Pa sem ga dočakal tudi jaz. Usmilil se me je. 14. januar, prelomni dan. Dan, ko štejem znova. Dan, ko se je tudi zame obrnil nov list v življenju. Nova prva stran. Nove možnosti. Nove prekršene zaobljube. 14. 1. 2012. Dan, ko se je tudi zame zgodilo novo leto.
Naj pojasnim. Nisem pravoslavec, čeprav imam na koncu ene noge bosansko-srbske korenine, Сретна вам Нова! In res je, sem rusist, С Новым годом! a ne gre za kakršnokoli poklicno deformiranost, oziroma se le-ta v zadnjem času menda ni še poslabšala. Mimogrede, zanimiva je vsa ta kolobocija z novim letom. Natančeje s starim novim letom, ki sledi gregorjanskemu koledarju in h kateremu se pod težo novodobne kapitalisitične norije vrača vedno več ljudi v Rusiji. Staro novo leto. Staro še preden je sploh lahko novo. Res ne vem, zakaj je 1. 1. tako poseben dan. Ne vem, čeprav razumem. Številka ena daje nove priložnosti, ki niso okužene s težo predhodnjih dni in spominov, sploh kadar je leto težko, kot je bilo 2012.
Ko se ozrem nazaj, vidim, da bilo leto 2012 zame najbolj viharno do sedaj. Milanovo Pijevo življenje brez tigra in haluciniranja otoka, a vsekakor z nekaj hijenami in orangutani. V januarju sem se vrnil v Evropo, začel blogopise, kmalu našel prvo resno službo, malček pomagal pri neverjetnem kulturnem projektu Mamma Mia!, se delno (in s tem stoodstotno več kot večina slovenskih mladih odraslih) odselil, ter na koncu koncev dvakrat postal uni. dipl. prof. Med te mejnike bi lahko nasul na tisoče manjših kamenčkov, ki pa ostajajo moji, za težke čase, da se bom znal vrniti iz temnejših gozdov. Zakaj? Naj odgovori eden teh kamenčkov, ki je prav tako zazanamoval moje leto 2012, in ki mi je že nekajkrat prebudil vse kokoši in njihovo polt: “Saruman verjame, da lahko le velikanska moč drži zlo v šahu, a mene je življenje naučilo drugače. Spoznal sem, da so mala dejanja navadnih ljudi in njihovega vsakdana tista, ki drže temo proč od nas. Drobna dejanja pozornosti in ljubezni. Zakaj Bilbo Baggins? Ker mi vliva pogum".* G(r)andalfov filmski citat (kateremu neskončno moč daje glas Sira Iana Mckellena, mojega prijatelja, če bi se seveda bila spoprijateljila) ubeseduje moje trdno prepričanje o drobcih, ki dajejo življenju smisel.
Leto 2012 je bilo seveda polno tudi težkih preizkušenj. Vrnil sem se v Evropo, začel blogopise, kmalu našel svojo prvo resnejšo službo, Mamma Mia!... Problem kratkotrajnega spomina? Ne, temveč dejstvo, da je kmalu po vrnitvi iz Amerike v prelepo (in mnogo pametnejše) okolje občutek radosti odstopil mesto občutku ujetosti in brezciljnosti. Da je prvemu blogopisnemu navdihu sledilo dologočasno besedičenje. Da imajo čudovitem učiteljskem poslanstvu navkljub nekateri dijaki tudi slabo lastnost, imenovano starši. Da hotel "Sam-doma-na-svojem" ni podružnica Hotela Mama in da poleg stroškov za stvari, znane in neznane, človek nikoli nima pri roki tisega, kar potrebuje. Ter da je pompozni in poveličevani dvojni naziv v resnici še mnogo daljši: uni. dipl. prof. brezposl. In Mamma Mia!? Že sam izraz prevečkrat uporabimo ob neljubih trenutkih, kaj šele, da bi se vanj poglabljali. A spomina vredna izkušnja je lepa prav zato, ker je bila v nekaj trenutkih tudi grenkobna in boleča. Končni nasmešek in pomiritev sta tisto kar šteje. Če bom nekoč lahko pogledal nazaj in življenje zaključil z nasmeškom in brez obžalovanj, bo moja naloga opravljena. In morda še nekaj, v kar nesmrtno verjamem: življenje težke preizkušnje nalaga tistim ljudem, ki so jih zmožni prenesti - morda s krvavo odrgnjenimi pleči, a z dvignjeno glavo. Zatorej vztrajam, da so to bile moje najlepše izkušnje preteklega leta. Leto 2012 v spominu delim na posamezna obdobja med izkušenjskimi prelomnicami, namesto umetnih skupkov dni, ki imajo enkrat trideset, drugič pa spet enaintrideset dni. In prav zato se moje novo leto ne začenja prvega, temveč vsakič drugače, ob prav posebnem dogodku...
