Vroča žemljica dneva: "Če maš', daš."

Vroča žemljica dneva.

Kot obljubljeno, začenjam tudi z majhnimi žemljicami, ki bodo morda komu v pomoč ali navdih. Gre za ideje, ki sem jih preizkusil, jih preizkušam, ali pa sem jih pobral kar tako, mimo grede in njive, in imajo, upam, nemara kakšen smisel, okus ali pa vsaj poženejo nekaj dolgočasja skozi okno. 

Današnja žemljica? Čemažev namaz, kajpak.  Iskreno rad imam domače vsakovrstne namaze pa naj bo to zajtrk, večerja (ki je ne bi smelo biti), hladna predjed ali le popoldanski prigrizek. Tako že nekaj let zapored z materjo preprosto kupujeva lahek kremni namaz in ga nato najraje obogativa z nasesekljanim svežim drobnjakom. A ker je v tem času drobnjak še vedno podoben nekaj poslednjim osamelim lasem, sva se v neučakanosti odločila za različico, ki jo naši gozdovi že nekaj dni ponujajo v izobilju. Listi in čebulice čemaža, katerega nekateri zgovorno imeujejo kar gozdni česen in so ga zaradi zdravilnosti cenili že Rimljani, so se izkazali za odlično zamenjavo. Še več, ko sva liste zmlela kar skupaj z namazom, je le-ta postal čudvito sveže zelenkasto-pomladne barve in je na koščku ajdovega ali rženega kruha prava paša za oči. 

Koščku, dveh, treh... eh, kaj, saj niža holesterol! 

Glejga starca, že proti tridesetim leze.

"Bi mi lahko povedali, kdaj pišemo test", se je na hodniku vame zazrla dijakinja in po mojem sekundnem začudenju hitro dodala ... gospod profesor? "Seveda," sem se nadvse mojstrsko pobral in s trdnim glasom odločno izustil: "Se bomo dogovorili pri uri."

Vi? Kdo vi? Kar naenkrat je vikanje postalo stalnica v mojem življenju. Govorim o tistem drugem vikanju, ki ne izraža kolegialnega akademskega odnosa, ki sem ga bil tako vajen na starem dobrem Filofaksu, temveč kriči dejstvo, da je nekdo v paru ali skupini - prosim, pokrijte otrokom ušesa - starejši. In sedaj sem bil to jaz, mladostno milo bitje, nemara le nekaj let zrelejše od teh ljudi in jim še oče ne bi mogel biti pa čeprav bi se bil razvil tako hitro kot Justin Bieber.

Kje je torej tista meja med ti in vi in kdaj sem jo preskočil? Ugotavljam, da (nesarkastično) vikanje tvorita dve spremenljivki, katerih vsota je nekakšna stalna vrednost. Kot mlad profesor starosti zagotovo nimaš na svoji strani, zato se toliko bolj trudiš za spoštovanje (uspešnost k sreči ni nujni pogoj), pri stoletnici rojstva pa tako ali tako ljudje navadno spoštujejo le še tvojo oporoko, in je torej starost ključnega pomena, ali pa vsaj sključenega.
Toda kdo je tu starejši... ali bolje, star?

Večkrat z veseljem povem, da hodim s starejšo žensko. Sicer je prijokala na svet le 3 tedne pred menoj, a tehnično gledano je ženska, ki je od mene starejša. Ljudje naravoslovnih znanosti, predvsem anatomi, mi tu najverjetneje prikimavajo, z njimi pa še tistih nekaj matematikov, ki obsedeno sestavljajo naloge tipa: Oče bo čez dve leti trikrat starejši od sina in dvakrat mlajši od deda, čeprav je bil posvojen... Obsedenost s starostjo je zahodnjaški problem, najbrž precej hujši od tistih, o katerih poslušamo dnevno. Ne predstavljam si namreč množičnega poziva socialnih omrežij, ki bi se glasilo nekako takole: Vsi v svoj status zapišimo svojo starost in zrušimo predsodke! Tudi tisti nad 40!
Zanimivo, da je vprašanje ženske starosti, ki najverjetneje izhaja iz ženitvenih dvorjenj v časih, ko je bila deva v osemnajstem že v poznem cvetu, ostalo zavezano zakonu, a na nekoliko drugačen način.
Če je bilo vprašanje nekoč neizrekljivo, se gospodiči (ali gospodične) danes še vse preradi utrdijo v veri, da je vse skupaj sodnim postavam primerno.  
  
