"Bi mi lahko povedali, kdaj pišemo test", se je na hodniku vame zazrla dijakinja in po mojem sekundnem začudenju hitro dodala ... gospod profesor? "Seveda," sem se nadvse mojstrsko pobral in s trdnim glasom odločno izustil: "Se bomo dogovorili pri uri."
Vi? Kdo vi? Kar naenkrat je vikanje postalo stalnica v mojem življenju. Govorim o tistem drugem vikanju, ki ne izraža kolegialnega akademskega odnosa, ki sem ga bil tako vajen na starem dobrem Filofaksu, temveč kriči dejstvo, da je nekdo v paru ali skupini - prosim, pokrijte otrokom ušesa - starejši. In sedaj sem bil to jaz, mladostno milo bitje, nemara le nekaj let zrelejše od teh ljudi in jim še oče ne bi mogel biti pa čeprav bi se bil razvil tako hitro kot Justin Bieber.
Kje je torej tista meja med ti in vi in kdaj sem jo preskočil? Ugotavljam, da (nesarkastično) vikanje tvorita dve spremenljivki, katerih vsota je nekakšna stalna vrednost. Kot mlad profesor starosti zagotovo nimaš na svoji strani, zato se toliko bolj trudiš za spoštovanje (uspešnost k sreči ni nujni pogoj), pri stoletnici rojstva pa tako ali tako ljudje navadno spoštujejo le še tvojo oporoko, in je torej starost ključnega pomena, ali pa vsaj sključenega.
Toda kdo je tu starejši... ali bolje, star?
Večkrat z veseljem povem, da hodim s starejšo žensko. Sicer je prijokala na svet le 3 tedne pred menoj, a tehnično gledano je ženska, ki je od mene starejša. Ljudje naravoslovnih znanosti, predvsem anatomi, mi tu najverjetneje prikimavajo, z njimi pa še tistih nekaj matematikov, ki obsedeno sestavljajo naloge tipa: Oče bo čez dve leti trikrat starejši od sina in dvakrat mlajši od deda, čeprav je bil posvojen... Obsedenost s starostjo je zahodnjaški problem, najbrž precej hujši od tistih, o katerih poslušamo dnevno. Ne predstavljam si namreč množičnega poziva socialnih omrežij, ki bi se glasilo nekako takole: Vsi v svoj status zapišimo svojo starost in zrušimo predsodke! Tudi tisti nad 40!
Zanimivo, da je vprašanje ženske starosti, ki najverjetneje izhaja iz ženitvenih dvorjenj v časih, ko je bila deva v osemnajstem že v poznem cvetu, ostalo zavezano zakonu, a na nekoliko drugačen način.
Če je bilo vprašanje nekoč neizrekljivo, se gospodiči (ali gospodične) danes še vse preradi utrdijo v veri, da je vse skupaj sodnim postavam primerno.
Spominjam se (mimogrede, tak začetek navadno napoveduje stare-jše-ga človeka), kako ljubo mi je bilo pred nekaj leti prvič slišati ljudi, ki se me nazivali z mladi gospodič in vikali. Zdelo se mi je, da sem nenadoma postal tisti zreli človek, ki je za seboj pustil vsa smrkava mamina krila in je prišel čas, da se usedem nekam v pisarno, naročim kavo in ne delam ničesar razen občasnih telefonskih razgovorov s predsednikom države. Da so bili to ljudje, ki so mi hoteli prodati neuporabno kramo in svoje usluge, me niti ni motilo. Podnevi gospod, ponoči kul najstnik. A kar naenkrat so na moj naslov podnevi začela prihajati pisma s srepečim g. pred mojim imenom, ponoči pa kričanja petnajstletnih najstnic naša družba tudi ni več najbolje prenašala. Uh, saj je ura že deset. Gremo raje nekam na čaj? Jutri delam, pa bi se rad naspal? Pravijo, da si star takrat, ko se ob ranih urah zbudiš iz postelje in ne zvrneš vanjo.
Staranja ni lahko sprejeti, pa čeprav mnogi pogumno in z navidezno stoično hladnostjo trde, da tako pač je. Lepa teorija. Kot tista o plešavosti, ki jo vedno poslušamo od ne-plešastih. Često mi na misel pride mama, ki se je nekoč zazrla v ogledalo in pri svojih obnemoglih 65 vzdihnila: "Ah, staram se". "Ja, staraš se," sem malomarno pritrdil. A v tem so me oči z ogledala živega odrle in usta so s strupenim hladom dodala: "Nikar ne misli, da se ti pa ne!" A vseeno je ta ista mama nekoč mirno odpravila prodajalko krem proti starostnim gubami rekoč: "Veste, jaz se samo v ogledalo manjkrat pogledam, pa je tudi gub manj videti. Vi se pa le mažite, vam najbrž pomaga."
