Južni Junij ni.
In beležnica se odpre.
In nova obveznost pride.
In nova naloga vzide.
In tužni junij je.
Junij bi lahko mirno preimenovali v Morij. Morda Brezpogojnij? (Med dijaki je bojda zelo poveličano ime Brezpopravnij, ker sicer sledita mesec Danebošmislildagrešnamorij in Asebošžespravučitnij.) Kar nekajkrat sem se vrtel okoli računalnika, in žvečil težke misli. Težke so te misli, težke v prosvetno mater, a me hkrati iskreno tolaži misel, ki mi jo je kot za šalo navrgla Andreja včeraj popoldne: "Se sploh zavedaš, kako lepo je, da imava tako polna urnika? Da sva mlada in delava?!" Brez skrbi, še kako se zavedam, zato poročilom nikakor nimam namena odvzemati neizpodbitne ter samoklicane pravice, da noč in dan perejo in cedijo povsem enake teme z morečimi zvoki in žolčnimi obrazi v ozadju, kot da še vedno nihče ne ve, v kakšnem superfekalospredajzadajmaloidnem (odpeto na melodijo Mary Poppins) stanju smo.
Tokrat bi rad besedico ali dve namenil tistemu, kar znamo, oziroma, česar ne znamo. Za kar se trudimo, oz naj bi se trudili. Stene pred zbornico, na primer, vsako leto postanejo "Zid objokovanja" (za to izvrstno poimenovanje se zahvaljujem, naj ne zameri, našemu gospodu ravnatelju). Jokajoči stavki se začenjajo po znani Metuzalemski enačbi "Joj, gospod profesor, gospa profesor, kaj bi se dalo samo še eno možnost? Samo še eno? Saj je konferenca šele čez 27,5 ur?" Kaj si pa počel/a med letom? "Veliko drugih stvari..." V primeru, da popusti starosta in postavi datum, se pogovor navadno, karikirano, obrne še nekako takole: "Pa ne takrat! Imam že 5 testov, 2 seminarski in 7 spraševanj." Kako, saj med letom še dveh testov na teden niste zmogli? "Ja, zdaj je drugače. So popravci v igri."
V kolikor dijak ne uspe, je seveda profesor ali profesorica miselno razčetverjen in utopljen, kot mu, semenu zla, pač pritiče. To počno sedaj, smo počeli mi, naši starši in tisti pred njimi, ki že davno strašijo po zapuščenih šolskih podstrešjih. Odnos dijak - učitelj je zelo poseben in predvsem organski, živ. Se dopolnjuje, krepi, krha, zaostruje in ostaja še po koncu šolanja. In prav je tako. Mlada, dozorevajoča osebnost odkriva sebe in se preizkuša v odnosu do tiste, ki naj bi mu predstavljala pedagoško in strokovno avtoriteto. Da tak odnos lepo poteka, je nujno potrebna tudi starševska podpora in zavedanje o vsaki izmed treh entitet.
A če bi moral v svojem poklicu najti eno slabo plat (poleg papirologije in ostalih nesmislij), so to prav nekateri posamezni starši, ki v imenu dobrega rušijo in z veliki potezami onesposabljajo učitelja, učnovzgojni proces in konec koncev svojega lastnega otroka. Na tem mestu opozarjam, da ne dovolim nikakršnih posplošitev na vse starše, dijake, ali učitelje in priznavam svojo popolno pristranskost in zmotnost, govorim le iz lastnih izkušenj. Moje osnovno prepričanje je, da morata učitelj in starš težiti k istemu dobremu za otroka. Oba mu predstavljata avtoriteto, vzgajata, mu postavljata meje ter ga preko majnih korakov poskušata postaviti na pot samoodkrivanja, kritičnega uma in samostojnega jaza. Če vemo, da so zato potrebne pravice in dolžnosti, in se strinjamo, da si želimo enako, zakaj smo torej tolikokrat na različnih bregovih? Enovitega odgovora ni, a morda jih nekaj lahko nakažem.
