Sledeči blogopis je skrčeno predavanje iz filozofije, ki sem ga imel v četrtih letnikih. Sicer sem lingvist, natančneje anglist in rusist, a z vsem srcem pri medpredmetnem povezovanju. Odkar učim opažam, da dijaki in učenci vse manj povezujejo snovi, ki jih spoznavajo pri tem ali onem predmetu, čeprav bi si slovnično goro na tak način morda spremenili v prijeten sprehod po goriškem gričevju. Jasen primer je slovenski trpnik, ki ga po svoji nepriljubljenosti pri dijakih povsem povozi zloglasni angleški bratranec. Ne gre za to, da bi bil pasiv tako težak - njegova struktura je skorajda matematična formula - gre za to, da si nekateri dijaki trpnika preprosto ne znajo predstavljati, niti ga ne ga povežejo s trpnikom v slovenščini. Tako namesto primera rabe v njihovi glavi postveti le rdeča žarnica moram-znati-za-test. Vsej tej zakuhani godli dodajte še malo slovenskega posploševanja, ki pravi, da slovenščina trpnika ne prenese, čeprav slovenisti vedo, da temu ni tako. Čeprav je našim ušesom bližji tvornik, si na tabeli prihodov letal na Brniku preprosto ne predstavljam objave: Let smo odpovedali. Vsekakor bi me še dodatno podražilo in bi vršilce dejanja z veseljem poskusil najti.
Najsi je bila ura izvedena ali sem jo izvedel, začelo se je prav z vprašanjem, kaj ponuditi nekomu, ki ima vse. Zamislite si ljudi, ki imajo vse, celo tisto, česar še ni. Najmodernejše naprave, denar, obleke in potovanja. In ni jih malo, ljudi, kaj šele naprav. Kaj ponuditi takemu človeku? Oziroma natančneje - kaj mu prodati? Ljudje polnih denarnic so trgovska meka in obljubljena dežela - a kako do njih? Potrošniški svet je svet reklam in oglasov in uspešna podjetja so v svojih prijemih vedno bolj prefinjena, psihološko analitična in dodelana. Seveda so na drugi strani tudi tista, ki spadajo v nizkokvalitetno vsiljeno pošto in ob katerih se zdi, da je vse, kar človek potrebuje za doseganje stanja popolne sreče in izpopolnjenosti, obskurno posojilo neznane radodarne banke, zelena karta za delo v Ameriki in seveda moškost, podaljšana nekje do obrabljene pogačice, pri čemer spol niti ni tako važen.
A če se vrnem na manj podpasno področje, imam včasih občutek, da bi moral uživati prav v vsem kar počnem, celo v čiščenju toaletne školjke. Odtoki so prava poslastica, o likanju perila pa sploh ne gre več govoriti. Vsak robec je en sam nebeški dražljaj, sploh če ste zjutraj uporabili prava mila in deodorante, konča pa se nekje pri belih srajcah. Freud. Užitek.
Nas je civilizacijski razvoj prignal do stopnje, ko je užitek postal najvišje dobro, edino, k čemur težimo vse od rojstva? Smo taki vseskozi bili? Mar res vse počnemo iz egoističnega vzgiba, celo kadar pomagamo drugim? Kaj pa altruizem? Sploh lahko obstaja v tej družbi, ali je potrošnik krona homo sapiensa?
Trik kapitalizma je predvsem v tem, da daje občutek individualnosti preko izenačevanja naših potreb. Vsi si želimo enako, sanje so podvržene globalizaciji. Morda je res najbolje govoriti kar o globalni vasi, kjer se vsi poznajo, a ne zato, ker bi bili v sorodu, temveč zato, ker so naša pričakovanja in želje tako slični. A izumljati tople vode tu ne gre. Hedonisti, grška struja mislecev četrtega stoletja pred našim štetjem, je užitek postavila za najvišje dobro človeka in s tem s pedestala snela Platonovo idejo dobrega, pa tudi Aristotlovo srečnost. Hēdonē, užitek, je postal norma, zato lahko o etičnem hedonizmu govorimo že pred več kot dvema tisočletjema. Tej normativni teoriji so globoko nasprotovali kiniki, ki so se odrekali vsej človeški snovni blaginji, srednjo pot pa so našli Epikurejci, ki so verjeli v mirno življenje brez bolečine in so jih skrajnosti kaj malo zanimale. Resnično je skrajnost vedno kaznovana zaradu hedonističnega paradoksa, ki pravi, da je užitka vedno manj, kadar imamo manj potreb in vice versa, da uživamo le, kadar občutimo globoko potrebo po užitku.
