Kolobarjenje med navado, novotarijami in krompirjem

Neverjetno, kako je teden v tem času izgubil nekaj dni in se četrtki pojavljajo kar tako, iznenada, nekje med duhamornim ponedeljkom in poveličanim petkom. Bodi tako ali drugače, tradicije se je potrebno držati. Pa je res vedno tako najbolje?

To vprašanje se mi pojavi vsako leto prav ob tem času, ko s tastom prvič stopim na plodovitno vipavsko polje, in se pri tem začne razvijati zapletena kolobocija sajenja različnih vrst krompirja. Kako letos? In v koliko vrst? Vsem se zdi, da je njihova rešitev naboljša, a kljub pregovarjanju na koncu obvelja ena. Uganete katera? Ena resnica, tista, ki je bila napisana davno pred mojim rojstvom in najbrž še v časih, ko je bil Nanos tritisočak in so se po ljubljanski močvari s koli preganjali. Tista, ki je bila ''VČASIH''.

Resnično se mi vse pogosteje zdi, da bi moral Slovar slovenskega knjižnega jezika besedi, ki 1. izraža manjše število ponovitev v nedoločenih časovnih presledkih ter 2. izraža ne natančneje določen čas (SSKJ, Inštitut Frana Ramovša) pridati še 3. pomen, in sicer: kar je bilo in je sveto, nespremenljivo, absolutno, najboljše, v objokovanju izgubljeno. Primer rabe: a)Včasih smo bili otroci zares pridni in delavni, danes pa vse razpuščneno! Vse vrednote, ki so bile včasih, so danes izgubljene. b)Takih politikov in direktorjev, kot so bili včasih v Jugoslaviji, danes ni več! Res je, Jugoslavije pa tudi ne.

Morda tradicija res ni najzlohotnejša stvar pod tem svobodnim soncem. Konec koncev govorimo o nečem, kar se v prečiščeni obliki ohranja iz leta v leto, kar je in bo ljudem nudilo občutek varnosti, organiziranosti in obvladovanja življenja. Še več, starejšim tradicija minevajočega pomeni celo identiteto z nečim, kar polzi iz rok in kar izgublja živi spomin. Moj ded je utelešenje besede včasih. Včasih se mi zdi, da brez te besede pri njem stavka sploh ni in da je vsaj tako pomembna kot povedek in osebek skupaj. Včasih je bila vsaj hrana dobra. Žene so včasih vse lepo pele. Presenete trgovine, spet imajo tako na majhno napisane številke, da pošteni ljudje ničesar ne vidimo. Včasih... Zdi se celo, da današnjih dni ne priznava in so le slab posnetek tistega, kar je bilo in bi moralo priti. Moja mama na to odgovarja z besedami, da je morda res marsikaj bilo bolj luštno, a čez pralni stroj ga ni in ne bo. Pri tem preteče dirigira s svojo kuhalnico, si nekaj besno pomrmra, zamahne z roko, stopi nazaj k štedilniku z nedeljsko govejo juho ter po dobri stari slovenski navadi prisluhne opoldanskim osmrtnicam. V devetindevedestem letu je po hudi bolezni nepričakovano in mnogo prezgodaj odšla...

Bojim se, da se za besedo včasih namesto preteklih spominov vedno pogostje skriva lepka pajčevina maligne pasivne nezadovoljnosti. Ljudje, predvsem Slovenci, raje vztrajamo pod znanimi udarci, kot da bi se uprli in poiskali novo delo. Namesto, da bi upali na boljše, se bojimo spremembe na slabše, saj boljše tako ali tako ne more biti. Bomo malo potrpeli, pa bo... Moj notranji Ničejanec se upira taki naravnanosti, saj v ozadju navadno niti slučajno ne čepi strah pred novim, temveč odpor na idejo prilagajanja, predvsem pa truda, ki ga tako prilagajanje zahteva. Lepa teorija, ne? Prilesti je treba iz tople hišice tradicije in si najti drugo, prostornejšo. Še raki to vedo. Nekaj nevarnih trenutkov smo morda razgaljeni in iskanje nas utrudi, a nato se lahko šopirimo z novim domom (zanimivo, kako blizu smo ljudje nekaterim živalim. Prej ščurkom, sedaj rakom, morda lenivcem, enoceličarjev pa tudi ne primanjkuje.) Po nekaterih teorijah mora prav vsak spremeba skozi stopnjo jeze in odpora, preden jo človek sprejme in ponotranji, od njega pa je odvisno, kako hitro mu bo to uspelo.

Sam sem v svoji nestanovitnosti kar precej prožen, čeprav imam doma še vedno sovražnika, s katerim se grdo gledava, oz. bolje, jo gledam vsakič, ko stopim v kuhinjo. Iz neznanih razlogov ne morem mirne vesti sprejeti v svoje bivališče mikrovalovne pečice in verjemite mi, bivanje v Ameriki, deželi mikrovalovke, odkoder sem se nedavno vrnil, ni prav nič pripomoglo k premirju, prej nasprotno. Ne le, da sem sumničav do njenega delovanja, temveč celo odštevanje vsakič ustavim pri eni sekundi. Podobost je vse preveč očitna.           

Zakaj sem spregovoril o spremembi? Prvič, ker je velikanska novost spremenila tudi tok mojega življenja in se vsidrala med prijetne dopoldanske ure. Dobil sem službo učitelja v moji stari gimnaziji. Sprememba za dijake, ki še ne vedo, kakši triki bodo delovali, profesorje, ki se morajo navaditi na nov obraz v svojih vrstah, še posebej pa zame na prav vseh področjih. Kljub temu, da sem na gimaziji šele teden dni, brez ovinkarjenja povem, da učitelje spoštujem sedaj še veliko bolj, kot sem jih nekoč, in bi se jim najraje opravičil za marsikatero mladostno luparijo. In drugič, ker našo domovino v zadnjem času pretresajo boji tradicije in novega, kar morda sploh ni tako novo. Ključ leži v sprejemanju in ljubezni, nikoli drugje.

 Zunaj zima dokončno prehaja v mladostno, neraziskano pomlad.
                                                                                                      Naj vas greje.