Nekoč sem nekega starša (ne bom omenjal spola, ali kakršnihkolih specifičnih oznak, niti kraja ali časa) vse leto prosil, naj se javi na govorilnih urah, ker otrok izraža željo po nenehni pozornosti, manj pa, nenavadno, po učni snovi. Ko sem starša konec leta končno srečal, me je naenkrat med govorom ustavil s silovito napadalno kretnjo roke pred moja usta in besedami. "A vi sploh veste, kdo sem jaz?! Jaz pa na občini delam." V trenutku presenečenosti sem želel vprašati, če ni nemara čistilec, pa sem se zadržal iz spoštovanja, ki ga gojim do tega poklica. Naekrat se mi je otrok začel smiliti.
Podobno se mi je zgodilo ob začetku poučevanja na neki šoli, ko sem dobil besen klic in pritožbo starša, kako lahko študent podeli na testu nezadostno oceno, če je le študent. Veste, dijak je imel samo 6 točk... "To je odvisno od tega, koliko jih je možnih!" Hm. 56, in dodatna naloga. Tišina na koncu slušalke. "Pa saj se vse dneve uči! Ves čas je v sobi!" Seveda je. Revež nemara kdaj pa kdaj tudi spi, mar ne? Je pogovor vredno nadaljevati?
Podobne so tudi tiste milejše oblike, ki otroka branijo na toliko frontah, kot jih še nemci niso zmogli."Veste, saj naša je sicer res talent za matematiko. Za angleščino pa tudi ne vem, kaj je bilo s testom. Ko potujeno, se vse zna zmeniti." Res je. A kriljenje z rokami pač še ne pomeni dosti, kadar v svoji zlovoljnosti želim od nje if-stavke, pa čeprav je morda najsposobnejša rokokriljka vse do daljnjega Vzhoda. Soditi človeka po njegovih sposobnostih je tako, kot hvaliti hrib, ker bo morda nekoč gora, če bo le Afrika še malo potisnila. A veliko bolj verjetno je, da bo čas načel še to malo izboklino in jo stopil z okolico.
Če si učitelj in starš nasprotujeta, sta bitko izgubila oba. Kot v nekakšni ločeni družini, bo otrok začel obračati oba po potrebi (oz. pred potrebo), in bo zbledel celo učinek kazni. Nekoč je veljalo, če te je kaznoval učitelj, so te starši kaznovali še doma, ne da bi se najprej pozanimali čemu. Je že zaslužil ali zaslužila. Seveda pregovorno ošiljeno, a morda se v tem skriva kanček resnice, ki bi s pridom deloval v obe strani. Če starš kazensko ne dovoli telefona, bi lahko prosil tudi učitelja, naj malo popazi, da si ga ne bo kje sposojal ali podobno. V vsem tem lažnivem zmagovitem občutku pa je največji poraženec prav otrok, ker ga male bitke niso uspešno pripravile za največjo bitko, kjer ni umika - življenje. Da je zmešnjava še popolnejša, se v enačbo vrivajo kilometri papirja, katerega edina oznaka bi bila - neekološko. In nevpojno, kljub štirim slojem. Le kot primer naj navedem dejstvo, da smo v 8. razredu člani planinskega krožka šli na pohod na Grintavec, čemur ni nasprotoval nihče od staršev. Danes malodane potrebujemo soglasje za pouk v drugem nadstropju. Kajpak zaradi višine.
Tako počasi in tiho vata okoli mladeži, ki pri takem procesu nastaja, vkaluplja otroke v neizkušene zelenoglavce, ki ostajajo brez malih preizkusov zrelosti in občutka za samokritičnost.
