Otroci odpuščajo. Stokrat in zopet in znova.

Tvoji očesi, tvoj obraz.
Tvoj smeh kristalna jama
v odmevu sladkem mine čas.

Hrbet, teme v megli,
stegujem se, glas medli,
spomin. Praznina. Naj boli? (2014-2015)

Leto me je prehitelo. Pa ne le eno, dve, verjetno. Počasi si začenjam priznavati, da preprosto ne zmorem vegetativne delitve in da je imel Newton z vsemi svojimi rojaki prav, ko je blebetal nekaj o snovi in fizikalnih zakonih. Preden odblebetam še sam, naj se vam zahvalim za potrpežljivost in kar nekaj žolčnih krc po mailu. Kljub temu, da je bilo z moje strani videti, da sem se pridružil Klubu 27, mi spletna statistika vseskozi javlja, da se vračate na mesto zločina. Hvala. Odločil sem se, da moram vsaj poskusiti z obuditvijo, preden me v nekaj dnevih ali morda celo trenutkih življenje zavrti na najbolj divjo od vseh poti. Potomec moj, čakam te.

Strah me je, priznam.
Pa ne tega, da ne bi znal prijeti majcenega bitjeca, čeprav sem nadvse neroden in se ne dotikam ničesar, česar ne bi mogel poplačati, če bi mi padlo iz rok. Otroci so ustvarjeni za nove starše in njihove okornosti. Evolucija je že vedela, kaj počne, ko ni zarasla kosti na glavah, matere pa so ji v ključnih trenutkih za to fleksibilnost že kako hvaležne. Ne bojim se neprespanih noči. Za razliko od nekaterih sem na fakulteti namreč študiral in so mi poznane (no, ne čisto zares, ker sem s študijem začenjal ob 5. uri zjutraj). Seveda bi bilo izvrstno, če bi se dete ob 20.00 blagovolilo podati na sprehod s Palčkom Zaspančkom po Zlatotihem kraljestvu in tam ostalo nekje do atijevih 7.00, ko bi me z nasmeškom pospremilo v službo, a kaj, ko se je Mati Narava odločila, da mora deca rasti in zato jesti vedno in povsod.

Ni me strah, da bi otrok trpel pomanjkanje, za kar sem neizmerno hvaležen. Če bodo Sojenice kukale na nas, bo znal smučati, poznal bo topel objem morja in hlad gora. Slikal se bo pred Buckinghamsko palačo in s sošolci skrivoma pljuval z Eiffelovega stolpa. Nemara ga bo celo pod jelko kaj pričakalo. Nekoč sem v naivni mladostni zagnanosti upal, da bom z leti dela v šolstvu ob pogledu na različne tegobe otrok postal vsaj malo imun in me ne bo več tako strlo in razžalostilo, kako krivično je pogača deljena. Še dobro, da sem se motil. Neobčutljiv človek nima v šoli kaj delati, še v življenju komaj kaj.

Ni me strah, da otroka ne bi imel kdo ljubiti, če bi se meni kaj zgodilo. Imam neverjetno partnerko, ki je verjetno bila mama, preden je bila dekle. Le nekaj dni je še do najlepšega joka, pa sem trenutno sam, ker se je odpravila na desetkilometrski sprehod, "da se malo pretegne", po tem, ko je dodobra prevetrila stanovanje, skuhala kosilo in pomila vsa okna. Čeprav moram priznati, da je danes skorajda malo pojamrala, da se malo težje sklanja "zadnje čase". Ne vem, morda ima nenavadna vzpetina v velikosti Šmarne gore kaj pri tem. Morda.

Ni me strah, da ne bi imel bratrancev, sestričen, tet in stricev. Že sedaj ga/jo pričakujejo in govorijo o njem, kot da bi sedel sredi njih in jim metal rokice nekam pod nos.
 
Ni me strah za otroške strgane hlače, palačinke in počitnice. Najini straši se nove vloge veselijo, tast in tašča pa sta v svoji nona-in-nono dobroti že dodobra izurjena. Moja stara mama pa tako ali tako pravi, da bo končno dobila nov čin, čin prababice, ki ga je z mojim rojstvom dobila njena mama, in bo tako pravici in vsem družinskim postavam zadoščeno. Prav tako mi je že zagotovila, da sicer že malo težje poskrbi za vse, ampak za moje se bo pa že potrudila, da popravki kakšen moj kiks. Hvala Iluvatarju.   

Ni me strah porodne izkušnje. Očetje mi pravijo, da bi marsikdo raje prvi del preskočil, a drugi del odtehta vse. To mi je povsem dovolj. Sicer pa nam je Sestra Gordana tako ali tako na prvi uri za starše povedala: "Vaša vloga, očetje, je da ste tam, podpirate svoje dame. In da ste tiho. To je vse." To je vse in največ.

Česa me je torej strah? Neskončno, nadbožje, nadvečnoin nadčlovečno? Izgubiti svojega otroka. Biti oče ali mama ni biološka vloga, je družbena. Ati, atek, atko, oči (fuj), fotr, fotko... osladno in zlajnano, pa vendar - to je najlepši naziv, ki ga lahko življenje prinese. Gledal sem biološke očete, tudi svojega, ki so povsem zavozili in v luči tega trpeli do samega konca. Nekoliko me miri dejstvo, da otroci niso naša last - so nam le na posodo, dokler jih ovija nezrelost in ranljivost, potlej pa pa morajo stran, da se lahko krog ponovno začne. In ko se to zgodi - šele takrat!, se izkaže, ali je bilo delo očeta ali mame dobro opravljeno. Se vrnejo tudi, ko niso zmačkani, utrujeni, žalostni ali pokakani? Nas pokličejo tudi, ko imajo denar za bencin in svoj avto in jih ni potrebno hoditi iskat nekam v Dalmacijo, ker so jih vrgli iz avtokampa? So ponosni na starše? 

Naučil sem se, da človek v življenju ne more upati, da bo ves čas z ljudmi, ki jih dobro pozna. Boleče je bilo spoznanje, da sveta Froda in Sama, Xene in Gabrijele, Herkula in Jolasa skorajda ni. Čeprav gremo morda z nekaterimi skupaj dolgo in iskreno pot, se te poti nekje razideta in ostane praznina. Kam z vsemi spomini? Kam z vsemi trenutki? Z zaupanjem, ki je bilo prelito v pogovorih? S strahom, da se kaj razleti v jezi? Je vredno krpati? Čakati? Ali pustiti, da gre življenje svojo pot? Najti nove prijatelje je težko. Najti nove otroke, ko zavoziš - nemogoče. In zavozil sem že toklikorat v življenju, da se bojim, da bi se to ponovilo, a tu popravnega izpita ni. Tolaži me ena misel - otroci odpuščamo. Stokrat in zopet in znova. Čisto tako kot starši.

Kakorkoli že, upam, da ste vsi atiji  in mame tam zunaj malo zmotljivi. Tako, zaradi mene, da se boljše počutim. A hkrati upam in vem, da ste neskončno ljubeči. Tako, zaradi otrok.

Za konec, malo za res malo za hec. Menda velja tudi za atije.