Boj na pogorišču.

Vodice
šumé
in rosice
pršé
brez konca v broneno kotanjo;
brezdanj je
ta vir,
šepetanje,
nemir,
brezkončna, kot misli so nanjo.
                  (Dragotin Kette: Na trgu)

Zadnji januar. Še dobro, da je mesec v izdihljajih, a ne le zato, da me prisili k novi objavi, temveč zato, ker je bilo to obdobje peklensko. Nič ne bom olepševal, niti nimam želje po tem. Upam, da januarska utapljanja ne postanejo moja življenjska tradicija. Že drugo leto zapored se mi je okvir slike podrl in koščki so zleteli na vse strani, nekateri verjetno izgubljeni za vedno. Pa saj tako ali tako niso "pasali" tja. Trenje posameznih koščkov bo vedno ustvarilo dovolj sile, da bo okvir razpadel. Seveda po stari navadi krivimo preozek okvir. Temu se reče odraščanje in soočanje s padci. Bojda se nič ne zgodi brez razloga. Morda res, toda povejte tistim, ki izgubijo službo. Sam je nisem popolnoma izgubil, a občutek teže je (bil) neizmerljiv. Sploh si nočem predstavljati, kako je, ko službo izgubita oba in so okoli njiju lačni kljuni, ki bi radi posvojili vsako mimoidočo vitrino z igračami, starša pa skrbi, ali bosta imela dovolj denarja za naslednji kilogram testenin.

Ljudje, ki so zaposleni, trdijo, da je služba le eden izmed premnogih vidikov življenja. Tako radi trpljajo po rami. Saj imaš še dekle! Imaš dobrega moža! Pa saj hodiš v hribe! Pojdi in se sprosti! Na počitnice moraš! Ne skrbi, ti bomo že pomagali! Ne razumite me narobe, sam nisem kaj boljši, a zdaj vem, da je bila moja tolažba kaj jalova in se je bom naslednjič vzdržal. Resda  je bila služba le en od koščkov moje podrtije, a moram priznati, da najbrž najmočnejši. Ne zato, ker bi bil ogrožen moj obstoj, še zdaleč ne, za kaj takega sem, zaenkrat, k sreči, preveč previden in premišljen. A kot je rekla znanka, ki je ravno pred nekaj tedni pod dolgem času spet dobila zaposlitev. Brez službe si nič. Ne zato, ker bi se bal, da bodo drugi videli, da ne delaš, pač pa zato, ker sam nimaš občutka, da daješ nazaj v skupnost. In da nekomu pripadaš. Da si nekdo.

Služba je ljudem pogoj obstoja, naj se zavedajo tega ali ne, ne le najosnovnejšega, telesnega, ki preprečuje lakoto, žejo ali pozebo. Ko ti pogoji niso izpolnjeni, človeku ni dano, da bi posegel višje. O tem govore mnoge strokovne teorije, zato se ne bom poglabljal v to, prosim pa vas, da ne govorite človeku na robu o lepotah in veličini moja, če je ostal brez žlice vode. Tudi ako vas je nekoč rezumel, vas v danem trenutku ne more. Mati Narava je človeka naredila najprej uspešenega lovca in nabiralca, šele nato mu je dovolila, da začne misliti, blebetati in nato, nekje proti koncu, ustvarjati in se umakniti v svet domišljije. Zaposlitev, ki je človeška, zagotavlja denar za preživetje, v boljših primerih dopušča človeku svodobo govora in miselni izzviv, ideal pa pomeni lastno izopolnitev in prehajanje stvarnih omejitev vsakdana. Vzemite čoveku, ki dela 30 let delovno mesto, in vzeli ste mu obraz in življenje, in ne le njemu.

