Surfin' USA. Popotniški blog. Zadnji del.

Zadnji del je krajši, ker ne obsega zapisa končnega potovanja. Čeprav z zadnjimi odstavki posegam v čas božiča, čemur se novembra z vsem sebstvom  upiram, sem se določil, da blogopisi potrebujejo smiselno sklenjen konec. Večina dobrih želja pa je tako ali tako brezčasnih.

Nedelja, 27. 11. 2011
Ah ja,

danes je na vrsti (verjetno) zadnja okrogla izdaja Milanovih blagovestnih blogovnosev. Ostaja mi le še mesec in nekaj dni, in kar verjeti ne morem, da vas bom kmalu moral spet gledati... :P Ah, Milan, the feelings are mutual, you say? Don't worry. I know I won't.

Danes je zadnji dan Zahvalnega tedna, hkrati pa smo že globoko v božični sezoni. Zahvalni teden mi je ponovno dokazal, kako netaktno neresni znajo biti Američani. Mene, na primer, je že tri tedne nazaj na kosilo povabil eden od ameriških kolegov. Vse do začetka tedna sicer ni bilo čisto jasno, kako bom prišel do njegove hiše, ki je oddaljena kako uro in pol, a mi je vse skozi zagotavljal, da me pride iskat in da je to, seveda, Milan, I don't know why you worry, man, najmanjši problem. V četrtek ob 11. uri zjutraj (torej 2 uri pred odhodom) mi v sporočilcu napiše, da bo sedaj vprašal svojo mamo, če lahko pridem. Seveda na koncu iz vsega skupaj ni bilo nič, ker baje mama ni pustila. B....UT!!!

I wasn't defeated just yet.

Perutnina na in ob mizi.

Popoldne sem preživel s prijetno gospo Boženo ob dobrem vinu in dimljenem lososu in gori poljskih slašic. Moja zahvala na Zahvalni dan: Thank Iluvatar for Europeans in America. ;P Tako se je moj zahvalni dan zgodil v dveh delih - priprava v četrtek, nato pa včerajšnja  prava zahvalna večerja s puranom, brusnično omako, odličnim vinom v hiši ob morju: ponovno z gospo Boženo, njenim možem domačinom Tonyjem, prijateljico Saro in 6 papagaji. Oz, dvema samicama makaa Stello in Starjem, 3 kakatili in eno skobčevko. S Saro sva spekla še orehovo rolado - in danes gremo skupaj jadrat.

Hvala za naravno pitanega purana, ki stane petkart toliko kot v trgovini.

Sara je prav tako imela, hm, zanimivo, pristno izkušnjo. Nje sicer niso pustili na cedilu, so pa ob zahvali ljudje jokali. Čustven izliv celotne družine je povzročila očetova zahvala za najboljšo vojsko na svetu, ki se bori povsod za demokracijo in jih varuje pred teroristi in napadalci, kajti vsi bi radi uničili najboljšo državo na planetu in še dlje. Ko smo naslednji dan obiskali tekmo la crossa, me je prav ta oče vprašal, kako je kaj z nakupom pištole v Sloveniji, ker njegova hči prihaja na pripravništvo... Mislim, da ni govoril o vzgojenem sredstvu.

Morda lahko danes spregovorim še o bumper stickersih. Tu v južnem Marylandu se zelo zelo pogosti. Zelo. Bom pa rekel, da je manj še vedno - več. Nekaj jih je zelo primernih; na našem kamijončku je End less-THIS WAR, pa pozivi k dobrodelnosti, k pomoči, miru, koncu vojne. Potem pa so tu tisti drugi napisi.
Proud parent of a XYZ junior high student. Proud parent of the best-cookie-selling girl-scout. Horse manure and guns sold here. If Jesus is your co-pilot, honk. I shoot deer and animals. In gremo še dlje. Celo avtomobilske tablice so zelo posebne (morda kot zanimivost, v USA tablica ni obvezna spredaj, le zadaj). Povsod so tablice tipa: GODISIN, IAMW/GOD, GODLOVESU, YOUSIN...  Well, the objects in the mirror are no less special, than they appear.   

Pa še razmislek o zasedbi naše ljube Filozofske fakultete. Nekako se mi zdi, da je tole precej blizu Wall streetu in Gibanju OCCUPY (in da sta ideji časovno vzročno povezani bolj kot neki izgovori o zasedbi v sedemdestih, ki pa so v ozadju gibaanja Occupy), a se bojim, da bo rezultat precej podoben. Cilji? Dobri, a ne strukturirani. Zahteve? Splošne in vredne podpore. Način? Medijsko odmeven. Res?