Zdi se, da se v nasprotju z drugimi javnimi službami (zdravstvo, sodstvo...) v šolstvo vtakne lahko prav vsak, že zato, ker je sedel v šolskih klopeh. A poklic učitelja ostaja stroka. Čudovita, neponovljiva, posebna, a vseeno stroka. Na tem mestu tudi kličem k odmiku od izraza "javna uprava", saj ta besedna zveza zmotno in negativno postavlja učitelje, pa ne le učitelje, temveč tudi vzgojitelje, zdravnike, sestre, sodnike, policiste in druge, v postano mlako nekakšnih odvečnih papiroloških osebkov, ki stenično žive na račun drugih. A zamislite si svoje življenje brez učiteljev, zdravnikov, policistov in mnogih drugih. Upam, da mi ni potrebno slednje misli tudi zapisati.
Užijte zasluženo poletje.
In beležnica se odpre.
In nova obveznost pride.
In nova naloga vzide.
In tužni junij je.
Junij bi lahko mirno preimenovali v Morij. Morda Brezpogojnij? (Med dijaki je bojda zelo poveličano ime Brezpopravnij, ker sicer sledita mesec Danebošmislildagrešnamorij in Asebošžespravučitnij.) Kar nekajkrat sem se vrtel okoli računalnika, in žvečil težke misli. Težke so te misli, težke v prosvetno mater, a me hkrati iskreno tolaži misel, ki mi jo je kot za šalo navrgla Andreja včeraj popoldne: "Se sploh zavedaš, kako lepo je, da imava tako polna urnika? Da sva mlada in delava?!" Brez skrbi, še kako se zavedam, zato poročilom nikakor nimam namena odvzemati neizpodbitne ter samoklicane pravice, da noč in dan perejo in cedijo povsem enake teme z morečimi zvoki in žolčnimi obrazi v ozadju, kot da še vedno nihče ne ve, v kakšnem superfekalospredajzadajmaloidnem (odpeto na melodijo Mary Poppins) stanju smo.
Tokrat bi rad besedico ali dve namenil tistemu, kar znamo, oziroma, česar ne znamo. Za kar se trudimo, oz naj bi se trudili. Stene pred zbornico, na primer, vsako leto postanejo "Zid objokovanja" (za to izvrstno poimenovanje se zahvaljujem, naj ne zameri, našemu gospodu ravnatelju). Jokajoči stavki se začenjajo po znani Metuzalemski enačbi "Joj, gospod profesor, gospa profesor, kaj bi se dalo samo še eno možnost? Samo še eno? Saj je konferenca šele čez 27,5 ur?" Kaj si pa počel/a med letom? "Veliko drugih stvari..." V primeru, da popusti starosta in postavi datum, se pogovor navadno, karikirano, obrne še nekako takole: "Pa ne takrat! Imam že 5 testov, 2 seminarski in 7 spraševanj." Kako, saj med letom še dveh testov na teden niste zmogli? "Ja, zdaj je drugače. So popravci v igri."
V kolikor dijak ne uspe, je seveda profesor ali profesorica miselno razčetverjen in utopljen, kot mu, semenu zla, pač pritiče. To počno sedaj, smo počeli mi, naši starši in tisti pred njimi, ki že davno strašijo po zapuščenih šolskih podstrešjih. Odnos dijak - učitelj je zelo poseben in predvsem organski, živ. Se dopolnjuje, krepi, krha, zaostruje in ostaja še po koncu šolanja. In prav je tako. Mlada, dozorevajoča osebnost odkriva sebe in se preizkuša v odnosu do tiste, ki naj bi mu predstavljala pedagoško in strokovno avtoriteto. Da tak odnos lepo poteka, je nujno potrebna tudi starševska podpora in zavedanje o vsaki izmed treh entitet.
