Ah, pa nadaljujmo, kjer smo ostali.
Petek, 2. 9. 2011
Samo zrno za uvod. V tem delu Amerike (Maryland, Vzhodna obala, op. pisca) sem že dvakrat dobil odziv ljudi: Oh, wow, I've never seen a European before. Ena od teh oseb je to še nadgradila: Although, we did have a Korean here once, sooo ... *speechless*
Torej, zadnjič sem namignil na 2. amandma ameriške ustave, sprejet 1791 (skupaj z Bill of Rights), ki po besedah mnogih ščiti "najosnovnejšo pravico človeka do pištole''. Zgodovinsko ozadje tega zakona predvideva historično pravico britanskih pomembnežev (okoli 1400, 1500), da branijo sebe svojo in posest. To je ameriška zakonodaja v dobi vrenj še kako opravičila. A vendarle je še danes sveta. Vsaj za nekatere... Ok, mentalno posebne skrajne konzervativce. Sam sem imel enega teh konzervativcev čast spoznati. Je celo kvazi-znana osebnost (dobila bi na primer škribno na wikipediji). Znana med temi istimi konzervativci.
Torej, ta wiki škrbina ima hišo le nekaj 100 metrov od naše in je pisatelj skrajne desničarske usmerjenosti. Ko smo se šli tja stuširat (druge hiše vode po Ireni še niso imele), me je naprej povprašal: Ali si musliman? Ne. Ok, potem ti bom posvetil knjigo. Nato mi je povedal, da se je boril v dveh vojnah in da sam ni pravi Američan le zato, ker misli, da je njihov predsednik nesposoben, temveč tudi zato, ker ima po hiši nabitih 12 pištol, in eno na sebi. In pa, da je šerif njegov najboljši prijatelj. Nato mi je izročil knjigo, ki govori o ''pravilnem'' ravnanju z vernimi ljudmi na vzhodu. Za lahko branje.
Načeloma knjih ne požigam. That just might change. Na njegovo povabilo nisem več odzval, pa čebrav bi imel edini vodo na celotnem kontinentu.
Ko sem o amandmaju povprašal eno od študentskih skupin, se mi je neki mladenič do tal priklonil. Mislim sem, da se skupaj norčujeva iz zablodelosti, zato sem mu odvrnil svoj najbolj prinčevski poklon, kajpak v svoji kraljevski lahkotnosti. Pa me je vprašal, če sem tudi sam naslednik francoske plemiške družine. V šali sem rekel, da francoske ne, angleške pa. Dobil sem pokroviteljski poterpljaj po rami in zagotovilo, da ima doma tudi on pištolo in da bodo tiste kolonajzarske p...ujske, ki so vse pokradli našim družinam, že nekoč vrnili dobili. Hvala bogu.
Vseeno nja odvrnem s citatom meni ljube Woopie Golberg: "Its something special to live in a country where my vagina is registered, but my handgun is not." (serija Whoopie)
Vsi, ki to berete in me poznate, veste, da moje mnenje o ljudeh ni slabo. Nasprotno, sem večni optimist. Oz, predvsem večni. Gre le za norčevanje iz nekaterih stvari, kajti o tistih drugih ni česa pisati. Vsaj česa takega, čemur bi navadno pridal kakšno pikro, pa je ne smem.
LP
Nedelja, 11. 9. 2011
Khm.:P
Malo daljši premor med spami, pa še vseeno ne tako hud, da bi se hudovali.
Zadnjič bi bilo najbolje postreliti nekaj kozlov, pa naj žive... Saj tako ne bodo dolgo.
Kot morda še veste, sem včeraj prvič potoval v Washington DC. THE Washington. In ne v istoimensko državo, ki je eno celo celino stran.
Mesto obljublja... filmi, prigode, zgodbe, presedniki, katerih imena slišimo večkrat, pa nihče nikoli ne ve, kdaj so resnično vladali, in kaj za vraga sta že imela Kennedy in Monroojeva... Pa oba grma.