Spominjam se (mimogrede, tak začetek navadno napoveduje stare-jše-ga človeka), kako ljubo mi je bilo pred nekaj leti prvič slišati ljudi, ki se me nazivali z mladi gospodič in vikali. Zdelo se mi je, da sem nenadoma postal tisti zreli človek, ki je za seboj pustil vsa smrkava mamina krila in je prišel čas, da se usedem nekam v pisarno, naročim kavo in ne delam ničesar razen občasnih telefonskih razgovorov s predsednikom države. Da so bili to ljudje, ki so mi hoteli prodati neuporabno kramo in svoje usluge, me niti ni motilo. Podnevi gospod, ponoči kul najstnik. A kar naenkrat so na moj naslov podnevi začela prihajati pisma s srepečim g. pred mojim imenom, ponoči pa kričanja petnajstletnih najstnic naša družba tudi ni več najbolje prenašala. Uh, saj je ura že deset. Gremo raje nekam na čaj? Jutri delam, pa bi se rad naspal? Pravijo, da si star takrat, ko se ob ranih urah zbudiš iz postelje in ne zvrneš vanjo.

Staranja ni lahko sprejeti, pa čeprav mnogi pogumno in z navidezno stoično hladnostjo trde, da tako pač je. Lepa teorija. Kot tista o plešavosti, ki jo vedno poslušamo od ne-plešastih. Često mi na misel pride mama, ki se je nekoč zazrla v ogledalo in pri svojih obnemoglih 65 vzdihnila: "Ah, staram se". "Ja, staraš se," sem malomarno pritrdil. A v tem so me oči z ogledala živega odrle in usta so s strupenim hladom dodala: "Nikar ne misli, da se ti pa ne!" A vseeno je ta ista mama nekoč mirno odpravila prodajalko krem proti starostnim gubami rekoč: "Veste, jaz se samo v ogledalo manjkrat pogledam, pa je tudi gub manj videti. Vi se pa le mažite, vam najbrž pomaga."

Vsekakor se leta počasi premikajo navzgor. Vse do dvajsetega stoletja je povprečna življenjska doba večine ljudi le redko presegla 45 let, danes pa so to t.i. srednja leta. Nekakšen četrtek v tednu življenja, ki še vedno misli, da je sreda, pa čeprav ob zadnjih večernih poročilih. Kot zanimivost naj dodam, da je življenjska doba prebivalcev Svazija še vedno le okoli 31 let, kar je v primerjavi z rekorderji Japonci, ki pritečejo (in ne prikrevsljajo!) do 82 še vedno žalostno nizka. A vseeno me bolj kot splošne spremembe zabava osebni pogled. Sedaj, ko jih imam 24, se mi zdi, da sem v tistem cvetju let, ki ima najbrž vztrajati še vsaj do 35 leta, nato pa počasi preide v srednjo starost. V osnovni šoli je bilo 25 let v naših glavah enako starčku, ki je z eno nogo že med hijacintami, in ima morda še ravno toliko moči, da si jih izbere sam, nad 30 pa je tako ali tako kot na severnem polu, kjer ne preživi ničesar več.
Po drugi strani, se tudi moja mami še vedno počuti mlado (in tudi je), a le kadar me ni poleg. Večkrat slišim očitek, da si s tako starim sinom človek še pretvarjati ne more, da je sam v cvetu mladosti. Oče mojega deda pa tako ali tako v javnosti nikoli ni dovolil, da bi ga otroci klicali ata. Vedno le po imenu, ker je bilo baje na tak način vse bolj enakopravno in spodobno.

