Wednesday, February 27, 2013

Prva svečka pisarijam.


Najslabša stvar, ki si jo kdaj napisal, je vedno boljša od katerekoli stvari, ki je nisi.
Avtor neznan.

Zadnjih nekaj tednov se vse vrti okoli pisanja. Okoli zapisane besede, tega skupka majcenih črnih krac, ki naredijo naše misli najbolj snovne in oprijemljive. Zapis je zaenkrat človeku najjasnejše osmišljenje večje ali manjše zmede, ki se krotoviči po glavi. Semiotsko gledano, je besedilo, oz. tekst ne le nosilec informacije, temveč predvsem gradnik kulture, ki obstaja v neločljivi vzjamenosti vseh tekstov (tudi nepisanih, se razume), gradnik novega in sočasno hranitelj starega. Z besedami Jurija Lotmana lahko o tekstu govorimo kot o kulturem spominu ter gradniku naše stare in nove znakovne sfere, znotraj katere živimo in mislimo. 

Preprosteje povedano, pisanje nam pomaga misliti. Povsem natančno vem, zakaj sem začel pisati blogopise. Pred letom dni sem prvič začel opažati, da v svoji anglistični sprijenosti, ki nam jo radi očitajo nekateri, res nisem več znal tvoriti lepih slovenskih stavkov in se izraziti na način, na katerega bil lahko ponosen. Veliko lažje je bilo, to just express myself in English, if you know what I mean /to be read with British accent/.

Resnici na ljubo mi pisanje v slovenščini nikoli ni prav dobro šlo. Za angleščino ne vem, ker so angleške pisarije navadno hvalili tisti, ki so jo obvladali precej slabše od mene, zato kaj dlje od tihega (in včasih malo manj tihega) ponosa ne želim iti. Že v gimaziji so bili moji eseji v slovenščini na trojki, in to tisti kamniti. Vse od prvega eseja v prvem letniku pa do predzadnjega v četrtem preteresov ni bilo. Kaj je manjkalo esejem ne vem, spomnim se le, da tudi profesorica ni vedela.  Obupala  je nad mano in nad tem, da bi mi pojasnila, zakaj ne gre in ne gre v višje nadstropje. Za prav dobro skupno končno oceno sem se pač moral naučiti slovnico ter življenje in delo vseh naših Trdin in Jenkov in kar je še teh cankarjanskih očetov.  Mimogrede, besedo bukev še danes lahko sklanjam tudi ob polnoči.

Nato je prišel zadnji esej v četrtem letniku. "Milan,"je rekla in me iskrivo pogledala, "tokrat pa je napredek! Zares očitno izboljšanje!. Izvoli esej." Naj me umestijo v romantiko ali barok, ne morem si kaj, da ne bi rekel, da mi je poskočilo srce, ko sem se uzrl v desni zapognjeni rob pole. Napredek!  Ocena: 3-4. Romantiki so se zapili, mar ne?          

3. marca prejšnjega leta, ko sem začel ta blog in za katerega sem vesel, da je preživel, sem se namenil pisati ventilne blogopise. Obupno pikri cinizem z mešanico sarkazma in aktualnega odziva na dogajanje okoli mene. A zgodilo se je nekaj drugačnega, nekaj, česar nisem nameraval. Blogi so ostali le nežen odsev tistega, kar sem si zamislil. In bolj so bili apolitični, več bralcev se je odzivalo. Zgotovil sem, da imam z bralci skupni vsaj dve točki. Prvič, prenasičeni smo raznega pametovanja o trenutnem gospodarsko-političnem stanju. Vsaj dan poslušamo ljudi, ki na novo odkrijejo, da nam gre slabo. Neverjetena analitična očesa. In drugič, v svojih razmišljanjih nismo sami. 

Govoril sem s prijatelji, ki so moje rentanje o študijski izbiri brali kot navdih za novo odkrivanje ljubezni. Spet drugi so v pisanju iskali pedagoške prijeme. Nekdo se je celo zapičil v kratek zapis o divjem česnu. S kakšnim namenom ne vem, a časovno ta zapis spada v somračno norijo z bleščicami na koži. Kakorkoli že, blogopis so brali kot svoje besedilo, tisto, ki so ga potrebovali. In kar je najpomembnejše, mnogi so so odločili, da tudi sami nehajo molčati in začnejo s pisanjem, bodisi blogopisnim, kot na primer Iskanje Forrest(er)a, ali sončkica, bodisi popisujejo lastne zvezke, ki so ostali še iz osnovne šole, 7. razred, etika in družba. Pisanje je golo zaupanje občutku in mislim.

