se sam imel težave pri vsej deroči povodnji, ki je hitela mimo mene in se razkrila le dan po objavi. Kako slep je človek v nesreči. Nemalo znancev in prijateljev je prišlo do mene in se mi kot pomladni preboj reke nad ledom izlilo - tako sami so bili v svoji temi, kričali v notranji brezup. Zdelo se je, da nas niti nebo ne usliši v tem mrcvarjenju - zase vem, da sem človek sonca in vetra ter da brez njiju ne morem prav dolgo obstajati. Občutek sem imel, da sta jekelenina in zatohlo novembrsko mrlenje vsem v brk razprostrla svoje neprebojne pajčevine in nas prepustila tegobi in postopnemu bledenju kože... daleč v togi februar. Človek naj se v svoji sivi otožnosti brezobliči in postane ta ista otožnost.
Mamuti smo, zavrženi od življenja, mar ne? Nikakor. Le vrglo nas je na borišče in tečaj preživetja. V življenjsko šolo, kjer je osnovni standard enak minimalnim pogojem za srečo in golo zavedanje sebe ter so izbirni predmeti tisti, kjer ni ocene odlično, ampak štiri negativne in ena sama krvava zadostna. Prvič sem to opazil prav na osmega februarja. Po dolgih letih in na soboto po vrhu, se ljudje niso pritoževali nad tem, da niso en dan manj v službi ali šoli. Kjub hladnnemu, deževnemu, poleževalnemu vremenu so se množice zgrnile na ulice, galerije, trge in v muzeje. Kot v kakšni pravljici Ele Peroci, kjer so preskočili četrek in praznovali nedeljo. Z Andrejo sva se začudeno pridružila kolonam, ki so se z otroki vile proti prirodoslovnemu muzeju, mestnemu in - zlomek ti - celo v šolskem muzeju (najinem naravnem okolju, kajpak) je bilo tako nabito, da sva ušla prej, kot sva si želela. V prirodoslovnem muzeju je malo po deseti postalo zadušljivo polno, zato smo obiskovalci spominjali na vitrino žuželk, ki zaprašeno domuje na stranskem hodniku mnogočlenarjev. Stali smo ukleščeni v ozke labirinte in pri vsej negibnosti nisem točno vedel, al se človek pred mano preprosto ne zgane, ali sem se nemara po nesreči postavil k lutki jamskega človeka. Pri nezadovoljnih obrazih nekaterih nikoli ne veš.
"Poezijo bo sedaj za vas brala Štefka Drolc" je reklo na Prešernovem trgu. Množica je prisluhnila glasu, skozi katerega je odzvanjal čas in grenkoba spoznanja. Ne dvomim, da so nekatreri še večkrat poslušali, a prav letos prvič prisluhnili. Mimoidoči so s seboj nosili nedotaknjene knjižine izdaje Poezij. Le zakaj prav letos, od vseh let? In še v dežju zapovrh?
Obstajata dva razloga. In oba sem ujel med šepetanji in mrmranji ljudi. "Danes lahko otroke peljem nekam zastonj," je skesano priznal kustosinji oče treh fižolinov v mestnem muzejev." In res, začel sem opažati, da je bilo toliko otrok, kot jih še na šoli ne vidim, med malico seveda, ko so vsi. Kultura in izobrazba, oprostite, v Sloveniji nista zastonj. Se zavedamo, da bo petčlanska družina s tremi nepolnotletnimi otroki za niti ne dvourni ogled Postonjske jame plačala 86,90EUR?! Tej ceni se približa tudi preprosta vožnja na Blejski otok in nekatere druge osrednje znamenistosti Slovenije. O smučanju seveda sploh ne gre govoriti. Smučanje je nekoč bila slovenska kultura, slovenski šport družin. Smučanje je zmogel vsak. Ste kdaj pomisli, da bi kot starš 100 evrov zapravili v pičlih dveh urah, glede na to, da za ta isti denar lahko družnino prehranite, reci in piši, cel teden? Odgovor ni potreben.
Tako gre s kmečkim kosilom.
Drugi, tišji odgovor pa se skriva v peoziji Velikana nasploh. Namesto razmisleka ponujam delčka pesmi, na katero me je opozorila igralka in aktivistka Violeta Tomic (z namenom ne postavljam strešice nad c) in ki tako popolno povzema duh časa.
Zemlja kranjska, draga mati! kdaj bo utihnil najin jok?
Al' kdéj bova vídla vstati, bratov jaz, ti čast otrók?
Glej, kak' ljubi sreča tebe, ti drží odprt svoj rog,
Kranjc! ozrì se okrog sebe, njé darí štej krog in krog!
.....
Krajnc, ti le dobička išeš, bratov svojih ni ti mar,
kar ti bereš, kar ti pišeš, more dati gótov d'nar!
