Dovolj časa sem že doma, v "svetu napredka", da lahko z nekoliko zdrave distance pogledam na vzhodnoazijsko kulturno izkušnjo, ki je v meni pustila mešane občutke. Njena narava je čudovita in vedno znova in znova se mi potrjuje misel: Človekova domišljija je šele drugi idealni svet. Prva je narava brez človeka. Čutiti objem slona na vratu in se z njim škropiti v reki sredi džungle, slutiti mišični trzaj tigra na svojih prsih ter gibkost kače na ramenih in se potopiti v kraljestvo koralnega otoka so sanje vsakega otroka, in ta otrok jih je doživel. A narava se je na Tajskem prisljena umikati in uklanjati.
Ker je ta tursitična meka še do pred nekaj časa bila med manj tehnološko naprednimi, so skoki, ki jih dela sedaj, toliko bolj kakofonični. Ne skače po notah, kot se po njih Julie Andrews sprehaja v svojih filmih, temveč jo premetava za celotne lestvice. In v tem pogledu še zdaleč ni osamljena. Kot bi se navadna gosenica ne zmenila za evolucijo, si vzela krila in se v prepričanju, da je osvojila ves čar letenja, vrgla v globino skupaj z drugimi metulji, ki tako prešerno švigajo skozi zrak. Trden pristanek? Kaj pa vem.
A nazaj k tehniki. Moja boljša tričetrtinka se že nekaj časa pripravlja na nakup tablice, za katero sva upala, da jo ugodno stakneva kje na vzhodni hiperkatodičnosuperelektrofazičnivsenadotik polobli. Prvi dnevi so dobro kazali; tablic in njihovih lastnikov je bilo več kot v Ljubljani plačljivih parkirnih mest, lastniki tablic pa niso na noben način kazali, da bi spadali v premožnejše družine, zatorej bi si morala dva zahodnjaka nekako že privoščiti to čudo, ki je obenem knjiga, računalnik, notesnik, fotoaparat in intimni prijatelj (gre za dotikanje s prsti, mar ne?), nemara pa še ob nedeljah ne počiva. Bojda najnaprednješe tablice znajo celo kuhati, previti dojenčka in sprehoditi sosedovega cucka. Kaj pa vem.
Vse podrobneje sva oprezala za trgovinami s tehniko in iskati ugodne ponudbe firm, ki bi morda zvenele vsaj približno poznano. V resnici pa sva najbližje ogriženemu “Jab’čku” prišla prav na stojnici s sadjem. Začela sva opažati, da so table in tablice prav povsod okoli naju. Povsod. V muzejih so zastirale umetnine, v samostanih so požirale zlato Bud, v parkih so skrivale obraze sprehajalcev, na plažah so soncu kradle obraz počivajočih, v vodi so služile za plovce, v restavracijah so same naročale jedi in zanje tudi plačevale, v trgovinah so računale namesto glav številke do sto. Ti vseznalčki so postali celo najin prvi stik s človekom. Še malo, pa bili še ekrani poševni nad rumenozobim nasmeškom. Kaj pa vem.
Ker je ta tursitična meka še do pred nekaj časa bila med manj tehnološko naprednimi, so skoki, ki jih dela sedaj, toliko bolj kakofonični. Ne skače po notah, kot se po njih Julie Andrews sprehaja v svojih filmih, temveč jo premetava za celotne lestvice. In v tem pogledu še zdaleč ni osamljena. Kot bi se navadna gosenica ne zmenila za evolucijo, si vzela krila in se v prepričanju, da je osvojila ves čar letenja, vrgla v globino skupaj z drugimi metulji, ki tako prešerno švigajo skozi zrak. Trden pristanek? Kaj pa vem.
A nazaj k tehniki. Moja boljša tričetrtinka se že nekaj časa pripravlja na nakup tablice, za katero sva upala, da jo ugodno stakneva kje na vzhodni hiperkatodičnosuperelektrofazičnivsenadotik polobli. Prvi dnevi so dobro kazali; tablic in njihovih lastnikov je bilo več kot v Ljubljani plačljivih parkirnih mest, lastniki tablic pa niso na noben način kazali, da bi spadali v premožnejše družine, zatorej bi si morala dva zahodnjaka nekako že privoščiti to čudo, ki je obenem knjiga, računalnik, notesnik, fotoaparat in intimni prijatelj (gre za dotikanje s prsti, mar ne?), nemara pa še ob nedeljah ne počiva. Bojda najnaprednješe tablice znajo celo kuhati, previti dojenčka in sprehoditi sosedovega cucka. Kaj pa vem.
Vse podrobneje sva oprezala za trgovinami s tehniko in iskati ugodne ponudbe firm, ki bi morda zvenele vsaj približno poznano. V resnici pa sva najbližje ogriženemu “Jab’čku” prišla prav na stojnici s sadjem. Začela sva opažati, da so table in tablice prav povsod okoli naju. Povsod. V muzejih so zastirale umetnine, v samostanih so požirale zlato Bud, v parkih so skrivale obraze sprehajalcev, na plažah so soncu kradle obraz počivajočih, v vodi so služile za plovce, v restavracijah so same naročale jedi in zanje tudi plačevale, v trgovinah so računale namesto glav številke do sto. Ti vseznalčki so postali celo najin prvi stik s človekom. Še malo, pa bili še ekrani poševni nad rumenozobim nasmeškom. Kaj pa vem.
