Zakaj se ne podpisujemo pod izjave? Ali, kako pljuvam v lastno skledo.

Čeprav me berejo po večini ljudje, ki me poznajo, poznajo moj način humorja in tako vedo, da sem na strani kar kričeče podpisan, spletnemu bralcu to ne bo čisto jasno, oziroma mu sploh ne bo. Še en blogopisec, en mandeljc, ki misli, da mu iz zadnjične odprtine sije regratova lučka. In nisem prvi, ki opaža pomlad blogov. Vidim Vas je blogerka, ki ima o tem marsikaj povedati, zato jo z veseljem spremljam. 
Torej, mandeljc že mandeljc, a obenem Mandeljc.

Posrečen priimek, ki pa ni bil ravno najprimernejši v šolskih letih. Pogosto so profesorji v časih, ko nenapovedano spraševanje še ni bilo obsodbe vredno, začeli uro s stavkom: "No, kateri mandeljc bo pa danes pred tablo..." Ko so dojeli, pod kako hudomišno izjavo so se pravkar (že četrtič v istem letu, četrto leto zapored) podpisali, so navadno kar z nasmeškom zaključili: "No, pa naj bo res kar Mandeljc danes..." Prva postaja križevega pota.

Zanimivo, da je mandeljc etimološko več kot le škrat izpod gore Perkmandeljc (berg hrib, mandl iz avstrijske nemščine možakar, mali človek, bergmann rudar), ki ponagaja ali obrani rudarje. Marija Cvetek v Bajeslovnem izročilu v bohinjskem folklornem pripovedništvu poroča o zlobnem repatem bohinjskem škratu majgelcu, ki je nagajal rudokopom na Rudnici in Rudnem polju, in naj bi bil celo updobljen pod nogami sv. Štefana na freski v objezerski cerkvici Sv. Janeza Krstnika. Moja mama z veseljem poudari predvsem dejstvo, da je mandeljc gorenjski plemenski zajec ali kunec, tisti, močni za razplod in izpod čela doda nekaj o tem, da našega rodu še ne bo hitro konec. Možiček, celo mezinec, po prepričanju nekaterih pa so Mandelci potomci judovskih španskih migrantov, ki so se preživljali s prodajo mandeljnov. Bodi tako ali drugače, Mandel(j)ci smo s pisano besedo povezani že vse od Janeza Mandelca, prvega tiskarja na slovenskem, ki je deloval v 16. stoletju.

Čemu ta razpravica? Pisarije Nekega Mandeljca so res pisarije, prav tako pa se podnje podpisuje tudi Neki Mandeljc. Mila oseba. Mil Mandeljc. Sedaj sem povedal že čisto vse, ne pa tudi, čemu je tokratni zapozneli blogopis namenjen. Pred nekaj dnevi sva s prijateljico, ki blogopise tudi redno prebira razpravljala o tem, čemu danes toliko ljudi piše bloge, ali vsaj spletne komentarje. Resnično je potreba bo aktualnem komentiranju pomemben ventil človekovega čutenja – odraža stanje duha v času in prostoru. Priznam, da večkrat prebiram slovenske internetne strani ne zaradi člankov (nežolčnemu branju le-ti prevečkrat sploh niso namnjeni), temveč zaradi komentarjev, ki so pod njimi. Ob njih se tudi neprijetno razburim, saj slovenceljsko in slovenptujsko pljuvanje ne pozna meja. Za nekatere ni dobrih novic. Nihče, razen njih, garačev, ne dela. Vse je treba pobiti. Požgati. Seveda v imenu miru, sprave in ljubezni. Kajpak, je na mestu še pravičnost. Horde takih mnenj  nikoli nimajo pravega podpisa. Če bi imel kaj moči, bi jih že znal pomesti z njimi… Tako pa ti ljudje tudi toliko mošusa ne premorejo, da bi se razkrili pod svojim lastnim imenom in stali za svojimi besedami. 

Spomnim se, kako so me nekoč raztrgali, ko sem na forumu pod svojim imenom in priimkom dal javno podporo gejem im lezbijkam in koliko sporočil sem dobil v nabiralnik mojega socialnega omrežja. A bi to takoj storil še enkrat.