Ne vem, kdaj sem prvič tako začel praznovati novo leto. Ne spomnim se, ob kakšni priložnosti, niti ali je bila ideja sploh odganjek lastnega zelnika ali kakšen vsiljivec, ki ga je spotoma prineslo in se je razbohotil v moji glavi. Vem le, da vsako leto po novem letu čakam prvi sneg. Tisti pravi sneg, sneg zapadnik, ko beli kosmiči frlijo z nebesnega svoda kakor kokosovi ostružki skozi mamino čajno cedilce. Tisti sneg, ki pada, ko je že zdavnaj vse belo. Tisti sneg, ki zapade že odmetano parkirišče, preden odlopatamo do konca. Tisti sneg, pred katerim negativci bežijo, a njihovo godrnjanje zaduši obmolklo padanje bele tančice. Prav vsak košček sveta je lep v nedotaknjeni belini. Celo smetišču se človek lahko takrat približa s spokojnim zaupanjem. V takem snegu se odpravim ven in se najprej za nekaj minut ozrem navzgor v neskončno rojenje upanja, da z mene odplakne vso napetost ter ves nemir, ki se je kopičil daleč v sivi januar. In nato je korak lažji, sprehod brez dežnika pa nekaj najlepšega za najsrečnejše in podivjano bitje trenutka.
Spomnim se, ko me je nekoč presenetila snežna nevihta v Londonu. Pohitel sem do Monumenta, spomenika londonskemu požaru in se povzpel nad mesto ter pol ure gledal v snežinke, ki so ovijale mesto v sladkorni osip. Pod seboj sem zagledal poslovneže, ki so se v oblekah prerivali v snegu in se obmetavali z žlobodro, ki je nastajala in v njih sem videl tiste otroke, ki danes prerijejo vsak bližnji hrib ob prvem snegu, pa čeprav je komajda, kot pravi moja polovinka, oslinjeno od snega. Belina daje upanje in pri tem ne izbira. In vem, da me bo vsakoletna sila po očišenju v živčjenju gnala tako daleč, da sem se samo zaradi nje pripravljen tudi preseliti. Tujega miru ne gre iskati. Svojega pa je edina pravica in dolžnost.
Pojdite torej ven, na sneg, čutite ga škripati pod nogami, naredite angelčka, črta ali čokatega svizca; ne zamudite, kar nam je bilo nekoč samoumevno.
Svobodno novo leto vsem skupaj.
* Prevod pisca po filmu The Hobbit: The Unexpected Journey: "Saruman believes it is only great power that can hold evil in check, but that is not what I have found. I found it is the small everyday deeds of ordinary folk that keep the darkness at bay… small acts of kindness and love. Why Bilbo Baggins? That’s because I am afraid and it gives me courage.”
Naj pojasnim. Nisem pravoslavec, čeprav imam na koncu ene noge bosansko-srbske korenine, Сретна вам Нова! In res je, sem rusist, С Новым годом! a ne gre za kakršnokoli poklicno deformiranost, oziroma se le-ta v zadnjem času menda ni še poslabšala. Mimogrede, zanimiva je vsa ta kolobocija z novim letom. Natančeje s starim novim letom, ki sledi gregorjanskemu koledarju in h kateremu se pod težo novodobne kapitalisitične norije vrača vedno več ljudi v Rusiji. Staro novo leto. Staro še preden je sploh lahko novo. Res ne vem, zakaj je 1. 1. tako poseben dan. Ne vem, čeprav razumem. Številka ena daje nove priložnosti, ki niso okužene s težo predhodnjih dni in spominov, sploh kadar je leto težko, kot je bilo 2012.
Ko se ozrem nazaj, vidim, da bilo leto 2012 zame najbolj viharno do sedaj. Milanovo Pijevo življenje brez tigra in haluciniranja otoka, a vsekakor z nekaj hijenami in orangutani. V januarju sem se vrnil v Evropo, začel blogopise, kmalu našel prvo resno službo, malček pomagal pri neverjetnem kulturnem projektu Mamma Mia!, se delno (in s tem stoodstotno več kot večina slovenskih mladih odraslih) odselil, ter na koncu koncev dvakrat postal uni. dipl. prof. Med te mejnike bi lahko nasul na tisoče manjših kamenčkov, ki pa ostajajo moji, za težke čase, da se bom znal vrniti iz temnejših gozdov. Zakaj? Naj odgovori eden teh kamenčkov, ki je prav tako zazanamoval moje leto 2012, in ki mi je že nekajkrat prebudil vse kokoši in njihovo polt: “Saruman verjame, da lahko le velikanska moč drži zlo v šahu, a mene je življenje naučilo drugače. Spoznal sem, da so mala dejanja navadnih ljudi in njihovega vsakdana tista, ki drže temo proč od nas. Drobna dejanja pozornosti in ljubezni. Zakaj Bilbo Baggins? Ker mi vliva pogum".* G(r)andalfov filmski citat (kateremu neskončno moč daje glas Sira Iana Mckellena, mojega prijatelja, če bi se seveda bila spoprijateljila) ubeseduje moje trdno prepričanje o drobcih, ki dajejo življenju smisel.
