Surfin' USA. Popotniški blog. 3. del.

Glede na zmedo, ki je nastala naj še enkart poudarim, da je popotniški blog le nekoliko lektoriran blog mojega bivanja v Ameriki, ki prav te dni praznuje prvo obletnico.  jezikovnega mešanja se namreč trudim izogibati v prid čistosti slovenskega jezika, a popotniške refleksije ostajajo v prvotni slongleščini.    

Torek, 18. 10. 2011

Wow,
čas beži. Celo tako hitro, da vam nisem uspel poslati sporočilca takoj po prihodu iz New Yorka. In ravno o tem in še o nekaterih drugih stvareh ima danes namen teči beseda.
Torej, NEW YORK! LOOOOOOOOOOOOOOVE IT. Morda je temu navdušenju botrovalo tudi dejstvo, da smo imeli vse dni toplo jesensko sonce brez enega samega oblačka ali celo vlage v zraku. Lahko si mislite, kako lep pogled se je odprl zvečer s centralnega nebotičnika (beseda mi je sicer všeč, saj ima ima nekaj tiste slovanske banalnosti, da ne rečem celo perverzije, ki mi vsakič znova pade pa misel) Rockefeller Centra (Rockefeller centRE - the primitive, colonial way, of course), od koder se je širila gradnja teh stavb vse na okoli. Prijetno se je izgubljati med nebotičniki in centralnim parkom, ki je s svojimi jagodnimi polji precej čustven z Lennonom. Jako, ono, vam rečem.

Ko sem svojo ameriško staff mentor (je vodja galerije na kolidžu) povprašal, kje je morda še tisti mali kotiček, ki bi ga moral videti, pa morda ni ravno turističen (verjeli ali ne, v NYC si lahko čisto sam na ulici - vsaj v Bronxu sem to doživel. Pa v mali ulici v Harlemu.), pa mi je rekla, da bi si ona zagotovo še enkart šla pogledat Ground Zero, naj pa ne pričakujem preveč, ker je samo luknja, in da v bistvu samih stavb dvojčkov ni več... BRANIAC, she was.

V New Yorku so se v času mojega obsika dogajali tudi večji nemiri in protesti pred borzo. Klici in pesem, saksofon in kitare, bosi in nagi... the nineteen seventies all over again:) In ja, jaz sem bil vesel že, ko sem se sprehodil skozi blodnjak spalnih vreč in vseh malih stojnic. Se mi sicer dozdeva, da kar nekaj ljudi stanje izkorišča za poceni nočevanje sredi Jabolka, in da so tam za vse drugo kot njegovo črvivost.... Kaj pa vem.
Se mi je pa zdelo hecno to, da me je po rami potrpljala 6o letna temnopolta hipurka in se čisto raznežila ob pogledu na THE YOUNG PEOPLE....Izkazalo se je, da govorim s Tami Lynne, bivšo back vokalistko Rolling Stonesov. Aja, pa v Little Italy se mi je zgodila še ena wanna-be filmska scena. Sedel sem v nekem kafiču na nekem kanelonu, ko se mi približa nek star mafijozin (v mojem romantičnem prepričanju) in mi reče... yes, it is me.... Jaz: I am sorry? Sicer ga nisem poznal, ampak mi je povedal, da je Vinnie Vella, igralec iz Sopranovih in Casina... Najprej sem se hotel ponorčevati, če je bil truplo, ampak sem se vseeno ugriznil v ustnice, kajti vseh delov res ne poznam tako dobro, da ga ne bi bilo mogoče spregledati. No, igral je v filmu in ne seriji in to kar dobro desetletje nazaj, je pa res, da je možakar nabral do sedaj že kar nekaj manših vlog v svoj žep; in dejansko sva si ogledala bar, kamor igralci Sopravonih v New Yorku zahajajo. Morala zgodbe? He came to ME. :P

In nato Boston. O Bostonu naj vam povem le to: čudovito mesto, ki ima baje najvišji povprečni IQ na prebivalca, kajti tu domuje 400 000 študentov MIT ja in seveda HARVARDA. oz v bostonskem naglasu HAVHD. Ta del Amerike je bil namreč puritanski najdlje, zato glasu 'r' še do danes ne izgovarjajo. Nam je seveda bilo to predstavljeno, kot tipični znak ameriškosti severa. Right.

