Mesečni predah, ki je bil vse prej kot lenobni oddih, je prinesel mestu, kjer živim, novo mamo. Mamo Mijo, natančneje. Srčna naveza dijakov in bivših dijakov Šolskega centra Rudolfa Maistra je namreč na odrske deske vrnila blišč in slavo skupine ABBA pod mentorstvom Katje Balantič, Matica Smolnikarja in malce moje pomoči. Nastopajoči so odgrmeli, odbleščali in odplesali v stoječe ovacije... and I can hear the drums, Fernando...
Mama, mlad parček, prijatelji, dve teti, trije očetje in kopica plesalk, pevk, ter glasbena skupina, ki igra v živo. Skoraj štirideset ljudi na odru, souper trouper, da ne omenjamo vse tehnične ekipe, ki iz ozadja skrbi, da njihova grla ne zvene v prazno, in seveda, so the lights are gonna find you... A za uspeh nista krivi le dve uri žive mladostne energije, temveč dve na deseto potenco ur, ki jih je ekipa preživela drug od drugem v potu svojega obraza, besed, poskusov, napak in ponovnih poskusov. Chiquitita, tell me what's wrong...? Kako zaigrati, odpeti, odplesati? Spet napačen korak! Izbruh jeze. Pozabljeno besedilo... Ne, to ne bo šlo, preveč časa zahteva! Je to postelja, vrt, ali morje? Scena še pride! Nobenih skrbi, nov mikrofon pride nekaj minut pred predstavo... Običajni zapleti, ki povečujejo umrljivost odrskih igralcev. No, ali vsaj pregorelost. A delo je teklo dalje. Pevke so vadile naprej in se sprehajale po tonskih in odrskih stopničkah, molirale, modulirale in molile za prave tone pod vodstvom profesorja Smolnikarja. Plesalke so se vrtele pod vodstvom Tine Habun, prve noge naše mame.
Takšen muzikal predvsem potrebuje (r)oko, ki bdi in vodi. Profesor Katja Balantič, ki je tako pod odrske luči postavila že tretjo predstavo (Beraška opera 2010, Čikago 2011) si za svoj trud, požrtvovalnost, predanost, predvsem pa strokovnost, zasluži poklon vse do tal in še naprej. Je jasen dokaz, da so dobri učitelji zlatokopi, mladi pa zrna, ki jih je potrebo najti, izluščiti in osvetliti, pa bodo zasijala sama.
Moja naloga pri muzikalu (precej neposrečena ponašenka) je bila igralsko mentorstvo. Pridružil sem se jim nekoliko kasneje, ko je bilo delo že besedno osvojeno in je nastopil čas mimike, izraza in gibanja. Ta predstava je še en dokaz, kako nas usoda še prevečkrat vodi tja, kamor si želimo - če ji le pustimo, da to stori. Ko sem v januarju priletel iz Amerike (and I can still recall, my last summer, I still see it all...), me je začelo strahobno skrbeti, da mi bo vse znanje gledališke in filmske igre, ki sem ga pridobil, izpuhtelo in bo le sladkoben spomin. Slipping through my fingers... Misli so neprenehoma iskale izziv, a poguma ni bilo. Nato se je kakor strela z nevihtnega zgodila Mamma Nostra in prestop na drugo stran luči - z desk na vlogo usmerjevalca. Moram reči, da sem se po prvi vaji, ko sem ekipo obiskal prvič (slučajno sem imel doma kostum v stilu sedemdestih, ki bi jim prišel prav), nase precej jezil in bil razočaran. Čeprav sem si obljubil, da se vanje ne bom vtikal, sem jih že na prvi vaji popravljal in spreminjal zarisano delo. K sreči mi niso zamerili, temveč so me povabili, naj se jim pridružim. Vaje so dobivale utečeno obliko - upevanje, ogrevanje ter manjše igralske vajice, ki krepijo zaupanje in povezanost. V Ameriki sem se naučil, da je dober igralec lahko le tisti, ki boleče dobro pozna sebe in svoje strahove. Ne gre za to, da bi razkrival sebe, temveč ta to, da te lastni strahovi omejujejo pri gibu in besedi, ki potrebuje čustven naboj, pa naj bo to jeza, strah, ali ljubezenska izpoved. Kakšno sporočilo daje lik, ki drugemu liku izlije srce v besedah ljubim te, a se ga pri tem dotika nekako tako, kot bi se dotikal vroče peči?