Zanimivo je, da se mesto nahaja ob pomembni točki - zlitju 2 rek.... Malo bom počakal, da poskusite uganiti, na katerih rekah leži Washinton... dajmo, dajmo... kaj že.... na koncu jezika imam... Jap, jasno: Potomac in Anacostia. Whatever. Skratka, ko smo se približevali, je v kombiju vrelo... resnično, bilo je vroče in prav nič ne bi bilo narobe, če bi si Kitajec poleg mene zjutraj ali v prejšnjem tednu privoščil kakšno kopel. Water can be such a friend. Especially, when making love to soap. PURE romance. Naj dodam še, da je bilo 30 stopinj, vlaga in on v dolgi šumeći trenerki. Poti nazaj se bore malo spomnim.
Naš vodič je bil takooo prijazen. Gre za študenta s fakultete, ki lepo govori, dekleta pravijo, da še lepše izgleda, se znajde, je ustrežljiv ... in še nikoli ni bil v Washingtonu... ampak se znajde, je ustrežljiv... No, vsaj zemljevid zna brati... Le sever in jug sta včasih problem.
Ko
prvič stojiš pred Capitol Hillom, (bela kupola, ob kateri je ena od
Japonka zavpila nekja takega kot oookokoodnakjaapppaiaššša WHite HOuse. In Korejka se je strinjala, bližnji Slovaki pa tudi.
Zmotno, kakopak), se človek čudi in čudi in je presunjen. Resnično. Na pamet ti namreč pade lahko le eno vprašanje: kaj hudiča ta stavba sploh je? Zagotovo veliko bolj impresivna kot nizkorasli beli dom.
Ko sem pojasnil Nemki, da gre v bistvu za impresivno stavbo s konca 18. stoletja Pierra L'Enfanta, ki je oblikoval osrednjo podobo Washingtona, je bil pogled še bolj zmeden. ''The Congress Building'' sem zamrmral kratko. AAaaaaaa. Ja, ja, naturich!! Schnell Kurz amerikanen Zgodovinen. Švah šprahen. Mozart Kugellen.
Ja, tole stavbico imata oba domova njihovega veleumnega parlameta... Ime demokracija kar oDOMEeva... res, odmeva. Na tour busu, ki nas je zapeljal po Washingtonu je vsaka druga beseda demokracija, vsaka tretja pa historic. Seveda skupaj v kontekstu 19. stoletja. In vojn.
Veliki križ, katerega glavna os teče od Capitol Hilla preko Malla ima na sredini obelisk (The Washington Monument), nato pa naprej ob jezercu je trenutno razrit in prazen in vse skupaj izgleda, kot da je bilo nekemu velikanu hudimano dolgčas, pa je malo rovaril okoli. Tam, kjer je tekel Forrest Gump, vse do nog Licolna.
Čeprav kot kip izziva sume, se na piertotum locomotor Abe ni odzval....
Man the boundaries!! Prav na stopnicah spomenika Lincolnu je Martin
Luther nabil svojih 95 zahtev... ups, ne ta. Je pa imel svoj
znameniti govor I have a dream. Pa saj ga je imela Abba tudi.
Drugo os rišeta Jefferson Memorial in ... tum tum tu-dum... Bela Hiša. Človek stoji pred njo in ne ve, kaj naj... naj čaka Obamo? Naj vihti žaljivke? Naj slika? Namesto drenjajanja med 23 Japonci in 98 kamerami, sem si raje skupaj s Tajcem ogledal vrt gospe Michelle Obama. Ste vedeli, da je ta vrt pred Oval Office v resnici vrt za Kuhinjo? Celo Belo Hišo oskrbuje njen lastni vrt.
Zanimivo je bilo gledati vse te varnostnike.. čutiti je bilo deseto
obletnico grozljivega napada na dvojčka in človek pravzaprav ne ve, kam
je to desetletje sploh ušlo. Smo boljši? Le upamo lahko.
Morda še ena zanimivost, oz dve: Čeprav je Washingtom velemesto, nima niti ene same stoplnice, ker tega mestna zakonodaja ne dovoljuje. In drugič: čeprav so glavno mesto in jim naziv DC (District of Cloumbia) ponuja svojevrstno suverenost, zato nimajo svojega predstvanika v parlamentu... Na njihovih tablicah je zato pogosto napis: No taxation without representation. Kaj bi potem šele Belgijci trenutno lahko dejali...