V mojem primeru je še tako, da sem potomec "visokih dunajskih" idealov. Če partnerica ostane brez dela, bova že kako, saj ima mene, moškega. Če ostanem brez dela sam in je ne morem preživeti, sem zguba, ki ni vredna lastnih potomcev. Preden mi v obraz začnete metati zastarelost in feministične očitke vseh treh ali že štirih feminističnih gibanj, naj vam povem, da sem vse litanije (pre)poslušal že od lastne tričetrtinke. Stolp slonokosteni. Skrinja zaveze. Med dvema je tako globoka, kot sta drug pred drugim ranjena. In najina skrinja se je v januarju neizmerno poglobila.... v brezdanjo kotanjo. Počutim se kot otok, ki je ostal izpred tistih "davnih časov," tistih generacij, ki so jim med študijem obljubljali sprehod po tržnici preplačanih delavnih mest in priložnosti. To naj bila Nova Evropa, nova celina povezovanja in mladoživja. A starega psa nikoli ne naučiš novih trikov. Prav tako ne naših staršev in generacij starejših od njih. Namesto, da bi razumeli, da smo se znašli na pogorišču priložnosti, ki ga nismo zakrivili in kjer sedaj poskušamo šivati in krpati svoje prihodke in življenja, nam z železno prepričanostjo in - po njihovo - iskrenim optimizmom nenehno ponavljajo, da bo nekoč že moralo biti bolje in bomo imeli tiste "ta prave, ta zaresne službe." Tiste, ki se prično ob 8.00 zjutraj, se končajo ob treh, da človek lahko še normlno skuha in gre, če je res pravi, še na vrt malo pofrckat, ker bo kasneje tema in je treba ujeti poročila ob 20.00. Tako pokroviteljstvo je mladim v iskreno pomoč. Potemtakem vse delo, ves trud in napori, ki se pričenjajo nekje v meglah jutra in se končajo v podočnjakih tretje ure zjutraj niso RESNO delo, ampak nabrž nekakšna igrarija, ki si jo v danih časih mladež mirno lahko privošči. In svetovna javnost se sprašuje, zakaj vse več mladih zapada v depresijo, pregorelost, negativizem ali postajajo vse bolj odvisni od staršev?! Kako neki naj se človek pri poznih dvajsetih, ko naj bi se veselil svojega naraščaja, osamostvoji in se počuti odraslo, če mu lastni starši in okolje ne priznajo odraslosti in samostojnosti?! Če je njegovo delo enako tistemu, ki ga je opravljal kot dijak, in ga ima po vsej verjetnosti namen pognati za prvo potovanje?

"Kaj pa vaš dela?" "Jah, nima službe pa potem vse dneve nekaj prevaja." "Naša je tudi že preko 30, pa še tudi nekaj inštruira. Ne vem, kdaj bodo za svoje penzije nabrali dovolj let. Pa naše!" Priznam, ni mačji kašelj, še mišji ne, ponotranjiti novo paradigmo, ki bo menjala stoletja vkoreninjene tradicije. Ampak, dajmo no, kdo od mladih danes sploh še razmišlja o redni pokojnini? In pri tem nam še nekaj ostarelih zagrenjencev na krožniku nosi vedre kisle čorbe, polne obtožb, da smo egoisti, ker ne želimo delati za njihove zaslužene pokojnine, kot so to storili oni. Res je, ne želimo delati. Nalašč želimo spodkopati družbeno piramido in si zagreniti prihodnost. V podlosti in plesnivodušju želimo videti svoje stare starše obubožane. To nam bo res vsem v največje veselje. Danes ne skoparim z besedami. Nismo krivi za stanje, v katerem smo! To sporočam vsem mladim. Smo odgovorni za sedanjost in za svoj trud in to, kar bo pogorišče rodilo, nihče pa nam ne sme očitati ognja, s katerim so tako prostodušno opletali do sedaj. Pogorišča so bila in bodo, zgodovina jih je polna, a bremena ne sme nositi seme, ki ga je po spletju vetrov zaneslo na ožganico. Nasprotno, ožganica naj ga bo vesela in naj mu pomaga ali pa vsaj pusti prosto pot. Ne prosimo pomilovanja, zavračamo očitke, in pričakujemo podporo in razumevanje. Amen.