Upam, da bo iz te moke kaj kruha.

Čisto zares. Tako v prenesenem, kot dobesednem pomenu.

Prav na današnji dan, ko začenjam svoj prvi blogopis, se lotevam tudi svojega prvega hlebčka kruha. Kako simbolično (in na nek sladkoben način neprimerno osladno).

Zato sem se odločil, da bo v tem prvem blogopisu tudi otvoritveno darilo vsem vam, oba bralca - torej jaz in moja boljša polovica, ki pač dobi v pokušino prav vsako jed, ki jo pripravim. Glede na moja dosedanja opažanja gre najbrž za stoletno dolžnost boljših in slabših polovic, da z nasmehom goltajo priboljške in packarije svoje sorodne duše (v primeru, da tega ne zmorejo, glasbena celinka razpade na 2 polovinki, ki pa ne tvorita več enega takta).

Torej, nazaj k darilu. Mamljivo brezplačno darilo je v teh hiperpotrošniških časih nujno. Če je zastonj, tud' če r't poč', se glasi stara slovenceljska modrost. Moje darilo je recept za peko kruha po receptu moje  mame, še ene osebe, katere modrost bo najbrž večkrat zasijala v pisarijah. Za začetek bodi dovolj, če povem, da gre v resnici za mojo babico, katero le kličemo mama, ker ona, kot njena mati pred njo, že sama ve, da je stara, in je zatorej naziv stara mama, dragi moj, sporen in povsem nedopusten.   

V začetku je bila ideja; na primer pisanja bloga ali peke lastnega hlebčka kruha, ki bo veliko bolj zlatorumeno zapečen in okusen, kot v vseh trgovinah skupaj. Kar topi se v ustih. Pa nobene kemije!  Nato od ideje k nepopravljivi idealistični predstavi, ki je najbrž bližje tisti iz otroških slikanic -  ne pozabite, tudi Bambi mora izgubiti mater, da lahko postane ponosni jelenček - in naprej k premišljenim dejanjem. Razum gor ali dol, nekaj krompirja je treba imeti. Bolj natančno povedano, enega manjšega. Narežem ga na koščke in dam kuhati z malo vode. Po prekmurski tradiciji bo kruh tako ostal svež. Krompir v življenju tudi nas ohranja sveže, mar ne?

Krompir in vodo, v kateri se je krompir kuhal, shladim in zmečkam v mezgo, in ugotovim, da pri hiši sploh nimam krušne moke. Sledi brezglav tek v trgovino, seveda v nedeljo, petnajst minut do dvanajste, in pa nekaj besed, ki bi bolj sodile v kavč med ogledom SLO3. Marsikaj bi v življenju občutno lažje steklo, če bi uporabil tisto malo možganov, ki mi jih je mati narava dala, da imam glavo kolikor toliko lepe oblike.

Temeljito presejem približno 60 dag krušne moke in pripravim kvasec. Po vseh pripetijah potrebujem  nekaj, kar me (oz. ga) bo vzdignilo in poneslo naprej, pa čeprav je to le polovica kvasne kocke. Kvas deluje. Pivo ne šteje.

V posodo dam le polovico moke, krompirjevo mezgo in začnem z delom. Kot stavki blogopisa; mešam, gnetem in jim dodajam pomene in ločila, torej gostoto. Počasi še malo mlačne vode, ker  na suho ne gre nič, in po slovensko vse skupaj podmažem še z žlico olja. Tisto malo soli v glavi ni dovolj; dodam žličko v zmes in postopoma dodajam  preostalo moko. Malo mlete kumine, tako, za aromo. Je dovolj?! Premalo?! Saj vidiš, kdaj je, slišim. Če me kaj podraži, so to neuporabni kuhinjski nasveti, kot so Daš malo moke in malo soli. Kaj za vraga je to malo? Malo moke pač ni enako malo soli? (Ali pač?) Pa saj vidiš, koliko je treba dodati. Seveda vidim. In Esmeralda mi je pri tem v brezsebično pomoč. Kako že star... khm... mama meša in premetava tisto grozno kuhalnico?

Gosto zgneteno delo potrebuje počitek, moje roke in prsti pa tudi. Ne še tisti pravi, dolgi počitek, za začetek bo dovolj 15 minut pri sobni temperaturi. Ti petnajst minutni odmori res delujejo; sploh med izpitnim obdobjem, a gorje študentu, ki 'presliši' alarm. Po urini četrtinki hlebec obrnem in reveža pustim počivati še 45 minut.

Pred menoj je hlebček, okrogel in mehak (recimo). Nežno zarežem. Žrtve morajo biti, kajti v nasprotnem primeru bo v najbolj vročih trenutkih namesto praske zazijala bojna rana. Pomažem ga še z mlekom in v pekel z njim. Boj dolg 45 minut na 180 stopinjah Celzija previdno spremljam za varnim steklom, kot vsi generali, zmagoviti ali ne.

Že diši? Je uspelo? Ne hvali se s kruhom, preden je na mizi. (Poskus moralnega sporočila v zgodbi: uspel.)

Stvarnost preseka zgodbico: kruh sicer je, a precej neenakomerno gost, premalo slan in ponekod je skorja neprijetno vlažna. Pa je važno? Hlebec zmagovito nosim po kuhinji in naključnim mimoidočim zagotavljam, da je za kruh od danes naprej poskrbljeno. Kar topi se v ustih! Nobene kemije! 
Vsak teden bo vsaj en hlebec, vmes pa še kakšna žemljica.
                                                                                                          Bomo videli.