A bolj kot to me zanima, čemu se bojimo razkrivanja. Sam nisem dosti boljši, čeprav nisem ravno slovarska definicija molčečneža. Smo v časih, ko je glas skorajda edina stvar, ki nam ostaja. Nihče ti ga ne more vzeti, saj stojiš na rumenem pesku puščave in okrog tebe so stene neba. A ti, človek, ti imaš naročje polno ptic. In opoldne pridejo starci. Naslonijo se na palice kot sive ujede. Molče te gledajo. Ti rečeš besedo. Ampak ko jo izrečeš, ti presahnejo usta. Imaš naročje polno ptic. To je vse, kar imaš. Zato vzdiguješ roke k nebu. Tvoje ptice se dvigajo in zakrijejo nebo…

Žejni smo besede. Želim besedovati. Moram besed’vati. Moj blog je moj ventil. Naj mi mojster Zajc ne zameri, če sem izrabil njegove besede, a tako blizu so mi. Še več, njegov priimek je moj priimek. Mil Dan. Mandeljc in Zajec. Skorajda ima Ezop spet o čem pisati. Plodovite so besede, če se izlijejo, še bolj, če se ponovno rojevajo in vzvalovijo…

…ti razprostreš roke
in nove ptice odlete,
ker morajo odleteti,
ker moraš imeti ptice.
Ptice, ki vzlete.

In naj črne prihodnosti ne doživi Črni deček, kajti tako bode ostal le Veliki Črni bik, ki sam samcat kriči v novo jutro, pod vršičke temnih smrek. Kot da bi se nad gozdom na vzhodu odpiralo v jutro krvavo bikovo oko. Veliki črni bik, koga kličeš?Je slast poslušati, kako ti vrača odmev tvoj zamolkli klic?

Sem Milan Mandeljc. 

    

Kaj ponuditi nekomu, ki ima vse?

Sledeči blogopis je skrčeno predavanje iz filozofije, ki sem ga imel v četrtih letnikih. Sicer sem lingvist, natančneje anglist in rusist, a z vsem srcem pri medpredmetnem povezovanju. Odkar učim opažam, da dijaki in učenci vse manj povezujejo snovi, ki jih spoznavajo pri tem ali onem predmetu, čeprav bi si slovnično goro na tak način morda spremenili v prijeten sprehod po goriškem gričevju. Jasen primer je slovenski trpnik, ki ga po svoji nepriljubljenosti pri dijakih povsem povozi zloglasni angleški bratranec. Ne gre za to, da bi bil pasiv tako težak - njegova struktura je skorajda matematična formula - gre za to, da si nekateri dijaki trpnika preprosto ne znajo predstavljati, niti ga ne ga povežejo s trpnikom v slovenščini. Tako namesto primera rabe v njihovi glavi postveti le rdeča žarnica moram-znati-za-test. Vsej tej zakuhani godli dodajte še malo slovenskega posploševanja, ki pravi, da slovenščina trpnika ne prenese, čeprav slovenisti vedo, da temu ni tako. Čeprav je našim ušesom bližji tvornik, si na tabeli prihodov letal na Brniku preprosto ne predstavljam objave: Let smo odpovedali. Vsekakor bi me še dodatno podražilo in bi vršilce dejanja z veseljem poskusil najti.

Najsi je bila ura izvedena ali sem jo izvedel, začelo se je prav z vprašanjem, kaj ponuditi nekomu, ki ima vse. Zamislite si ljudi, ki imajo vse, celo tisto, česar še ni. Najmodernejše naprave, denar, obleke in potovanja. In ni jih malo, ljudi, kaj šele naprav. Kaj ponuditi takemu človeku? Oziroma natančneje - kaj mu prodati? Ljudje polnih denarnic so trgovska meka in obljubljena dežela - a kako do njih? Potrošniški svet je svet reklam in oglasov in uspešna podjetja so v svojih prijemih vedno bolj prefinjena, psihološko analitična in dodelana. Seveda so na drugi strani tudi tista, ki spadajo v nizkokvalitetno vsiljeno pošto in ob katerih se zdi, da je vse, kar človek potrebuje za doseganje stanja popolne sreče in izpopolnjenosti, obskurno posojilo neznane radodarne banke, zelena karta za delo v Ameriki in seveda moškost, podaljšana nekje do obrabljene pogačice, pri čemer spol niti ni tako važen.