Leto 2012 je bilo seveda polno tudi težkih preizkušenj. Vrnil sem se v Evropo, začel blogopise, kmalu našel svojo prvo resnejšo službo, Mamma Mia!... Problem kratkotrajnega spomina? Ne, temveč dejstvo, da je kmalu po vrnitvi iz Amerike v prelepo (in mnogo pametnejše) okolje občutek radosti odstopil mesto občutku ujetosti in brezciljnosti. Da je prvemu blogopisnemu navdihu sledilo dologočasno besedičenje. Da imajo čudovitem učiteljskem poslanstvu navkljub nekateri dijaki tudi slabo lastnost, imenovano starši. Da hotel "Sam-doma-na-svojem" ni podružnica Hotela Mama in da poleg stroškov za stvari, znane in neznane, človek nikoli nima pri roki tisega, kar potrebuje. Ter da je pompozni in poveličevani dvojni naziv v resnici še mnogo daljši: uni. dipl. prof. brezposl. In Mamma Mia!? Že sam izraz prevečkrat uporabimo ob neljubih trenutkih, kaj šele, da bi se vanj poglabljali. A spomina vredna izkušnja je lepa prav zato, ker je bila v nekaj trenutkih tudi grenkobna in boleča. Končni nasmešek in pomiritev sta tisto kar šteje. Če bom nekoč lahko pogledal nazaj in življenje zaključil z nasmeškom in brez obžalovanj, bo moja naloga opravljena. In morda še nekaj, v kar nesmrtno verjamem: življenje težke preizkušnje nalaga tistim ljudem, ki so jih zmožni prenesti - morda s krvavo odrgnjenimi pleči, a z dvignjeno glavo. Zatorej vztrajam, da so to bile moje najlepše izkušnje preteklega leta. Leto 2012 v spominu delim na posamezna obdobja med izkušenjskimi prelomnicami, namesto umetnih skupkov dni, ki imajo enkrat trideset, drugič pa spet enaintrideset dni. In prav zato se moje novo leto ne začenja prvega, temveč vsakič drugače, ob prav posebnem dogodku...
Ne vem, kdaj sem prvič tako začel praznovati novo leto. Ne spomnim se, ob kakšni priložnosti, niti ali je bila ideja sploh odganjek lastnega zelnika ali kakšen vsiljivec, ki ga je spotoma prineslo in se je razbohotil v moji glavi. Vem le, da vsako leto po novem letu čakam prvi sneg. Tisti pravi sneg, sneg zapadnik, ko beli kosmiči frlijo z nebesnega svoda kakor kokosovi ostružki skozi mamino čajno cedilce. Tisti sneg, ki pada, ko je že zdavnaj vse belo. Tisti sneg, ki zapade že odmetano parkirišče, preden odlopatamo do konca. Tisti sneg, pred katerim negativci bežijo, a njihovo godrnjanje zaduši obmolklo padanje bele tančice. Prav vsak košček sveta je lep v nedotaknjeni belini. Celo smetišču se človek lahko takrat približa s spokojnim zaupanjem. V takem snegu se odpravim ven in se najprej za nekaj minut ozrem navzgor v neskončno rojenje upanja, da z mene odplakne vso napetost ter ves nemir, ki se je kopičil daleč v sivi januar. In nato je korak lažji, sprehod brez dežnika pa nekaj najlepšega za najsrečnejše in podivjano bitje trenutka.
Spomnim se, ko me je nekoč presenetila snežna nevihta v Londonu. Pohitel sem do Monumenta, spomenika londonskemu požaru in se povzpel nad mesto ter pol ure gledal v snežinke, ki so ovijale mesto v sladkorni osip. Pod seboj sem zagledal poslovneže, ki so se v oblekah prerivali v snegu in se obmetavali z žlobodro, ki je nastajala in v njih sem videl tiste otroke, ki danes prerijejo vsak bližnji hrib ob prvem snegu, pa čeprav je komajda, kot pravi moja polovinka, oslinjeno od snega. Belina daje upanje in pri tem ne izbira. In vem, da me bo vsakoletna sila po očišenju v živčjenju gnala tako daleč, da sem se samo zaradi nje pripravljen tudi preseliti. Tujega miru ne gre iskati. Svojega pa je edina pravica in dolžnost.
Pojdite torej ven, na sneg, čutite ga škripati pod nogami, naredite angelčka, črta ali čokatega svizca; ne zamudite, kar nam je bilo nekoč samoumevno.
Svobodno novo leto vsem skupaj.
* Prevod pisca po filmu The Hobbit: The Unexpected Journey: "Saruman believes it is only great power that can hold evil in check, but that is not what I have found. I found it is the small everyday deeds of ordinary folk that keep the darkness at bay… small acts of kindness and love. Why Bilbo Baggins? That’s because I am afraid and it gives me courage.”
Tako je. Moj snežnobeli alterego. |
No comments:
Post a Comment