Prečenje Pohorja od Maribora do Slovenj Gradca
Bele platnice - črnim stranem,
oda življenju - mrtvim ljudem,
zlata posoda - vsem časa smetem.
(Pohorje, 2012)
Najprej opravičilo in rdečica sramu na licih. Niti ne sebi, ker si rednega bloga nisem čisto zares obljubil niti se ga ne nadejal (morda se poznam, na lastno razočaranje, nekoliko preveč dobro). Zato tisti preprosti Bomo videli v sklep prvega blogopisa. Opravičilo gre predvsem vsem tistim, ki ste v mojih pisarijah našli nekaj prijetnih trenutkov zase in morda bilke (in ne preveč prazne slame) svojim možganskim prežvekovanjem. Vem, da vas je kar nekaj, saj sem v tem dolgem premoru, ko je blog sameval, dobil kar nekaj pisemc, poizvedovanj in vprašanj. Hvala za vse spodbude, zaupanje in kakšno krco, ki je bila prav gotovo na mestu. A človek potrebuje pobeg in mir. Pobeg, ki človeka ne bo odrl tisto malo proračuna, in mir, ki ne vključuje hotelskega "vse-vključujočega" (ponesrečen prevod, pa vseeno raje to kot tujka), kjer nisi čisto prepričan, ali ti bo uslužni mizerno podplačani lakaj z nasmeškom sledil tudi v carjevo čumanto. In ker bi bilo teči z dvajsetkilogramskim nahrbtnikom nekolikanj težje izvedljivo, sva z dekletom odšla na Camino. Camino de Pohorje.
Z lahkimi pričakovanji in malo težjimi sintetičnimi grbami... |
Pohorje je pogorje. Ne želim vas tepsti s kladivom očitnosti, temveč je zanimivo dejstvo, da si etimologi niso enotni glede izvora te besede. Čeprav bi tako na hitro morda nekdo rekel, da je šlo je za standardizacijo dialektne besede pogorje, je verjetneje, da gre za Pocher, oz Pacher, kar je ne neslovanskega izvora in označuje delavca, ki išče kremen za glažutarstvo, ki je bilo v preteklosti v pohorskih krajih tako zelo pomembno in razširjeno. Grič? Pogorje? Napake so in bodo, ugibanj je veliko, a nekaj na tej poti je bilo jasno: vremenska napoved je vlivala pogum in nova žigosna blazinica ni dovoljevala morebitnih gorskih podvigov, ki so tako znani vsakemu planincu in s katerimi se ne gre hvaliti: pljuvanje na žige slovenske planinske poti, ki jo dopolnjujem odkar sem prvič stopil v hribe. To je tudi botrovalo izbiri cilja - vseh slovenskih gorstev sem se že vsaj nekoliko dotaknil, razen Pohorja, o katerem sem vedel le, da totemu Maribori daje lisičke, tiste gozdne in tiste zlate, ob katerih se moško oko spočije, pa naj bodo prve, druge ali obe.
Pot sva začela v sredo 27. junija 2012 in sicer s težkim srcem. Ne da bi imela kardiološke težave; tistega jutra sva se na letališču poslovila od srčne ameriške profesorice, ki me je učila že v Združenih državah hitre hrane, nato pa preživela z družino pol leta še na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ob 8.45 sva najino premično zatočišče, zvestega Duleta, predala v oskrbo slovenjgraškemu brezplačnemu parkirišču in čakala na avtobus za Maribor.
Zapomnite si - na take dni čas ni pomemben, sploh če veš, da boš moral v glavno strmino na poti vstopiti ob 13.00, ko se ti bo sonce smejalo z vrha plešice. Smešno, ne? No, avtobus se je pokvaril, zato smo potrebovali skoraj tri ure, hlajenje pa je odpovedalo približno takrat, ko smo speljali. Če temu dodava še dejstvo, da se je neki gospod ob povsem praznem avtobusu usedel prav za naju in potem po telefonu glasno govoril tri ure neprekinjeno (poudarek na neprekinjeno, zato nasvet za vse tiste, ki si krajšate čas v dvogovorih z ugasnjenimi telefoni: pogovor navadno zahteva tisto malo tišine, ko govori "drugi"), nama ni jemati za krivo, da sva si popevala Ko to tamo pjeva... V Mariboru se nisva zadrževala; prijazne in nekoliko preširoke e-je bova poslušala kdaj drugič - stopila sva na šestico (kaj ni zanimivo, da so šestice vedno tiste pocestnice, ki smo jih največkrat potrebni?) in odbrzela do spodnje postaje pohorske vzpenjače.