Pa še nekaj o Harvardu: če odmislimo, da mora očka izplačati le za študij (brez hrane, bivanja, potrebščin, skratka česar koli tako malega kot je toaletni papir) 50. 000 eur letno... naj ga kar imajo, Predvsem zato, ker je naša vodička, študentka tretjega letnika Havhda izpadla kot eno najbolj tupoumnih bitij, po vrhu z grdimi nogami s prekratkim krilom (I somehow feel that should be beside the point). Na PAMET se je naučila skripto za vodenje, seveda s tem tudi vse besedne igre in ocvirke, ki so jih sestavili za poživitev vodenja, in potem uničevala eno za drugo, se smejala sama sebi in si čestitala, če je kakšno razumela.

In nato avtobus domov. 13 ur na avtobusu, ki je imel prostora za noge ravno toliko, kot bi ga imela Andora za stezo Formule ena. Bi šlo, ampak na hudičevo pokrivljen in polomljen način.

Pred nekaj dnevi sem s voji navdušenosti obiskal tudi Renaissance fair... ah, the BBT effect. Those are indeed MY people. Za vse tiste, ki ne veste, kaj je to, naj vam povem, da gre za tip srednjeveških dni, kjer se ljudje oblačijo v svoje fikcijske junake, pa gospe, barone, norce... In si ob tem privoščijo puranjo nogo, kot so to počeli včasih...

My people.

PS. Srove ostrige s pivom tabaskom v štamperlu - ex! - worth a try. But no more.
PS1. Ostalih slik ne bom dal. Ne morem.

V duhu prihajajočega dneva čarovnic (tu je že vse okrašeno) vas pozdravljam.

Milliam AL(L)MONDY

Torek, 15. 11. 2011

Uf,

sem rekel, da bom precej manj priden, ko se bo vse skupaj bližalo koncu... Toliko stvari se godi. Se je zgodilo in prigodilo (in kar je še teh dovršnikov prijetne narave). Najprej moj rojstni dan (na tem mestu vsem še enkrat hvala za čestitke, tisti, ki so pozabili pa so bili tako ali tako izbrisani iz te mailing liste),  nato noč čarovnic, ko sem se spremenil enkrat v kraljevo različico sebe, spet drugič je zasijala moja ženstvena plat... I'm telling you, boys, irresistible doesn't begin to describe it.
In nato......... rož'ce v laseh... SAN FRANCISCO:P Čeprav si rož in kar je še drugih rastlin, nisem dajal v lase. Jih nisem imel. Rož namreč.

V ozadju: The Seal Rocks, (Skali tjulnjev), v ospredju desno: uvodna špica v Baywatch

San Francisco je na povsem drugem koncu kontinenta, zato se mi je zdelo povsem nesprejemljivo, da ne bi vsaj enkrat v času študija pokukal na drugo stran, na West Coast, where I'd be cruisin'... če sem že prišel tako daleč. Tako sva s prijateljico odfrčala popvrek za pičlih 250 usd (18O EUR, moji filofaxovci, in ostali nematematiki,), in če pomislim, da je let trajal 1,5 h plus 6 h, kar je skoraj enako 9 uram s Stare Celine, le 800 evrov ceneje, se človek malo povpraša o evropskih davkih in cenah. A ne med letom v mesto rož.

Sivina dne ali kovinska harmonija okosteneli konstrukciji?

Pristala sva zvečer, 6 ur kasneje, a pri pridobila 3 ure.  Le 3 ure kasneje se je zgodila še kolobocija s prestavljanjem ure na zimski čas, ki tu poteka drugače kot pri nas, zato sva bila nekaj ur 8, spet drugič pa 9 ur za vami. Teta Magda Svetlane Makarovič bi najbrž le zamahnila z roko in si mislila, da je to pač nekaj, kar smo izumili učiteljski paberki, vi pa si le preberite to knjigo, da boste vedli o čem govorim, da ne bom gojil gadov na prsih...