Starejši? Mlajši? Koliko stari, toliko glupi, pravi srbska rečnica. Prevod najbrž ni potreben, tudi če niste več rojeni v Jugoslaviji, kot je bila še moja generacija. Še en odgovor, ki uspešno zaključi nadjedljiv pogovor o tem, kaj vse smo mi ta stari že doživeli, vam je pa tako luštno! Preprosto odvrnite: "Jaz bi se na vašem mestu raje sekiral, česa vsega v nekaj letih ne boste doživeli."

Kaj je bolje, ne vem. Vem le, da vedno bolj iskreno čutim širino, ki se skriva za sončno modrostjo mojega dedka: " Dec' je dober celo življenje, baba pa dokler lahko kislo mleko pregrizne." Tako naj bodi.
  

 

Kolobarjenje med navado, novotarijami in krompirjem

Neverjetno, kako je teden v tem času izgubil nekaj dni in se četrtki pojavljajo kar tako, iznenada, nekje med duhamornim ponedeljkom in poveličanim petkom. Bodi tako ali drugače, tradicije se je potrebno držati. Pa je res vedno tako najbolje?

To vprašanje se mi pojavi vsako leto prav ob tem času, ko s tastom prvič stopim na plodovitno vipavsko polje, in se pri tem začne razvijati zapletena kolobocija sajenja različnih vrst krompirja. Kako letos? In v koliko vrst? Vsem se zdi, da je njihova rešitev naboljša, a kljub pregovarjanju na koncu obvelja ena. Uganete katera? Ena resnica, tista, ki je bila napisana davno pred mojim rojstvom in najbrž še v časih, ko je bil Nanos tritisočak in so se po ljubljanski močvari s koli preganjali. Tista, ki je bila ''VČASIH''.

Resnično se mi vse pogosteje zdi, da bi moral Slovar slovenskega knjižnega jezika besedi, ki 1. izraža manjše število ponovitev v nedoločenih časovnih presledkih ter 2. izraža ne natančneje določen čas (SSKJ, Inštitut Frana Ramovša) pridati še 3. pomen, in sicer: kar je bilo in je sveto, nespremenljivo, absolutno, najboljše, v objokovanju izgubljeno. Primer rabe: a)Včasih smo bili otroci zares pridni in delavni, danes pa vse razpuščneno! Vse vrednote, ki so bile včasih, so danes izgubljene. b)Takih politikov in direktorjev, kot so bili včasih v Jugoslaviji, danes ni več! Res je, Jugoslavije pa tudi ne.

Morda tradicija res ni najzlohotnejša stvar pod tem svobodnim soncem. Konec koncev govorimo o nečem, kar se v prečiščeni obliki ohranja iz leta v leto, kar je in bo ljudem nudilo občutek varnosti, organiziranosti in obvladovanja življenja. Še več, starejšim tradicija minevajočega pomeni celo identiteto z nečim, kar polzi iz rok in kar izgublja živi spomin. Moj ded je utelešenje besede včasih. Včasih se mi zdi, da brez te besede pri njem stavka sploh ni in da je vsaj tako pomembna kot povedek in osebek skupaj. Včasih je bila vsaj hrana dobra. Žene so včasih vse lepo pele. Presenete trgovine, spet imajo tako na majhno napisane številke, da pošteni ljudje ničesar ne vidimo. Včasih... Zdi se celo, da današnjih dni ne priznava in so le slab posnetek tistega, kar je bilo in bi moralo priti. Moja mama na to odgovarja z besedami, da je morda res marsikaj bilo bolj luštno, a čez pralni stroj ga ni in ne bo. Pri tem preteče dirigira s svojo kuhalnico, si nekaj besno pomrmra, zamahne z roko, stopi nazaj k štedilniku z nedeljsko govejo juho ter po dobri stari slovenski navadi prisluhne opoldanskim osmrtnicam. V devetindevedestem letu je po hudi bolezni nepričakovano in mnogo prezgodaj odšla...