Vsekakor se leta počasi premikajo navzgor. Vse do dvajsetega stoletja je povprečna življenjska doba večine ljudi le redko presegla 45 let, danes pa so to t.i. srednja leta. Nekakšen četrtek v tednu življenja, ki še vedno misli, da je sreda, pa čeprav ob zadnjih večernih poročilih. Kot zanimivost naj dodam, da je življenjska doba prebivalcev Svazija še vedno le okoli 31 let, kar je v primerjavi z rekorderji Japonci, ki pritečejo (in ne prikrevsljajo!) do 82 še vedno žalostno nizka. A vseeno me bolj kot splošne spremembe zabava osebni pogled. Sedaj, ko jih imam 24, se mi zdi, da sem v tistem cvetju let, ki ima najbrž vztrajati še vsaj do 35 leta, nato pa počasi preide v srednjo starost. V osnovni šoli je bilo 25 let v naših glavah enako starčku, ki je z eno nogo že med hijacintami, in ima morda še ravno toliko moči, da si jih izbere sam, nad 30 pa je tako ali tako kot na severnem polu, kjer ne preživi ničesar več.
Po drugi strani, se tudi moja mami še vedno počuti mlado (in tudi je), a le kadar me ni poleg. Večkrat slišim očitek, da si s tako starim sinom človek še pretvarjati ne more, da je sam v cvetu mladosti. Oče mojega deda pa tako ali tako v javnosti nikoli ni dovolil, da bi ga otroci klicali ata. Vedno le po imenu, ker je bilo baje na tak način vse bolj enakopravno in spodobno.
Kaj je bolje, ne vem. Vem le, da vedno bolj iskreno čutim širino, ki se skriva za sončno modrostjo mojega dedka: " Dec' je dober celo življenje, baba pa dokler lahko kislo mleko pregrizne." Tako naj bodi.
Vi? Kdo vi? Kar naenkrat je vikanje postalo stalnica v mojem življenju. Govorim o tistem drugem vikanju, ki ne izraža kolegialnega akademskega odnosa, ki sem ga bil tako vajen na starem dobrem Filofaksu, temveč kriči dejstvo, da je nekdo v paru ali skupini - prosim, pokrijte otrokom ušesa - starejši. In sedaj sem bil to jaz, mladostno milo bitje, nemara le nekaj let zrelejše od teh ljudi in jim še oče ne bi mogel biti pa čeprav bi se bil razvil tako hitro kot Justin Bieber.
Kje je torej tista meja med ti in vi in kdaj sem jo preskočil? Ugotavljam, da (nesarkastično) vikanje tvorita dve spremenljivki, katerih vsota je nekakšna stalna vrednost. Kot mlad profesor starosti zagotovo nimaš na svoji strani, zato se toliko bolj trudiš za spoštovanje (uspešnost k sreči ni nujni pogoj), pri stoletnici rojstva pa tako ali tako ljudje navadno spoštujejo le še tvojo oporoko, in je torej starost ključnega pomena, ali pa vsaj sključenega.
Toda kdo je tu starejši... ali bolje, star?
Večkrat z veseljem povem, da hodim s starejšo žensko. Sicer je prijokala na svet le 3 tedne pred menoj, a tehnično gledano je ženska, ki je od mene starejša. Ljudje naravoslovnih znanosti, predvsem anatomi, mi tu najverjetneje prikimavajo, z njimi pa še tistih nekaj matematikov, ki obsedeno sestavljajo naloge tipa: Oče bo čez dve leti trikrat starejši od sina in dvakrat mlajši od deda, čeprav je bil posvojen... Obsedenost s starostjo je zahodnjaški problem, najbrž precej hujši od tistih, o katerih poslušamo dnevno. Ne predstavljam si namreč množičnega poziva socialnih omrežij, ki bi se glasilo nekako takole: Vsi v svoj status zapišimo svojo starost in zrušimo predsodke! Tudi tisti nad 40!
Zanimivo, da je vprašanje ženske starosti, ki najverjetneje izhaja iz ženitvenih dvorjenj v časih, ko je bila deva v osemnajstem že v poznem cvetu, ostalo zavezano zakonu, a na nekoliko drugačen način.
