Išče se kost, kakšrna koli, pa čeprav kuturna.

 Nekje med Sivino jutra, mamuti, poezijo, kmečkim kosilom in zasneženo Vrbo

Pusti prazno kost, ti ovca,
ki misliš, da nosiš krzno rdeče,
glodaš to, kar volk le podte meče,
in ti ne utapl'aj s slino tal
zaslepl'ena boga ovca črna,
prebodena od ograde trna!
Zbud' se, vstani, siva raja,
bodi sebe, ne sence, verna,
Zbud' se, ne pozab' Prešerna!
   
           M. M.  

Nekje med Sivino jutra ne popusti in ne popusti teža zimskega tnala, ki veže ljudi k tlom in nižje. Nisem pričakoval, da se bo prejšnjemu blogopisu odzvalo toliko ljudi. Kar sram me je bilo, da se sam imel težave pri vsej deroči povodnji, ki je hitela mimo mene in se razkrila le dan po objavi. Kako slep je človek v nesreči. Nemalo znancev in prijateljev je prišlo do mene in se mi kot pomladni preboj reke nad ledom izlilo - tako sami so bili v svoji temi, kričali v notranji brezup. Zdelo se je, da nas niti nebo ne usliši v tem mrcvarjenju - zase vem, da sem človek sonca in vetra ter da brez njiju ne morem prav dolgo obstajati. Občutek sem imel, da sta jekelenina in zatohlo novembrsko mrlenje vsem v brk razprostrla svoje neprebojne pajčevine in nas prepustila tegobi in postopnemu bledenju kože...  daleč v togi februar. Človek naj se v svoji sivi otožnosti brezobliči in postane ta ista otožnost. 

Mamuti smo, zavrženi od življenja, mar ne? Nikakor. Le vrglo nas je na borišče in tečaj preživetja. V življenjsko šolo, kjer je osnovni standard enak minimalnim pogojem za srečo in golo zavedanje sebe ter so izbirni predmeti tisti, kjer ni ocene odlično, ampak štiri negativne in ena sama krvava zadostna. Prvič sem to opazil prav na osmega februarja. Po dolgih letih in na soboto po vrhu, se ljudje niso pritoževali nad tem, da niso en dan manj v službi ali šoli. Kjub hladnnemu, deževnemu, poleževalnemu vremenu so se množice zgrnile na ulice, galerije, trge in v muzeje. Kot v kakšni pravljici Ele Peroci, kjer so preskočili četrek in praznovali nedeljo. Z Andrejo sva se začudeno pridružila kolonam, ki so se z otroki vile proti prirodoslovnemu muzeju, mestnemu in - zlomek ti - celo v šolskem muzeju (najinem naravnem okolju, kajpak) je bilo tako nabito, da sva ušla prej, kot sva si želela. 
V prirodoslovnem muzeju je malo po deseti postalo zadušljivo polno, zato smo obiskovalci spominjali na vitrino žuželk, ki zaprašeno domuje na stranskem hodniku mnogočlenarjev. Stali smo ukleščeni v ozke labirinte in pri vsej negibnosti nisem točno vedel, al se človek pred mano preprosto ne zgane, ali sem se nemara po nesreči postavil k lutki jamskega človeka. Pri nezadovoljnih obrazih nekaterih nikoli ne veš. 

"Poezijo bo sedaj za vas brala Štefka Drolc" je reklo na Prešernovem trgu. Množica je prisluhnila glasu, skozi katerega je odzvanjal čas in grenkoba spoznanja. Ne dvomim, da so nekatreri še večkrat poslušali, a prav letos prvič prisluhnili. Mimoidoči  so s seboj nosili nedotaknjene knjižine izdaje Poezij. Le zakaj prav letos, od vseh let? In še v dežju zapovrh? 

