Tuesday, October 15, 2013

Za jesen ni sodišča.


V lica kraljica,
zdrah in namer,
v plašč kot lisca,
bahaška, ne zver
v nasmehu devica,
preprostih manir. 

Prišla je. Prikradla se je v vse kotičke naše deležele, vsako njeno ped, vse do najglobljih predalov naših omar. In sedaj se bohoti pred nami, kot bi nam očitala, zakaj se čudimo, saj je vedar tu že od vedno. In res ji ljudje delajo krivico. Mnogi se sovražno zapirajo pred njo v pretirano ogreta stanovanja in žalujejo po poletju, katerega jih je grdo okradla, spet drugi že dvigajo nosove in z resnimi obrazi vohajo sneg in zimo ko jim v nosnice dereta smog in hlad. Jesen se zdi kot nekakšn paberek na strnišču letnih časov, ki zapolnjuje luknjo med kraljevinama sonca in ledu. Pa vedar ima jesen najmanj sovražnikov. Najmanj slabe volje pade se izlije nanjo. Zakaj? Ker je jeseni vse odpuščeno. 

Pomislite samo na staro slovenceljsko tradicijo, da je vse, kar prihaja slabše, kot je sedaj, boljše ne bo nikoli, tisto kar je, je pa tako ali tako zanič. Poglejmo primer. Ko je poletje vroče, se prvih nekaj dni ljudje bahaško nastavljajo žarkom sonca, se jim dobrikajo in razkazujejo. Tako razgaljenje osebkov človeške rase poteka v nekaj stopnjah, ki jih nekateri preskušajo in jim dodajajo nove, recimo temu manj okusne faze, ki se vrte nekje okoli popka. Sam zaupam osnovnima načeloma, t.i. primernosti in situacije, ki pa sta v zadnjih letih pod vplivom prosvetljene Amerike zastarala in se vse bolj unikata načelu več je zadnjice, manj je blaga.

Kakorkoli, da ne zaidem v pretesne, mislim, teme - po nekaj dnevih pasje vročine se po kotih začnejo vlačiti človeški pudlji, mešančki in bernardinci in začnejo renčati o nemogoči vročini, ponorelem svetu, propadu sveta in nasploh o bolestnih podražitvah sladoleda na Hrvaškem. Umikajo se v najtemnejše likalnice svojih ut, brezglavo navijajo klimatske naprave nekje na mrzišče in pri izstopu iz avtomobilov vsakič doživijo manjši kapič.V navalu hudega bi bili prepravljeni celo lopatati sneg - če jim seveda ne bi bilo prevroče.

Zima je seveda premrzla, pretemna, dan je prekratek, noč predolga, ceste preumazane. Za božjo voljo, kje je vendar poletje? smo poslušali marca letošnjega leta, ko nam je zima po dolgih letih natrosila dovolj snega, da se otrokom ni bilo treba sankati po oslinjenih gričih in da so ga v živo videli celo piranski otroci. Ne želim biti zloben - prav danes sem na radiu namreč ujel vest, da so na današnji dan otrokom Pirana in okolice pripravili pripravili umetno smučišče, da bi to ledeno dobrino lahko vsaj kdaj doživeli v živo. Kako lepo. Prav res si želim, da vsi ti otroci ne bi bili oddaljeni od najbližnjih smučišč kar poldrugo uro vožnje. Sicer pa iniciativo, da bi se tradicija smučanja in ostalih zimskih radosti razširila tudi na Obalo le pozdravljam in ji želim uspeha. 

Pomlad? Preveč mokra. Ja, preveč mokra. In prepočasi se umika poletju. In obenem vse preveč mrzla za pomlad. Pa spet pretopla. Le kaj je narobe?

In ko ostale letne čase bičajo nezadovoljni vzdihi, se jesen prijetno muza. Edinole njej je dovoljeno vse, predvsem pa ji je vse odpuščeno. Ko je premraz, se ljudje tolažijo, ni kaj, jesen je tu. Ko so dnevi svetli in topli, se sliši nostalgična hvala jasnim jesenskim dnevom, ki obujajo misel na poletje in še zadnjič vabijo v lahkotna oblačila. Če jutro prebudi slana, ljudje pogledujejo v gozd in si obetajo bogate kostanjeve letine. V vetru družine hodijo na sprehod med baletne nastope raznobarvnega drevesnega okitja. Jeseni prvi sneg nikoli ne zapade prekmalu.

Jesen je moj naljubši čas.

Strip? Življenje.
Moja prijateljica je nekoč rekla, da ne mara jeseni, ker je jesen otožna in napoveduje konec, umiranje. Če prav pomislim, je to res. Polja so opustela, na vrtovih ostaja nekaj osamelih gredic zimske solate, radiča, motovilca, grobo prekritih z belimi plahtami. Letovišča odmevajo od korakov. Drevesa okostenevajo. A jesen ne priznava svoje otožnosti. Še več, v spanec odhaja dobro pripravljena in bogatejša kot kdajkoli. Jesen je ponos narave, saj na vsakem koraku kaže, kako delavna je bila tekom leta in kako trdno si je prislužila počitek. Morda je prav to tisto, kar nas plaši. Jesen se kot pav kiti pred nami, nam pa se zdi, da nam je leto spolzelo iz rok in da nismo opravili prav vsega, kar smo si zadali. Pred zakladnico se vsak bogataš zdi siromak. Jesen lahko mine v pričakovanju, ali pa je obtožujoče zrcalo, ki nas sili v razmišljanje in spomine in nam zato ponuja mrakobne, megličaste večere. A jesen ne obsoja. Jesen odpušča, kot je odpuščeno njej. Vedno znova in znova.
In morda ji ne bi bilo napak slediti.


Foto: Sara Černe