Ne hodite k njim, bedaki,
kaj nimate svojih tegob zadosti,
dejali vaško vaški so veljaki.
Ne hodite tu, gospod,
tu je le za »one, no saj veste,«
me s travnika umakne policist.
Ne hodite jim preblizu, vi, mladič,
opozori me pravoverna ženska z masko,
kužni so, garjavi, iz oči jim zre hudič!
Ne hodite k nam, umazanci,
bruha iz pristrane srenje kimavcev,
ki sebe imenujejo Ljudje.
»Ne hodite tako ponosno, you,
obraze k tlom in v blatno lužo!«
kriči snemalec in ekipa z njim.
Ne hodite in se ne premikajte!
besni vojak z zariplim mitraljezom,
ki uvaja »peace and order«...
Ne hodite do ograj kovanih, ja?
Ne delite hrane, dokler ne vemo,
česar ne vemo in ko izvemo!
Ne hodite več po obleke zanje, vsi,
za danes smo dovolj razdali,
je reklo iz globine centra pomoči.
Ne hodite do otrok potrti, atek,
spodbudi me vodja hrane in oblek,
stisne čokoladic vrečko in bombonov pest.
Ne hodite! Slišite?! Ne hodite!
Sploh se ne premikaj, svet!
Prav zares postoj in se ne gani,
človek, bratski ali tuj,
ne hodi, pravim, in se sramuj!
dejali vaško vaški so veljaki.
Ne hodite tu, gospod,
tu je le za »one, no saj veste,«
me s travnika umakne policist.
Ne hodite jim preblizu, vi, mladič,
opozori me pravoverna ženska z masko,
kužni so, garjavi, iz oči jim zre hudič!
Ne hodite k nam, umazanci,
bruha iz pristrane srenje kimavcev,
ki sebe imenujejo Ljudje.
»Ne hodite tako ponosno, you,
obraze k tlom in v blatno lužo!«
kriči snemalec in ekipa z njim.
Ne hodite in se ne premikajte!
besni vojak z zariplim mitraljezom,
ki uvaja »peace and order«...
Ne hodite do ograj kovanih, ja?
Ne delite hrane, dokler ne vemo,
česar ne vemo in ko izvemo!
Ne hodite več po obleke zanje, vsi,
za danes smo dovolj razdali,
je reklo iz globine centra pomoči.
Ne hodite do otrok potrti, atek,
spodbudi me vodja hrane in oblek,
stisne čokoladic vrečko in bombonov pest.
Ne hodite! Slišite?! Ne hodite!
Sploh se ne premikaj, svet!
Prav zares postoj in se ne gani,
človek, bratski ali tuj,
ne hodi, pravim, in se sramuj!
Dobova, 30. 10. 2015
Zasičeni smo. Z begunci in brez njih. Večina ljudi brez njih. Le malo ljudi se zaveda, da se prišleki ne valijo preko Slovenije kot ciklon, temveč jih celo domačini, ki živijo blizu, vidijo le od daleč po cestah in travnikih - poteh, ki se jim stara dama Evropa želi odpovedati kakor krčnim venam na nogi, preden stopijo v pljuča in srce in ki kvarijo njen nališpan videz.
Od kod torej ljudem toliko besa, agonije pa tudi podpore, spodbud, klicev po pomoči? Socialna omrežja se utapljajo v populističnih objavah, naša pošta, spletna in papirna, se seseda ob "izvedenjskih" mnenjih in doktorskih dizertacijah tistih, ki napovedujejo ragnarok z muslimanskim koncem starega sveta in topoumno navajajo iztrgane citate posameznih izjav in statistik. Dejstvo je, da se stara Evropa spreminja - spremenila se je že tisočkrat poprej, le težko si je priznati, da se spreminja z velikimi koraki tudi sedaj. Še posebej, če nas pri tem opominja, da niti naša imovina niti naš mir nista večna ali zapisana v kamen. Nekoč davno so Evropo poselili. Nato smo Evropo poselili poganski prišleki izza Jutrovega Karpata in zabrisali sledi za prvimi. Nekaj stoletij kasneje so Evropo pokristjanili z nežnostjo starega mizarja. Evropi so risali, rezali in izžigali meje. Iz Evrope smo odhajali z meči in se vračali z zlatom. Evropa je gorela. Evropa je grmela. In Evropa spet bobni - pod stopali novih prišlekov. Vam je znano? To površno okostje človeške sekunde na Stari Celini lahko obleče vsak slovenski srednješolec. In vendar ljudje kriče: "Vse se bo spremenilo in nič ne bo tako, kot bi moralo biti!"