Torej San Francisco. Po pravici povedano sem upal, da me bodo na letališču pričlakale tri sestre čarovnice serije Charmed (God, I'd kill for Piper's ability to freeze time sometimes), ali pa vsaj Mrs Doubtfire, s svojim britansko nebritanskim naglasom Robina Williamsa. Ne prvega ne drugega ni bilo (čeprav sem si ogledal hišo, kjer so snemali slednji film), naju je pa čakal lep siv avto s priletnim a nadvse nadvse prisrčnim gospodom Kearnom (Gospod Kearn Lee je žal preminil letos Aprila. Hvala mu za vse. Naj počiva v miru. Dodano 14. 10. 2012), ki je v 3o letih pripotoval s Kitajske, ko je bila njegova družina na begu za boljšim življenjem. Danes jih ima 81, a mu jih ne bi nikakor prisodil... no, vsaj dokler ne začne pozabljati, kaj nam je z nasmeškom zaupal, že petič tisto uro, ali dokler njegova vožnja po San Franciscu ne postane precej, hm... razburljiva? Sprašujem se, ali so že imeli znake in semaforje v času, ko je delal izpit.Ali pa vsaj enosmerne ulice. Vsekakor po njegovem ljudje zadnje čase preveč trobijo in vozijo preblizu njegovega avtomobila za... njegove pojme. Moje pojme pustimo. So še vedno v šoku. Dejstvo, da smo kar nekajkrat zapeljali na drugi pas je ostalo neopaženo.

Gopod in gopsa Lee z vnukom in neznanim slovenskim gostom.

A ljubek nasmešek in prijaznost tega malega možakarja, in njegove ženičke (tudi ta pomanjševalnica je krepko na mestu) Milly sta več, kot bi kdaj koli hotela. Sara ju spoznala v Barceloni, kjer jima je pomagala po neljubem dogodku: oropali so ju kar sredi belega dne. Par nama je ponudil sobo, kjer sva lahko vse dni spala in še več; pripravila sta nama odlične obroke z raki, pa originalni kitajski Dim Sum, pa peljala v drago italjansko restavracijo... Skratka, San Francisco je bil poseben tudi zaradi njiju in predvsem - precej cenejši. Glede na to, da veliko potujeta, jima, upam, to prijaznost nekoč vrneva.

Barvite gospe...

 San Fran je čudovit; njegove hiše, ki se kot ogrlica pisanih lesenih gospa strmo pno na vse strani in griče, so uganka mnogim; predvsem pa ljudem, ki poznajo pojav poledice, ki ga mesto - na srečo - nima. V primeru, da bi ceste kdaj poledenele, nihče ne bi mogel priti od svojega doma, pa naj bo še tako lep.

In njihovi gospodje...

 Tako smo prvi dan preživeli v lepotah mesta, na vagončkih starega tramvaja (ki je, zanimovo, po tem, ko je odslužil delo Milanu, bil pripeljan sem, a  še vedno nosi italijanske napise) in sprehodu čez spektakularni Golden Gate Bridge, največji viseči most na svetu. Po pravici povedano, ga nisem čisto prehodil, ker sem šele na koncu mostu (po 35 minutah) naletel (kot mnogi drugi) na edino tablo z napisom, da je zadnjih nekaj metrov mostu do nedaljnjega zaprtih zaradi del. Vidiš luč v tunelu, a moraš nazaj peš... No ja, sem pa prvič v življenju v živo videl delfine in morske leve, ki se igrajo in valjajo drug po drugem in so pri tem obupno glasni.

Nočni Olimp na na morskem zrcalu ali muzej moderne umetnosti...