Bojim se, da se za besedo včasih namesto preteklih spominov vedno pogostje skriva lepka pajčevina maligne pasivne nezadovoljnosti. Ljudje, predvsem Slovenci, raje vztrajamo pod znanimi udarci, kot da bi se uprli in poiskali novo delo. Namesto, da bi upali na boljše, se bojimo spremembe na slabše, saj boljše tako ali tako ne more biti. Bomo malo potrpeli, pa bo... Moj notranji Ničejanec se upira taki naravnanosti, saj v ozadju navadno niti slučajno ne čepi strah pred novim, temveč odpor na idejo prilagajanja, predvsem pa truda, ki ga tako prilagajanje zahteva. Lepa teorija, ne? Prilesti je treba iz tople hišice tradicije in si najti drugo, prostornejšo. Še raki to vedo. Nekaj nevarnih trenutkov smo morda razgaljeni in iskanje nas utrudi, a nato se lahko šopirimo z novim domom (zanimivo, kako blizu smo ljudje nekaterim živalim. Prej ščurkom, sedaj rakom, morda lenivcem, enoceličarjev pa tudi ne primanjkuje.) Po nekaterih teorijah mora prav vsak spremeba skozi stopnjo jeze in odpora, preden jo človek sprejme in ponotranji, od njega pa je odvisno, kako hitro mu bo to uspelo.

Sam sem v svoji nestanovitnosti kar precej prožen, čeprav imam doma še vedno sovražnika, s katerim se grdo gledava, oz. bolje, jo gledam vsakič, ko stopim v kuhinjo. Iz neznanih razlogov ne morem mirne vesti sprejeti v svoje bivališče mikrovalovne pečice in verjemite mi, bivanje v Ameriki, deželi mikrovalovke, odkoder sem se nedavno vrnil, ni prav nič pripomoglo k premirju, prej nasprotno. Ne le, da sem sumničav do njenega delovanja, temveč celo odštevanje vsakič ustavim pri eni sekundi. Podobost je vse preveč očitna.           

Zakaj sem spregovoril o spremembi? Prvič, ker je velikanska novost spremenila tudi tok mojega življenja in se vsidrala med prijetne dopoldanske ure. Dobil sem službo učitelja v moji stari gimnaziji. Sprememba za dijake, ki še ne vedo, kakši triki bodo delovali, profesorje, ki se morajo navaditi na nov obraz v svojih vrstah, še posebej pa zame na prav vseh področjih. Kljub temu, da sem na gimaziji šele teden dni, brez ovinkarjenja povem, da učitelje spoštujem sedaj še veliko bolj, kot sem jih nekoč, in bi se jim najraje opravičil za marsikatero mladostno luparijo. In drugič, ker našo domovino v zadnjem času pretresajo boji tradicije in novega, kar morda sploh ni tako novo. Ključ leži v sprejemanju in ljubezni, nikoli drugje.

 Zunaj zima dokončno prehaja v mladostno, neraziskano pomlad.
                                                                                                      Naj vas greje. 

Tuje je predrago, svojega nimamo... mar res?

Zamisel za današnji blogopis se mi je porodila davno pred tisto za prvega. Prvi blogopis je na nek način torej posledica tega drugega. Ker pa je prvi blogopis vseeno prvi in mora vsebovati nekaj, kar mu je daje 'prvost', je ta blogopis postal drugi. Kakorkoli že, ta je gotovo bolj pomemben.

Zadnjih nekaj let nam po ušesih, predvsem pa denarnicah udarja beseda recesija. Če bi bila sicer problematična le beseda, bi še nekako šlo. Zamenjali bi jo s čim milejšim, kar bi verjetno dišalo po pomladi in svežem perilu, ali pa povsem prenehali z njeno rabo. Tako pa nas zobato kolesje novih in novih kriz stiska in izžema iz nas še tisto malo, za kar se zdi, da je ostalo. Ob vesteh o propadu tovarn, podjetij in vse večji brezposelnosti žalostno in sočutno zmajujemo z glavo, vse dokler se ne zgodi čisto blizu nas ali celo nam. Takrat žalost zamenjajo strah, živčne vojne ter boj za golo preživetje. Mladi nimajo dela, slišimo mrmranje po kotih, in glas postaja vse močnejši, se stoteri in odmeva.