Kot prostvoljec sem s prišleki zaenkrat preživel premalo časa, a dovolj, da sem jih doživel in začrtal svoje mnenje. Skupaj s francoskim prijateljem sva se odpravila v Dobovo ob predhodnji najavi. Kaj ni spodbudno, da je kljub 24-urni potrebi po prostovoljcih na toliko žariščih še vedno dovolj tistih, ki jim ni vseeno? In ne drži, da se z njimi trudimo le osamljeni Slovenci brez pomoči Evrope. Lingua franca našega 12-urnega delavnika je bila angleščina, saj smo se v usklajenem plesu na ritem prihajanja in odhajanja ljudi vrteli domačini, Francozi, neumorni Čehi, Madžari, Hrvatje, Srbi... Na lastne stroške sta priletela tudi španka in Američan iz Washingtona. Ko sem ga vprašal, zakaj se je odpravil na to dolgo pot, mi je odgovoril preprosto: "They are humans. I am a human. I could watch some more TV but I'd rather be here."
Opazil sem, da so bili "severnjaki" v svojih pričakovanjih v kulturni prednosti - njihova podoba begunca jih ni zavedla, kot marsikatero slovensko prostovoljko starejšega letnika, ki glasno poroča in vije roke po lokalnih časopsih. Starejša gospa mi je je navrgla, da že leta dela za lokalno dobrodelno organizacijo, ampak tako nehvaležnih ljudi pa še ni spoznala. Da jim deli celo po 3 ali 4 kose kruha, je rekla, oni pa nobene ponižnosti, nobenih boječih oči. Slovenci imajo v misli zapisane balkanske begunce obubožanih vasi, ki jih je vojna prsilila v nenaden beg in ki so bežali goli, brez priprav, brez prihrankov. Pri tem pozabljajo, da sirski ubežniki izhajajo iz ene nekoč najbolj naprednih držav Orienta, kjer jim sekularizacija ni bila tuja niti ne zahodnjaške trgovine in blagovne znamke. Za na pot so oblekli najboljša oblačila (človek najprej rešuje tisto najbolj vredno) ter svoj denar in vezi s svetom. Povejte mi, koliko ljudi bi ob grožnji v Evropi odvrglo pametni telefon in se obsodilo na informacijski mrk in možnost, da v državi, ki nima enake niti pisave, svoje mnogoštevilne družine ne najdete več? Nihče. Koliko ljudi bi bežalo v pižami in trenirki, če bi se vihra priravljala kar nekaj dni? In koliko takih ljudi, ki so živeli lagodno, bi vriskalo ob isti konzervirani hrani in belem kruhu, ki pohablja prebavo in telesu ne daje moči, da bi se ogrelo? "Potem pa že niso dovolj lačni..." Kaj bi morali stradati, da bomo mi lahko igrali superjunake in mesije ob poti? Ne hodite mednje, če bi radi gledali ponižane obraze. Njihove oči žare. Njihove oči gledajo v oči. In če vidite begunca s telefonom, bodite veseli zanj. On bo vsaj našel svojo mamo, očeta, otroke.
Zatem se je potrebno zavedati, da med njimi niso le Sirci, temeč je ogromno tudi Afganistancev, Irancev, pa Makedoncev, Kosovčanov, Albancev. Raznoliki migrantje so se v upanju,da jih reka ljudi ponese v boljše kraje, kamor zaradi omejitev ne morejo, pripravljeni odpovedati svoji identiteti, da bi lahko svoje novo ime zapisali na seznam uspešnih prosilcev za azil. Mešanica jezikov in kultur seveda porodi svoja trenja. Prevajalec sirščine je bil ob afganistancih povsem nemočen, zato so se med slednjimi vneli strah, nemir in nelagodje. Moje priličenje ni uspelo. Nisem na listi "željenih." Nihče ne govori mojega jezika, niti uradna lica ne. Koliko časa bo še minilo, preden nas polovijo in vrnejo! Okrepiti si je potrebno svoje mesto v tej slučajni skupnosti. Do sprejemenja ne pride niti med njimi, pa čeprav človeška logika narekuje nujno strpnost. Najbolj prepoznaven znak so seveda družinske vrednote. Med tem, ko so sirski moški odeje nabirali za svoje otroke, so jih moški iz vzhodnejših držav le zase, ženske in otroci so ostali bosopeti. Slovenske žene se križajo. A tako je. Kot je nekoč slovenski gospodar jedel klobaso in meso vse dokler se ni nasitil. Nato so jedle ženske in kar je ostalo, otroci. Kdo nam bo sodil?