Nato pa Muir Woods; čudovit ostanek pradavnega gozda sekvoj, ki naj bi bila prav v tem gozdu najvišja živeča bitja na svetu. Z besedami  Legolasa: This Forest is old, very old. Ja, Bradodrev bi mirno lahko živel tu in se sprehajal brundajoč si (ah, deležnik, moji slovenisti) ali pa bi skozi meglice požvižgaval Tom Bombadil. Drevesa so tako orjaška (okoli 1oo m!), da nekaterih debel ne objame 7 ljudi, podrast pa je uboga, saj ne dobi dovolj svetlobe. Njihova trdoživost je neverjetna; večina najstarejših dreves je dodobra izvotlenih - starost povzroči gnitje sredice, a sokovi še vedno teko po skorji in drevo živi naprej. Morda je koža nekaterih profesorjev in ostalih očakov tako napeta. Well, they might have planted those trees in fisrt place anyways.

Prav tako so vsa debla črnikavo ožgana. Najprej sem se razjezil na požrešne gozdarje, ki so v tridetsetih letih skoraj dodobra požagali vsa drevesa in požgali velika področja, a so nam nato povedali, da so te ožganine veliko starejše in celo nujne: Drevesa so se v tisočletjih navadila na gozdne požare in so postala negorljiva; primeren gozdni požar počisti odpadne veje in listje vsakih 1oo let, hkrati pa obnovi in poživi skorjo, ki je ključna za drevo. One never ceases to be amazed. Pa še nekaj; lesu tega drevesa ni mogoče uporabljati. večje kot je, bolj vabeče za človeško pogoltnost, večja je razočaranje. Zaradi vlaknaste strukture in teže se namreč največja drevesa pri padca raztreščijo in njihiva struktura se podre na milijone majcenih zobotrebcev.

Fangorn.

Nedelja je minila v znamneju sedemdesetih - ulici Height in Ashbury, kjer so se gibanja bosih in zadetih začela, sta še danes ulici bosih in zadetih.  Po pravici povedano, sedemdeseta leta tega mesta  nikoli niso RESNIČNO zapustila. Travo se voha povsod, in ne le vonja  - stare gospe sede na balkonih in se predajajo užitkom in mirnim nasmeškom. Amsterdam? Pha! Amsterdam's got notin on San Fran! San Fran, mesto srečnih in veslelih. Yup, gayity rules San Fran.

High, higher and then... bury some ash indeed.

Mesto je znano po prvih borcih za pravice istospolno usmerjenih; sredi mesta je v predelu Castro ogromna gejevska četrt z mavrično zastavo v velikost nočne obleke Arethe Franklin. Ok, not that big. Občutek sprejemanja je največji dar človeštvu, ki je ustvarjeno za različnost. When acceptance is reached, no law is needed. Na tem mestu doddajam, da toliko trgovinic s pasjimi oblekicami še nisem videl...

Ponedeljek naju je odnesel v 4 ure oddaljeni nacionalni park Yosemite, ki je eden najlepših koščkov sveta, kar sem jih kdaj obiskal. Dolina gora in gozdov na višini 1500 m in dih jemajoče lepote. Stojiš in strmiš v slapove, ki padajo čez robove starih skalnih nanosov in granitnih monolitov. Nekoč je bil to za Indijance raj na zemlji. Raj, kot ga je človeška pamet močna dojeti. Nekoč.  Nato je 130 let nazaj v dolino prišel belec in pobil vse. Ob misli na to res postanem jezen in gnus do naše rase je silovit. Poskušali smo razsvetliti Afriko, Avstralijo in Ameriki... And we ruined them all. There's a reason why Mother Earth had us fight each other in Europe... To leave the rest alone.

Ah, koliko je teh stvari. Morda omenim le še Alcatraz, kjer so svojo pokoro molili grozoviteži kot npr. Al Capone. No, izvedli smo, da Alcatraza niso zaprli, ker bi bil tako krut, temveč zato, ker je bil preveč potraten. Zaporniki so morali po zakonu dobivati ne le dobro hrano, temveč je le-ta morala biti tudi estetsko položena na krožnik. Še več, velik strošek je bila volna, saj je večina zapornikov kvačkala in pletla. Baje je bil Al Capone zelo dober pri izdelovanju okrasnih prtičev. Morda še ena zanimivost: otroci paznikov, ki so živeli na otoku,svoje  mladosti nebi zamenjali za nič. Gospa, ki je živela tu, nam je povedala, da je bilo čudovito: pogled na San Fran, sončni zahodi točno nad Golden Gatom in niti enega avtomobila. Zaporniki? Pha! They have knitting to do. Dehind the 7-meter walls. Ok, I get the picture.