Kakšna slaba občutja prevevajo prejšnji odstavek - še pisal sem ga težko. Zatorej obrnem ploščo in pravim: brcati je treba! Kar naprej in naprej, brcati! Pa ne prve neljube osebe v piščal, čeprav bi nam za nekaj časa verjetno prijetno odleglo. Če se vseeno odločite za kaj takega (pa tega uradno ne podpiram), vsaj izberite osebo, ki je šibkejša od vas. Zdravstvena blagajna je namreč brez denarja, lepotna kirurgija pa je za take primere samoplačniška.

Z veseljem odkrivam, da kriza prinaša konec lagodnemu obročnemu umiranju sivih celic, saj ljudje v svoji odpornosti na vse tegobe tega sveta postajamo vse bolj iznajdljivi. V tem smislu si vejo živalskega rodu prav gotovo nekje delimo s ščurki in le vprašanje časa je, kdaj bodo biologi to dokazali. Homo blattodea sapiens. 

Ne govorim o tistih, ki si "pomagajo" s tujim premoženjem. To je postalo vse preveč hildovsko vsakdanje in dolgočasno. Zato predlagam način, ki je ne le zdrav, okolju in denarnici prijazen, temveč  pomaga celo pri napetostih v odnosih, torej vsakdanjem življenju. Kot bi rekla moja mama: "Dokler bodo ljudje kupovali kruh v trgovini, krize ni." Pa smo spet pri vsem tem kruhu. Toda v njem leži zrno pšenice, oprostite, resnice - koliko ljudi danes še zna speči to najosnovnejše živilo, ki nas drži po konci tudi v najhujši sili? Koliko ljudi se zaveda, da potrebuješ zanj le moko, kvas in nekaj malo tople vode? Če ne verjamete, naj vam le povem, da nekateri otroci v slovenskih šolah že rišejo vijolične krave. Še več. Pred časom sem poslušal intervju z naključnimi mimoidočimi o pomenu kmeta. Neka gospodična je samozavestno ugotovila, da ga pač že zdavnaj ne potrebujemo, saj imamo samopostrežne trgovine. Ob takih izjavah ne vem, ali naj bom žalosten za slovensko šolstvo ali vesel za ustanove, katerim se obetajo novi pacienti.

Naj se vrnem k sestavinam za kruh, še preden mi izpod tipk uide kakšna pikra na račun trdobučnežev in jam slovenskega krasa. Torej, zavedamo se, da kruh vseeno zahteva najdražjo sestavino sodobnega človeka, tisto, ki je vedno primanjkuje, in je ne kupimo niti z zlatom. Tik tak. Tik Tak.

Za fizike in kar je še humanistično nenavdahnjenih povedano: treba si je vzeti vsaj tri urice, pa še po tem bo hlebec vroč in bomo imeli po njem le trebušne težave. A te urice lahko postanejo čudovite delavnice s starši in starimi starši. Predvsem slednji se v teh časih boje, da se bo z njimi znanje izgubilo, ker so mladi preveč kul, karkoli že to pomeni, in so na tisto mašinerijo priklopljeni več časa kot nekdo pred Matildo. Citiram. Z mlajšo sestro sva bela od moke pri čaranju - a nama vedno več stvari uspeva. Tako sva pred dvema tednoma spekla krofe, ki so jim bili celo podobni. Morda še površen, a jasen izračun: iz treh kilogramov bele moke, ki jih lahko dobite za približno evro in pol, dobite kar pet kilogramov kruha, cena katerih lahko seže krepko preko desetih evrov, pet zrn sezama in tri sončnična semena pa tako ali tako pomenijo skok v limit.

