Bela gora in malo upanje.

Sedim na balkonu pod kristalno cistim Mont Blancom in cvilim od srece. Osvojitev tega velicastnega vrha je ena mojih tihih zelja, tistih, ki jih niti ne obzalujes, ce jih nisi izpolnil, ter hkrati tistih, ki po malem spominjajo nase v soncih dneh upanja in poglobljene misli. Se pred nekaj tedni si sploh nisem mislil, da ga z lastnimi ocmi uzrem tako kmalu. Sedaj pa sem tu in razmisljam, ali naj se zaprisezem k njegovi osvojitvi ali ne. Njegovo ledenisko celo se guba dalec nad menoj in zdi se, da se ledeni jezik rezece izteguje proti dolini, da bi obliznil predrzno turisticni Chamonix in njegove rakunje prebivalce.

Skorajda vsak ima namrec okoli oci blede kroge zascitnih ocal, lica in nos pa so vseh odtenkov od rjavkasto zgaranih, do naivno ozganih na britanski nacin. Nesportnega cloveka ni videti. Prav tako tudi ne trgovin, ki ne bi A) prodajale sportne opreme za zimske sporte ali B) nudile zdravstvenih pripomockov za poskodbe pri teh istih sportih. Zanimivo je, da sem tu zaradi mladinskega evropskega parlamenta znanega kot YPAC. Moje nekdanje mnenje o mladinskih parlamentarcih poznate tisti, ki ste z mano ze nekaj casa. Ce vas zanima se vec, poiscite blogopis Das Experiment. Kako nepredvidljiva so cloveska naivna pota - takrat sem si obljubil, da z mladimi kravatarji in bikarji nocem imeti vec opravka. Sedaj sem eden od mentorjev in morda se zgodi, da nekoc tudi organizacijska pomoc...

Kakorkoli, v mestu, kjer so se rodile zimske olimpijske igre sedaj cakam na vstop v nov svet, svet nepolnoletnih resolucij in deklaracij. Sodil o njih se ne bom. Preveckrat sem v teh letih spoznal, da osvobojenost od teze odraslih kalupov pomeni pomemben zacetek novim bistroumom in njihovim briljantvorom. Nobenih zavez, saj je za nagrade potrebno cakati. In sedeti. 17 ur avtobusnega delamarisa s tuno v cloveskem olju. Ampak tale stolcek pod Belo goro je poplacal vse.