Vsako pisanje deluje terapevtsko in to čisto zaradi osnovnega načela zapisovanja zahodnih kultur - vsaka zapisana misel mora biti linearna, z drugimi besedami, zaporedna, sistematična. Črko za črko in besedo za besedo. Tudi če človek namerno ruši grafično podobo, mora to početi v zaporedju. Miselna zmešnjava, ki teče paralelno, pravokotno, zadenjsko in najbrž vzporedno še v nekaj drugih dimenzijah, se mora preleviti v linearno misel, pa čeprav še tako preprosto ali neumestno. Papir kar nankrat postane najzaupnejši sogovornik in terapevt. Sili v urejenost misli, sili v sprostitev. Celo kričati je na papirju ali celo v mobilnih sporočilih lažje. Kolikokrat se človek resnično izkriči in izkrili, ko v sporočilce zapiše: "AAAA, zmešalo se mi bo!!" Človek, ki to prebere za seboj si ne more kaj, ne da bi se vprašal: "Torej se mi šele bo?" Pisanje o sebi nas uči tudi drugih načinov samospoznavanja. Preprosta objava določene pesmi na družbenem omrežju nas obvešča o našem duševenem razpoloženju. Zato nam pogosta objava Gagnam plesa ni v čast.

Pisanje je trening. Črka za črko se oblikuje naš stil in način razmišljanja. Na tem mestu kot učitelj pozivam k pisanju na roke. Učenci pričakujejo, da bomo za njimi znali prebrati hieroglife, ki jih niti sami niso zmožni. Je to o ali a? Ne, l je. Seveda.

Najdite pisatelja v sebi. Februarski dnevi so kot nalašč za sprehod po lastnih mislih, preden se vas poloti pomladanska utrujenost.

Saturday, February 16, 2013

Zamižite in skočite v nebo.

Navdih. Navdih sem potreboval. Kar nekajkrat sem obiskal svoj spletni dnevnik blogopisov, a se izpod prstov ni hotelo izviti ničesar. Popolna tema namesto popolne teme. Resnično grozljiv občutek, podoben temačni ulici, za katero veš, da ni slepa in da nekje na koncu vendarle mora biti izhod, a sta okoli tebe le hlad, ki gre do kosti, ter grozeča mrakobnost. Temu dodaš še nekaj parov breztelesnih oči, ki od tebe pričakujejo, da se boš na mestu odločil in samozavestno zakorakal v pravo stran. A bodimo pošteni. Celo Gandalf se je moral usesti, si priznati izgubljenost, premisliti in nato stopiti za svojim nosom ter zaupati svojemu golemu občutku.

Čemu ta primerjava? Danes sem bil na gimaziji priča mnogoštevilnim mladim Gandalfom, no, hobitom, ki so več kot očitno zbegano blodili po temi, čeprav dan niti ni bil tako kisel. Kam v srednjo šolo? In še pomembneje, kam na fakulteto? Je v teh časih vsakršen trud sploh vreden svoje cene, če bom na cesti kot vsi drugi? Vsi upi, ki jih mladež polaga na informativni dan, se razblinejo. Dva kilograma nasmeškov s posajenimi rožicami in prijetno ambientalno glasbo v ozadju za seboj, prosim. Povsod enako.

S takimi dvomi se spopadajo vsi, ne le tisti najboljši ter najslabši, kot je bilo v navadi v mojih letih. Najboljše učence je zanimalo vse, ocene in dosežki pa izbire niso prav nič omejevali, celo nasprotno, spomnim se, kako krvavo sem zavidal tistim, ki so že vedeli, kaj bodo počeli, ali pa so se vsaj pretvarjali, da je temu tako. Najšibkejši niso imeli želja nič manj... a so stali pred istim strelskim vodom, saj jim uspeh tega ni dovoljeval. Večkrat me ljudje povprašajo, kako sem pristal na študiju dveh tako nasprotnih si jezikov. Resnici na ljubo, si ruščina in angleščina res nista najbolj blizu, a se izvrstno dopolnjujeta (čeprav sodobni ruski jezik kot po tekočem traku prevzema transliterirane besede, zapisi imen, kot na primer ubogi Мишель Пфайффер /Mišelj Pfajffjer/ in Уитни Хюстон /Uitni Hjuston/ pa so tako ali tako zloglasni). Natančno poznavanje vsaj enega slovanskega nematernega jezika je bila moja želja, pri čemer sem vsaj približno že poznal enega od romanskih jezikov. Ker je germanska angleščina zaključevala ta enakostrani trikotnik, je bilo moje preživetje od Amerike pa vse do daljnje Kitajske zagotovljeno. Kdo po hodi na Madžarsko, vas vprašam.

Sila lepa teorija, a nič več kot to. V resnici sem se za študij ruščine odločil dve uri, preden sem oddal prijavo na fakulteto. In navdih je prišel le nekaj dni poprej, ko je o študiju ruskega jezika glasno razglabljala prijateljica. Še danes se včasih stresem ob misli na to, kakšno srečo sem imel pri tej ruski ruleti. Študij me je namreč pograbil in navdušenje nad jezikom še vedno traja. A če razmislim nazaj, sem sedaj več kot trdno prepričan, da mi je uspelo le zato, ker sem se odločil sam. Ker sem vedel, da se moram dokazati sebi in svojemu umu. V glavi je vladala nepopisna zmeda, ki jo je zavzeto popisoval dvom, in čeprav sem bil takrat jezen in domala ne obupan, sem danes hvaležen, da je bil glede nadaljnjega študija edini nasvet moje drage matere sledeč: "Sam se odloči. Jaz sem se tudi. In moja mama tudi."