Na tem otoku Grof Monte Cristo ne bi nikoli postal roman.

Nazaj sem priletel v sredo, v petek pa naprej. Tokrat v Mountain Mammo, v West Virginio na pohode in jamarijo. So me vprašali, če imamo jame v Sloveniji. Amateurs.

Naj povem le, da končno razumem originalno Sivo pot (in ne, Siva pot ni slovenska, kot se marsikomu razblinejo sanje o slovenski uspešnici. Šuštarski most je tudi že nekje davno na Elizejskih poljanah...) Blue-ridged Mountains, Shanendoah River...  Za ocvirek, pogled na zatov modrih gora - resnično se njihova pobočja obarvajo v modrikast odsev in nenehtno popevajo v vetru - sem imel ob polni luni v džakuziju na terasi lesene hišice. V tipu gozdarske hiše Falkenau. Čisto sam, ker sem nekaj prvih letnikov, ki so ostali v hiši nagnal pospravljat. Red mora biti in leta morajo biti dobra vsaj za nekaj.

Ok, resnično moram končati, ampak mogoče naj bo dožina pisarije v opravičilo na vse večje luknje....

PS: Po več avdicijah sem bil sprejet v predstavo in sem  sedaj edini moški belec v predstavi o črnkah in črncih in medrasnem dilaogu na kampusu. I would like to thank my parents for my inner Tina Turner, and my aunt for introducing me to Michael Jackson at the age 3. Mh-mmmmmm. 

Filmski rebus.

From the East Coast,

Milliam

Boleče vroča žemljica. Bolečine ne moremo igrati.

For the World to know darkness, there always had to be light, even from the very beginning. The ray of blinding hope, as thin as a hair, made people gather around it and their hearts as prisms made the bright circle wider. New people joined the circle and light spread through places known and unknown. And wherever people gathered, new hope was born. (BTBOW)

Surfin' USA. Popotniški blog. 2. del

 Ah, pa nadaljujmo, kjer smo ostali.

Petek, 2. 9. 2011

Samo zrno za uvod. V tem delu Amerike (Maryland, Vzhodna obala, op. pisca) sem že dvakrat dobil odziv ljudi: Oh, wow, I've never seen a European before. Ena od teh oseb je to še nadgradila: Although, we did have a Korean here once, sooo ... *speechless*  

Torej, zadnjič sem namignil na 2. amandma ameriške ustave, sprejet 1791 (skupaj z Bill of Rights), ki po besedah mnogih ščiti "najosnovnejšo pravico človeka do pištole''. Zgodovinsko ozadje tega zakona predvideva historično pravico britanskih pomembnežev (okoli 1400, 1500), da branijo sebe svojo in posest. To je ameriška zakonodaja v dobi vrenj še kako opravičila. A vendarle je še danes sveta. Vsaj za nekatere... Ok, mentalno posebne skrajne konzervativce. Sam sem imel enega teh konzervativcev čast spoznati. Je celo kvazi-znana osebnost (dobila bi na primer škribno na wikipediji). Znana med temi istimi konzervativci.

Torej, ta wiki škrbina ima hišo le nekaj 100 metrov od naše in je pisatelj skrajne desničarske usmerjenosti. Ko smo se šli tja stuširat (druge hiše vode po Ireni še niso imele), me je naprej povprašal: Ali si musliman? Ne. Ok, potem ti bom posvetil knjigo. Nato mi je povedal, da se je boril v dveh vojnah in da sam ni pravi Američan le zato, ker misli, da je njihov predsednik nesposoben, temveč tudi zato, ker ima po hiši nabitih 12 pištol, in eno na sebi. In pa, da je šerif njegov najboljši prijatelj. Nato mi je izročil knjigo, ki govori o ''pravilnem'' ravnanju z vernimi ljudmi na vzhodu. Za lahko branje.