Sam vtise šele zbiram... a če imate kdaj čas, se ustavite okoli Malla... sam sem si tu privoščil prve koščke hitre hrane, se usedel v travo in opazoval ljudi... čeprav sredi enega najpomembnejših in formalno-birokratsko zagamanih mest, ima vse nenakšno mirno dostojanstvo... Vem le, da grem kmalu nazaj.
Torek, 27. 9. 2012
Sedmi blog. Sedem... Seven. Seven Wander. Wait what? Seven Wander (in ne Seventh) samega sebe imenuje neki tajski dečko, ki skače okoli nas z zelenim zrcalcem v obliki srčka in pudrom. Ime mu je Akareen, kar pomeni v Tajščini 'prvi', a je prvi sin in 7. otrok... in je Seven. Omenjam ga zato, ker sem njegove pozornosti deležen veliko bolj kot drugi.... pa naj mu bo. (Dopis 2. 10. 2012 Seven je fant od fare in upam, da ga spet vidim.)
Torej, pretekli teden sem bil na dveh zanimivi stvareh, pa sem se odločil, da spet malo razpošljem nadležne mailčiče, da me ne pozabite.
1. Račja pojedina. Oziroma, najbrž bo bolj rakova? Slovenisti? Raki so pač nekaj, kaj se tu je na veliko... v preteklih letih je prišlo celo do to mere, da so morali lov nanje omejiti, a sedaj spet veselo skakljajo po vseh kamnih in mostovih, pa čeprav globoko v celini, kjer je voda slana le tako, na pol. Račjih jedi je mnogo, znane so torte oz crab cakes, kjer gre za nekakšen polpet, pa juhe, pa čips...
A najbolj znana pojedina, po tistem, ko gredo raki pač rakom žvižgati, je ''crab picking''. You pick crabs. In ne, ne s tal, temveč s krožnika in nato dalje...Predsednik collega nas je povabil na to celotno ceremonijo, ki se je imela zgoditi pri njem doma in sicer v dobrodelne namene (lepo, ne, če odmislimo da mu je ime Joe Urgo in ga kličejo Jergo...)
Torej 25 dolarjev je pomenilo 12 rakov na osebo, kar je zelo poceni... čakaj, kaj?! 12 rakov?
Jah, jaz sama jih lahko pojem 36, mi odvrne suha bjonda na drugi strani, le plačaj mi jih...
Po tehtnem razmisleku se mednarodna četica vseeno odloči, da bomo kupili le nekaj kart in si rake razdelili.In prav je bilo tako... Ob prihodu smo dobili pladenj s 12 raki, takimi, kot jih je lovil Adam, le da so kuhani... Naše rakovice v velikosti moške dlani. Pa lonček kisa in lonček zmletega lovorja.
Nato pa kladivce in kRAK(en)!!! Klešče so zelo okusne, le preveč ne smeš
udariti. Pa premalo tudi ne... In potem tisti mali smoki pomočiš v kis in lovor. Pa potem lupina. Tu je še en trik... plujuča je potrebno prej
odstraniti, ker so neprebavljiva in lahko zelo zboliš.... Oh, joy!!! In
potem se z nasmeškom potrudiš pojesti tisto malo mesa nad zemfom (tako imenujejo
prebavila zaradi .... no, barve) in odrvžeš praktično celega raka.
Seveda je tu opisan idealni postopek... Ampak naj ponazorim: oni pojedo 12 rakov v uri, mi smo jih v povprečju 3... No, jaz sem jih osem, priznam. Ampak na koncu je vseeno bilo brutalno... meso povsod po nas, ker sila naših kladivc še ni bila ravno tista prava, na vsaki mizi grobišče rakov za človekovo naslado... ne rečem nič, so dobri... ampak za kakšno ceno.
2. Sejem. Dražba pujsev in dolgorepih petelinov.... zanimivo se mi je zdelo, pa tudi ujezilo, da od vse hrane, ki je bila tam, in bilo jo je mnogo., se ni dalo poizkusiti niti koščka. Vse te ženice so pekle zato, da bo njihov slivov burek dobil tretjo nagrado sedemega okrožja zaradi njihove skrivne sestavine, ki je nabrž tako ali tako sliva *vdih* namesto, da bi to nadubodni mladci okušali.
