Tokrat sem za svoje potrebe sklenil, da kar tu objavim miniblog, ki je nastajal med mojim polletnim bivanjem v Združenih državah. Ker sem ga moral urediti za lasten arhiv, sem si rekel, da bi morda bil moj blog precej primerno mesto.
Sreda, 24. 8. 2011
Kar nekaj pobud je prišlo za blog, pa ne vem, če se sposoben zapisati nekaj, kar ne bi bilo...hm.. žaljivo po merilih mnogih.
Zato sem se odločil, da pišem takle neuraden blog, ki me ne zavezuje ničemur in nikomur. Hkrati se opravičujem vsem, ki maila niste želeli prejeti. Če je tako, mi samo odpišite in vas izvržem iz mailing liste. Za vedno.
Torej, prvo javljanje najdete v kometariju Aninega novega bloga, ki ga vsi pozdravljamo in je posvečen čudoviti tematiki. Najdete ga na tem naslovu Read it. Worth it.
Torej, St. Mary's college je ogromen in ima svoje jadrnice in kajake, ki si jih
študentje lahko izposojajo. Vse skupaj je kot nekakšno mestece, kjer se gradi
na povezanosti, dajanju in prejemanju. Danes, na primer, smo prejeli učno uro
ameriške kulture, v primeru, da privzamemo, da je ti dve besedi sploh mogoče
neironično in nezaznamovano uporabiti skupaj v besedni zvezi. Predavateljica
nam je med drugim razložila, da se pobje stoječ pri pisoarjih ne smemo
pogovarjati predolgo, enako pa velja tudi za dekleta, ki bi morda potrebo,
kakoršnokoli že bodi, opravljala v bližnjih kabinah. Poleg tega se umivajo in
uporabljajo deodorant. In govore o čustvih, zato ne delajo grozotnih dejanj
čustvene nestabilnosti. Oči profesorice
so pri tem spodbudno motrile ubogega Gambijca, ki ni vedel, kaj hudega ga je
zadelo, nato pa ga je še spodbudila. z besedami: ''In the US of A, it is OK to
be gay! We will not have you beheaded for that''.
Sicer pa resnično vsi delajo za prijeten duh (aka atmosfero, da ne bo kdo mislil, da smo spet pri antiperspirantih). Uvodni nagovor predstojnice se je spremenil v kup barvastih študentov in študentk, ki so začeli plesati, in, mislim da, peti. High school musical reviwal. No Efron.
Javljanje ponovno v civilizaciji....:P
Irena je prišla in odšla... kakor so se je bali, ni bila niti niti nič posebnega, čeprav jo je spremljalo nekaj kavalirskih tornadov. Njeno krilo je segalo daleč in naše mestece ji je videlo kar globoko, čeprav kakšnih pretresov ni bilo več in se je do nas že... hm, zrabila:P Pač nekaj slabo zaigranih vrhuncev. Res pa je, da je še vedno vse mokro in nam kljub obrabi ni dala spati vse do jutra.
Danes smo pomagali okolišnjim prijateljem čistiti po dvoriščih in vrtovih. Sam sem poskakoval po strehal in žagal veje, pela pa je tudi motorka, ki so jo nekateri gledali, kot da je to resnično orožje iz filma, and ''how in the world does one know how to use that''. Once again: Stooped Americans.
Sicer pa naj povem nekaj o okolišnji naravi in necivilizaciji. Čudovita je. Prekrasna. Nebeška. Povsod okoli nas je voda, kjer se reke lenobno zlivajo v morje. Sumim, da je polotok akumulacijskega nastanka, vsekakor pa je narava tu okoli še precej nedotaknjena. Kdo bi rekel, da smo le 2 uri od Bele Hiše. Redke hiše, ki jih obdajajo sojina in koruzna polja so zgrajena na mestu, kjer so včasih domovali Indijanci plemena Jaocomaco, katerim so rahlo močvirni gozdovi nudili prava divjačinska bogastva. Skoraj vsak dan se v te gozdove podam v dir in srečujem neštete srne in vrste nizkoraslega jelena. Do sedaj sem že ugotovil, kje se vsak dan proti večeru zadržuje posebej velik trop jelenjadi, sredi njih pa prekrasen belin. Povsen bela srna. Vredna Severusa Snapa in Lily. Oh, yes, a HP reference.