A če se vrnem na manj podpasno področje, imam včasih občutek, da bi moral uživati prav v vsem kar počnem, celo v čiščenju toaletne školjke. Odtoki so prava poslastica, o likanju perila pa sploh ne gre več govoriti. Vsak robec je en sam nebeški dražljaj, sploh če ste zjutraj uporabili prava mila in deodorante, konča pa se nekje pri belih srajcah. Freud. Užitek.

Nas je civilizacijski razvoj prignal do stopnje, ko je užitek postal najvišje dobro, edino, k čemur težimo vse od rojstva? Smo taki vseskozi bili? Mar res vse počnemo iz egoističnega vzgiba, celo kadar pomagamo drugim? Kaj pa altruizem? Sploh lahko obstaja v tej družbi, ali je potrošnik krona homo sapiensa?

Najprej sapiensu vzamemo možgane, da ostanejo le suhe in malo manj suhe številke. Koda je razkrita.

Trik kapitalizma je predvsem v tem, da daje občutek individualnosti preko izenačevanja naših potreb. Vsi si želimo enako, sanje so podvržene globalizaciji. Morda je res najbolje govoriti kar o globalni vasi, kjer se vsi poznajo, a ne zato, ker bi bili v sorodu, temveč zato, ker so naša pričakovanja in želje tako slični. A izumljati tople vode tu ne gre. Hedonisti, grška struja mislecev četrtega stoletja pred našim štetjem, je užitek postavila za najvišje dobro človeka in s tem s pedestala snela Platonovo idejo dobrega, pa tudi Aristotlovo srečnost. Hēdonē, užitek, je postal norma, zato lahko o etičnem hedonizmu govorimo že pred več kot dvema tisočletjema. Tej normativni teoriji so globoko nasprotovali kiniki, ki so se odrekali vsej človeški snovni blaginji, srednjo pot pa so našli Epikurejci, ki so verjeli v mirno življenje brez bolečine in so jih skrajnosti kaj malo zanimale. Resnično je skrajnost vedno kaznovana zaradu hedonističnega paradoksa, ki pravi, da je užitka vedno manj, kadar imamo manj potreb in vice versa, da uživamo le, kadar občutimo globoko potrebo po užitku.

Začetek dvajsetega stoletja je prinesel Zigmunda Freuda in njegovo opisno teorijo psihološkega hedonizma, ki trdi, da je užitek v resnici naša prvenstvena notranja motivacija, ki nas vedno žene k zadovoljevanju teh gonov. A če naš razum želja ne zna krotiti, sledi kazen. Skledi nasilje nad seboj. Alkoholizem. Odvisnost. Debelost. Sledi temna plat naše stvarnosti, ki jo koropracije še bolj izkoriščajo. Izgubite 10 kilogramov v enem tednu. Morda. Če si odrežem nogo. Svet nam tako ponuja nazaj to, kar si lahko damo le sami, vprašanje pa je, če to resnično znamo najti. Iskanje zahteva čas, čas pa je najdražja dobrina, ki je ne dobimo v trgovini, kaj šele na obroke, brez poštnine in stroškov odobritve.

Kaj me je gnalo v tako razmišljanje? Po pravici povedano učni načrt, a hkrati dogodek, ki se ima zgoditi čez nekaj ur, in je po slovenskih srednjih šolah v polnem zamahu. Maturantski ples, čarobni zaključek štiriletnega šolanja, naporov, smeha in solza. Skoraj vsako dekle si  to noč želi zasijati in vsak mladenič se mora zarežati v sliko s svojimi neločljivimi prijatelji. Trenutek, ki zbuja obljube za prihodnost. Zdi se, da je maturantski ples roka sprave profesorjem, staršem in sebi, da je vse skupaj bilo vredno. In je vredno.

