Ne govorite nam o knjigah,
o astmatični represiji vas starcev.
Na vaša jebena vrata izžgemo grafit
z novimi zahtevami, našimi!
Mi smo kingi. Mi sanjamo. Dreams, pa to!
Itak ne bo služb. Ne bo matematke.
Nočemo tišine brez hiperlinka na youtube.
Internet macht frei.
Totalna svoboda. Extaza!
Neki, da se mormo učit
pa sploh ni zanimiu
uni pa dol padajo ob kupu kamna, pizda
Sam po gu gu gu gu guglaš 😡
Carpe DIEM
Klick Like Klick
I, aj aj Lie-k. Lie-k. Kaj?
K-lick lick lick
svet se Sve-ti, zazna le kri-ti-ke.
vi ste bli, zdej smo mi.
Jedem das Seine. (Leipzig, februar 2016)
"Vsakemu svoje!" Globok glas. Pridigarska intonacija. Prsti, ustnice in nosnice napete. Vdih. Z wittemberške prižnice leta 1517 Martin Luther spreminja svet, zahteva prenovo, samozavedanje, izobrazbo vseh. Zahteva od vernikov, da si resnico preberejo sami in jo doumejo. Svari proti svetleči podobi malikovanja in samopromocije z denarnimi listiki in odpustki. Kliče po sprejemanju in Dunaj poziva, naj celo z divjimi Turki, ki so noreli in grabili tudi po slovenskih krajinah, ravnajo mirno in naj jih najprej poskušajo razumeti. Luther, mož beseda, da prevesti Koran v latinico. Da lahko spreminja takratno sedanjost, ljudem predava o preteklosti.
Lutri obstajajo tudi danes. Njegovi ameriški črni različici je bilo ob rojstvu sicer v resnici ime Michael King, a je oče po obisku Nemčije stopil do svojega petletnega sina ter mu verjetno rekel: "Kralj si že, pa bodi še pameten," in mu spremenil ime. Jaz Luter ne bom nikoli. Menim, da nisem dovolj črn (čeprav me moji ameriški kolegi prepričujejo drugače), niti ne dovolj pameten, kaj šele strpen. Morda sem, če si dovolim to predrzno samoljubje, le razgledan na nekaj področjih. In to razgledanost danes še kako pogrešam pri mladih vseh starosti. Le-ta se je nekako polarno razmaknila: na tistih nekaj posameznikov, dragocenih kapljic, ki bi pridejo do zadnjega vprašanja pri kvizu Lepo je biti milijonar in ob tem z levo polovico možganov igrajo šah s Kasparovim, in na tiste ostale ljudi, ostalo vodo, no - Mrtvo morje.
Včasih se je svet delil na dvoje pameti: izobražene/izučene in kmečkozdrave ljudi. Vsak je od prednikov svojega vrste prejel dovolj znanja, da je lahko preživel in nato izpolnjeval poslanstvo svoje prihodnosti. Če se to ni zgodilo, ga je tepla beraška palica. Informacije in znanje so bila dragocena dota in znano je, da so na primer na slovenskem vajenci pri mojstrih pogosto trdo garali po vse leto, da so zaslužili za lon, plačilo, kar je bil navadno par novih čevljev, srajc, nekaj orodja in nekaj malega plače v enkratnem znesku. Evropske sufražetke so žrtvovale svoja lastna biološka in družbena življenja za to, da so lahko desteletja kasneje vstopile v svet višjega šolanja in presegle status okrasnega inkubatorja z občasno vlogo nasmeška ob zavaljenem cigaretnem zadahu. Še pred petdesetimi leti na slovenskem mnogoteri župniki ženskam na vasi niso želeli zaupati, kako se izogniti večjemu številu otrok, čeprav so kondomi stopili na kranjsko že v ob začetku 20. stoletja. Informacije in znanje so odločale celo vojne mimo živih figuric na lepo izrisanem bojnem polju. Biti informiran je pomenilo biti v prednosti, biti močan, bogat.
Prehod v novo tisočletje ohrani gonjo po informiranosti in elektronapravice služijo kot vezivo in nujni izum nove oblike modernega človeškega obstoja. Če so nekoč petletke slavile z elektriko v vsako hišo in je bila znamenje napredka kar najbolj opazna vtičnica (v primeru bosanskih vasi najraje kar na častnem mestu sredi bivalne sobe), je ta vtičnica v vorteks virtualnega obstoja E-ere telefonska napravica. Facebook, ki februarja letos praznuje 16 let obstoja, povezuje več kot milijardo ljudi, po podatkih nekaterih, pa naj bi se najbolj nadobudna mladež "priklapljala" na kar 5 minut ali manj in preverjala različne novice na gugol omrežjih.