Začetek dvajsetega stoletja je prinesel Zigmunda Freuda in njegovo opisno teorijo psihološkega hedonizma, ki trdi, da je užitek v resnici naša prvenstvena notranja motivacija, ki nas vedno žene k zadovoljevanju teh gonov. A če naš razum želja ne zna krotiti, sledi kazen. Skledi nasilje nad seboj. Alkoholizem. Odvisnost. Debelost. Sledi temna plat naše stvarnosti, ki jo koropracije še bolj izkoriščajo. Izgubite 10 kilogramov v enem tednu. Morda. Če si odrežem nogo. Svet nam tako ponuja nazaj to, kar si lahko damo le sami, vprašanje pa je, če to resnično znamo najti. Iskanje zahteva čas, čas pa je najdražja dobrina, ki je ne dobimo v trgovini, kaj šele na obroke, brez poštnine in stroškov odobritve.
Kaj me je gnalo v tako razmišljanje? Po pravici povedano učni načrt, a hkrati dogodek, ki se ima zgoditi čez nekaj ur, in je po slovenskih srednjih šolah v polnem zamahu. Maturantski ples, čarobni zaključek štiriletnega šolanja, naporov, smeha in solza. Skoraj vsako dekle si to noč želi zasijati in vsak mladenič se mora zarežati v sliko s svojimi neločljivimi prijatelji. Trenutek, ki zbuja obljube za prihodnost. Zdi se, da je maturantski ples roka sprave profesorjem, staršem in sebi, da je vse skupaj bilo vredno. In je vredno.
A prav to čustveno dragocenost trgovci izkoriščajo za vrtoglave zneske. Bi bilo kaj manj lepo, če bi vse skupaj potekalo v bolj itimnem, tihem kraju? In kaj taka cena, pri čemer je pri štiričlanski družini govora o skorajda dveh stotakih evrov le za vstopnino, sploh prinese? Pa vendar bodo prišli vsi, tudi družine, ki morda ostale sive dni nimajo dovolj denarja, da bi brezskrbno preživele mesec. V času krize je moje vprašanje torej napačno zastavljeno. Ne gre za tiste, ki imajo vse. Le-ti so davno oropani užitka. Kaj ponuditi nekomu, ki nima ničesar?
Drage maturantke, dragi maturantje, srečno. In ne pozabite, vedno korak naprej in eleganten prikon. Kot pri četvorki.
Najsi je bila ura izvedena ali sem jo izvedel, začelo se je prav z vprašanjem, kaj ponuditi nekomu, ki ima vse. Zamislite si ljudi, ki imajo vse, celo tisto, česar še ni. Najmodernejše naprave, denar, obleke in potovanja. In ni jih malo, ljudi, kaj šele naprav. Kaj ponuditi takemu človeku? Oziroma natančneje - kaj mu prodati? Ljudje polnih denarnic so trgovska meka in obljubljena dežela - a kako do njih? Potrošniški svet je svet reklam in oglasov in uspešna podjetja so v svojih prijemih vedno bolj prefinjena, psihološko analitična in dodelana. Seveda so na drugi strani tudi tista, ki spadajo v nizkokvalitetno vsiljeno pošto in ob katerih se zdi, da je vse, kar človek potrebuje za doseganje stanja popolne sreče in izpopolnjenosti, obskurno posojilo neznane radodarne banke, zelena karta za delo v Ameriki in seveda moškost, podaljšana nekje do obrabljene pogačice, pri čemer spol niti ni tako važen.
A če se vrnem na manj podpasno področje, imam včasih občutek, da bi moral uživati prav v vsem kar počnem, celo v čiščenju toaletne školjke. Odtoki so prava poslastica, o likanju perila pa sploh ne gre več govoriti. Vsak robec je en sam nebeški dražljaj, sploh če ste zjutraj uporabili prava mila in deodorante, konča pa se nekje pri belih srajcah. Freud. Užitek.