Z dekletom sva se že pred časom odločila, da narediva pomemben preobrat v dojemanju vsakdanjih trenutkov. Ne le, da se pospešeno učiva 'starega' znanja, ki je zastarelo šele v zadnjih tridesetih letih, še več, odločila sva se, da ga bova ohranila in nekoč tudi predala. Ne prodala, predala. Kupil sem si zvežčič, kamor beležim recepte za kruh in ostale jedi. Sam kuham tudi marmelade in odkar sva odkrila slast domačega borovničevega džema, ne moja ne njena družina ne kupi več kozarčka marmelade v trgovini. Še več, vsako leto se odpraviva na različne izlete nabiranja borovnic, ki so iz mukotrpnega obiranja postali dnevi na zraku in soncu, dnevi umazanih ust in prstov.

Še ena idejica, tako za na pot. Vožnja v avtomobilu naj ne bo nadležna izguba časa, brez katere v brneči pločevinki ne gre. Spremenite jo v kakovostni čas s partnerjem, morda čas za iskren pogovor. Z drugi besedami - to je odličen čas, da vas draga spomni na tisto kosilo pri tašči v soboto. Ena huda ura manj v naslednjem tednu. Zakaj je vožnja po mojem menju tako zelo primern čas? Čisto preprosto, med vožnjo nihče ne more uiti, prisluškovati pa tudi ne. Urice lahko popestrite tudi s petjem, kot vožnjo na svoj značilni način začinim jaz. Pojem namreč odlično (učinkovito_preganjanje_plesni_iz_kopalnice.com), le ljudje imajo nekaj težav s poslušanjem. Vožnji z avtom torej dodane vrednosti ne pridajo le astronomske cene bencina, temveč trenutek intimnega in najiskrenejšega pogovora, ki reši marsikatero krizo. Preveč čustvene pogovore pa vseeno izvedite na parkirišču. Na samem.

Vesel sem, da se vse več mojih prijateljev in znancev vrača v domačo kuhinjo, na vrtičke in v naravo. Morda smo Slovenci le še ujeli vlak pred pozabo dragocenega neobdavčenega znanja. Samo v zadnjem mesecu sem imel možnost poskusiti odlično dolenjsko pogačo izpod prstov (kar dve leti starejše) prijateljice, pa domače ocvirke in prekajena rebra z gorenjske, štajersko marmelado iz nešpelj. Še slabo mi je bilo le enkrat.   

Brcati, brcati in še enkrat, brcati. Če imate tudi sami kakšen nasvet ali idejo, kar v komentarje z njimi. Mimogrede, bojda je marsikje regrat že pokukal na plano. 

Vam, gospe, žene, dekleta in kar je še izrazov za milovidni spol, pa želim cvetoč praznik in drhteče leto.  

                                                     

           

Upam, da bo iz te moke kaj kruha.

Čisto zares. Tako v prenesenem, kot dobesednem pomenu.

Prav na današnji dan, ko začenjam svoj prvi blogopis, se lotevam tudi svojega prvega hlebčka kruha. Kako simbolično (in na nek sladkoben način neprimerno osladno).

Zato sem se odločil, da bo v tem prvem blogopisu tudi otvoritveno darilo vsem vam, oba bralca - torej jaz in moja boljša polovica, ki pač dobi v pokušino prav vsako jed, ki jo pripravim. Glede na moja dosedanja opažanja gre najbrž za stoletno dolžnost boljših in slabših polovic, da z nasmehom goltajo priboljške in packarije svoje sorodne duše (v primeru, da tega ne zmorejo, glasbena celinka razpade na 2 polovinki, ki pa ne tvorita več enega takta).

Torej, nazaj k darilu. Mamljivo brezplačno darilo je v teh hiperpotrošniških časih nujno. Če je zastonj, tud' če r't poč', se glasi stara slovenceljska modrost. Moje darilo je recept za peko kruha po receptu moje  mame, še ene osebe, katere modrost bo najbrž večkrat zasijala v pisarijah. Za začetek bodi dovolj, če povem, da gre v resnici za mojo babico, katero le kličemo mama, ker ona, kot njena mati pred njo, že sama ve, da je stara, in je zatorej naziv stara mama, dragi moj, sporen in povsem nedopusten.   