In morda še o tretji točki. Prenasičenost s podatki tipa o kom ali o očem je kdo je koga s kom ali s čim pri kom ali pri čem ustvarjajo pri mladih lažno podobo o obveščenosti (da ne govorimo o odvisnosti od nje). Koncept obveščenosti za lažje premagovanje življenskih izzivov je zamenjal koncept obveščenosti za nujnost obstoja javne podobe posameznika (nekakšen personal update, saj je osebnost na netu postala podrejena spletnim pravilom, pri nekaterih pa že zamenjuje njivo realno predstavnost), ki ga potrošniški kapitalizem uspešno izvaja, razpreda in celo izsliljuje. Gre za podatke, ki so lahko pridobljivi, hitri, spremenjivi, lahko prilagodljvi in mikavni za lastno samopodobo. A hrati tudi minljivi, ponovljivi in brez poglobljene vrednosti, česar se mladi na neki ravni gotovo zavejo slej kot prej. Človek je po naravi iznajdljivo bitje (leno ni najboljša beseda, čeprav nedvomno pogosto na mestu), zato je izbira mladih povsem naravna in logična (prebiranje socialnih omrežij v primerjavi z napornim in suhoparnim učenjem), a hkrati tudi obremenjujoča in pohabljujoča, če je je omejena le na prvo. V najbolj osnovnem smislu mlade nevede zasiči in obremeni njihove zmožnosti. Ob nenehnem trudu za njihovo nujno sinhronost s svetom jim zmanjka časa in moči/želje, da bi razvijali in raziskovali svojo diahronost, ki pa je zaradi svoje narave (bolj kot za preteklost) ključna za njihovo prihodnost.
V tem smislu predvsem ne zmorejo (kot mi nismo zmogli) uvideti vrednosti znanja, ki ga pridobivajo. Rastejo v svetu cen in enačajev. Koliko evrov prinese koliko izdelkov, koliko všečkov koliko priljubljenosti. Koliko pa prinesejo mučne ure učenja o nekem Lutru in kotnih funkcijah? Priznam, ne vemo odgovora in prav lahko je, da je direkten odgovor nič, vsekakor pa ni negativen, kot dojemajo mnogi (izgubljam čas, izgubljam energijo, torej delam minus na svojem mladosntme življenjskem računu). Mislim, da se moramo ponovno vprašati, kako osmišljati znanje in splošno razgledanost. Kako približati pomembnost mišljenja in logičnih povezav. Kako predstaviti suverenega in kritičenga individiumma za nekaj, česar tudi Maestro ne more kupiti.Odgovor morda leži prav v diahronosti kot vrednoti.
Hkrati se mi dozdeva, da nisem predaleč od resnice, če rečem, da se mladi spopadajo z novo obliko podhranjenosti - podhranjenosti z nizko hranilno vsebnostjo pomembnih vsebin, podatkov, informacij in znanj, ki gradijo celovito osebnost z veščinami, ki omogočajo samoizpolnitev in duhovni napredek. Gre za podhranjenost spominov, ki iz nas delajo ljudi (in tudi spomin je stvar preteklosti). Namesto kritičnih sit, se ljudje vse bolj pospešeno oklepajo "instant internetne hitre hrane", novic, ki so prazne, izmišljene, za svet povsem nepomembne. Kako lahko portali novic na naslovnici kot enakovredne objavijo novice o pokolih v Siriji in dejstvo, da je nek najstniški idol dobil novo tetovažo? Čisto preprosto, ker bo slednja novica berjetno zadela mlajše z veliko večjo čutsveno sliko, kot bi prva morala nas starejše. Nismo vzor. Še več, spletni "junk" kmalu ustvarjmo tudi sami, pa čeprav se zavedamo in glasno razglašamo, da je odvečen in škodljiv. Trudimo se za spletni ideal, a kot vsi ustvarjamo internetno debelost in se proti njej spet borimo, življenje v realnem svetu pa mineva ter se izgublja v množici praznorečij in škodljivih tokov.
Res je, edini čas, ki ga lahko živimo je sedanjost. A le, če se zavedamo preteklosti, tvorimo spomine, in smo z notrajnim očesom vsaj malček obrnjeni k prihodnosti. V nasprotnem primeru je čisto vseeno, če smo rojeni kot muhe enodnevnice ali lišaj. Teh pa je že na slovenski estradi dovolj.
o astmatični represiji vas starcev.
Na vaša jebena vrata izžgemo grafit
z novimi zahtevami, našimi!
Mi smo kingi. Mi sanjamo. Dreams, pa to!
Itak ne bo služb. Ne bo matematke.
Nočemo tišine brez hiperlinka na youtube.
Internet macht frei.
Totalna svoboda. Extaza!
Neki, da se mormo učit
pa sploh ni zanimiu
uni pa dol padajo ob kupu kamna, pizda
Sam po gu gu gu gu guglaš 😡
Carpe DIEM
Klick Like Klick
I, aj aj Lie-k. Lie-k. Kaj?
K-lick lick lick
svet se Sve-ti, zazna le kri-ti-ke.
vi ste bli, zdej smo mi.
