Tuje je predrago, svojega nimamo... mar res?

Zamisel za današnji blogopis se mi je porodila davno pred tisto za prvega. Prvi blogopis je na nek način torej posledica tega drugega. Ker pa je prvi blogopis vseeno prvi in mora vsebovati nekaj, kar mu je daje 'prvost', je ta blogopis postal drugi. Kakorkoli že, ta je gotovo bolj pomemben.

Zadnjih nekaj let nam po ušesih, predvsem pa denarnicah udarja beseda recesija. Če bi bila sicer problematična le beseda, bi še nekako šlo. Zamenjali bi jo s čim milejšim, kar bi verjetno dišalo po pomladi in svežem perilu, ali pa povsem prenehali z njeno rabo. Tako pa nas zobato kolesje novih in novih kriz stiska in izžema iz nas še tisto malo, za kar se zdi, da je ostalo. Ob vesteh o propadu tovarn, podjetij in vse večji brezposelnosti žalostno in sočutno zmajujemo z glavo, vse dokler se ne zgodi čisto blizu nas ali celo nam. Takrat žalost zamenjajo strah, živčne vojne ter boj za golo preživetje. Mladi nimajo dela, slišimo mrmranje po kotih, in glas postaja vse močnejši, se stoteri in odmeva.

Kakšna slaba občutja prevevajo prejšnji odstavek - še pisal sem ga težko. Zatorej obrnem ploščo in pravim: brcati je treba! Kar naprej in naprej, brcati! Pa ne prve neljube osebe v piščal, čeprav bi nam za nekaj časa verjetno prijetno odleglo. Če se vseeno odločite za kaj takega (pa tega uradno ne podpiram), vsaj izberite osebo, ki je šibkejša od vas. Zdravstvena blagajna je namreč brez denarja, lepotna kirurgija pa je za take primere samoplačniška.

Z veseljem odkrivam, da kriza prinaša konec lagodnemu obročnemu umiranju sivih celic, saj ljudje v svoji odpornosti na vse tegobe tega sveta postajamo vse bolj iznajdljivi. V tem smislu si vejo živalskega rodu prav gotovo nekje delimo s ščurki in le vprašanje časa je, kdaj bodo biologi to dokazali. Homo blattodea sapiens. 

Ne govorim o tistih, ki si "pomagajo" s tujim premoženjem. To je postalo vse preveč hildovsko vsakdanje in dolgočasno. Zato predlagam način, ki je ne le zdrav, okolju in denarnici prijazen, temveč  pomaga celo pri napetostih v odnosih, torej vsakdanjem življenju. Kot bi rekla moja mama: "Dokler bodo ljudje kupovali kruh v trgovini, krize ni." Pa smo spet pri vsem tem kruhu. Toda v njem leži zrno pšenice, oprostite, resnice - koliko ljudi danes še zna speči to najosnovnejše živilo, ki nas drži po konci tudi v najhujši sili? Koliko ljudi se zaveda, da potrebuješ zanj le moko, kvas in nekaj malo tople vode? Če ne verjamete, naj vam le povem, da nekateri otroci v slovenskih šolah že rišejo vijolične krave. Še več. Pred časom sem poslušal intervju z naključnimi mimoidočimi o pomenu kmeta. Neka gospodična je samozavestno ugotovila, da ga pač že zdavnaj ne potrebujemo, saj imamo samopostrežne trgovine. Ob takih izjavah ne vem, ali naj bom žalosten za slovensko šolstvo ali vesel za ustanove, katerim se obetajo novi pacienti.

Naj se vrnem k sestavinam za kruh, še preden mi izpod tipk uide kakšna pikra na račun trdobučnežev in jam slovenskega krasa. Torej, zavedamo se, da kruh vseeno zahteva najdražjo sestavino sodobnega človeka, tisto, ki je vedno primanjkuje, in je ne kupimo niti z zlatom. Tik tak. Tik Tak.

Za fizike in kar je še humanistično nenavdahnjenih povedano: treba si je vzeti vsaj tri urice, pa še po tem bo hlebec vroč in bomo imeli po njem le trebušne težave. A te urice lahko postanejo čudovite delavnice s starši in starimi starši. Predvsem slednji se v teh časih boje, da se bo z njimi znanje izgubilo, ker so mladi preveč kul, karkoli že to pomeni, in so na tisto mašinerijo priklopljeni več časa kot nekdo pred Matildo. Citiram. Z mlajšo sestro sva bela od moke pri čaranju - a nama vedno več stvari uspeva. Tako sva pred dvema tednoma spekla krofe, ki so jim bili celo podobni. Morda še površen, a jasen izračun: iz treh kilogramov bele moke, ki jih lahko dobite za približno evro in pol, dobite kar pet kilogramov kruha, cena katerih lahko seže krepko preko desetih evrov, pet zrn sezama in tri sončnična semena pa tako ali tako pomenijo skok v limit.

Z dekletom sva se že pred časom odločila, da narediva pomemben preobrat v dojemanju vsakdanjih trenutkov. Ne le, da se pospešeno učiva 'starega' znanja, ki je zastarelo šele v zadnjih tridesetih letih, še več, odločila sva se, da ga bova ohranila in nekoč tudi predala. Ne prodala, predala. Kupil sem si zvežčič, kamor beležim recepte za kruh in ostale jedi. Sam kuham tudi marmelade in odkar sva odkrila slast domačega borovničevega džema, ne moja ne njena družina ne kupi več kozarčka marmelade v trgovini. Še več, vsako leto se odpraviva na različne izlete nabiranja borovnic, ki so iz mukotrpnega obiranja postali dnevi na zraku in soncu, dnevi umazanih ust in prstov.

Še ena idejica, tako za na pot. Vožnja v avtomobilu naj ne bo nadležna izguba časa, brez katere v brneči pločevinki ne gre. Spremenite jo v kakovostni čas s partnerjem, morda čas za iskren pogovor. Z drugi besedami - to je odličen čas, da vas draga spomni na tisto kosilo pri tašči v soboto. Ena huda ura manj v naslednjem tednu. Zakaj je vožnja po mojem menju tako zelo primern čas? Čisto preprosto, med vožnjo nihče ne more uiti, prisluškovati pa tudi ne. Urice lahko popestrite tudi s petjem, kot vožnjo na svoj značilni način začinim jaz. Pojem namreč odlično (učinkovito_preganjanje_plesni_iz_kopalnice.com), le ljudje imajo nekaj težav s poslušanjem. Vožnji z avtom torej dodane vrednosti ne pridajo le astronomske cene bencina, temveč trenutek intimnega in najiskrenejšega pogovora, ki reši marsikatero krizo. Preveč čustvene pogovore pa vseeno izvedite na parkirišču. Na samem.

Vesel sem, da se vse več mojih prijateljev in znancev vrača v domačo kuhinjo, na vrtičke in v naravo. Morda smo Slovenci le še ujeli vlak pred pozabo dragocenega neobdavčenega znanja. Samo v zadnjem mesecu sem imel možnost poskusiti odlično dolenjsko pogačo izpod prstov (kar dve leti starejše) prijateljice, pa domače ocvirke in prekajena rebra z gorenjske, štajersko marmelado iz nešpelj. Še slabo mi je bilo le enkrat.   

Brcati, brcati in še enkrat, brcati. Če imate tudi sami kakšen nasvet ali idejo, kar v komentarje z njimi. Mimogrede, bojda je marsikje regrat že pokukal na plano. 

Vam, gospe, žene, dekleta in kar je še izrazov za milovidni spol, pa želim cvetoč praznik in drhteče leto.