Vse skupaj se mi je tudi sicer zdelo nadsve žalostno... v slavnostni paradi oz.'paradi' bi lahko bil tudi sam s pick-up truckom, glede na to, da so bili v paradi v paradi vsi in nas je bilo opazovalcev le tistih nekaj. In, grozota, otroci, ki so morali nositi napise proti splavu... če so starši za ali proti, naj bodo, svoboda izbire, naj bodo, a naj 5 letnih punčk ne porivajo v to. Moje skromno mnenje. Na splošno je podeželsko ljudstvo tega dela Amerike precej... hm, preprosto? Tako so bile na na plesnem nastopu punčke oblečene v lateks svetleča oblačila in namazane z najmanj tono ličil svojih mam....nekakšna Missy Universe Našeg Sela. In stilistke? Njihove mame.
Milliam
Petek, 2. 9. 2011
Samo zrno za uvod. V tem delu Amerike (Maryland, Vzhodna obala, op. pisca) sem že dvakrat dobil odziv ljudi: Oh, wow, I've never seen a European before. Ena od teh oseb je to še nadgradila: Although, we did have a Korean here once, sooo ... *speechless*
Torej, zadnjič sem namignil na 2. amandma ameriške ustave, sprejet 1791 (skupaj z Bill of Rights), ki po besedah mnogih ščiti "najosnovnejšo pravico človeka do pištole''. Zgodovinsko ozadje tega zakona predvideva historično pravico britanskih pomembnežev (okoli 1400, 1500), da branijo sebe svojo in posest. To je ameriška zakonodaja v dobi vrenj še kako opravičila. A vendarle je še danes sveta. Vsaj za nekatere... Ok, mentalno posebne skrajne konzervativce. Sam sem imel enega teh konzervativcev čast spoznati. Je celo kvazi-znana osebnost (dobila bi na primer škribno na wikipediji). Znana med temi istimi konzervativci.
Torej, ta wiki škrbina ima hišo le nekaj 100 metrov od naše in je pisatelj skrajne desničarske usmerjenosti. Ko smo se šli tja stuširat (druge hiše vode po Ireni še niso imele), me je naprej povprašal: Ali si musliman? Ne. Ok, potem ti bom posvetil knjigo. Nato mi je povedal, da se je boril v dveh vojnah in da sam ni pravi Američan le zato, ker misli, da je njihov predsednik nesposoben, temveč tudi zato, ker ima po hiši nabitih 12 pištol, in eno na sebi. In pa, da je šerif njegov najboljši prijatelj. Nato mi je izročil knjigo, ki govori o ''pravilnem'' ravnanju z vernimi ljudmi na vzhodu. Za lahko branje.
Načeloma knjih ne požigam. That just might change. Na njegovo povabilo nisem več odzval, pa čebrav bi imel edini vodo na celotnem kontinentu.
Ko sem o amandmaju povprašal eno od študentskih skupin, se mi je neki mladenič do tal priklonil. Mislim sem, da se skupaj norčujeva iz zablodelosti, zato sem mu odvrnil svoj najbolj prinčevski poklon, kajpak v svoji kraljevski lahkotnosti. Pa me je vprašal, če sem tudi sam naslednik francoske plemiške družine. V šali sem rekel, da francoske ne, angleške pa. Dobil sem pokroviteljski poterpljaj po rami in zagotovilo, da ima doma tudi on pištolo in da bodo tiste kolonajzarske p...ujske, ki so vse pokradli našim družinam, že nekoč vrnili dobili. Hvala bogu.
Vseeno nja odvrnem s citatom meni ljube Woopie Golberg: "Its something special to live in a country where my vagina is registered, but my handgun is not." (serija Whoopie)
Vsi, ki to berete in me poznate, veste, da moje mnenje o ljudeh ni slabo. Nasprotno, sem večni optimist. Oz, predvsem večni. Gre le za norčevanje iz nekaterih stvari, kajti o tistih drugih ni česa pisati. Vsaj česa takega, čemur bi navadno pridal kakšno pikro, pa je ne smem.
LP
Nedelja, 11. 9. 2011
Khm.:P
Malo daljši premor med spami, pa še vseeno ne tako hud, da bi se hudovali.
Zadnjič bi bilo najbolje postreliti nekaj kozlov, pa naj žive... Saj tako ne bodo dolgo.
Kot morda še veste, sem včeraj prvič potoval v Washington DC. THE Washington. In ne v istoimensko državo, ki je eno celo celino stran.