Polje, sončni zahod, morje v ozadju in 3o slokih vratov, ponosnih rogovij in živahne mladine. Ja, mama narava skrbi za vse. Pa zajce plašim v poskoku, pa veverice, podlasice, kokošje orle (ali nekaj podobnega. V vsakem primer mislim, da so mrhovinarji). In pa psa. Z mano hodita na pohode sosedova kužka, Ruby in Charlotte, ki pa sta - trum dum tudum- dvojezična. They speak Dog. And Chinese. Vsi ukazi so torej v kitajščini, zato sem se jih naučil tudi jaz. Mislim, da dejstva, da sem se naučil neka jmalega kitajščine nikoli ne bi postavil na CV z opazko, da so bile to nujne izkušnje za tek s psi. Ali pač. Dog's life.
Sicer pa kljub vsej svoji stoični razumnosti te ljudje tukaj razumejo življenje z naravo na malo bolj čudaški način. Na primer okostja purana, ki ga pojedo, ponavadi vržejo kar za hišo. It's for the foxes. Res je, da je tam nekaj grmičevja. In res je, da lisice rade žive v podrasti. Ampak ne, če je to grmičevje ŽIVA MEJA.
Pa še nekaj. V vsej svoji liberalnosti, ljudje tu nimajo prav nobene taktilne sposobnosti. Example. Danes, ko smo delali kot budale, oz spet drugi kot intelektualci, so nas vsi hodili občudovat. Čudovito. In lastniki so bili navdušeni. You are like angels!!! I appreciate that, but could you pick up the bloody branch instead of stepping over it??! Bilo je vroče, da, hudimano vroče,in večkrat mi je bilo rečeno: Oh, you MUST be thirsty and TIRED. Da bi pa kdo pjačo prnesu, to pa ne!!!! Dejansko sem na koncu prosil za vodo in dobil nek smrdeč kanister iz plastike in kozarec za 0,03 žganje. Nobene malice, nič. Saj nisem prosil za zaseko. Ampak mogoče piškot? Čeprav sam ne pijem, bi v tistem primeru pivo stolkel kot nič, pa čeprav slovensko. Tako, da smo slovenci prave male radodajke in na to smo lahko ponosni.
Blogopis bo v nekaj delih in je nekoliko predrugačen, da ostajam politično korekten. Slovnično ga nisem olepševal, saj želim, da je odraz tistega, kar sem doživljal. Izbruh. Premislek.Otroški kupček. Prav tako je v nasprotju z mojimi načeli pisan v Slongleščini, s katero sem živel over the Luža.
Uživajte.
Uživajte.
Sreda, 24. 8. 2011
Kar nekaj pobud je prišlo za blog, pa ne vem, če se sposoben zapisati nekaj, kar ne bi bilo...hm.. žaljivo po merilih mnogih.
Zato sem se odločil, da pišem takle neuraden blog, ki me ne zavezuje ničemur in nikomur. Hkrati se opravičujem vsem, ki maila niste želeli prejeti. Če je tako, mi samo odpišite in vas izvržem iz mailing liste. Za vedno.
Torej, prvo javljanje najdete v kometariju Aninega novega bloga, ki ga vsi pozdravljamo in je posvečen čudoviti tematiki. Najdete ga na tem naslovu Read it. Worth it.
Tale delčič sveta
je čudovit. Bom kmalu priložil kakšno slikico sončnega zahoda. Sonce se lomi
nad zalivom in človeka kar ima, da bi se vrgel vanj po teku skozi The Old
Forest. Na tem mestu vstopi prekletstvo. Izraz ni slučaj: namreč, obstaja
nekaj, čemur domačini pravijo kar the
curse of the Chesapeak bay. Ima lovke in boleče udari. Ja, meduza. Morje
meduz. Saj so lepe, nič ne rečem, ampak kaj, ko tu ostajajo kar do konca
septembra, ko je morje, kakopak, toplo. I just might go Moses on them one of
these days.
 |
| Meduzica. |
Sem pa danes na informacijskem dnevu izbrskal tudi ključ ameriške prijaznosti.
Ko smo se predstavljali, so Kitajci in Indijci, pa Gambijci in kar je še teh
narodov, ki jih najpogosteje vidimo v restavracijah, govorili v nečem, kar je
bilo slišati kot mongolsko pečeno meso z rakci. Na hitro povedano. In potem so
vsi Američani z navdušenjem vzklikali: Oh, how nice!!! Sam sem slučajno sedel precej blizu ene od mentoric, ki se je nato obrnila k
eni od kolegic in jo vprašala: What did he say? In druga: Oh, it's a he? And I
have NO idea. Pa spet nasmeh...
