Danes, dan po velikonočnih praznikih, ko sem na robu tega, da se razpočim od vseh dobrot in da moje srce ob vsem holesterolu panično začne pokašljevati kot star traktor, sem se določil, da si bom privoščil samo malo zelenjavne juhice. Nekaj graha, korenja in cvetače, en krompirček in nič zabele. Dobro, nekaj cmočkov. Ampak nič zabele. Začuda se mi je v tem z navdušenjem pridružila vsa družina. Prazniki mora za marsikoga še niso končani, a umetnost samodiscipline leži prav v odrekanju v času obilja. Z drugimi besedami: ob praznem hladilniku smo vsi zmagovalci. Sam sem v treh mimohodih mimo potice navadno zmagovit le dvakrat.
To obilje ni samoumevno. Polna miza je lahko le posledica dobre letine. In dobra letina? (Na tem mestu prosim vse ozkoumneže, ki se tolažijo s trgovinami, ki imajo vedno vse, kar potrebujemo, da ostanejo izven dosega mojih rok.)
Čeprav na vseh poročilih poslušamo zaskrbljujoča dejstva o pomanjkanju vode, ki je posledica skoraj polletnega sušnega obdobja, je bilo med prazniki slišati predvsem puhle pritožbe nad vremenom, ki nam še med prazniki ne da miru. Med svoje živalske opise ljudi mirno dodajam še zlato ribico. Kaj kratek spomin imajo ti jamrači! Namesto, da bi se veselili dežja, ki bo vsaj nekoliko omilil sušno stanje in strahovito nizek nivo podtalnice, je največji problem ta, da ne morejo obleči nove majice s kratkimi rokavi ali obiskati babice v novih petkah. Količini padavin, ki je daleč pod dolgoletnim povprečjem in najbolj grozi vegetaciji Prekmurja, dolenjskega Krasa in Primorja, sta se pridružila še sneg in mraz. Sodeč po večinskh objavah na socialnih omrežjih si česa hujšega na veliko noč niti ni predstavljati in namesto, da bi ljudje za trenutek odložili vilico s prevelikim kosom mesnate pečenke in po rokah nehali valjati vsa tista jajca ter se odpravili na sprehod v pravcato vremensko areno, so čepeli v preveč ogretih stanovanjih in obtoževali noro vreme in sneg.
Bili so seveda tudi tisti drugi, ki so modro molčali. Tisti drugi, ki so vedeli, da je nivo podtalnice eden najnižjih v zadnjem stoletju, in da bi potrebovali vsaj štirinajstdnevno deževje, da bi se podzemne žile ponovno napolnile z utripom življenja. S tihim in dolžnim spoštovanjem so dež motrili predvsem starejši, kmetje in strokovnjaki, ki niso pozabili na modrosti o muhastem malem travnu in upali, da jih ni pozabil niti sam. Če se aprila vreme smeje, se bo kisalo kasneje. Zelen božič, bela velika noč. Ti ljudje prav tako niso pozabili, da ledeni možje šele prihajajo, kar je teh Bonifacijev, Pankracijev in Zofk. Maly trawen, kot ga je v 15. stoletju, natančneje šestindvajset let pred odkritjem Novega Sveta, poimenoval Loški zapisovalec, v ljudski modrosti sedemkrat v dnevu kmeta vreme s polja spodi.
Prav zato v letošnjem letu vsaka snežinka, ki ima še pobeliti naše hribe, ne le, da ni nič nenavadnega, temveč je celo dobrodošla. Vodotoki slovenskih rek so v alpskih državah v veliki meri odvisni od snežnice. Letošnja količina snega, oz. tisto nekaj pršca, ki tega imena skorajda ne zasluži, naj bi torej držala tudi preko poletja, s sušo pa se spopadamo že sedaj, ko april šele odpira (lat. aperire) pomladansko cvetje. Čas za paniko?!
Tudi vsa opozorila poznavalskih ustanov ne pomagajo. Kljub strogi vsesplošni prepovedi odprtega ognja v naravi, smo s prijatelji ob pohodu na Sv. Ano na ljubljanskem barju našteli vsaj tri gorišča in za enega klicali celo gasilce, saj se je ob vetru vnelo bližnje grmovje. In na tem mestu ne gre govoriti le o požarni ogroženosti! Pozivi k preudarni rabi vode so glas žejnega v puščavi. Ljudje mirno perejo avtomobile ter utapljajo svoje vrtove. Ena od znank, ki je z vsem ponosom zalivala trato pred hišo, je na moje opozorilo odvrnila, da se pri enem pa res ne bo poznalo. Res ne prenesem grde trave pred hišo! Ljudje vse vidijo. Saj bi jo utopil v žlici vode, če je ne bi bilo škoda. Vode namreč.