A prav to čustveno dragocenost trgovci izkoriščajo za vrtoglave zneske. Bi bilo kaj manj lepo, če bi vse skupaj potekalo v bolj itimnem, tihem kraju? In kaj taka cena, pri čemer je pri štiričlanski družini govora o skorajda dveh stotakih evrov le za vstopnino, sploh prinese? Pa vendar bodo prišli vsi, tudi družine, ki morda ostale sive dni nimajo dovolj denarja, da bi brezskrbno preživele mesec. V času krize je moje vprašanje torej napačno zastavljeno. Ne gre za tiste, ki imajo vse. Le-ti so davno oropani užitka. Kaj ponuditi nekomu, ki nima ničesar?

Drage maturantke, dragi maturantje, srečno. In ne pozabite, vedno korak naprej in eleganten prikon. Kot pri četvorki.     

Če je april deževen, kmet ne bo reven. Mi pa ne žejni.

Danes, dan po velikonočnih praznikih, ko sem na robu tega, da se razpočim od vseh dobrot in da moje srce ob vsem holesterolu panično začne pokašljevati kot star traktor, sem se določil, da si bom privoščil samo malo zelenjavne juhice. Nekaj graha, korenja in cvetače, en krompirček in nič zabele. Dobro, nekaj cmočkov. Ampak nič zabele. Začuda se mi je v tem z navdušenjem pridružila vsa družina. Prazniki mora za marsikoga še niso končani, a umetnost samodiscipline leži prav v odrekanju v času obilja. Z drugimi besedami: ob praznem hladilniku smo vsi zmagovalci. Sam sem v treh mimohodih mimo potice navadno zmagovit le dvakrat.

To obilje ni samoumevno. Polna miza je lahko le posledica dobre letine. In dobra letina? (Na tem mestu prosim vse ozkoumneže, ki se tolažijo s trgovinami, ki imajo vedno vse, kar potrebujemo, da ostanejo izven dosega mojih rok.)

Čeprav na vseh poročilih poslušamo zaskrbljujoča dejstva o pomanjkanju vode, ki je posledica skoraj polletnega sušnega obdobja, je bilo med prazniki slišati predvsem puhle pritožbe nad vremenom, ki nam še med prazniki ne da miru. Med svoje živalske opise ljudi mirno dodajam še zlato ribico. Kaj kratek spomin imajo ti jamrači! Namesto, da bi se veselili dežja, ki bo vsaj nekoliko omilil sušno stanje in strahovito nizek nivo podtalnice, je največji problem ta, da ne morejo obleči nove majice s kratkimi rokavi ali obiskati babice v novih petkah. Količini padavin, ki je daleč pod dolgoletnim povprečjem in najbolj grozi vegetaciji Prekmurja, dolenjskega Krasa in Primorja, sta se pridružila še sneg in mraz. Sodeč po večinskh objavah na socialnih omrežjih si česa hujšega na veliko noč niti ni predstavljati in namesto, da bi ljudje za trenutek odložili vilico s prevelikim kosom mesnate pečenke in po rokah nehali valjati vsa tista jajca ter se odpravili na sprehod v pravcato vremensko areno, so čepeli v preveč ogretih stanovanjih in obtoževali noro vreme in sneg.

Bili so seveda tudi tisti drugi, ki so modro molčali. Tisti drugi, ki so vedeli, da je nivo podtalnice eden najnižjih v zadnjem stoletju, in da bi potrebovali vsaj štirinajstdnevno deževje, da bi se podzemne žile ponovno napolnile z utripom življenja. S tihim in dolžnim spoštovanjem so dež motrili predvsem starejši, kmetje in strokovnjaki, ki niso pozabili na modrosti o muhastem malem travnu in upali, da jih ni pozabil niti sam. Če se aprila vreme smeje, se bo kisalo kasneje. Zelen božič, bela velika noč. Ti ljudje prav tako niso pozabili, da ledeni možje šele prihajajo, kar je teh Bonifacijev, Pankracijev in Zofk. Maly trawen, kot ga je v 15. stoletju, natančneje šestindvajset let pred odkritjem Novega Sveta, poimenoval Loški zapisovalec, v ljudski modrosti sedemkrat v dnevu kmeta vreme s polja spodi.

