Das Experiment: V samostanski celici

Zamudnik, zamudnik, zamudnik.
A imam vsem očitkom navkljub precej dobro pojasnilo. Vse od četrtka sem namreč čas posvečal samostanskemu življenju. O tem sem hotel spregovoriti že včeraj, pa je bil prvi april, in bi tistim, ki me poznajo, ideja mene v samostanu sprožila čisto preveč dvomov. Prijateljica me je celo opozorila, da naj ne izzivam usode, saj me bo na pragu gotovo pobila strela.

V tem tednu je Slovenija gostila MEP (Model European Parliament) ali slovensko: Mednarodni mladinski parlament, na katerem delegacije evropskih držav zastopajo (predsvem) srednješolci in pri tem poustvarjajo zasedanje evropskega parlamenta. Črne obleke in beli ovratniki, a še brez tridesetletne kadilske preteklosti. S sklepi nato poskušajo vplivati na ključne politične in ekonomske odločitve na različnih evropskih ustanovah in s tem podati pomemeben glas mladih, ki se jih odločitve z vrha še kako zadevajo, a so vse prevečkrat preslišani. Gimnazija, kjer učim, je prevzela organizacijo programa štirih zaključnih dni letošnjega srečanja in s tem dobila nalogo, da preko sto petdeset mladih čim bolj tekoče in urejeno vsakodnevno zaposli, napoji, nahrani ter jim da streho nad glavo. Po tradiciji se predstavniki mladih navadno nastanijo pri družinah dijakov gostujoče šole, a kaj storiti s šetimi ducati ovčic, katerim strehe ni najti? O nastanitvenih zmožnostih tega mesteca kdaj drugič, a šola je našla skorajda filmsko rešitev: samostan v Mekinjah, ki ima prenovljeni Marijin dom. Veličastna stavba, ki se ponaša s sedmimi stoletnimi križi, kjer danes stanuje sedemero redovnic uršulinskega redu, je v svoja globoka kamnita nedra sprejela sedemdeset nejevernih Tomažev. Poslali smo jih v celice. Sedaj razumete.

Sam sem imel prijetno vlogo nočnega nadzornika, vendar me je hladen tuš polil že ob prvih reakcijah teh mladih, ki naj bi se bolje kot kdorkoli njihove starosti zavedali problemov Matere Evrope in stanja, v kakršnem nekateri žive. Samostan?! Imajo sploh elektriko? Pa vodo? Taka in podobna vprašanja/kritike so nekateri burili med skupino in dobil sem kar nekaj zaskrbljenih vprašanj še preden smo sploh prikorakali do stavbe. Oziroma bolje prigoskali. Nekaterim kritikom je bilo kar nekajkrat treba predstaviti osnovni koncept ceste, pločnika in cestnega prometa. K sreči je bilo več takih, ki so se veselili nove življenjske izkušnje. Brez cestnih žrtev tako priracamo do samostana, kjer se odvije resnično Harryjpotterjanski učinek: v nočnem somraku se približamo osvetljenim vratom pradavne stavbe z nešteto hodniki in še danes sem prepričan, da se nekateri od njih premikajo. Vsaj ponoči, ko iščeš tisto majhno sobo s straniščem. Kakorkoli, pred vrati še tretje razočaranje - ker gre za samostan, so fantje in dekleta začuda ločeni. Najprej samostan, tretje - ločitev nadstropij... pa drugo?

Zamislite si klene mladce in sloke mladenke v cvetu fizičnih in intelektualnih let. Nato tem dodajte nekaj razvajenih maminih kril, ki so od mene zahtevala številko taksija, ko sem jim povedal, da bodo morali do samostana peš, in to celih petnajst minut. "Oprostite, ampak jaz ne hodim. Me utrudi." Na kratko: vsi so šli peš. Mene namreč utrudi jamranje.