Vedno pogosteje so se najine minute na stojnicah odvijale po
sledečem redosledu:
Ona: Bi lubenico?
On: Bi. (Začneta krožiti okoli sadja in upata na
pozornost prodajalca, ki igra igrice na tablici)
On: Sawasdee
ka. (Prodajalec še vedno neodzivno igra igrice in zakolne ob izubljeni
rački za 2 točki.)
Ona: /glasneje/ Sawasdee ka! (Prodajalec zazna šum v svojem okolju, a mu ne posveti
pozornosti.)
On: /Prodajalcu pomaha pred očmi. Bedak bi namreč
od njega nekaj kupil in mu naredil kupčijo, od katere bo lahko prodajalec živel. Saj
pravim, bedak pač./
Prodajalec: /zdolgočaseno/ Wa? ( *What? Op. pisca)
Ona: /Pokaže na lubenico./
Prodajalec: /Pozabi nanju, igra dalje igrico,
verjetno stopnjo dve podiranja rožnatih kock./
On in ona: /Poparjeno odideta./
Kaj pa vem.
Tam doli je norija dosegla stanje, v
katerem je na Tajskem nujno, da imate tablico. Morda tudi pljuča, ampak vsekakor tablico. Prijatelj Tajec mi je pojasnil: “Kdor
je nima, je niče.” V potrditev me škljocne z novo tablico in me objavi na ksihtbukvi. "Zdaj vem, da si res na Tajskem," mi zatrdi. "Jaz tudi," odvrnem in malomarno pogledam na svoj telefon, čigar funkcije se končajo nekje pri sporočili, klicih in štoparici. Z Andrejo se pogledava. Tablica je nujna. Pogojuje družbeno veljavo. Morava jo dobiti! Tablica pogojuje človeški obstoj. Nebogati Tajci tako v obupu uvažajo cenene ponaredke, ki imajo le možnost
fotografiranja in igranja igric, ali pa je celo fotoaparat plastična igračka za
videz. Tako tablico dobite za 10 evrov, kupite pa najlažje na stojinicah s
solato. In sploh se ne šalim. Ljudje s preprodajo rabljenih ponaredkov poskušajo
okrepiti družinski proračun kar med kupi ingverja, solate in nekaj krapi.
Tablice na kilogram. Včeraj ponarejene. S celim jabolčkom. Kaj pa vem.
Tablice so norijo slikarjenja povzdignile na nov,
nezamisljiv nivo. Ljudje slikarijo in gledajo skozi to elektronsko “okence” ob
najbolj neenovitih trenutkih in zdi se, da neposrednega pogleda sploh niso več
zmožni. Očesnemu stiku se izogibajo, radi pa bi se s teboj slikali. Na tem mestu ne govorim le o vzodnjakih, čeprav še nikjer nisem čutil takega
duhovnega uboštva, pa čeprav jih tako radi enačimo s ponotranjenostjo in
duhovnostjo. V vsega nekaj letih so odvrgli plašče nirvane in se "osvobodili" v svet navideznosti in olepševanja, kjer vsakdo lahko najde vsaj eno lepo sliko sebe. Ljudje bi radi pozabili na obraz v ogledalu, zanje je grdi svet stvarnosti končan in odvržen na smetišče časa. Tablice in ostala eletronika zavzemajo in uokvirjajo njihov svet in
ga nasilno stiskajo v nekajcentimetrski pravokotnik nezdrave svetlobe in
pretiranih barv. Kaj pa vem.
Ima me celo, da bi objavil nekaj slik skupinskega
kosila na Tajskem, pa nočem razkrivati obrazov. Naj bo dovolj opis. Peterica
fantov, vsak zatopljen v svojo dil’co z občasnim vzdihom in mlaskanjem. Ne morem
si misliti, kakšen je večerni pogovor s starši:
“Kako je bilo?”
“V redu.”
“Kaj ti je kaj povedal?”
“Vmes mi je na klepetu napisal, da je nekaj bolan., samo še nisem odprl sporočila.
Kaj pa vem.
Rekli boste, da pretiravam, ko govorim o
razčlovečenju človeka, a meni se zdi, da nikakor ni tako. Pot v prepad je
tlakovanja z najfinejšim mozaikom in stoletja osvobajanja kritične misli bodo
ob takem odnosu zgrmela v globino v nekaj letih. Kaj vem? Vem, da sva se vrnila
brez tablice in da še vedno veva, kako izgledata najina obraza, pa čeprav sva
morda nefotogenična in nosiva posledice pre in nadokusne tajske kuhinje. In prsti na koži so še vedno najlepši občutek pod soncem.