Dež na velikonočne praznike mi je ob nekaterih pregovorih vseeno dal še kako misliti. Čeprav je bil kot obliž na sušne razpoke, je najti v njem tudi razlog za nemir v ne tako oddaljeni prihodnosti: Če na veliki petek dežuje, se suho leto napoveduje. In še: Lepo vreme ob veliki noči, dobra letina že tedaj napoči. Kakšno leto nas torej čaka? Bomo avgusta imeli dovolj vode, da se bomo sploh lahko odžejali? V nekaterih delih naše države so pipe že suhe, ne pa tudi straniščne školjke. Se zavedamo, da smo ena redkih držav sveta, ki spira stranišča s hektolitri pitne vode?!
Nedeljsko velikonočno popoldne sva z dekletom izkoristila za pobeg od ošibljenih miz oziroma sprehod po kraških gozdovih v okolici Postojne. Pred nama se je odvila prava predstava narave, ki jo je slovenski človek ubesedil v slednji rečenici: Več ko ima leto dni, se v aprilu vreme spremeni. Izpod Javorniških gričev sva tako zrla na snežene zavese Nanosa ter Svete Trojice, deževno temo nad Logaškim obzorjem in čisto modrino naravnost nad nama. Menjavala sta se veter in tišina, rosenje in toplo sonce, včasih pa kar vse obenem. A kljub vsej vodi je bilo močvirje pod najimi nogami skoraj suho, otrdelo. Kaj prihaja?
Za konec v razmislek še nekaj aprilskih (a ne prvo):
Če v Prosincu (januar) ni snega, ga Mali traven da. Prosinec mili – bog se usmili.
Sončen je april in suh, bo maj za lepo vreme gluh.
Če Malega travna sneži, siromaku zemljo gnoji.
Če Jurij (23. 4.) toplo vreme zakuri, širom pomlad odpre duri.
Svetega Jurija zemlja mokra, svetega Petra suha, to da kruha.
Če se vrana že o sv. Juriju v žitu skrije, Dobra bo letina! Veliko žita! na ves glas vpije.
Kolikor dni so žabe pred sv. Jurijem regljale, toliko dni po njem bodo molčale.
Če se na sv. Marka (25. 4.) bliska in grmi, slane, pozebe se bati več ni.
Mali traven
Jablane, hruške
in druge cepé
cepi v mladosti
za stare zobé!
(Valentin Vodnik)
Viri: - več o aprilu in pregovorih: http://www.zupnija-zelezniki.si/zanimivosti/265-mesec-april
- več o suši v Sloveniji: Arso o suši
To obilje ni samoumevno. Polna miza je lahko le posledica dobre letine. In dobra letina? (Na tem mestu prosim vse ozkoumneže, ki se tolažijo s trgovinami, ki imajo vedno vse, kar potrebujemo, da ostanejo izven dosega mojih rok.)
Čeprav na vseh poročilih poslušamo zaskrbljujoča dejstva o pomanjkanju vode, ki je posledica skoraj polletnega sušnega obdobja, je bilo med prazniki slišati predvsem puhle pritožbe nad vremenom, ki nam še med prazniki ne da miru. Med svoje živalske opise ljudi mirno dodajam še zlato ribico. Kaj kratek spomin imajo ti jamrači! Namesto, da bi se veselili dežja, ki bo vsaj nekoliko omilil sušno stanje in strahovito nizek nivo podtalnice, je največji problem ta, da ne morejo obleči nove majice s kratkimi rokavi ali obiskati babice v novih petkah. Količini padavin, ki je daleč pod dolgoletnim povprečjem in najbolj grozi vegetaciji Prekmurja, dolenjskega Krasa in Primorja, sta se pridružila še sneg in mraz. Sodeč po večinskh objavah na socialnih omrežjih si česa hujšega na veliko noč niti ni predstavljati in namesto, da bi ljudje za trenutek odložili vilico s prevelikim kosom mesnate pečenke in po rokah nehali valjati vsa tista jajca ter se odpravili na sprehod v pravcato vremensko areno, so čepeli v preveč ogretih stanovanjih in obtoževali noro vreme in sneg.