Kulturna pričakovanja nas omejujejo in v nas razpredajo predsodke. Časnike polnijo slike umazanih šotirišč in navlake, ki ni vredna človeka. A vsakdo, ki je vsaj malo potoval južneje od Grčije ve, da so plastične smeti za njih nekaj novega. Maroko se utaplja v plastičnih vrečkah. Države južnega sredozemlja šele ugotavljajo, da je to problem, ki je začel uničevati njihova bivalna okolja. Ločevanje odpadkov je v naši "presvitli" Sloveniji začelo dobro delovati šele z grožnjami o visokih kaznih. Kako torej od vseh teh pribežnikov pričakovati, da se bodo ob umazanih, tedne neumitih telesih ukvarali še s čistočo, ki jo puščajo novim prišlekom, pri čemer imajo nekateri samo eno kos oblačila? Težko je to sprejeti, a te ljudi vleče cilj, vmesne postojanke so le nekaj, kar mora miniti in bo pozabljeno. In seveda! Posploševanja so virus nestrpnih. V taboru so nam pomagali begunci, nekaj jih je celo prebiralo še uporabno hrano in izdeleke in nam jih razvrščalo za nadaljnje valove... Tudi sam sem najtežje sprejel nemarnost do okolja, saj sem po naravi zelo čistečen (tečen po čistobi). Kako prav je bilo meni, čistunu, ko sem stopil v enega od bivalnih šotorov in se prvič srečal s problematiko begunstva od blizu. Najbolj destiliran vonj po človeškem dreku. Besede izloček ali fekalije bi bile preveč omiljene. Zdelo se mi je, da sem stopil v greznico velemesta, se začel dušiti in pobegnil na zrak. Kako lahko kaj takega človek ustvari? Kako sam sebi lahko zastruplja vodnjak? A tu ne gre za željena dejanja. Tu ne gre za načrtnost, ta razumskost. Tu gre za preživetje, ki ga nevedno a prezirljivo spremlja Evropejec iz čiste posteljnine, čistih oblek, vroče juhe in doma.
Lahko bi se razpisal o pomanjkljivi logistiki in o nervoznih možeh oblasti, ki vihte svoje pendreke in povzdigujejo glasove, da bi dosegli mir in vsaj nekaj reda. A lahko bi pisal tudi o zelo dovršenih sistemih razdeljevanja oblek, izvrstnih zdravnikih in večdnevnih izmenah teh istih mož postave, ki se spopadajo s silovitimi valovi, ki so vsakič novi in vsakič ravno tako sipki kot poprej in te kot vsak val spomaknejo tako ob prihodu kot tudi odhodu. V vsakem primeru bi namesto realne slike opisoval le en dan v življenju enega izmed mnogih centrov in to bi bilo, če drugega ne, krivično. Zato naj tu zapišem, da ti centri niso le gojišča žalovanja in uničene človeškosti. Ste se kdaj vprašali, kako dva platoja (okoli 6000?) ustekleničenih vod prenesti v 100 metrov oddaljeno skladišče, pri čemer ti dajo 15 minut? Človeške verige, ki so nastajale, so postale prave male igralnice nas prostovoljcev pod odprtim nebom in jesenskim soncem. Podajanje plastenk so dovršile petje, medjezikovne igre in pravcati športni manevri, ki so poželi vsesplošno navdušenje in željo po soudeeležbi, da smo proti koncu delali celo ovinke in verigo podalješevali, da je vsak lahko postal členek človeške vrvi, ene žile, ki prenaša vodo, vodo preživetja. Za trenutek taborišče okoli nas ni obstajalo. Za trenutek smo gradili Novo Evropo.
Kot prostvoljec sem s prišleki zaenkrat preživel premalo časa, a dovolj, da sem jih doživel in začrtal svoje mnenje. Skupaj s francoskim prijateljem sva se odpravila v Dobovo ob predhodnji najavi. Kaj ni spodbudno, da je kljub 24-urni potrebi po prostovoljcih na toliko žariščih še vedno dovolj tistih, ki jim ni vseeno? In ne drži, da se z njimi trudimo le osamljeni Slovenci brez pomoči Evrope. Lingua franca našega 12-urnega delavnika je bila angleščina, saj smo se v usklajenem plesu na ritem prihajanja in odhajanja ljudi vrteli domačini, Francozi, neumorni Čehi, Madžari, Hrvatje, Srbi... Na lastne stroške sta priletela tudi španka in Američan iz Washingtona. Ko sem ga vprašal, zakaj se je odpravil na to dolgo pot, mi je odgovoril preprosto: "They are humans. I am a human. I could watch some more TV but I'd rather be here."