Že prvi večer so se dijaki vživeli v novo okolje. Ne le, da so bili na mestu pradavnih energij in skrivnosti, imeli so možnost, da se podružijo med seboj, česar jim bivanje pri družini ne more dati. Ne razumite me napak, v devetdesetih odstotkih so bili to izvrstni pametni mladi ljudje, ki so se znali veseliti brez alkohola, se igrali, šalili in peli. A potem so tu tisti drugi. Tisti, ki jih zebe pri dvajsetih stopinjah Celzija, kljub temu, da imajo še vsaj dve debeli pregrinjali. In tisti, ki na jogiju skupaj z ljudmi v sobi ne morejo spati. Ker so navajeni na hotelske standarde in dosežejo tisto, česar v živjenju želijo! In naj si ne mislim, da so razvajeni, ker niso. So le zahtevni. Oni so prišli uživat! 

Sem kar strpen v življenju, a razvajencev, ki mislijo, da so nad vsemi, ne prenesem. Ko sem poskušal mirno razložititi, da ti prijetni spomni bežijo mimo njih prav v njihovi prepirljivosti, ko večina že poje po sobah ali se gre twister, so mi razložili, da tako ali tako nisem sposoben razumeti, o čem mi govorijo. In da je ona predsednica tu. In da je on podpredsednik. Morda. A ne v tujem kraljestvu. Morda v domači hiši, pa še tam je najbrž na prestolu dren.

Podobno mi je po dveh nočeh eden od teh predsednikov s svojo tajnico (in bilo jih je več kot v bivšem vzhodnem bloku, teh tajnic in njihovih predsednikov)  potožil, da ga zebe in da naj naredim kaj glede tega. Ko sem odvrnil, da jih že dva dneva na koncih hodnika pričakujejo dodatne odeje, se je razvil naslednji pogovor:  
  ON: Res?
  JAZ: Res. (Se nasmehnem.)
  ON: Torej. (Mi pomigne z roko.)
  JAZ: Torej, kaj? (Še vedno nasmšek, v očeh nekoliko poblisne.)
  ON: Pojdi mi jo iskat. (Vzvišen vzdih.)
  JAZ: (1., 2., 3. dih) Prosim?
  ON: Jaz sem predesednik. (Pomigne tajnici, ona odvrne z bebavim nasmeškom.)
  JAZ: Pojdi sam po svojo odejo, če te zebe (kajpak so ga moje misli v tem času poslale v kar nekaj tesnih mest.) 
  ON: (Zgroženo) Kako? (Odbenti po hodniku, rentoč tajnici v tujem jeziku krepke besede na moj račun, nezavedajoč se, da ga razumem.)      

Ta fantolin je tudi svojim vrstnikom zelo rad namignil, da je predsednik, tako pri zajtrku, ko se je njegovo veličanstvo mirno usedlo, drugi naj pa nosijo. K sreči sem imel za take trenutke ob sebi sodelavko, nasmejano in odločno Slovenko ter redovnico, dobro kot kruh. Bili smo usklajena ekipa in za vse skupne ure se jima globoko zahvaljujem.

Resnično so celice samostana na trenutke zadišale po celicah filma (in seveda dejanskega poskusa) Eksperiment, kjer je simulacija postala kruta resničnost. Vse kar potrebujemo, je nekaj razvajenih posameznikov, ki se v mladosti ne spoznajo z besedama ne ali prepoved. Starši, straši in še enkrat starši. Pomanjšajte starša in dobite otroka. Prepoved ni kazen, je vodilo za preživetje. V življenju kraljev in kraljic smrtniki ne potrebujemo. Na trenutke se mi je dozdevalo, da se je sodobna zgodovina odvrtela mimo mene, saj je kar nekaj evropskih republiških držav v tem času ponovno postalo monarhij. Samooklicani plemeniti ljudje niso nikjer redkost.

A to je bilo le nekaj posameznikov. Ostala večina me je v svoji preproščini in umu navdušila. So nova moč in energija, ki še ni izgubila vizije in so, ko snamejo s sebe vse lepe obleke le mladostniki, ki se radi poveselijo, kakšno ušpičijo in preživijo noč v spalki pod zvezdami. Najverjetneje je poklic učitelja prav zato tako izpolnjujoč. Le redki imajo danes namreč še videti upanje za prihodnost v tako čisti obliki.  

Oropan spanca in bogatejši za upanje. Eksperimet uspel.