V začetku je bila ideja; na primer pisanja bloga ali peke lastnega hlebčka kruha, ki bo veliko bolj zlatorumeno zapečen in okusen, kot v vseh trgovinah skupaj. Kar topi se v ustih. Pa nobene kemije!  Nato od ideje k nepopravljivi idealistični predstavi, ki je najbrž bližje tisti iz otroških slikanic -  ne pozabite, tudi Bambi mora izgubiti mater, da lahko postane ponosni jelenček - in naprej k premišljenim dejanjem. Razum gor ali dol, nekaj krompirja je treba imeti. Bolj natančno povedano, enega manjšega. Narežem ga na koščke in dam kuhati z malo vode. Po prekmurski tradiciji bo kruh tako ostal svež. Krompir v življenju tudi nas ohranja sveže, mar ne?

Krompir in vodo, v kateri se je krompir kuhal, shladim in zmečkam v mezgo, in ugotovim, da pri hiši sploh nimam krušne moke. Sledi brezglav tek v trgovino, seveda v nedeljo, petnajst minut do dvanajste, in pa nekaj besed, ki bi bolj sodile v kavč med ogledom SLO3. Marsikaj bi v življenju občutno lažje steklo, če bi uporabil tisto malo možganov, ki mi jih je mati narava dala, da imam glavo kolikor toliko lepe oblike.

Temeljito presejem približno 60 dag krušne moke in pripravim kvasec. Po vseh pripetijah potrebujem  nekaj, kar me (oz. ga) bo vzdignilo in poneslo naprej, pa čeprav je to le polovica kvasne kocke. Kvas deluje. Pivo ne šteje.

V posodo dam le polovico moke, krompirjevo mezgo in začnem z delom. Kot stavki blogopisa; mešam, gnetem in jim dodajam pomene in ločila, torej gostoto. Počasi še malo mlačne vode, ker  na suho ne gre nič, in po slovensko vse skupaj podmažem še z žlico olja. Tisto malo soli v glavi ni dovolj; dodam žličko v zmes in postopoma dodajam  preostalo moko. Malo mlete kumine, tako, za aromo. Je dovolj?! Premalo?! Saj vidiš, kdaj je, slišim. Če me kaj podraži, so to neuporabni kuhinjski nasveti, kot so Daš malo moke in malo soli. Kaj za vraga je to malo? Malo moke pač ni enako malo soli? (Ali pač?) Pa saj vidiš, koliko je treba dodati. Seveda vidim. In Esmeralda mi je pri tem v brezsebično pomoč. Kako že star... khm... mama meša in premetava tisto grozno kuhalnico?

Gosto zgneteno delo potrebuje počitek, moje roke in prsti pa tudi. Ne še tisti pravi, dolgi počitek, za začetek bo dovolj 15 minut pri sobni temperaturi. Ti petnajst minutni odmori res delujejo; sploh med izpitnim obdobjem, a gorje študentu, ki 'presliši' alarm. Po urini četrtinki hlebec obrnem in reveža pustim počivati še 45 minut.

Pred menoj je hlebček, okrogel in mehak (recimo). Nežno zarežem. Žrtve morajo biti, kajti v nasprotnem primeru bo v najbolj vročih trenutkih namesto praske zazijala bojna rana. Pomažem ga še z mlekom in v pekel z njim. Boj dolg 45 minut na 180 stopinjah Celzija previdno spremljam za varnim steklom, kot vsi generali, zmagoviti ali ne.

Že diši? Je uspelo? Ne hvali se s kruhom, preden je na mizi. (Poskus moralnega sporočila v zgodbi: uspel.)

Stvarnost preseka zgodbico: kruh sicer je, a precej neenakomerno gost, premalo slan in ponekod je skorja neprijetno vlažna. Pa je važno? Hlebec zmagovito nosim po kuhinji in naključnim mimoidočim zagotavljam, da je za kruh od danes naprej poskrbljeno. Kar topi se v ustih! Nobene kemije! 
Vsak teden bo vsaj en hlebec, vmes pa še kakšna žemljica.
                                                                                                          Bomo videli.