Če je bilo vprašanje nekoč neizrekljivo, se gospodiči (ali gospodične) danes še vse preradi utrdijo v veri, da je vse skupaj sodnim postavam primerno.
Spominjam se (mimogrede, tak začetek navadno napoveduje stare-jše-ga človeka), kako ljubo mi je bilo pred nekaj leti prvič slišati ljudi, ki se me nazivali z mladi gospodič in vikali. Zdelo se mi je, da sem nenadoma postal tisti zreli človek, ki je za seboj pustil vsa smrkava mamina krila in je prišel čas, da se usedem nekam v pisarno, naročim kavo in ne delam ničesar razen občasnih telefonskih razgovorov s predsednikom države. Da so bili to ljudje, ki so mi hoteli prodati neuporabno kramo in svoje usluge, me niti ni motilo. Podnevi gospod, ponoči kul najstnik. A kar naenkrat so na moj naslov podnevi začela prihajati pisma s srepečim g. pred mojim imenom, ponoči pa kričanja petnajstletnih najstnic naša družba tudi ni več najbolje prenašala. Uh, saj je ura že deset. Gremo raje nekam na čaj? Jutri delam, pa bi se rad naspal? Pravijo, da si star takrat, ko se ob ranih urah zbudiš iz postelje in ne zvrneš vanjo.
Staranja ni lahko sprejeti, pa čeprav mnogi pogumno in z navidezno stoično hladnostjo trde, da tako pač je. Lepa teorija. Kot tista o plešavosti, ki jo vedno poslušamo od ne-plešastih. Često mi na misel pride mama, ki se je nekoč zazrla v ogledalo in pri svojih obnemoglih 65 vzdihnila: "Ah, staram se". "Ja, staraš se," sem malomarno pritrdil. A v tem so me oči z ogledala živega odrle in usta so s strupenim hladom dodala: "Nikar ne misli, da se ti pa ne!" A vseeno je ta ista mama nekoč mirno odpravila prodajalko krem proti starostnim gubami rekoč: "Veste, jaz se samo v ogledalo manjkrat pogledam, pa je tudi gub manj videti. Vi se pa le mažite, vam najbrž pomaga."
Vsekakor se leta počasi premikajo navzgor. Vse do dvajsetega stoletja je povprečna življenjska doba večine ljudi le redko presegla 45 let, danes pa so to t.i. srednja leta. Nekakšen četrtek v tednu življenja, ki še vedno misli, da je sreda, pa čeprav ob zadnjih večernih poročilih. Kot zanimivost naj dodam, da je življenjska doba prebivalcev Svazija še vedno le okoli 31 let, kar je v primerjavi z rekorderji Japonci, ki pritečejo (in ne prikrevsljajo!) do 82 še vedno žalostno nizka. A vseeno me bolj kot splošne spremembe zabava osebni pogled. Sedaj, ko jih imam 24, se mi zdi, da sem v tistem cvetju let, ki ima najbrž vztrajati še vsaj do 35 leta, nato pa počasi preide v srednjo starost. V osnovni šoli je bilo 25 let v naših glavah enako starčku, ki je z eno nogo že med hijacintami, in ima morda še ravno toliko moči, da si jih izbere sam, nad 30 pa je tako ali tako kot na severnem polu, kjer ne preživi ničesar več.
Po drugi strani, se tudi moja mami še vedno počuti mlado (in tudi je), a le kadar me ni poleg. Večkrat slišim očitek, da si s tako starim sinom človek še pretvarjati ne more, da je sam v cvetu mladosti. Oče mojega deda pa tako ali tako v javnosti nikoli ni dovolil, da bi ga otroci klicali ata. Vedno le po imenu, ker je bilo baje na tak način vse bolj enakopravno in spodobno.
Starejši? Mlajši? Koliko stari, toliko glupi, pravi srbska rečnica. Prevod najbrž ni potreben, tudi če niste več rojeni v Jugoslaviji, kot je bila še moja generacija. Še en odgovor, ki uspešno zaključi nadjedljiv pogovor o tem, kaj vse smo mi ta stari že doživeli, vam je pa tako luštno! Preprosto odvrnite: "Jaz bi se na vašem mestu raje sekiral, česa vsega v nekaj letih ne boste doživeli."
Kaj je bolje, ne vem. Vem le, da vedno bolj iskreno čutim širino, ki se skriva za sončno modrostjo mojega dedka: " Dec' je dober celo življenje, baba pa dokler lahko kislo mleko pregrizne." Tako naj bodi.
No comments:
Post a Comment