Načeloma knjih ne požigam. That just might change. Na njegovo povabilo nisem več odzval, pa čebrav bi imel edini vodo na celotnem kontinentu. 

Ko sem o amandmaju povprašal eno od študentskih skupin, se mi je neki mladenič do tal priklonil. Mislim sem, da se skupaj norčujeva iz zablodelosti, zato sem mu odvrnil svoj najbolj prinčevski poklon, kajpak v svoji kraljevski lahkotnosti. Pa me je vprašal, če sem tudi sam naslednik francoske plemiške družine. V šali sem rekel, da francoske ne, angleške pa. Dobil sem pokroviteljski poterpljaj po rami in zagotovilo, da ima doma tudi on pištolo in da bodo tiste kolonajzarske p...ujske, ki so vse pokradli našim družinam, že nekoč vrnili dobili. Hvala bogu.

Vseeno nja odvrnem s citatom meni ljube Woopie Golberg: "Its something special to live in a country where my vagina is registered, but my handgun is not." (serija Whoopie)

Vsi, ki to berete in me poznate, veste, da moje mnenje o ljudeh ni slabo. Nasprotno, sem večni optimist. Oz, predvsem večni. Gre le za norčevanje iz nekaterih stvari, kajti o tistih drugih ni česa pisati. Vsaj česa takega, čemur bi navadno pridal kakšno pikro, pa je ne smem.

LP

Nedelja, 11. 9. 2011

Khm.:P

Malo daljši premor med spami, pa še vseeno ne tako hud, da bi se hudovali.

Zadnjič bi bilo najbolje postreliti nekaj kozlov, pa naj žive... Saj tako ne bodo dolgo.
Kot morda še veste, sem včeraj prvič potoval v Washington DC. THE Washington. In ne v istoimensko državo, ki je eno celo celino stran.

Mesto obljublja... filmi, prigode, zgodbe, presedniki, katerih imena slišimo večkrat, pa nihče nikoli ne ve, kdaj so resnično vladali, in kaj za vraga sta že imela Kennedy in Monroojeva... Pa oba grma.

Zanimivo je, da se mesto nahaja ob pomembni točki - zlitju 2 rek.... Malo bom počakal, da poskusite uganiti, na katerih rekah leži Washinton... dajmo, dajmo... kaj že.... na koncu jezika imam... Jap, jasno: Potomac in Anacostia. Whatever. Skratka, ko smo se približevali, je v kombiju vrelo... resnično, bilo je vroče in prav nič ne bi bilo narobe, če bi si Kitajec poleg mene zjutraj ali v prejšnjem tednu privoščil kakšno kopel. Water can be such a friend. Especially, when making love to soap. PURE romance. Naj dodam še, da je bilo 30 stopinj, vlaga in on v dolgi šumeći trenerki. Poti nazaj se bore malo spomnim.

Naš vodič je bil takooo prijazen. Gre za študenta s fakultete, ki lepo govori, dekleta pravijo, da še lepše izgleda, se znajde, je ustrežljiv ... in še nikoli ni bil v Washingtonu... ampak se znajde, je ustrežljiv... No, vsaj zemljevid zna brati... Le sever in jug sta včasih problem.

Naši otroci na izletu s pingu sokom, oni s čipsom.

Ko prvič stojiš pred Capitol Hillom, (bela kupola, ob kateri je ena od Japonka zavpila nekja takega kot oookokoodnakjaapppaiaššša WHite HOuse. In Korejka se je strinjala, bližnji Slovaki pa tudi. Zmotno, kakopak), se človek čudi in čudi in je presunjen. Resnično. Na pamet ti namreč pade lahko le eno vprašanje: kaj hudiča ta stavba sploh je? Zagotovo veliko bolj impresivna kot nizkorasli beli dom.