A če bi moral v svojem poklicu najti eno slabo plat (poleg papirologije in ostalih nesmislij), so to prav nekateri posamezni starši, ki v imenu dobrega rušijo in z veliki potezami onesposabljajo učitelja, učnovzgojni proces in konec koncev svojega lastnega otroka. Na tem mestu opozarjam, da ne dovolim nikakršnih posplošitev na vse starše, dijake, ali učitelje in priznavam svojo popolno pristranskost in zmotnost, govorim le iz lastnih izkušenj. Moje osnovno prepričanje je, da morata učitelj in starš težiti k istemu dobremu za otroka. Oba mu predstavljata avtoriteto, vzgajata, mu postavljata meje ter ga preko majnih korakov poskušata postaviti na pot samoodkrivanja, kritičnega uma in samostojnega jaza. Če vemo, da so zato potrebne pravice in dolžnosti, in se strinjamo, da si želimo enako, zakaj smo torej tolikokrat na različnih bregovih? Enovitega odgovora ni, a morda jih nekaj lahko nakažem.
 | |
| Dva ostajata na isti strani katedra. Tretji določa. |
Nekoč sem nekega starša (ne bom omenjal spola, ali kakršnihkolih specifičnih oznak, niti kraja ali časa) vse leto prosil, naj se javi na govorilnih urah, ker otrok izraža željo po nenehni pozornosti, manj pa, nenavadno, po učni snovi. Ko sem starša konec leta končno srečal, me je naenkrat med govorom ustavil s silovito napadalno kretnjo roke pred moja usta in besedami. "A vi sploh veste, kdo sem jaz?! Jaz pa na občini delam." V trenutku presenečenosti sem želel vprašati, če ni nemara čistilec, pa sem se zadržal iz spoštovanja, ki ga gojim do tega poklica. Naekrat se mi je otrok začel smiliti.
Podobno se mi je zgodilo ob začetku poučevanja na neki šoli, ko sem dobil besen klic in pritožbo starša, kako lahko študent podeli na testu nezadostno oceno, če je le študent. Veste, dijak je imel samo 6 točk... "To je odvisno od tega, koliko jih je možnih!" Hm. 56, in dodatna naloga. Tišina na koncu slušalke. "Pa saj se vse dneve uči! Ves čas je v sobi!" Seveda je. Revež nemara kdaj pa kdaj tudi spi, mar ne? Je pogovor vredno nadaljevati?
Podobne so tudi tiste milejše oblike, ki otroka branijo na toliko frontah, kot jih še nemci niso zmogli."Veste, saj naša je sicer res talent za matematiko. Za angleščino pa tudi ne vem, kaj je bilo s testom. Ko potujeno, se vse zna zmeniti." Res je. A kriljenje z rokami pač še ne pomeni dosti, kadar v svoji zlovoljnosti želim od nje if-stavke, pa čeprav je morda najsposobnejša rokokriljka vse do daljnjega Vzhoda. Soditi človeka po njegovih sposobnostih je tako, kot hvaliti hrib, ker bo morda nekoč gora, če bo le Afrika še malo potisnila. A veliko bolj verjetno je, da bo čas načel še to malo izboklino in jo stopil z okolico.
Če si učitelj in starš nasprotujeta, sta bitko izgubila oba. Kot v nekakšni ločeni družini, bo otrok začel obračati oba po potrebi (oz. pred potrebo), in bo zbledel celo učinek kazni. Nekoč je veljalo, če te je kaznoval učitelj, so te starši kaznovali še doma, ne da bi se najprej pozanimali čemu. Je že zaslužil ali zaslužila. Seveda pregovorno ošiljeno, a morda se v tem skriva kanček resnice, ki bi s pridom deloval v obe strani. Če starš kazensko ne dovoli telefona, bi lahko prosil tudi učitelja, naj malo popazi, da si ga ne bo kje sposojal ali podobno. V vsem tem lažnivem zmagovitem občutku pa je največji poraženec prav otrok, ker ga male bitke niso uspešno pripravile za največjo bitko, kjer ni umika - življenje. Da je zmešnjava še popolnejša, se v enačbo vrivajo kilometri papirja, katerega edina oznaka bi bila - neekološko. In nevpojno, kljub štirim slojem. Le kot primer naj navedem dejstvo, da smo v 8. razredu člani planinskega krožka šli na pohod na Grintavec, čemur ni nasprotoval nihče od staršev. Danes malodane potrebujemo soglasje za pouk v drugem nadstropju. Kajpak zaradi višine.