Ko bereš Carra (NY Times) se pač moraš strinjati - četudi cilji niso povsem jasni, teža gibanja v ostaja celo v njegovi nejasnosti in je paralelna politični nejasnosti (o kateri se nihče ne spreneveda). A dvom ostaja - ko berem forume vidim, da je ljudem postalo jasno; medijsko oko je gibanja pustilo precej nedotaknjena (in ne dvomim, da je političen pritisk imel veliko vlogo pri tem), vloga teh gibanj pa je predvsem v vretju in točki, ko potegnejo za seboj mase. Še nevedni ljudje so nevarni, kadar imajo moč te mase. A zdi se da teh masovnih 99% kar ni in ni videti. In razumem zakaj - videl sem upore pred Wall Streetom, bil v San Francisu, DCju, Bostonu; povsod je enako; gre za skupine šotorov s katastrofalno podobo; Upam si reči, da je večina ljudi bila zadeta, pijana in sploh ni vedela, kaj tam počne, razen tega, da so brezdomci in odvisniki končno dobivali tople obroke, nekaj medijske pozornosti in glasbo 'alter scene'.

Ko sem se sprehodil mimo, me je navdalo zanimanje (in ja, šel sem prav med šotore in si te ljudi ogledal), nato pa gnus; nekdo je bruhal mimo mene, drugi izločal... skratka; je to predstavništvo 99% svetovne populacije? In s tem mene? Ne! Jaz delam, imam ponos, se umivam, itd. Ljudje (v svojem nedvomnem konformističnem pasivizmu) ne želijo (in to je tudi na forumih), da bi jih zastopala banda - in tako Gibanje, kljub vsem dobrim namenom, ostane na sredini: politika je ne komentira, a jo medijsko zavira, ljudje so se je odrekli. Na sredini pa je ravno tako kot nikjer. Škoda.

Kako je s zasedbo filozofske fakultete ne vem; a ko berem zapise na FB in neresnost, ki pronica, se bojim, da bo usoda enaka. Se motim? .

Petek, 18. 12.  2011

Moj zadnji večer pri Batesevih.

Božična večerja z mednarodnimi prijatelji.

Božična večerja in kraljevi obisk.

Prvi večer novega norega potovanja.

Zadnje je prvo. Prvo in drugačno. Vedno. Zato je življenje vredo živeti.

Update: Izpiti zaključeni z A in A+  :P
Vabilo v Hollywood še čakam.
Still no Oscar, čeprav mi je uspelo priti v lokalne časopise.

Božična norija je dobila nove razsežnosti; zakaj za vraga žele ljudje požgati svoje hiše s tono lučkami, ki se barvno ujamejo samo na cigodromu in imajo na dovozih ogrome plastične hrestače, jaslice, božičke, medvede in celo žabe, M&Mse, nekaj kar izgleda kot kondom (ugotavljam, da se gre snežaka), itd.

Vtise še zbiram, a mislim, da češnja na vrhu vseh teh kalorij šele prihaja. Namig: We're seeing Alan Rickman. Cherry poppin, dear. Voice, I mean. God, I would kill to have  his voice on my GPS. "There will be no sill turns in this car, you stupid driver!" ali pa "Oh, a woman behind the steering wheel? Kill me now...."

V vsakem primeru pa se vam zahvaljujem za potrpežljivost in branje. Dobri pisatelji se pač svojim bralcem zahvalijo, če že dožive svojo slavo.

Zadnja jed na fakulteti: muffin iz slanine s koščkom karamelizirane svinjine na vrhu. I was in the States all-right.

S šalom na stran, naj vam že sedajle zaželim mirne praznike, pa mnogo lučk, a tistih v očeh in srčkih. Pa objemajte se. Čutite toplino drug drugega. Govorim o dveh ljudeh, ne o enem samem in kuhancu, čeprav tudi s sprehodom s huhancem v roki ni nič narobe. Včasih prija.

Naj bodo prihodnji dnevi za vas sveti ali ne, naj bodo vredni spomninov. Peljite prijatelje drsat. Spotikajte se in smejte. Naj vas zebe skupaj. Študentsko poceni in nepozabno. In med tem ko bom drsal pod smrekico Home alona v NYC, bom mislil na vas.

Ulica upanja v Baltimoru. In obupnih ...računov za elektriko.

Saj vem, osladno. Preveč osladno. Mandeljc, kaj ti je? Torej, vsem skupaj poceni kurilnega olja pa 2 puloverja gor.
-----
Potovanje in študij 2011 premišljeno, prežvečeno in zaključeno. Čas je, da se vrnem v sedanjost. Morda že z naslednjim blogopisom.