Kar ni tuje, zaničuješ, starih šeg se zgublja sled,
pevcov svojih ne spoštuješ, za dežele čast si led! -
Tiho pesem! - bolečine ne razglašaj naših ran,
če nečast te naša gine, dómu, Kranjc moj, zvest postan'! -
Zasneženo vrbo sva obiskala tik po tem, ko so minile govorance in so se ljudje tiho razhajali. Če je vsaj nekaj Slovencev spoznalo vrednost Njegovih besed, potem je vredno slaviti Prešernovo smrt, potem je ta dan resnični veseli dan kulture! Spoznal sem, da slavljenje smrti ni naša slovenska napaka, ampak ponotranjena paradigma, ki nas žene v spoznanje. Slovenci cenimo v nesreči in iščemo srečo in harmonijo šele v tegobi in žalosti. Najprej nas je stisnilo na duhu, a to še ni bilo dovolj. Mama Narava se je odločila, da v areno pošlje še svoje leve, plazove, hlad in žled, da ogrozijo življenja, da se bo slovenski človek spet boril in si pomagal. Ugasniti mu je morala peč, da je lahko ogrel svojo notranjost. Počutiti se je moral ogroženega od hrupa padajoče drevesne morije, da se je zavedel dragocenega življenca, za katero se je treba truditi in garati. In ko je odgaral in se ohhudoval in imel občutek, da veselja v to Deželo še nekaj časa ne bo, se je učna ura končala in odmor je prinesel radosti Olimpijskih iger. Kruha in iger za to Človeško Areno. Pa mislim, da ni šlo za zlato in sekunde, temveč ponos in potrditev nekemu majcenemu narodu, da je preiskušnjo prestal in da lahko slavi - dokler diha kot eno, m nihče nič ne more. Ali kot je rekel Veliki.
Poet tvoj nov Slovencem venec vije, Ran mojih bo spomin in tvoje hvale, Iz srca svoje so kali pognale Mokrócveteče rožice poezíje.
Iz krajev niso, ki v njih sonce sije; Cel čas so blagih sapic pogrešivále, Obdájale so vtrjene jih skale, Viharjev jeznih mrzle domačije.
Izdíhljaji, solzé so jih redíle, Jim moč so dale rasti neveselo, Ur temnih so zatirale jih sile.
Lej, torej je bledo njih cvetje velo! Jim iz oči ti pošlji žarke mile In gnale bodo nov cvet bolj veselo.
Vodice
šumé
in rosice
pršé
brez konca v broneno kotanjo;
brezdanj je
ta vir,
šepetanje,
nemir,
brezkončna, kot misli so nanjo. (Dragotin Kette: Na trgu)
Zadnji januar. Še dobro, da je mesec v izdihljajih, a ne le zato, da me prisili k novi objavi, temveč zato, ker je bilo to obdobje peklensko. Nič ne bom olepševal, niti nimam želje po tem. Upam, da januarska utapljanja ne postanejo moja življenjska tradicija. Že drugo leto zapored se mi je okvir slike podrl in koščki so zleteli na vse strani, nekateri verjetno izgubljeni za vedno. Pa saj tako ali tako niso "pasali" tja. Trenje posameznih koščkov bo vedno ustvarilo dovolj sile, da bo okvir razpadel. Seveda po stari navadi krivimo preozek okvir. Temu se reče odraščanje in soočanje s padci. Bojda se nič ne zgodi brez razloga. Morda res, toda povejte tistim, ki izgubijo službo. Sam je nisem popolnoma izgubil, a občutek teže je (bil) neizmerljiv. Sploh si nočem predstavljati, kako je, ko službo izgubita oba in so okoli njiju lačni kljuni, ki bi radi posvojili vsako mimoidočo vitrino z igračami, starša pa skrbi, ali bosta imela dovolj denarja za naslednji kilogram testenin.
Ljudje, ki so zaposleni, trdijo, da je služba le eden izmed premnogih vidikov življenja. Tako radi trpljajo po rami. Saj imaš še dekle! Imaš dobrega moža! Pa saj hodiš v hribe! Pojdi in se sprosti! Na počitnice moraš! Ne skrbi, ti bomo že pomagali! Ne razumite me narobe, sam nisem kaj boljši, a zdaj vem, da je bila moja tolažba kaj jalova in se je bom naslednjič vzdržal. Resda je bila služba le en od koščkov moje podrtije, a moram priznati, da najbrž najmočnejši. Ne zato, ker bi bil ogrožen moj obstoj, še zdaleč ne, za kaj takega sem, zaenkrat, k sreči, preveč previden in premišljen. A kot je rekla znanka, ki je ravno pred nekaj tedni pod dolgem času spet dobila zaposlitev. Brez službe si nič. Ne zato, ker bi se bal, da bodo drugi videli, da ne delaš, pač pa zato, ker sam nimaš občutka, da daješ nazaj v skupnost. In da nekomu pripadaš. Da si nekdo.