Opazil sem, da so bili "severnjaki" v svojih pričakovanjih v kulturni prednosti - njihova podoba begunca jih ni zavedla, kot marsikatero slovensko prostovoljko starejšega letnika, ki glasno poroča in vije roke po lokalnih časopsih. Starejša gospa mi je je navrgla, da že leta dela za lokalno dobrodelno organizacijo, ampak tako nehvaležnih ljudi pa še ni spoznala. Da jim deli celo po 3 ali 4 kose kruha, je rekla, oni pa nobene ponižnosti, nobenih boječih oči. Slovenci imajo v misli zapisane balkanske begunce obubožanih vasi, ki jih je vojna prsilila v nenaden beg in ki so bežali goli, brez priprav, brez prihrankov. Pri tem pozabljajo, da sirski ubežniki izhajajo iz ene nekoč najbolj naprednih držav Orienta, kjer jim sekularizacija ni bila tuja niti ne zahodnjaške trgovine in blagovne znamke. Za na pot so oblekli najboljša oblačila (človek najprej rešuje tisto najbolj vredno) ter svoj denar in vezi s svetom. Povejte mi, koliko ljudi bi ob grožnji v Evropi odvrglo pametni telefon in se obsodilo na informacijski mrk in možnost, da v državi, ki nima enake niti pisave, svoje mnogoštevilne družine ne najdete več? Nihče. Koliko ljudi bi bežalo v pižami in trenirki, če bi se vihra priravljala kar nekaj dni? In koliko takih ljudi, ki so živeli lagodno, bi vriskalo ob isti konzervirani hrani in belem kruhu, ki pohablja prebavo in telesu ne daje moči, da bi se ogrelo? "Potem pa že niso dovolj lačni..." Kaj bi morali stradati, da bomo mi lahko igrali superjunake in mesije ob poti? Ne hodite mednje, če bi radi gledali ponižane obraze. Njihove oči žare. Njihove oči gledajo v oči. In če vidite begunca s telefonom, bodite veseli zanj. On bo vsaj našel svojo mamo, očeta, otroke.
Zatem se je potrebno zavedati, da med njimi niso le Sirci, temeč je ogromno tudi Afganistancev, Irancev, pa Makedoncev, Kosovčanov, Albancev. Raznoliki migrantje so se v upanju,da jih reka ljudi ponese v boljše kraje, kamor zaradi omejitev ne morejo, pripravljeni odpovedati svoji identiteti, da bi lahko svoje novo ime zapisali na seznam uspešnih prosilcev za azil. Mešanica jezikov in kultur seveda porodi svoja trenja. Prevajalec sirščine je bil ob afganistancih povsem nemočen, zato so se med slednjimi vneli strah, nemir in nelagodje. Moje priličenje ni uspelo. Nisem na listi "željenih." Nihče ne govori mojega jezika, niti uradna lica ne. Koliko časa bo še minilo, preden nas polovijo in vrnejo! Okrepiti si je potrebno svoje mesto v tej slučajni skupnosti. Do sprejemenja ne pride niti med njimi, pa čeprav človeška logika narekuje nujno strpnost. Najbolj prepoznaven znak so seveda družinske vrednote. Med tem, ko so sirski moški odeje nabirali za svoje otroke, so jih moški iz vzhodnejših držav le zase, ženske in otroci so ostali bosopeti. Slovenske žene se križajo. A tako je. Kot je nekoč slovenski gospodar jedel klobaso in meso vse dokler se ni nasitil. Nato so jedle ženske in kar je ostalo, otroci. Kdo nam bo sodil?