Ne morete si misliti, kolikšne skomine vzbudi pri človeku bližnjica, ki premosti 8oo metrov višinske razlike in sama na vrh hriba ponese nahrbtnike! Odločitev je padla - ves lok bova prehodila v potu lastnega obraza in sva ga - predvsem tisti začetni zagamani breg, ki ga ni hotelo biti konec. Mislim, da je Andreja do sedaj moje ime in bit že ničkolikokrat poslala v tesne telesne ožine brez svetlobe, tokrat pa me je najbrž pri tem še razčetverila, pohodila in preklela za deset generacij naprej. Hodila sva v tišini.
Občutek zmage ob Mariborski koči na višini 1068 metrov je bil nepopisen in znatno lažji - skoraj iz principa sva polokala po dva litra vode vsak, da bi bili najini sintetični grbi lažji, a mislim, da je bila grenčina v zavetju prečudovito ponosnih smrek in slokih jelk davno pozabljena. Stopila sva tudi na vrh razglednega stolpa, ki je nekoč pripadal naftni ploščadi, nama pa je v lice dal novega svežega vetra, v oči pa nepregledno zelenje gozda, ki se ga ne bi sramoval niti Fangorn, ki sva ga nameravala prehoditi. Stopila sva dalje proti Arehu, ki je minil v prijetnem klepetu. Višine namreč na poti popotnik ne izgublja več opazno - a zato po začetnem preizkusu preda telo drugim čutom. V senci dreves nas oznake opozarjajo, da so bili areški gozdovi nekoč kraji grozljivih množičnih pobojev in pokopov. V tonečem soncu človek prebere, da je verjetno vsaka udrtina pravilne oblike, na katero naletimo v gozdu, posledica udrtja pokopne jame in se zgrozi nad krutostjo te vrste, ki jo postavljajo v krošnjo stvarstva, in omadeževanostjo, ki jo nosi to drevo. Jo čutiš? Slišiš v šepetu listja?
Poštempljala sva se na Arehu (1246 m) in potonila v gozd v smeri Žigartovega vrha (1346 metrov visok nerazgleden vrh s visokim dotrajanim stolpom za potrebe zemljemerstva). Za dva študenta koče turističnih cen niso poceni, a to niti ni bil glavni povod najinemu šotorenju - hotela sva se umakniti ljudem. In to nama je brezpogojno uspelo - neverjetni lepoti navkljub sva na poti od Maribora do Slovenj Gradca srečala ljudi, ki bi jih lahko preštela na prste ene roke - saj ne da bi naju to motilo, a zagotovo je bilo presenetljivo. Prišel je večer, in z njim juhica iz vrečke. Odkar se poznam, trdim, da je to najokusnejša jed gora, zgoščena s preprostim jajcem pa predstavlja za jezik pravo malo kulinarično popotovanje. In nato grickanje sadnih napolitank iz nostalgičnih časov s pogledom na travnike in gozdove v ognjenih in vijoličastih zubljih. In dihanje le še ene osebe.
Ste danes že jedli žup'co? |
Četrtek je minil v orientacijski zmedi. Velik problem Pohorja na mariborskem in hočkem območju je (ne)markiranost in časovna označenost. Včasih pol ure premalo, nato pa ura preveč. Spustila sva se k čudovitemu slapu Šumiku (svetujem ogled, čeprav zna biti ovinek 2o min s poti naporen zaradi spuščanja po jeklenicah, če jih niste vajeni), ki se skriva v nedrih pravcatega pragozda, pri njem pa je označeno, da je do Koče na Klopnem vrhu (1280 m) le še urica. Mimo Bojgota, najnižje točke poti in stičišča treh rečic se je pot kot kurja čreva neverjetno očrevljene kure vlekla po razritih kolovozih in presušenih kolesnicah. Po poldrugi uri, ko sva oba skupaj ponovno poslala oznake v take in drugačne ožine, sva prispela do table: Koča na Klopnem vrhu. Dobrodošli! 3o min. Ta blog je usmerjen družinsko, zato bomo nadaljnje komentarje izpustili in čas prevrteli naprej na prijetno in krepčilno malico ob koči.