Tako so padali drug po drugem (in mentorji nič nismo prav zaostajali) se smejali, jokali, skakali in nosili drug drugega po rokah ter se prinesli do uspeha. Drznili so si, in si še vedno drznejo. They took a chance! Kar je bilo pri muzikalu najmanj gotovo, so bila denarna sredstva. Zgodba življenja. Money, money, money, must be funny, in the rich man's world. Zato se na tem mestu zahvaljujem vsem sponzorjem in ljudem, ki ste srednješolski produkciji kakorkoli priskočili pomoč in ji bili pripravljeni pomagati. Med lokalnimi mediji dosežek ni ostal neopažen. Podporo pa nam je odkrito nudila tudi matična šola, kar v teh časih veliko pomeni.
Mislim, da muzikal ni le ogledalo trdega dela in volje, ki na noge budi občinstvo in po žilah pošilja nostalgično norijo, temveč je predvsem odmev složnega duha, ki lahko "to mularijo" pelje višje, kot bi si sami sploh znali predstavljati. Večurne vsakodnevne vaje v pomladanskih mesecih niso mačji kašelj, kot tudi ne dve dvourni predstavi v enem nedeljskem večeru. In vendar so ti mladi nadobudneži po dveh zaporednih predstavah ostali v krogu in drug drugemu, nedeljski noči in nam še enkrat odpeli muzikal. Ker lahko. In ker si tega sami žele.
Vam, mentorji, predvsem pa mladim nadobudnežem, sr(e)čno in zagnano. Ostali pa... se vidimo v juniju v Kamniku. Ne bo vam žal.
Mama, mlad parček, prijatelji, dve teti, trije očetje in kopica plesalk, pevk, ter glasbena skupina, ki igra v živo. Skoraj štirideset ljudi na odru, souper trouper, da ne omenjamo vse tehnične ekipe, ki iz ozadja skrbi, da njihova grla ne zvene v prazno, in seveda, so the lights are gonna find you... A za uspeh nista krivi le dve uri žive mladostne energije, temveč dve na deseto potenco ur, ki jih je ekipa preživela drug od drugem v potu svojega obraza, besed, poskusov, napak in ponovnih poskusov. Chiquitita, tell me what's wrong...? Kako zaigrati, odpeti, odplesati? Spet napačen korak! Izbruh jeze. Pozabljeno besedilo... Ne, to ne bo šlo, preveč časa zahteva! Je to postelja, vrt, ali morje? Scena še pride! Nobenih skrbi, nov mikrofon pride nekaj minut pred predstavo... Običajni zapleti, ki povečujejo umrljivost odrskih igralcev. No, ali vsaj pregorelost. A delo je teklo dalje. Pevke so vadile naprej in se sprehajale po tonskih in odrskih stopničkah, molirale, modulirale in molile za prave tone pod vodstvom profesorja Smolnikarja. Plesalke so se vrtele pod vodstvom Tine Habun, prve noge naše mame.
Takšen muzikal predvsem potrebuje (r)oko, ki bdi in vodi. Profesor Katja Balantič, ki je tako pod odrske luči postavila že tretjo predstavo (Beraška opera 2010, Čikago 2011) si za svoj trud, požrtvovalnost, predanost, predvsem pa strokovnost, zasluži poklon vse do tal in še naprej. Je jasen dokaz, da so dobri učitelji zlatokopi, mladi pa zrna, ki jih je potrebo najti, izluščiti in osvetliti, pa bodo zasijala sama.