Prav zato v letošnjem letu vsaka snežinka, ki ima še pobeliti naše hribe, ne le, da ni nič nenavadnega, temveč je celo dobrodošla. Vodotoki slovenskih rek so v alpskih državah v veliki meri odvisni od snežnice. Letošnja količina snega, oz. tisto nekaj pršca, ki tega imena skorajda ne zasluži, naj bi torej držala tudi preko poletja, s sušo pa se spopadamo že sedaj, ko april šele odpira (lat. aperire) pomladansko cvetje. Čas za paniko?!

Tudi vsa opozorila poznavalskih ustanov ne pomagajo. Kljub strogi vsesplošni prepovedi odprtega ognja v naravi, smo s prijatelji ob pohodu na Sv. Ano na ljubljanskem barju našteli vsaj tri gorišča in za enega klicali celo gasilce, saj se je ob vetru vnelo bližnje grmovje. In na tem mestu ne gre govoriti le o požarni ogroženosti! Pozivi k preudarni rabi vode so glas žejnega v puščavi. Ljudje mirno perejo avtomobile ter utapljajo svoje vrtove. Ena od znank, ki je z vsem ponosom zalivala trato pred hišo, je na moje opozorilo odvrnila, da se pri enem pa res ne bo poznalo. Res ne prenesem grde trave pred hišo! Ljudje vse vidijo. Saj bi jo utopil v žlici vode, če je ne bi bilo škoda. Vode namreč.

Dež na velikonočne praznike mi je ob nekaterih pregovorih vseeno dal še kako misliti. Čeprav je bil kot obliž na sušne razpoke, je najti v njem tudi razlog za nemir v ne tako oddaljeni prihodnosti: Če na veliki petek dežuje, se suho leto napoveduje. In še: Lepo vreme ob veliki noči, dobra letina že tedaj napoči. Kakšno leto nas torej čaka? Bomo avgusta imeli dovolj vode, da se bomo sploh lahko odžejali? V nekaterih delih naše države so pipe že suhe, ne pa tudi straniščne školjke. Se zavedamo, da smo ena redkih držav sveta, ki spira stranišča s hektolitri pitne vode?!

Nedeljsko velikonočno popoldne sva z dekletom izkoristila za pobeg od ošibljenih miz oziroma sprehod po kraških gozdovih v okolici Postojne. Pred nama se je odvila prava predstava narave, ki jo je slovenski človek ubesedil v slednji rečenici: Več ko ima leto dni, se v aprilu vreme spremeni. Izpod Javorniških gričev sva tako zrla na snežene zavese Nanosa ter Svete Trojice, deževno temo nad Logaškim obzorjem in čisto modrino naravnost nad nama. Menjavala sta se veter in tišina, rosenje in toplo sonce, včasih pa kar vse obenem. A kljub vsej vodi je bilo močvirje pod najimi nogami skoraj suho, otrdelo. Kaj prihaja?

Za konec v razmislek še nekaj aprilskih (a ne prvo):   

Če v Prosincu (januar) ni snega, ga Mali traven da. Prosinec mili – bog se usmili.
Sončen je april in suh, bo maj za lepo vreme gluh.
Če Malega travna sneži, siromaku zemljo gnoji.
Če Jurij (23. 4.) toplo vreme zakuri, širom pomlad odpre duri.
Svetega Jurija zemlja mokra, svetega Petra suha, to da kruha.
Če se vrana že o sv. Juriju v žitu skrije, Dobra bo letina! Veliko žita! na ves glas vpije.
Kolikor dni so žabe pred sv. Jurijem regljale, toliko dni po njem bodo molčale.
Če se na sv. Marka (25. 4.) bliska in grmi, slane, pozebe se bati več ni.