Dan se je prevesil v drugo polovico in prešerno sva zacmokala po barvitih visokih barjih na poti k Koči na Pesku. Vse skupaj pa se je zavleklo v tri ure, saj je bil čas ponovno narejen po bankirsko, čudovita barja pa so bila razrita (motorji!) in sva kar nekaj časa porabila, da sva spet stopila na pravo pot, vročina pa je v nahrbtnike hinavsko dodala še kakšen kamen ali dva. Šotišče med obema kočama je bilo šele prvo na poti. Pohorje slovi po najvišjih tovrstnih barjih v tem delu Evrope, zato sva se istega dne dvignila do Lovrenških jezer, ki po vse pravici zaslužijo ime barjanska okna. Prijeten sprehod po lesnih potkah nama je popestrila še snemalna ekipa, za katero sva postatirala (nekateri pač brez medijske pozornosti ne moremo nikamor), čeprav sem že pozabil, za katero oddajo je šlo. Vsekakor jim po dveh dnevih hoje ne bi zameril, če bi mi na mestu priskrbeli vizažistko. Tako, za višjo gledanost.
Barjanske oči so skrite pogledom, tudi z razglednega stolpa v ozadju |
Le stežka sem se uprl, da nisem prejšnjemu odstavku dodal kakšno o telesnem vonju in higieni, ki je na taki poti, ostanimo stilistično neoporečni, pomanjkljiva. Kopanje v jezercih bi bila oskrunitev, manjši potočki pa so premajhni in za odtenek premrzli za namakanje. Približno sveža sva v jutranjih žarkih prisopihala na Ribniško kočo (1507 m), ki je od Peskov in Rogle oddaljena približno tri ure. Nedaleč stoji ne preveč posrečen spomenik NOB, daleč pa ni niti do umetnega jezerca. Pozajtrkovala sva, se olajšala tako in drugače, in čeprav ni bilo ljudi, se nama je že sama bližina človeške gradnje zdela odvečna. Na poti sva bila tretji dan in čeprav zadnji, sva si potihem želela, da ne bi bilo tako. Do Grmovškovega doma (1371 m) je le slaba urica hoje, ki zajaha tudi najvišjo točko na poti - 1543 metrov visoki Črni vrh, od koder seže pogled daleč preko meja štajerske, v zimskih časih pa je ta neizrazit vrh prepreden s sledmi tekačev. Od Grmovška sva odgrmela kar se da hitro, a se je utrujenost že kazala. Tretji dan je napovedoval nevihte in soparica, ki jo je napovedalo jutro, se je zgostila v sparino gostote raguja, ki naju je oblival vse do vrha Velike Kope (1542 m). Razgledi v daljo so motnili, noge čutile strmino, a zato so se oči in roke spočile na tisočerih cvetovih arnike. Ta prelepi cvet zdravilnih moči, ki je nekoč žarel na vseh spomladanskih travnikih, je danes zaradi gnojenja skorajda povsem izginil in se umaknil na visoke še košene travnike. Tudi sicer vsakršno gnojenje opustoši travnike cvetnega krasja - ostane le temno zelena resava, ki je še živina ne je prav rada.
S Kop sva se spustila skorajda 500 metrov na sedlo in zagrizla v poslednji klanec najine poti, proti Kremžarjevemu vrhu. Tokrat se okoli njega še ni kremžilo, sonce pa je tako neusmiljeno žgalo, da sva hodila v sunkovitih begih iz sence v senco in nato lovila zrak. Na vrhu sva zmagovito obsedela. Dobro, da je bilo glavnih bitk konec, čeprav se je tudi spust v Slovenj Gradec vlekel zaradi asfaltne ceste, ki so jo, tako je bilo videti, najina stopala že pozabila. Kako hitro se človek razvadi ob tišini in trudu, ki prinese občutek zadovoljstva in svobode. Ob koči Kremžarici sva sklenila, da ponoviva pohode vsako leto v drugem kraju. Od tod slovenska planinska pot zapusti Pohorje in se dvigne na Poštarski dom pod Plešivcem in naprej preko Uršlje gore, a je moja srbeča stopala zelo stvarno umirila Andreja: "Ti kar pojdi, jaz te v avtu počakam."
Čeprav morda blogopis ne more predati občutkov, ki so naju prevevali, pa čeprav ob pogledu na tisoče drobnih mravljic, ki so, če si jim prisluhnil, dale gozdu prav poseben raskav ščemet, je bila pot pomembna osebna in skupna zmaga. Lahko je biti par ob vseh zaposlitvah, veliko težje pa je, ko je le ena in ta preizkuša človeka na vseh ravneh. Poizkusita, vredno je.