Kulturna pričakovanja nas omejujejo in v nas razpredajo predsodke. Časnike polnijo slike umazanih šotirišč in navlake, ki ni vredna človeka. A vsakdo, ki je vsaj malo potoval južneje od Grčije ve, da so plastične smeti za njih nekaj novega. Maroko se utaplja v plastičnih vrečkah. Države južnega sredozemlja šele ugotavljajo, da je to problem, ki je začel uničevati njihova bivalna okolja. Ločevanje odpadkov je v naši "presvitli" Sloveniji začelo dobro delovati šele z grožnjami o visokih kaznih. Kako torej od vseh teh pribežnikov pričakovati, da se bodo ob umazanih, tedne neumitih telesih ukvarali še s čistočo, ki jo puščajo novim prišlekom, pri čemer imajo nekateri samo eno kos oblačila? Težko je to sprejeti, a te ljudi vleče cilj, vmesne postojanke so le nekaj, kar mora miniti in bo pozabljeno. In seveda! Posploševanja so virus nestrpnih. V taboru so nam pomagali begunci, nekaj jih je celo prebiralo še uporabno hrano in izdeleke in nam jih razvrščalo za nadaljnje valove... Tudi sam sem najtežje sprejel nemarnost do okolja, saj sem po naravi zelo čistečen (tečen po čistobi). Kako prav je bilo meni, čistunu, ko sem stopil v enega od bivalnih šotorov in se prvič srečal s problematiko begunstva od blizu. Najbolj destiliran vonj po človeškem dreku. Besede izloček ali fekalije bi bile preveč omiljene. Zdelo se mi je, da sem stopil v greznico velemesta, se začel dušiti in pobegnil na zrak. Kako lahko kaj takega človek ustvari? Kako sam sebi lahko zastruplja vodnjak? A tu ne gre za željena dejanja. Tu ne gre za načrtnost, ta razumskost. Tu gre za preživetje, ki ga nevedno a prezirljivo spremlja Evropejec iz čiste posteljnine, čistih oblek, vroče juhe in doma.
Lahko bi se razpisal o pomanjkljivi logistiki in o nervoznih možeh oblasti, ki vihte svoje pendreke in povzdigujejo glasove, da bi dosegli mir in vsaj nekaj reda. A lahko bi pisal tudi o zelo dovršenih sistemih razdeljevanja oblek, izvrstnih zdravnikih in večdnevnih izmenah teh istih mož postave, ki se spopadajo s silovitimi valovi, ki so vsakič novi in vsakič ravno tako sipki kot poprej in te kot vsak val spomaknejo tako ob prihodu kot tudi odhodu. V vsakem primeru bi namesto realne slike opisoval le en dan v življenju enega izmed mnogih centrov in to bi bilo, če drugega ne, krivično. Zato naj tu zapišem, da ti centri niso le gojišča žalovanja in uničene človeškosti. Ste se kdaj vprašali, kako dva platoja (okoli 6000?) ustekleničenih vod prenesti v 100 metrov oddaljeno skladišče, pri čemer ti dajo 15 minut? Človeške verige, ki so nastajale, so postale prave male igralnice nas prostovoljcev pod odprtim nebom in jesenskim soncem. Podajanje plastenk so dovršile petje, medjezikovne igre in pravcati športni manevri, ki so poželi vsesplošno navdušenje in željo po soudeeležbi, da smo proti koncu delali celo ovinke in verigo podalješevali, da je vsak lahko postal členek človeške vrvi, ene žile, ki prenaša vodo, vodo preživetja. Za trenutek taborišče okoli nas ni obstajalo. Za trenutek smo gradili Novo Evropo.
Novi ljudje prihajajo na obe strani kovanih orgaj. Novi prostovoljci in novi prišleki. Slednjih še nekaj časa ne bo zmanjkalo in le upam lahko, da tudi prvih ne. Ne vem, kaj se bo zgodilo, in kakšen obraz bo v ogledalu prihodnosti uzrla dama Evropa. Vem pa, da me tarejo skrbi. Pa ne odpadki. Niti zamaščeni komentarji slovenceljnov in drugih izgovorov za vrhunec stvarstva. Spremljati begunce na njihovi poti ni lahko, a vseeno je razdalja preko naše države kratka. Koliko Slovenij bi umestili v njihovo do sedaj prehojeno pot! In koliko Slovenij bi lahko utopili v Sredozemskem morju, ki so ga morali prečkati. A ne gre za to. Ti ljudje potujejo v svoje sanje. Beseda Germany za njih pomeni rešitev, mleko in med. Ko sem se pogovarjal z nekaj izmed njih, so mi skorajada vsi povedali, da bo there all different, mister, tam je bogastva in miru za vse. Mi jamramo, ker smo njihova prehodna točka. In ker je nekaj izgredov in peščica požganih šotorov. Le mislim si lahko, kaj se bo zgodilo, ko bo skoraj milijon ljudi pripotovalo v Nemčijo in se bo zlata pravljica sesula. Ko bo pot končana. Ko bo vsa pot, Iluvatar ne daj, zaman. Ko se navdušenje umakne žalosti, obupu in besu. In ko ta bes zbudi še večji bes tistih, ki že ves čas s prstom kažejo nanje. Ko bo stala besna množica drugi besni množici nasproti in bo nad mesto prišla zima. In ko bo le ena stran imela politično moč. Kot se je to že nekoč zgodilo.
Teh časov me je strah. Zato srčno, res srčno čakam pomlad.
No comments:
Post a Comment