Služba je ljudem pogoj obstoja, naj se zavedajo tega ali ne, ne le najosnovnejšega, telesnega, ki preprečuje lakoto, žejo ali pozebo. Ko ti pogoji niso izpolnjeni, človeku ni dano, da bi posegel višje. O tem govore mnoge strokovne teorije, zato se ne bom poglabljal v to, prosim pa vas, da ne govorite človeku na robu o lepotah in veličini moja, če je ostal brez žlice vode. Tudi ako vas je nekoč rezumel, vas v danem trenutku ne more. Mati Narava je človeka naredila najprej uspešenega lovca in nabiralca, šele nato mu je dovolila, da začne misliti, blebetati in nato, nekje proti koncu, ustvarjati in se umakniti v svet domišljije. Zaposlitev, ki je človeška, zagotavlja denar za preživetje, v boljših primerih dopušča človeku svodobo govora in miselni izzviv, ideal pa pomeni lastno izopolnitev in prehajanje stvarnih omejitev vsakdana. Vzemite čoveku, ki dela 30 let delovno mesto, in vzeli ste mu obraz in življenje, in ne le njemu.
V mojem primeru je še tako, da sem potomec "visokih dunajskih" idealov. Če partnerica ostane brez dela, bova že kako, saj ima mene, moškega. Če ostanem brez dela sam in je ne morem preživeti, sem zguba, ki ni vredna lastnih potomcev. Preden mi v obraz začnete metati zastarelost in feministične očitke vseh treh ali že štirih feminističnih gibanj, naj vam povem, da sem vse litanije (pre)poslušal že od lastne tričetrtinke. Stolp slonokosteni. Skrinja zaveze. Med dvema je tako globoka, kot sta drug pred drugim ranjena. In najina skrinja se je v januarju neizmerno poglobila.... v brezdanjo kotanjo. Počutim se kot otok, ki je ostal izpred tistih "davnih časov," tistih generacij, ki so jim med študijem obljubljali sprehod po tržnici preplačanih delavnih mest in priložnosti. To naj bila Nova Evropa, nova celina povezovanja in mladoživja. A starega psa nikoli ne naučiš novih trikov. Prav tako ne naših staršev in generacij starejših od njih. Namesto, da bi razumeli, da smo se znašli na pogorišču priložnosti, ki ga nismo zakrivili in kjer sedaj poskušamo šivati in krpati svoje prihodke in življenja, nam z železno prepričanostjo in - po njihovo - iskrenim optimizmom nenehno ponavljajo, da bo nekoč že moralo biti bolje in bomo imeli tiste "ta prave, ta zaresne službe." Tiste, ki se prično ob 8.00 zjutraj, se končajo ob treh, da človek lahko še normlno skuha in gre, če je res pravi, še na vrt malo pofrckat, ker bo kasneje tema in je treba ujeti poročila ob 20.00. Tako pokroviteljstvo je mladim v iskreno pomoč. Potemtakem vse delo, ves trud in napori, ki se pričenjajo nekje v meglah jutra in se končajo v podočnjakih tretje ure zjutraj niso RESNO delo, ampak nabrž nekakšna igrarija, ki si jo v danih časih mladež mirno lahko privošči. In svetovna javnost se sprašuje, zakaj vse več mladih zapada v depresijo, pregorelost, negativizem ali postajajo vse bolj odvisni od staršev?! Kako neki naj se človek pri poznih dvajsetih, ko naj bi se veselil svojega naraščaja, osamostvoji in se počuti odraslo, če mu lastni starši in okolje ne priznajo odraslosti in samostojnosti?! Če je njegovo delo enako tistemu, ki ga je opravljal kot dijak, in ga ima po vsej verjetnosti namen pognati za prvo potovanje?
"Kaj pa vaš dela?" "Jah, nima službe pa potem vse dneve nekaj prevaja."
"Naša je tudi že preko 30, pa še tudi nekaj inštruira. Ne vem, kdaj bodo
za svoje penzije nabrali dovolj let. Pa naše!" Priznam, ni mačji kašelj, še mišji ne, ponotranjiti novo paradigmo, ki bo menjala stoletja vkoreninjene tradicije. Ampak, dajmo no, kdo od mladih danes sploh še razmišlja o redni pokojnini? In pri tem nam še nekaj ostarelih zagrenjencev na krožniku nosi vedre kisle čorbe, polne obtožb, da smo egoisti, ker ne želimo delati za njihove zaslužene pokojnine, kot so to storili oni. Res je, ne želimo delati. Nalašč želimo spodkopati družbeno piramido in si zagreniti prihodnost. V podlosti in plesnivodušju želimo videti svoje stare starše obubožane. To nam bo res vsem v največje veselje. Danes ne skoparim z besedami. Nismo krivi za stanje, v katerem smo! To sporočam vsem mladim. Smo odgovorni za sedanjost in za svoj trud in to, kar bo pogorišče rodilo, nihče pa nam ne sme očitati ognja, s katerim so tako prostodušno opletali do sedaj. Pogorišča so bila in bodo, zgodovina jih je polna, a bremena ne sme nositi seme, ki ga je po spletju vetrov zaneslo na ožganico. Nasprotno, ožganica naj ga bo vesela in naj mu pomaga ali pa vsaj pusti prosto pot. Ne prosimo pomilovanja, zavračamo očitke, in pričakujemo podporo in razumevanje. Amen.