Obstajata dva razloga. In oba sem ujel med šepetanji in mrmranji ljudi. "Danes lahko otroke peljem nekam zastonj," je skesano priznal kustosinji oče treh fižolinov v mestnem muzejev." In res, začel sem opažati, da je bilo toliko otrok, kot jih še na šoli ne vidim, med malico seveda, ko so vsi. Kultura in izobrazba, oprostite, v Sloveniji nista zastonj. Se zavedamo, da bo petčlanska družina s tremi nepolnotletnimi otroki za niti ne dvourni ogled Postonjske jame plačala 86,90EUR?! Tej ceni se približa tudi preprosta vožnja na Blejski otok in nekatere druge osrednje znamenistosti Slovenije. O smučanju seveda sploh ne gre govoriti. Smučanje je nekoč bila slovenska kultura, slovenski šport družin. Smučanje je zmogel vsak. Ste kdaj pomisli, da bi kot starš 100 evrov zapravili v pičlih dveh urah, glede na to, da za ta isti denar lahko družnino prehranite, reci in piši, cel teden?  Odgovor ni potreben.

Tako gre s kmečkim kosilom. 

Drugi, tišji odgovor pa se skriva v peoziji Velikana nasploh. Namesto razmisleka ponujam delčka pesmi, na katero me je opozorila igralka in aktivistka Violeta Tomic (z namenom ne postavljam strešice nad c) in ki tako popolno povzema duh časa. 

Zemlja kranjska, draga mati!
kdaj bo utihnil najin jok?
Al' kdéj bova vídla vstati,
bratov jaz, ti čast otrók?

Glej, kak' ljubi sreča tebe,
ti drží odprt svoj rog,
Kranjc! ozrì se okrog sebe,
njé darí štej krog in krog!
.....
Krajnc, ti le dobička išeš,
bratov svojih ni ti mar,
kar ti bereš, kar ti pišeš,
more dati gótov d'nar!

Kar ni tuje, zaničuješ,
starih šeg se zgublja sled,
pevcov svojih ne spoštuješ,
za dežele čast si led! -

Tiho pesem! - bolečine
ne razglašaj naših ran,
če nečast te naša gine,
dómu, Kranjc moj, zvest postan'! -

Zasneženo vrbo sva obiskala tik po tem, ko so minile govorance in so se ljudje tiho razhajali. Če je vsaj nekaj Slovencev spoznalo vrednost Njegovih besed, potem je vredno slaviti Prešernovo smrt, potem je ta dan resnični veseli dan kulture! Spoznal sem, da slavljenje smrti ni naša slovenska napaka, ampak ponotranjena paradigma, ki nas žene v spoznanje. Slovenci cenimo v nesreči in iščemo srečo in harmonijo šele v tegobi in žalosti. Najprej nas je stisnilo na duhu, a to še ni bilo dovolj. Mama Narava se je odločila, da v areno pošlje še svoje leve, plazove, hlad in žled, da ogrozijo  življenja, da se bo slovenski človek spet boril in si pomagal. Ugasniti mu je morala peč, da je lahko ogrel svojo notranjost. Počutiti se je moral ogroženega od hrupa padajoče drevesne morije, da se je zavedel dragocenega življenca, za katero se je treba truditi in garati. In ko je odgaral in se ohhudoval in imel občutek, da veselja v to Deželo še nekaj časa ne bo, se je učna ura končala in odmor je prinesel radosti Olimpijskih iger. Kruha in iger za to Človeško Areno. Pa mislim, da ni šlo za zlato in sekunde, temveč ponos in potrditev nekemu majcenemu narodu, da je preiskušnjo prestal in da lahko slavi - dokler diha kot eno, m nihče nič ne more. Ali kot je rekel Veliki.  

Poet tvoj nov Slovencem venec vije,
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale,
Iz srca svoje so kali pognale
Mokrócveteče rožice poezíje.

Iz krajev niso, ki v njih sonce sije;
Cel čas so blagih sapic pogrešivále,
Obdájale so vtrjene jih skale,
Viharjev jeznih mrzle domačije.

Izdíhljaji, solzé so jih redíle,
Jim moč so dale rasti neveselo,
Ur temnih so zatirale jih sile.

Lej, torej je bledo njih cvetje velo!
Jim iz oči ti pošlji žarke mile
In gnale bodo nov cvet bolj veselo.

In mi vsi smo Primicovi.