Ključnega pomena je, da je za odločitev vsak odgovoren sam. Ne predstavljam si zagrenjenca, ki mu ni uspelo in ima nato vse življenje patetičen izgovor in krivdo išče v dejstvu, da so ga v določen študij prislili starši. Če so pritiski previsoki, je upor edina rešitev in za tem stojim trše od papeža. Zamujene aspiracije staršev ali preslikavanje svojih želja na otroke je krivično, saj vzame posamezniku možnost do odločanja o lastnem življenju, in to o tistem edinem življenju, ki ga premoremo, ko staršev že zdavnaj ni več. Znanka se je borbe s starši postopila na zanimiv način. Vsem svojim prijateljem je zaupala svojo željo, nato pa jih prosila, naj dajo strašem vedeti, da oni že vedo. Kaznovala jih je za njihovo nezaupanje in pritiske. Čeprav nisem pristaš maščevanja, razumem vzgojni nauk, predvsem pa razumem razloge zanj.

Poraja se mi še en razmislek: v času, ko sem fakulteto izbiral jaz, je bilo sramotno s seboj jemati starše. Na zadnji predstavitvi, ki sem jo v imenu študentov izvedel na fakulteti, je bilo staršev skorajda več, kot bodočih študentov. Spremstvo v srednji šoli še razumem in dopuščam, na fakulteti pa me je dodobra pogrelo, ko je naenkrat neka mama dvignila roko in začela: "Naš'ga pa zanima..." Med tem je naš zdolgočaseno sedel/ležal na sosednjem stolu in brskal po mobilnem telefonu. Najbrž bo mama prišla tudi na izpit. In seveda na govorilne ure, če bo naš cepnil.

Ni se napak motiti. Niti se ni napak premisliti in prepisati po enem letu, saj je samospoznanje višje od časa. Še najmanj napačno pa je imeti dvome, saj ti kažejo, da nam ni vseeno do sebe in svoje prihodnosti. Dvomi so strah, in trenutno stanje nam ni prav nič v pomoč. Ali pač? Kaj ni čas, da začnemo misliti na čas po krizi? Na ruševinah preteklosti se vedno gradi nova sedanjost.

Ne poznam recepta za končno odločitev in morda se zdi, da so vse besede tega blogopisa zaman. A vseeno bi želel z vami deliti nekaj dobronamernih vodil, ki mi jih je življenje ukrojilo do sedaj.

1. Ko sem se odločal, ali naj postanem prevajalec ali učitelj, sem si zamislil sebe v prihodnosti. Misel na enoliko pisarniško okolje z rešetkami iz kupov papirja mi je bila dovolj. Prestavljajte se v mislih v raznolike poklice. So okoli vas ljudje? Ste sami? Vam po naročju plezajo otroci? V laboratoriju? Za knjigami? V pisarni? Obkroženi s poslovneži?

2. Nato se prestavite z dela domov. Kakšen je dom? Kakšen način življenja vam razkriva? Vam je denar zelo pomebnen? Ta odgovor zahteva iskren razmislek. Samemu sebi ne gre lagati, kajti sam sebi ni nihče altruist.

3. Je v tej sliki tudi družina? Sam sem imel imena otrok domišljena že v srednji šoli. Skoraj bi se zdelo, da bi takrat raje našel partnerico, ki jih bo sprejela, kot pa o tem razpravljala. Pomembna pa ni le bližina lastne družine, temveč tudi stare družine. So na družinski sliki tudi babice in dedki? Pa tete in bratranci v drugem kolenu? Vsi govorijo, da bi radi veliko potovali in se dobro imeli. Kaj pa življenje iz kovčka? Je pogovor s starši po spletnem programu enkrat mesečno dovolj, da so vaše misli mirne?

4. Prof. dokt. spec. ter vaša gnada...  Kakšne so vaše akademske aspiracije? Nazivi? Se starši ali prijatelji omalovažujoče zdrznejo, kadar jim imenite svoje želje? Imenitno kar največkrat ni imenitno. In če sam slišim, da je kakšen poklic več vreden od drugega, zavzeto pritrdim. Nasmejana in zavzeta čistilka je vredna več od zagrenjenega, mrtvoribjega družinskega zdravnika s tremi nazivi.
     
5. Ločite svoje želje od tistih, ki so vam jih podtaknili drugi. Ne izgubite se. Če dvomite o tem, da s svojim študijem ne boste dobili službe, naj vas potolažim, da je z nobenim ne boste. Če ne boste v njem najboljši. Iskrena želja in zagnanost olajšata delo ter hkrati kalita prvovrstne mojstre poslanstva. In za najboljšega mojstra se vedno najde mesto.

Najpomembnejše pa je, da poslušate svoje srce. Nihče se ne pozna slabo. Se pa večina slabo posluša. Nikoli ni lahko. A trud prinese zmago in da krila. Trud in golo zaupanje sebi.


Prisluhnite ji.