Mali traven

Jablane, hruške
in druge cepé
cepi v mladosti
za stare zobé!
(Valentin Vodnik)

 Viri: - več o aprilu in  pregovorih: http://www.zupnija-zelezniki.si/zanimivosti/265-mesec-april
         - več o suši v Sloveniji:  Arso o suši

Das Experiment: V samostanski celici

Zamudnik, zamudnik, zamudnik.
A imam vsem očitkom navkljub precej dobro pojasnilo. Vse od četrtka sem namreč čas posvečal samostanskemu življenju. O tem sem hotel spregovoriti že včeraj, pa je bil prvi april, in bi tistim, ki me poznajo, ideja mene v samostanu sprožila čisto preveč dvomov. Prijateljica me je celo opozorila, da naj ne izzivam usode, saj me bo na pragu gotovo pobila strela.

V tem tednu je Slovenija gostila MEP (Model European Parliament) ali slovensko: Mednarodni mladinski parlament, na katerem delegacije evropskih držav zastopajo (predsvem) srednješolci in pri tem poustvarjajo zasedanje evropskega parlamenta. Črne obleke in beli ovratniki, a še brez tridesetletne kadilske preteklosti. S sklepi nato poskušajo vplivati na ključne politične in ekonomske odločitve na različnih evropskih ustanovah in s tem podati pomemeben glas mladih, ki se jih odločitve z vrha še kako zadevajo, a so vse prevečkrat preslišani. Gimnazija, kjer učim, je prevzela organizacijo programa štirih zaključnih dni letošnjega srečanja in s tem dobila nalogo, da preko sto petdeset mladih čim bolj tekoče in urejeno vsakodnevno zaposli, napoji, nahrani ter jim da streho nad glavo. Po tradiciji se predstavniki mladih navadno nastanijo pri družinah dijakov gostujoče šole, a kaj storiti s šetimi ducati ovčic, katerim strehe ni najti? O nastanitvenih zmožnostih tega mesteca kdaj drugič, a šola je našla skorajda filmsko rešitev: samostan v Mekinjah, ki ima prenovljeni Marijin dom. Veličastna stavba, ki se ponaša s sedmimi stoletnimi križi, kjer danes stanuje sedemero redovnic uršulinskega redu, je v svoja globoka kamnita nedra sprejela sedemdeset nejevernih Tomažev. Poslali smo jih v celice. Sedaj razumete.

Sam sem imel prijetno vlogo nočnega nadzornika, vendar me je hladen tuš polil že ob prvih reakcijah teh mladih, ki naj bi se bolje kot kdorkoli njihove starosti zavedali problemov Matere Evrope in stanja, v kakršnem nekateri žive. Samostan?! Imajo sploh elektriko? Pa vodo? Taka in podobna vprašanja/kritike so nekateri burili med skupino in dobil sem kar nekaj zaskrbljenih vprašanj še preden smo sploh prikorakali do stavbe. Oziroma bolje prigoskali. Nekaterim kritikom je bilo kar nekajkrat treba predstaviti osnovni koncept ceste, pločnika in cestnega prometa. K sreči je bilo več takih, ki so se veselili nove življenjske izkušnje. Brez cestnih žrtev tako priracamo do samostana, kjer se odvije resnično Harryjpotterjanski učinek: v nočnem somraku se približamo osvetljenim vratom pradavne stavbe z nešteto hodniki in še danes sem prepričan, da se nekateri od njih premikajo. Vsaj ponoči, ko iščeš tisto majhno sobo s straniščem. Kakorkoli, pred vrati še tretje razočaranje - ker gre za samostan, so fantje in dekleta začuda ločeni. Najprej samostan, tretje - ločitev nadstropij... pa drugo?

Zamislite si klene mladce in sloke mladenke v cvetu fizičnih in intelektualnih let. Nato tem dodajte nekaj razvajenih maminih kril, ki so od mene zahtevala številko taksija, ko sem jim povedal, da bodo morali do samostana peš, in to celih petnajst minut. "Oprostite, ampak jaz ne hodim. Me utrudi." Na kratko: vsi so šli peš. Mene namreč utrudi jamranje.