Ko sem pojasnil Nemki, da gre v bistvu za impresivno stavbo s konca 18. stoletja Pierra L'Enfanta, ki je oblikoval osrednjo podobo Washingtona, je bil pogled še bolj zmeden. ''The Congress Building'' sem zamrmral kratko. AAaaaaaa. Ja, ja, naturich!! Schnell Kurz amerikanen Zgodovinen. Švah šprahen. Mozart Kugellen.

Ja, tole stavbico imata oba domova njihovega veleumnega parlameta... Ime demokracija kar oDOMEeva... res, odmeva. Na tour busu, ki nas je zapeljal po Washingtonu je vsaka druga beseda demokracija, vsaka tretja pa historic. Seveda skupaj v kontekstu 19. stoletja. In vojn.
Veliki križ, katerega glavna os teče od Capitol Hilla preko Malla ima na sredini obelisk (The Washington Monument), nato pa naprej ob jezercu  je trenutno razrit in prazen in vse skupaj izgleda, kot da je bilo nekemu velikanu hudimano dolgčas, pa je malo rovaril okoli. Tam,  kjer je tekel Forrest Gump, vse do nog Licolna.

A momentous moment as the Monument.

Mednarodci.

Čeprav kot kip izziva sume, se na piertotum locomotor Abe ni odzval....  Man the boundaries!! Prav na stopnicah spomenika Lincolnu je Martin Luther nabil svojih 95 zahtev... ups, ne ta. Je pa imel svoj znameniti govor I have a dream. Pa saj ga je imela Abba tudi.

Drugo os rišeta Jefferson Memorial in ... tum tum tu-dum... Bela Hiša. Človek stoji pred njo in ne ve, kaj naj... naj čaka Obamo? Naj vihti žaljivke? Naj slika?  Namesto drenjajanja med 23 Japonci in 98 kamerami, sem si raje skupaj s Tajcem ogledal vrt gospe Michelle Obama. Ste vedeli, da je ta vrt pred Oval Office v resnici vrt za Kuhinjo? Celo Belo Hišo oskrbuje njen lastni vrt.

Lepa tratica, ne?

Zanimivo je bilo gledati vse te varnostnike.. čutiti je bilo deseto obletnico grozljivega napada na dvojčka in človek pravzaprav ne ve, kam je to desetletje sploh ušlo. Smo boljši? Le upamo lahko.

Morda še ena zanimivost, oz dve: Čeprav je Washingtom velemesto, nima niti ene same stoplnice, ker tega mestna zakonodaja ne dovoljuje. In drugič: čeprav so glavno mesto in jim naziv DC (District of Cloumbia) ponuja svojevrstno suverenost, zato nimajo svojega predstvanika v parlamentu... Na njihovih tablicah je zato pogosto napis: No taxation without representation. Kaj bi potem šele Belgijci trenutno lahko dejali...

Sam vtise šele zbiram... a če imate kdaj čas, se ustavite okoli Malla... sam sem si tu privoščil prve koščke hitre hrane, se usedel v travo in opazoval ljudi... čeprav sredi enega najpomembnejših in formalno-birokratsko zagamanih mest, ima vse nenakšno mirno dostojanstvo... Vem le, da grem kmalu nazaj.


Torek, 27. 9. 2012


Sedmi blog. Sedem... Seven. Seven Wander. Wait what? Seven Wander (in ne Seventh) samega sebe imenuje neki tajski dečko, ki skače okoli nas z zelenim zrcalcem v obliki srčka in pudrom. Ime mu je Akareen, kar pomeni v Tajščini 'prvi', a je prvi sin in 7. otrok... in je Seven. Omenjam ga zato, ker sem njegove pozornosti deležen veliko bolj kot drugi.... pa naj mu bo. (Dopis 2. 10. 2012 Seven je fant od fare in upam, da ga spet vidim.)

Torej, pretekli teden sem bil na dveh zanimivi stvareh, pa sem se odločil, da spet malo razpošljem nadležne mailčiče, da me ne pozabite.