Čeprav moram reči, da se je prva od obeh kasneje celo zlomila do stopnje, ko je z obupanim izrazom vzdihnila: Do any of you even understand me? Gledoč na hlustljavo laco, seveda.
Sicer pa je na fakulteti kar nekaj stvari, ki jih zavidam in se jim klanjam: študentom ponujajo profesionalno psihološko in zdravstveno pomoč 24 ur na dan vsak dan v vsakem študentskem domu. Še več, vsaka skupna soba ima mizo za bilijard in kar je najpomembnejše, knjižnice morajo biti med delavniki odprte do 1 ponoči.
Čeprav moram reči, da se je prva od obeh kasneje celo zlomila do stopnje, ko je z obupanim izrazom vzdihnila: Do any of you even understand me? Gledoč na hlustljavo laco, seveda.
Sicer pa je na fakulteti kar nekaj stvari, ki jih zavidam in se jim klanjam: študentom ponujajo profesionalno psihološko in zdravstveno pomoč 24 ur na dan vsak dan v vsakem študentskem domu. Še več, vsaka skupna soba ima mizo za bilijard in kar je najpomembnejše, knjižnice morajo biti med delavniki odprte do 1 ponoči.
 |
| Hrast, ki na tla vihar ga zimski trešne... |
Hrana je resnično mastna. Današnja ideja slavnostnega kosila je bil 1,5 metra
dolg sendvič, pri čemer so bili trije in vsak drugega okusa. Za 15 ljudi. Za
sladico pa... vsakemu svoja vrečka čipsa.
Aha, pa še nekaj. Virginia for lovers. Maryland for crabs. Go figure:P
Petek, 26. 8. 2011
Aha, pa še nekaj. Virginia for lovers. Maryland for crabs. Go figure:P
Petek, 26. 8. 2011
Najbrž bom te dni še priden, nato bom postal tednik, celo
mesečnik... čeprav se bojim, da sem slednje že več, kot bi to morda bilo
potrebno....
Pa se vrnimo k pisanju. Včeraj sem menil, da česa hujšega od potresa in bližajoče Irene sploh biti ne more?... no, danes imamo tornado warning in so nas zadržali kar na fakulteti v the Great Hall. Ja, imajo THE GREAT HALL, but unlike Hogwarts, it looks more like a giant Canadian Hall with a fire place and all that goes along with it: high wooden ceilings, large windows, paintings of strange looking men etc. Btw med tornadom v sobi s samimi okni - not cool.
No, te sobane imajo vse - AND I mean VSE - klimo. Čudovito, ne? Seveda, če le-ta ne bi bila nastavljena na 15 stopinj po ničlo. Ok, jih ima okoli 17, pa vseeno... zunaj je 35?!!! In potem vsi s seboj nosijo puloverje, da se oblačijo za predavanja. Moram priznati, da me ob vsakem prehodu zadane manjši šok... in pa manjša srčna kap. All good fun.
Pa se vrnimo k pisanju. Včeraj sem menil, da česa hujšega od potresa in bližajoče Irene sploh biti ne more?... no, danes imamo tornado warning in so nas zadržali kar na fakulteti v the Great Hall. Ja, imajo THE GREAT HALL, but unlike Hogwarts, it looks more like a giant Canadian Hall with a fire place and all that goes along with it: high wooden ceilings, large windows, paintings of strange looking men etc. Btw med tornadom v sobi s samimi okni - not cool.
No, te sobane imajo vse - AND I mean VSE - klimo. Čudovito, ne? Seveda, če le-ta ne bi bila nastavljena na 15 stopinj po ničlo. Ok, jih ima okoli 17, pa vseeno... zunaj je 35?!!! In potem vsi s seboj nosijo puloverje, da se oblačijo za predavanja. Moram priznati, da me ob vsakem prehodu zadane manjši šok... in pa manjša srčna kap. All good fun.
Sicer pa resnično vsi delajo za prijeten duh (aka atmosfero, da ne bo kdo mislil, da smo spet pri antiperspirantih). Uvodni nagovor predstojnice se je spremenil v kup barvastih študentov in študentk, ki so začeli plesati, in, mislim da, peti. High school musical reviwal. No Efron.
