Zakaj se ne podpisujemo pod izjave? Ali, kako pljuvam v lastno skledo.

Čeprav me berejo po večini ljudje, ki me poznajo, poznajo moj način humorja in tako vedo, da sem na strani kar kričeče podpisan, spletnemu bralcu to ne bo čisto jasno, oziroma mu sploh ne bo. Še en blogopisec, en mandeljc, ki misli, da mu iz zadnjične odprtine sije regratova lučka. In nisem prvi, ki opaža pomlad blogov. Vidim Vas je blogerka, ki ima o tem marsikaj povedati, zato jo z veseljem spremljam. 
Torej, mandeljc že mandeljc, a obenem Mandeljc.

Posrečen priimek, ki pa ni bil ravno najprimernejši v šolskih letih. Pogosto so profesorji v časih, ko nenapovedano spraševanje še ni bilo obsodbe vredno, začeli uro s stavkom: "No, kateri mandeljc bo pa danes pred tablo..." Ko so dojeli, pod kako hudomišno izjavo so se pravkar (že četrtič v istem letu, četrto leto zapored) podpisali, so navadno kar z nasmeškom zaključili: "No, pa naj bo res kar Mandeljc danes..." Prva postaja križevega pota.

Zanimivo, da je mandeljc etimološko več kot le škrat izpod gore Perkmandeljc (berg hrib, mandl iz avstrijske nemščine možakar, mali človek, bergmann rudar), ki ponagaja ali obrani rudarje. Marija Cvetek v Bajeslovnem izročilu v bohinjskem folklornem pripovedništvu poroča o zlobnem repatem bohinjskem škratu majgelcu, ki je nagajal rudokopom na Rudnici in Rudnem polju, in naj bi bil celo updobljen pod nogami sv. Štefana na freski v objezerski cerkvici Sv. Janeza Krstnika. Moja mama z veseljem poudari predvsem dejstvo, da je mandeljc gorenjski plemenski zajec ali kunec, tisti, močni za razplod in izpod čela doda nekaj o tem, da našega rodu še ne bo hitro konec. Možiček, celo mezinec, po prepričanju nekaterih pa so Mandelci potomci judovskih španskih migrantov, ki so se preživljali s prodajo mandeljnov. Bodi tako ali drugače, Mandel(j)ci smo s pisano besedo povezani že vse od Janeza Mandelca, prvega tiskarja na slovenskem, ki je deloval v 16. stoletju.

Čemu ta razpravica? Pisarije Nekega Mandeljca so res pisarije, prav tako pa se podnje podpisuje tudi Neki Mandeljc. Mila oseba. Mil Mandeljc. Sedaj sem povedal že čisto vse, ne pa tudi, čemu je tokratni zapozneli blogopis namenjen. Pred nekaj dnevi sva s prijateljico, ki blogopise tudi redno prebira razpravljala o tem, čemu danes toliko ljudi piše bloge, ali vsaj spletne komentarje. Resnično je potreba bo aktualnem komentiranju pomemben ventil človekovega čutenja – odraža stanje duha v času in prostoru. Priznam, da večkrat prebiram slovenske internetne strani ne zaradi člankov (nežolčnemu branju le-ti prevečkrat sploh niso namnjeni), temveč zaradi komentarjev, ki so pod njimi. Ob njih se tudi neprijetno razburim, saj slovenceljsko in slovenptujsko pljuvanje ne pozna meja. Za nekatere ni dobrih novic. Nihče, razen njih, garačev, ne dela. Vse je treba pobiti. Požgati. Seveda v imenu miru, sprave in ljubezni. Kajpak, je na mestu še pravičnost. Horde takih mnenj  nikoli nimajo pravega podpisa. Če bi imel kaj moči, bi jih že znal pomesti z njimi… Tako pa ti ljudje tudi toliko mošusa ne premorejo, da bi se razkrili pod svojim lastnim imenom in stali za svojimi besedami. 

Spomnim se, kako so me nekoč raztrgali, ko sem na forumu pod svojim imenom in priimkom dal javno podporo gejem im lezbijkam in koliko sporočil sem dobil v nabiralnik mojega socialnega omrežja. A bi to takoj storil še enkrat.

A bolj kot to me zanima, čemu se bojimo razkrivanja. Sam nisem dosti boljši, čeprav nisem ravno slovarska definicija molčečneža. Smo v časih, ko je glas skorajda edina stvar, ki nam ostaja. Nihče ti ga ne more vzeti, saj stojiš na rumenem pesku puščave in okrog tebe so stene neba. A ti, človek, ti imaš naročje polno ptic. In opoldne pridejo starci. Naslonijo se na palice kot sive ujede. Molče te gledajo. Ti rečeš besedo. Ampak ko jo izrečeš, ti presahnejo usta. Imaš naročje polno ptic. To je vse, kar imaš. Zato vzdiguješ roke k nebu. Tvoje ptice se dvigajo in zakrijejo nebo…

Žejni smo besede. Želim besedovati. Moram besed’vati. Moj blog je moj ventil. Naj mi mojster Zajc ne zameri, če sem izrabil njegove besede, a tako blizu so mi. Še več, njegov priimek je moj priimek. Mil Dan. Mandeljc in Zajec. Skorajda ima Ezop spet o čem pisati. Plodovite so besede, če se izlijejo, še bolj, če se ponovno rojevajo in vzvalovijo…

…ti razprostreš roke
in nove ptice odlete,
ker morajo odleteti,
ker moraš imeti ptice.
Ptice, ki vzlete.

In naj črne prihodnosti ne doživi Črni deček, kajti tako bode ostal le Veliki Črni bik, ki sam samcat kriči v novo jutro, pod vršičke temnih smrek. Kot da bi se nad gozdom na vzhodu odpiralo v jutro krvavo bikovo oko. Veliki črni bik, koga kličeš?Je slast poslušati, kako ti vrača odmev tvoj zamolkli klic?

Sem Milan Mandeljc.