1. Račja pojedina. Oziroma, najbrž bo bolj rakova? Slovenisti? Raki so pač nekaj, kaj se tu je na veliko... v preteklih letih  je prišlo celo do to mere, da so morali lov nanje omejiti, a sedaj spet veselo skakljajo po vseh kamnih in mostovih, pa čeprav globoko v celini, kjer je voda slana le tako, na pol. Račjih jedi je mnogo, znane so torte oz crab cakes, kjer gre za nekakšen polpet, pa juhe, pa čips...

A najbolj znana pojedina, po tistem, ko gredo raki pač rakom žvižgati, je ''crab picking''. You pick crabs. In ne, ne s tal, temveč s krožnika in nato dalje...Predsednik collega nas je povabil na to celotno ceremonijo, ki se je imela zgoditi pri njem doma in sicer v dobrodelne namene (lepo, ne, če odmislimo da mu je ime Joe Urgo in ga kličejo Jergo...)
Torej 25 dolarjev je pomenilo 12 rakov na osebo, kar je zelo poceni... čakaj, kaj?! 12 rakov?
Jah, jaz sama jih lahko pojem 36, mi odvrne suha bjonda na drugi strani, le plačaj mi jih...

Po tehtnem razmisleku se mednarodna četica vseeno odloči, da bomo kupili le nekaj kart in si rake razdelili.In prav je bilo tako... Ob prihodu smo dobili pladenj s 12 raki, takimi, kot jih je lovil Adam, le da so kuhani... Naše rakovice v velikosti moške dlani. Pa lonček kisa in lonček zmletega lovorja.

Rak., Nekoč v vodi. Sedaj udarno poleg.

Nato pa kladivce in kRAK(en)!!! Klešče so zelo okusne, le preveč ne smeš udariti. Pa premalo tudi ne... In potem tisti mali smoki pomočiš v kis in lovor. Pa potem lupina. Tu je še en trik... plujuča je potrebno prej odstraniti, ker so neprebavljiva in lahko zelo zboliš.... Oh, joy!!! In potem se z nasmeškom potrudiš pojesti tisto malo mesa nad zemfom (tako imenujejo prebavila zaradi .... no, barve) in odrvžeš praktično celega raka.

Seveda je tu opisan idealni postopek... Ampak naj ponazorim: oni pojedo 12 rakov v uri, mi smo jih v povprečju 3... No, jaz sem jih osem, priznam. Ampak na koncu je vseeno bilo brutalno... meso povsod po nas, ker sila naših kladivc še ni bila ravno tista prava, na vsaki mizi grobišče rakov za človekovo naslado... ne rečem nič, so dobri... ampak za kakšno ceno.

2. Sejem. Dražba pujsev in dolgorepih petelinov.... zanimivo se mi je zdelo, pa tudi ujezilo, da od vse hrane, ki je bila tam, in bilo jo je mnogo., se ni dalo poizkusiti niti koščka. Vse te ženice so pekle zato, da bo njihov slivov burek dobil tretjo nagrado sedemega okrožja zaradi njihove skrivne sestavine, ki je nabrž tako ali tako sliva  *vdih* namesto, da bi to nadubodni mladci okušali.

Roker med kokošmi.

Vse skupaj se mi je tudi sicer zdelo nadsve žalostno... v  slavnostni paradi oz.'paradi' bi lahko bil tudi sam s pick-up truckom, glede na to, da so bili v paradi v paradi vsi in nas je bilo opazovalcev le tistih nekaj. In, grozota, otroci, ki so morali nositi napise proti splavu... če so starši za ali proti, naj bodo, svoboda izbire, naj bodo, a naj 5 letnih punčk ne porivajo v to. Moje skromno mnenje. Na splošno je podeželsko ljudstvo tega dela Amerike precej... hm, preprosto? Tako so bile na na plesnem nastopu punčke oblečene v lateks svetleča oblačila in namazane z najmanj tono ličil svojih mam....nekakšna Missy Universe Našeg Sela.  In stilistke? Njihove mame.

Komenar je slika desno.

Predvsem prvo.

Milliam