Že prvi večer so se dijaki vživeli v novo okolje. Ne le, da so bili na mestu pradavnih energij in skrivnosti, imeli so možnost, da se podružijo med seboj, česar jim bivanje pri družini ne more dati. Ne razumite me napak, v devetdesetih odstotkih so bili to izvrstni pametni mladi ljudje, ki so se znali veseliti brez alkohola, se igrali, šalili in peli. A potem so tu tisti drugi. Tisti, ki jih zebe pri dvajsetih stopinjah Celzija, kljub temu, da imajo še vsaj dve debeli pregrinjali. In tisti, ki na jogiju skupaj z ljudmi v sobi ne morejo spati. Ker so navajeni na hotelske standarde in dosežejo tisto, česar v živjenju želijo! In naj si ne mislim, da so razvajeni, ker niso. So le zahtevni. Oni so prišli uživat! 

Sem kar strpen v življenju, a razvajencev, ki mislijo, da so nad vsemi, ne prenesem. Ko sem poskušal mirno razložititi, da ti prijetni spomni bežijo mimo njih prav v njihovi prepirljivosti, ko večina že poje po sobah ali se gre twister, so mi razložili, da tako ali tako nisem sposoben razumeti, o čem mi govorijo. In da je ona predsednica tu. In da je on podpredsednik. Morda. A ne v tujem kraljestvu. Morda v domači hiši, pa še tam je najbrž na prestolu dren.

Podobno mi je po dveh nočeh eden od teh predsednikov s svojo tajnico (in bilo jih je več kot v bivšem vzhodnem bloku, teh tajnic in njihovih predsednikov)  potožil, da ga zebe in da naj naredim kaj glede tega. Ko sem odvrnil, da jih že dva dneva na koncih hodnika pričakujejo dodatne odeje, se je razvil naslednji pogovor:  
  ON: Res?
  JAZ: Res. (Se nasmehnem.)
  ON: Torej. (Mi pomigne z roko.)
  JAZ: Torej, kaj? (Še vedno nasmšek, v očeh nekoliko poblisne.)
  ON: Pojdi mi jo iskat. (Vzvišen vzdih.)
  JAZ: (1., 2., 3. dih) Prosim?
  ON: Jaz sem predesednik. (Pomigne tajnici, ona odvrne z bebavim nasmeškom.)
  JAZ: Pojdi sam po svojo odejo, če te zebe (kajpak so ga moje misli v tem času poslale v kar nekaj tesnih mest.) 
  ON: (Zgroženo) Kako? (Odbenti po hodniku, rentoč tajnici v tujem jeziku krepke besede na moj račun, nezavedajoč se, da ga razumem.)      

Ta fantolin je tudi svojim vrstnikom zelo rad namignil, da je predsednik, tako pri zajtrku, ko se je njegovo veličanstvo mirno usedlo, drugi naj pa nosijo. K sreči sem imel za take trenutke ob sebi sodelavko, nasmejano in odločno Slovenko ter redovnico, dobro kot kruh. Bili smo usklajena ekipa in za vse skupne ure se jima globoko zahvaljujem.

Resnično so celice samostana na trenutke zadišale po celicah filma (in seveda dejanskega poskusa) Eksperiment, kjer je simulacija postala kruta resničnost. Vse kar potrebujemo, je nekaj razvajenih posameznikov, ki se v mladosti ne spoznajo z besedama ne ali prepoved. Starši, straši in še enkrat starši. Pomanjšajte starša in dobite otroka. Prepoved ni kazen, je vodilo za preživetje. V življenju kraljev in kraljic smrtniki ne potrebujemo. Na trenutke se mi je dozdevalo, da se je sodobna zgodovina odvrtela mimo mene, saj je kar nekaj evropskih republiških držav v tem času ponovno postalo monarhij. Samooklicani plemeniti ljudje niso nikjer redkost.

A to je bilo le nekaj posameznikov. Ostala večina me je v svoji preproščini in umu navdušila. So nova moč in energija, ki še ni izgubila vizije in so, ko snamejo s sebe vse lepe obleke le mladostniki, ki se radi poveselijo, kakšno ušpičijo in preživijo noč v spalki pod zvezdami. Najverjetneje je poklic učitelja prav zato tako izpolnjujoč. Le redki imajo danes namreč še videti upanje za prihodnost v tako čisti obliki.  

Oropan spanca in bogatejši za upanje. Eksperimet uspel.