Ok, mislim, da imam dovolj. Vi pa tudi.
Kmalu.
Ponedeljek, 29. 8. 2011
Kmalu.
Ponedeljek, 29. 8. 2011
Javljanje ponovno v civilizaciji....:P
Irena je prišla in odšla... kakor so se je bali, ni bila niti niti nič posebnega, čeprav jo je spremljalo nekaj kavalirskih tornadov. Njeno krilo je segalo daleč in naše mestece ji je videlo kar globoko, čeprav kakšnih pretresov ni bilo več in se je do nas že... hm, zrabila:P Pač nekaj slabo zaigranih vrhuncev. Res pa je, da je še vedno vse mokro in nam kljub obrabi ni dala spati vse do jutra.
Danes smo pomagali okolišnjim prijateljem čistiti po dvoriščih in vrtovih. Sam sem poskakoval po strehal in žagal veje, pela pa je tudi motorka, ki so jo nekateri gledali, kot da je to resnično orožje iz filma, and ''how in the world does one know how to use that''. Once again: Stooped Americans.
Sicer pa naj povem nekaj o okolišnji naravi in necivilizaciji. Čudovita je. Prekrasna. Nebeška. Povsod okoli nas je voda, kjer se reke lenobno zlivajo v morje. Sumim, da je polotok akumulacijskega nastanka, vsekakor pa je narava tu okoli še precej nedotaknjena. Kdo bi rekel, da smo le 2 uri od Bele Hiše. Redke hiše, ki jih obdajajo sojina in koruzna polja so zgrajena na mestu, kjer so včasih domovali Indijanci plemena Jaocomaco, katerim so rahlo močvirni gozdovi nudili prava divjačinska bogastva. Skoraj vsak dan se v te gozdove podam v dir in srečujem neštete srne in vrste nizkoraslega jelena. Do sedaj sem že ugotovil, kje se vsak dan proti večeru zadržuje posebej velik trop jelenjadi, sredi njih pa prekrasen belin. Povsen bela srna. Vredna Severusa Snapa in Lily. Oh, yes, a HP reference.
Polje, sončni zahod, morje v ozadju in 3o slokih vratov, ponosnih rogovij in živahne mladine. Ja, mama narava skrbi za vse. Pa zajce plašim v poskoku, pa veverice, podlasice, kokošje orle (ali nekaj podobnega. V vsakem primer mislim, da so mrhovinarji). In pa psa. Z mano hodita na pohode sosedova kužka, Ruby in Charlotte, ki pa sta - trum dum tudum- dvojezična. They speak Dog. And Chinese. Vsi ukazi so torej v kitajščini, zato sem se jih naučil tudi jaz. Mislim, da dejstva, da sem se naučil neka jmalega kitajščine nikoli ne bi postavil na CV z opazko, da so bile to nujne izkušnje za tek s psi. Ali pač. Dog's life.
 |
| Ogledalo brez napak... |
Sicer pa kljub vsej svoji stoični razumnosti te ljudje tukaj razumejo življenje z naravo na malo bolj čudaški način. Na primer okostja purana, ki ga pojedo, ponavadi vržejo kar za hišo. It's for the foxes. Res je, da je tam nekaj grmičevja. In res je, da lisice rade žive v podrasti. Ampak ne, če je to grmičevje ŽIVA MEJA.
Pa še nekaj. V vsej svoji liberalnosti, ljudje tu nimajo prav nobene taktilne sposobnosti. Example. Danes, ko smo delali kot budale, oz spet drugi kot intelektualci, so nas vsi hodili občudovat. Čudovito. In lastniki so bili navdušeni. You are like angels!!! I appreciate that, but could you pick up the bloody branch instead of stepping over it??! Bilo je vroče, da, hudimano vroče,in večkrat mi je bilo rečeno: Oh, you MUST be thirsty and TIRED. Da bi pa kdo pjačo prnesu, to pa ne!!!! Dejansko sem na koncu prosil za vodo in dobil nek smrdeč kanister iz plastike in kozarec za 0,03 žganje. Nobene malice, nič. Saj nisem prosil za zaseko. Ampak mogoče piškot? Čeprav sam ne pijem, bi v tistem primeru pivo stolkel kot nič, pa čeprav slovensko. Tako, da smo slovenci prave male radodajke in na to smo lahko ponosni.
No comments:
Post a Comment