Nas je civilizacijski razvoj prignal do stopnje, ko je užitek postal najvišje dobro, edino, k čemur težimo vse od rojstva? Smo taki vseskozi bili? Mar res vse počnemo iz egoističnega vzgiba, celo kadar pomagamo drugim? Kaj pa altruizem? Sploh lahko obstaja v tej družbi, ali je potrošnik krona homo sapiensa?
 |
| Najprej sapiensu vzamemo možgane, da ostanejo le suhe in malo manj suhe številke. Koda je razkrita. |
Trik kapitalizma je predvsem v tem, da daje občutek individualnosti preko izenačevanja naših potreb. Vsi si želimo enako, sanje so podvržene globalizaciji. Morda je res najbolje govoriti kar o globalni vasi, kjer se vsi poznajo, a ne zato, ker bi bili v sorodu, temveč zato, ker so naša pričakovanja in želje tako slični. A izumljati tople vode tu ne gre. Hedonisti, grška struja mislecev četrtega stoletja pred našim štetjem, je užitek postavila za najvišje dobro človeka in s tem s pedestala snela Platonovo idejo dobrega, pa tudi Aristotlovo srečnost. Hēdonē, užitek, je postal norma, zato lahko o etičnem hedonizmu govorimo že pred več kot dvema tisočletjema. Tej normativni teoriji so globoko nasprotovali kiniki, ki so se odrekali vsej človeški snovni blaginji, srednjo pot pa so našli Epikurejci, ki so verjeli v mirno življenje brez bolečine in so jih skrajnosti kaj malo zanimale. Resnično je skrajnost vedno kaznovana zaradu hedonističnega paradoksa, ki pravi, da je užitka vedno manj, kadar imamo manj potreb in vice versa, da uživamo le, kadar občutimo globoko potrebo po užitku.
Začetek dvajsetega stoletja je prinesel Zigmunda Freuda in njegovo opisno teorijo psihološkega hedonizma, ki trdi, da je užitek v resnici naša prvenstvena notranja motivacija, ki nas vedno žene k zadovoljevanju teh gonov. A če naš razum želja ne zna krotiti, sledi kazen. Skledi nasilje nad seboj. Alkoholizem. Odvisnost. Debelost. Sledi temna plat naše stvarnosti, ki jo koropracije še bolj izkoriščajo. Izgubite 10 kilogramov v enem tednu. Morda. Če si odrežem nogo. Svet nam tako ponuja nazaj to, kar si lahko damo le sami, vprašanje pa je, če to resnično znamo najti. Iskanje zahteva čas, čas pa je najdražja dobrina, ki je ne dobimo v trgovini, kaj šele na obroke, brez poštnine in stroškov odobritve.
Kaj me je gnalo v tako razmišljanje? Po pravici povedano učni načrt, a hkrati dogodek, ki se ima zgoditi čez nekaj ur, in je po slovenskih srednjih šolah v polnem zamahu. Maturantski ples, čarobni zaključek štiriletnega šolanja, naporov, smeha in solza. Skoraj vsako dekle si to noč želi zasijati in vsak mladenič se mora zarežati v sliko s svojimi neločljivimi prijatelji. Trenutek, ki zbuja obljube za prihodnost. Zdi se, da je maturantski ples roka sprave profesorjem, staršem in sebi, da je vse skupaj bilo vredno. In je vredno.
A prav to čustveno dragocenost trgovci izkoriščajo za vrtoglave zneske. Bi bilo kaj manj lepo, če bi vse skupaj potekalo v bolj itimnem, tihem kraju? In kaj taka cena, pri čemer je pri štiričlanski družini govora o skorajda dveh stotakih evrov le za vstopnino, sploh prinese? Pa vendar bodo prišli vsi, tudi družine, ki morda ostale sive dni nimajo dovolj denarja, da bi brezskrbno preživele mesec. V času krize je moje vprašanje torej napačno zastavljeno. Ne gre za tiste, ki imajo vse. Le-ti so davno oropani užitka. Kaj ponuditi nekomu, ki nima ničesar?
Drage maturantke, dragi maturantje, srečno. In ne pozabite, vedno korak naprej in eleganten prikon. Kot pri četvorki.
No comments:
Post a Comment