Moja naloga pri muzikalu (precej neposrečena ponašenka) je bila igralsko mentorstvo. Pridružil sem se jim nekoliko kasneje, ko je bilo delo že besedno osvojeno in je nastopil čas mimike, izraza in gibanja. Ta predstava je še en dokaz, kako nas usoda še prevečkrat vodi tja, kamor si želimo - če ji le pustimo, da to stori. Ko sem v januarju priletel iz Amerike (and I can still recall, my last summer, I still see it all...), me je začelo strahobno skrbeti, da mi bo vse znanje gledališke in filmske igre, ki sem ga pridobil, izpuhtelo in bo le sladkoben spomin. Slipping through my fingers... Misli so neprenehoma iskale izziv, a poguma ni bilo. Nato se je kakor strela z nevihtnega zgodila Mamma Nostra in prestop na drugo stran luči - z desk na vlogo usmerjevalca. Moram reči, da sem se po prvi vaji, ko sem ekipo obiskal prvič (slučajno sem imel doma kostum v stilu sedemdestih, ki bi jim prišel prav), nase precej jezil in bil razočaran. Čeprav sem si obljubil, da se vanje ne bom vtikal, sem jih že na prvi vaji popravljal in spreminjal zarisano delo. K sreči mi niso zamerili, temveč so me povabili, naj se jim pridružim. Vaje so dobivale utečeno obliko - upevanje, ogrevanje ter manjše igralske vajice, ki krepijo zaupanje in povezanost. V Ameriki sem se naučil, da je dober igralec lahko le tisti, ki boleče dobro pozna sebe in svoje strahove. Ne gre za to, da bi razkrival sebe, temveč ta to, da te lastni strahovi omejujejo pri gibu in besedi, ki potrebuje čustven naboj, pa naj bo to jeza, strah, ali ljubezenska izpoved. Kakšno sporočilo daje lik, ki drugemu liku izlije srce v besedah ljubim te, a se ga pri tem dotika nekako tako, kot bi se dotikal vroče peči?
Tako so padali drug po drugem (in mentorji nič nismo prav zaostajali) se smejali, jokali, skakali in nosili drug drugega po rokah ter se prinesli do uspeha. Drznili so si, in si še vedno drznejo. They took a chance! Kar je bilo pri muzikalu najmanj gotovo, so bila denarna sredstva. Zgodba življenja. Money, money, money, must be funny, in the rich man's world. Zato se na tem mestu zahvaljujem vsem sponzorjem in ljudem, ki ste srednješolski produkciji kakorkoli priskočili pomoč in ji bili pripravljeni pomagati. Med lokalnimi mediji dosežek ni ostal neopažen. Podporo pa nam je odkrito nudila tudi matična šola, kar v teh časih veliko pomeni.
Mislim, da muzikal ni le ogledalo trdega dela in volje, ki na noge budi občinstvo in po žilah pošilja nostalgično norijo, temveč je predvsem odmev složnega duha, ki lahko "to mularijo" pelje višje, kot bi si sami sploh znali predstavljati. Večurne vsakodnevne vaje v pomladanskih mesecih niso mačji kašelj, kot tudi ne dve dvourni predstavi v enem nedeljskem večeru. In vendar so ti mladi nadobudneži po dveh zaporednih predstavah ostali v krogu in drug drugemu, nedeljski noči in nam še enkrat odpeli muzikal. Ker lahko. In ker si tega sami žele.
Vam, mentorji, predvsem pa mladim nadobudnežem, sr(e)čno in zagnano. Ostali pa... se vidimo v juniju v Kamniku. Ne bo vam žal.
Ah, ja. Komaj čakam ponovitev!
ReplyDeleteEn sam presežek, tako gornje besedilo kakor predstava, ki je bila avtorju v navdih, da jo je takole mojstrsko ubesedil. Milan M. (kot Multipraktik), izkazuješ, da si nemirni umetniški duh, pisec, režiser, igralec, ustvarjalec. Pedagog, motivator, zabavljač. Ponavljam ti priklon do tal kot ga sam namenjaš prof. Balantič. Keep on and keep up the good work!
ReplyDelete