Mesto obljublja... filmi, prigode, zgodbe, presedniki, katerih imena slišimo večkrat, pa nihče nikoli ne ve, kdaj so resnično vladali, in kaj za vraga sta že imela Kennedy in Monroojeva... Pa oba grma.
Zanimivo je, da se mesto nahaja ob pomembni točki - zlitju 2 rek.... Malo bom počakal, da poskusite uganiti, na katerih rekah leži Washinton... dajmo, dajmo... kaj že.... na koncu jezika imam... Jap, jasno: Potomac in Anacostia. Whatever. Skratka, ko smo se približevali, je v kombiju vrelo... resnično, bilo je vroče in prav nič ne bi bilo narobe, če bi si Kitajec poleg mene zjutraj ali v prejšnjem tednu privoščil kakšno kopel. Water can be such a friend. Especially, when making love to soap. PURE romance. Naj dodam še, da je bilo 30 stopinj, vlaga in on v dolgi šumeći trenerki. Poti nazaj se bore malo spomnim.
Naš vodič je bil takooo prijazen. Gre za študenta s fakultete, ki lepo govori, dekleta pravijo, da še lepše izgleda, se znajde, je ustrežljiv ... in še nikoli ni bil v Washingtonu... ampak se znajde, je ustrežljiv... No, vsaj zemljevid zna brati... Le sever in jug sta včasih problem.
 |
| Naši otroci na izletu s pingu sokom, oni s čipsom. |
Ko sem pojasnil Nemki, da gre v bistvu za impresivno stavbo s konca 18. stoletja Pierra L'Enfanta, ki je oblikoval osrednjo podobo Washingtona, je bil pogled še bolj zmeden. ''The Congress Building'' sem zamrmral kratko. AAaaaaaa. Ja, ja, naturich!! Schnell Kurz amerikanen Zgodovinen. Švah šprahen. Mozart Kugellen.
Ja, tole stavbico imata oba domova njihovega veleumnega parlameta... Ime demokracija kar oDOMEeva... res, odmeva. Na tour busu, ki nas je zapeljal po Washingtonu je vsaka druga beseda demokracija, vsaka tretja pa historic. Seveda skupaj v kontekstu 19. stoletja. In vojn.
Veliki križ, katerega glavna os teče od Capitol Hilla preko Malla ima na sredini obelisk (The Washington Monument), nato pa naprej ob jezercu je trenutno razrit in prazen in vse skupaj izgleda, kot da je bilo nekemu velikanu hudimano dolgčas, pa je malo rovaril okoli. Tam, kjer je tekel Forrest Gump, vse do nog Licolna.
 |
| A momentous moment as the Monument. |
 |
| Mednarodci. |
Drugo os rišeta Jefferson Memorial in ... tum tum tu-dum... Bela Hiša. Človek stoji pred njo in ne ve, kaj naj... naj čaka Obamo? Naj vihti žaljivke? Naj slika? Namesto drenjajanja med 23 Japonci in 98 kamerami, sem si raje skupaj s Tajcem ogledal vrt gospe Michelle Obama. Ste vedeli, da je ta vrt pred Oval Office v resnici vrt za Kuhinjo? Celo Belo Hišo oskrbuje njen lastni vrt.
 |
| Lepa tratica, ne? |
Morda še ena zanimivost, oz dve: Čeprav je Washingtom velemesto, nima niti ene same stoplnice, ker tega mestna zakonodaja ne dovoljuje. In drugič: čeprav so glavno mesto in jim naziv DC (District of Cloumbia) ponuja svojevrstno suverenost, zato nimajo svojega predstvanika v parlamentu... Na njihovih tablicah je zato pogosto napis: No taxation without representation. Kaj bi potem šele Belgijci trenutno lahko dejali...
Sam vtise šele zbiram... a če imate kdaj čas, se ustavite okoli Malla... sam sem si tu privoščil prve koščke hitre hrane, se usedel v travo in opazoval ljudi... čeprav sredi enega najpomembnejših in formalno-birokratsko zagamanih mest, ima vse nenakšno mirno dostojanstvo... Vem le, da grem kmalu nazaj.