Tako počasi in tiho vata okoli mladeži, ki pri takem procesu nastaja, vkaluplja otroke v neizkušene zelenoglavce, ki ostajajo brez malih preizkusov zrelosti in občutka za samokritičnost.
Zdi se, da se v nasprotju z drugimi javnimi službami (zdravstvo, sodstvo...) v šolstvo vtakne lahko prav vsak, že zato, ker je sedel v šolskih klopeh. A poklic učitelja ostaja stroka. Čudovita, neponovljiva, posebna, a vseeno stroka. Na tem mestu tudi kličem k odmiku od izraza "javna uprava", saj ta besedna zveza zmotno in negativno postavlja učitelje, pa ne le učitelje, temveč tudi vzgojitelje, zdravnike, sestre, sodnike, policiste in druge, v postano mlako nekakšnih odvečnih papiroloških osebkov, ki stenično žive na račun drugih. A zamislite si svoje življenje brez učiteljev, zdravnikov, policistov in mnogih drugih. Upam, da mi ni potrebno slednje misli tudi zapisati.
Užijte zasluženo poletje.
Kristina Janjac pravi:
ReplyDeleteMilan!
Odlično! Hotela sem samo dodati, da je marsikateri starš kakšnega lumpa tudi v sodni dvorani "pametnejši" od sodnika. Na veliko škodo otroka. Iz lastnih izkušenj.
Še enkrat, super!
Lepo bodi in en lep poletni pozdrav!
Kristina
Alenka Hladnik pravi:
ReplyDeleteČestitke: super si ubesedil tradicionalno končnošolsko sceno. Ta je pri manj pomembnem enoletnem predmetu malo drugačna. Tekom let sem izločila toliko vsebine iz programa, da se dijakom ni težko naučiti v nekaj urah ali manj polletno snov. Zato namesto klasičnega spraševanja dam v branje in pisanje še kaj za povrh, da je zvišana ocena lahko posledica dodatnega dela. Še zlasti tistih, ki med šolskim letom niso spali ali nebodijihtreba najstniško nagajali.
Starši: Letos sem doživela nepojmljivo, pričakovala pekel, zgodil se je skoraj čudež. Tik pred koncem je prišel oče dijaka, ki se ni imel časa naučiti filozofije, kar je pogosto pri tistih, ki se zadnjih 14 dni pred koncem odločijo opraviti obveznosti, poprej pa so vse leto gledali v zrak ali jih ni bilo k pouku. Kakor po čudežu zapovrstjo popravijo "resne" predmete, za "neresne" žal zmanjka časa. In najbolj "neresen" predmet je v 4. letniku filozofija. Pa smo tam, in se začnejo težave. A omenjeni oče ni prišel zmerjat, grozit s tožbami in inšpekcijami, kar se mi je pripetilo lani (prvič v karieri), ampak se lepo pogovorit, kaj se mora fant naučiti, in seveda, kje se je zalomilo. Diagnoza je bila jasna: pobu je zmanjkalo časa. Pol ure prijaznega kramljanja o šoli, filozofiji, vzgoji in stanju v šolstvu ter poročilo o življenjski uspešnosti njegovih starejših otrok se je spremenilo v toplo izkušnjo in polepšalo zaključek pouka za 4. letnike. Hvala prijaznemu in nekonvencionalenemu očetu.
Sklep: Še obstajajo starši, ki se zavedajo, da šola ni namenjena mučenju njihov otrok in da učitelji nismo mučitelji ampak učitelji. Če bi jih bilo več, bi šola imela tradicionalno funkcijo, kakršno si želiš ti, realnost pa je, da se je šola, zlasti gimnazija, spremenila v vrtec za večino najstnikov. Tudi zaradi odnosa staršev.