Bili so seveda tudi tisti drugi, ki so modro molčali. Tisti drugi, ki so vedeli, da je nivo podtalnice eden najnižjih v zadnjem stoletju, in da bi potrebovali vsaj štirinajstdnevno deževje, da bi se podzemne žile ponovno napolnile z utripom življenja. S tihim in dolžnim spoštovanjem so dež motrili predvsem starejši, kmetje in strokovnjaki, ki niso pozabili na modrosti o muhastem malem travnu in upali, da jih ni pozabil niti sam. Če se aprila vreme smeje, se bo kisalo kasneje. Zelen božič, bela velika noč. Ti ljudje prav tako niso pozabili, da ledeni možje šele prihajajo, kar je teh Bonifacijev, Pankracijev in Zofk. Maly trawen, kot ga je v 15. stoletju, natančneje šestindvajset let pred odkritjem Novega Sveta, poimenoval Loški zapisovalec, v ljudski modrosti sedemkrat v dnevu kmeta vreme s polja spodi.
Prav zato v letošnjem letu vsaka snežinka, ki ima še pobeliti naše hribe, ne le, da ni nič nenavadnega, temveč je celo dobrodošla. Vodotoki slovenskih rek so v alpskih državah v veliki meri odvisni od snežnice. Letošnja količina snega, oz. tisto nekaj pršca, ki tega imena skorajda ne zasluži, naj bi torej držala tudi preko poletja, s sušo pa se spopadamo že sedaj, ko april šele odpira (lat. aperire) pomladansko cvetje. Čas za paniko?!
Tudi vsa opozorila poznavalskih ustanov ne pomagajo. Kljub strogi vsesplošni prepovedi odprtega ognja v naravi, smo s prijatelji ob pohodu na Sv. Ano na ljubljanskem barju našteli vsaj tri gorišča in za enega klicali celo gasilce, saj se je ob vetru vnelo bližnje grmovje. In na tem mestu ne gre govoriti le o požarni ogroženosti! Pozivi k preudarni rabi vode so glas žejnega v puščavi. Ljudje mirno perejo avtomobile ter utapljajo svoje vrtove. Ena od znank, ki je z vsem ponosom zalivala trato pred hišo, je na moje opozorilo odvrnila, da se pri enem pa res ne bo poznalo. Res ne prenesem grde trave pred hišo! Ljudje vse vidijo. Saj bi jo utopil v žlici vode, če je ne bi bilo škoda. Vode namreč.
Dež na velikonočne praznike mi je ob nekaterih pregovorih vseeno dal še kako misliti. Čeprav je bil kot obliž na sušne razpoke, je najti v njem tudi razlog za nemir v ne tako oddaljeni prihodnosti: Če na veliki petek dežuje, se suho leto napoveduje. In še: Lepo vreme ob veliki noči, dobra letina že tedaj napoči. Kakšno leto nas torej čaka? Bomo avgusta imeli dovolj vode, da se bomo sploh lahko odžejali? V nekaterih delih naše države so pipe že suhe, ne pa tudi straniščne školjke. Se zavedamo, da smo ena redkih držav sveta, ki spira stranišča s hektolitri pitne vode?!
Nedeljsko velikonočno popoldne sva z dekletom izkoristila za pobeg od ošibljenih miz oziroma sprehod po kraških gozdovih v okolici Postojne. Pred nama se je odvila prava predstava narave, ki jo je slovenski človek ubesedil v slednji rečenici: Več ko ima leto dni, se v aprilu vreme spremeni. Izpod Javorniških gričev sva tako zrla na snežene zavese Nanosa ter Svete Trojice, deževno temo nad Logaškim obzorjem in čisto modrino naravnost nad nama. Menjavala sta se veter in tišina, rosenje in toplo sonce, včasih pa kar vse obenem. A kljub vsej vodi je bilo močvirje pod najimi nogami skoraj suho, otrdelo. Kaj prihaja?
Za konec v razmislek še nekaj aprilskih (a ne prvo):
Če v Prosincu (januar) ni snega, ga Mali traven da. Prosinec mili – bog se usmili.
Sončen je april in suh, bo maj za lepo vreme gluh.
Če Malega travna sneži, siromaku zemljo gnoji.
Če Jurij (23. 4.) toplo vreme zakuri, širom pomlad odpre duri.
Svetega Jurija zemlja mokra, svetega Petra suha, to da kruha.
Če se vrana že o sv. Juriju v žitu skrije, Dobra bo letina! Veliko žita! na ves glas vpije.
Kolikor dni so žabe pred sv. Jurijem regljale, toliko dni po njem bodo molčale.
Če se na sv. Marka (25. 4.) bliska in grmi, slane, pozebe se bati več ni.
Mali traven
Jablane, hruške
in druge cepé
cepi v mladosti
za stare zobé!
(Valentin Vodnik)
Viri: - več o aprilu in pregovorih: http://www.zupnija-zelezniki.si/zanimivosti/265-mesec-april
- več o suši v Sloveniji: Arso o suši
No comments:
Post a Comment