Torek, 27. 9. 2012
Sedmi blog. Sedem... Seven. Seven Wander. Wait what? Seven Wander (in ne Seventh) samega sebe imenuje neki tajski dečko, ki skače okoli nas z zelenim zrcalcem v obliki srčka in pudrom. Ime mu je Akareen, kar pomeni v Tajščini 'prvi', a je prvi sin in 7. otrok... in je Seven. Omenjam ga zato, ker sem njegove pozornosti deležen veliko bolj kot drugi.... pa naj mu bo. (Dopis 2. 10. 2012 Seven je fant od fare in upam, da ga spet vidim.)
Torej, pretekli teden sem bil na dveh zanimivi stvareh, pa sem se odločil, da spet malo razpošljem nadležne mailčiče, da me ne pozabite.
1. Račja pojedina. Oziroma, najbrž bo bolj rakova? Slovenisti? Raki so pač nekaj, kaj se tu je na veliko... v preteklih letih je prišlo celo do to mere, da so morali lov nanje omejiti, a sedaj spet veselo skakljajo po vseh kamnih in mostovih, pa čeprav globoko v celini, kjer je voda slana le tako, na pol. Račjih jedi je mnogo, znane so torte oz crab cakes, kjer gre za nekakšen polpet, pa juhe, pa čips...
A najbolj znana pojedina, po tistem, ko gredo raki pač rakom žvižgati, je ''crab picking''. You pick crabs. In ne, ne s tal, temveč s krožnika in nato dalje...Predsednik collega nas je povabil na to celotno ceremonijo, ki se je imela zgoditi pri njem doma in sicer v dobrodelne namene (lepo, ne, če odmislimo da mu je ime Joe Urgo in ga kličejo Jergo...)
Torej 25 dolarjev je pomenilo 12 rakov na osebo, kar je zelo poceni... čakaj, kaj?! 12 rakov?
Jah, jaz sama jih lahko pojem 36, mi odvrne suha bjonda na drugi strani, le plačaj mi jih...
Po tehtnem razmisleku se mednarodna četica vseeno odloči, da bomo kupili le nekaj kart in si rake razdelili.In prav je bilo tako... Ob prihodu smo dobili pladenj s 12 raki, takimi, kot jih je lovil Adam, le da so kuhani... Naše rakovice v velikosti moške dlani. Pa lonček kisa in lonček zmletega lovorja.
 |
| Rak., Nekoč v vodi. Sedaj udarno poleg. |
Seveda je tu opisan idealni postopek... Ampak naj ponazorim: oni pojedo 12 rakov v uri, mi smo jih v povprečju 3... No, jaz sem jih osem, priznam. Ampak na koncu je vseeno bilo brutalno... meso povsod po nas, ker sila naših kladivc še ni bila ravno tista prava, na vsaki mizi grobišče rakov za človekovo naslado... ne rečem nič, so dobri... ampak za kakšno ceno.
2. Sejem. Dražba pujsev in dolgorepih petelinov.... zanimivo se mi je zdelo, pa tudi ujezilo, da od vse hrane, ki je bila tam, in bilo jo je mnogo., se ni dalo poizkusiti niti koščka. Vse te ženice so pekle zato, da bo njihov slivov burek dobil tretjo nagrado sedemega okrožja zaradi njihove skrivne sestavine, ki je nabrž tako ali tako sliva *vdih* namesto, da bi to nadubodni mladci okušali.
 |
| Roker med kokošmi. |
Vse skupaj se mi je tudi sicer zdelo nadsve žalostno... v slavnostni paradi oz.'paradi' bi lahko bil tudi sam s pick-up truckom, glede na to, da so bili v paradi v paradi vsi in nas je bilo opazovalcev le tistih nekaj. In, grozota, otroci, ki so morali nositi napise proti splavu... če so starši za ali proti, naj bodo, svoboda izbire, naj bodo, a naj 5 letnih punčk ne porivajo v to. Moje skromno mnenje. Na splošno je podeželsko ljudstvo tega dela Amerike precej... hm, preprosto? Tako so bile na na plesnem nastopu punčke oblečene v lateks svetleča oblačila in namazane z najmanj tono ličil svojih mam....nekakšna Missy Universe Našeg Sela. In stilistke? Njihove mame.
 |
| Komenar je slika desno. |
 |
| Predvsem prvo. |
Milliam
No comments:
Post a Comment