Jedem das Seine. (Leipzig, februar 2016)
"Vsakemu svoje!" Globok glas. Pridigarska intonacija. Prsti, ustnice in nosnice napete. Vdih. Z wittemberške prižnice leta 1517 Martin Luther spreminja svet, zahteva prenovo, samozavedanje, izobrazbo vseh. Zahteva od vernikov, da si resnico preberejo sami in jo doumejo. Svari proti svetleči podobi malikovanja in samopromocije z denarnimi listiki in odpustki. Kliče po sprejemanju in Dunaj poziva, naj celo z divjimi Turki, ki so noreli in grabili tudi po slovenskih krajinah, ravnajo mirno in naj jih najprej poskušajo razumeti. Luther, mož beseda, da prevesti Koran v latinico. Da lahko spreminja takratno sedanjost, ljudem predava o preteklosti.
Lutri obstajajo tudi danes. Njegovi ameriški črni različici je bilo ob rojstvu sicer v resnici ime Michael King, a je oče po obisku Nemčije stopil do svojega petletnega sina ter mu verjetno rekel: "Kralj si že, pa bodi še pameten," in mu spremenil ime. Jaz Luter ne bom nikoli. Menim, da nisem dovolj črn (čeprav me moji ameriški kolegi prepričujejo drugače), niti ne dovolj pameten, kaj šele strpen. Morda sem, če si dovolim to predrzno samoljubje, le razgledan na nekaj področjih. In to razgledanost danes še kako pogrešam pri mladih vseh starosti. Le-ta se je nekako polarno razmaknila: na tistih nekaj posameznikov, dragocenih kapljic, ki bi pridejo do zadnjega vprašanja pri kvizu Lepo je biti milijonar in ob tem z levo polovico možganov igrajo šah s Kasparovim, in na tiste ostale ljudi, ostalo vodo, no - Mrtvo morje.
Včasih se je svet delil na dvoje pameti: izobražene/izučene in kmečkozdrave ljudi. Vsak je od prednikov svojega vrste prejel dovolj znanja, da je lahko preživel in nato izpolnjeval poslanstvo svoje prihodnosti. Če se to ni zgodilo, ga je tepla beraška palica. Informacije in znanje so bila dragocena dota in znano je, da so na primer na slovenskem vajenci pri mojstrih pogosto trdo garali po vse leto, da so zaslužili za lon, plačilo, kar je bil navadno par novih čevljev, srajc, nekaj orodja in nekaj malega plače v enkratnem znesku. Evropske sufražetke so žrtvovale svoja lastna biološka in družbena življenja za to, da so lahko desteletja kasneje vstopile v svet višjega šolanja in presegle status okrasnega inkubatorja z občasno vlogo nasmeška ob zavaljenem cigaretnem zadahu. Še pred petdesetimi leti na slovenskem mnogoteri župniki ženskam na vasi niso želeli zaupati, kako se izogniti večjemu številu otrok, čeprav so kondomi stopili na kranjsko že v ob začetku 20. stoletja. Informacije in znanje so odločale celo vojne mimo živih figuric na lepo izrisanem bojnem polju. Biti informiran je pomenilo biti v prednosti, biti močan, bogat.
Prehod v novo tisočletje ohrani gonjo po informiranosti in elektronapravice služijo kot vezivo in nujni izum nove oblike modernega človeškega obstoja. Če so nekoč petletke slavile z elektriko v vsako hišo in je bila znamenje napredka kar najbolj opazna vtičnica (v primeru bosanskih vasi najraje kar na častnem mestu sredi bivalne sobe), je ta vtičnica v vorteks virtualnega obstoja E-ere telefonska napravica. Facebook, ki februarja letos praznuje 16 let obstoja, povezuje več kot milijardo ljudi, po podatkih nekaterih, pa naj bi se najbolj nadobudna mladež "priklapljala" na kar 5 minut ali manj in preverjala različne novice na gugol omrežjih.
Kot učitelj sem lahko celo ponosen, da pri dijakih tako ni ozkega grla pri pretoku in izmenjavi podatkov in informacij... uf, tole pa težko pogoltnem (ozko grlo, kaj moremo). Ko se občasno med svojimi predavanji v želji po zgodovisnki vmeščenosti sprehajam (metaforično ali z resnimi koraki) po črevesju svetovne in domače zgodovine in geografije, naletim v večini na precej prazen odziv (z nekaj izjemami, kajpak). Dobro, vsak ima pravico do neznanja. A potem naletim na nezanimanje. Dobro, vsak ima pravico, da ne doživi manjšega orgazma ob omembi naslovčka "Velika depresija Združenih Držav v odnosu do ekonomske nestabilnosti Weimarske republike." A potem naletim na brezbrižnost. Tu, tu, pa ni več dobro. Še več, zelo nevarno je. Z besedami Mošeta Pijadeja: "Zgodovina se ponavlja in narod, ki ne pozna svoje prave zgodovine, tvega, da se mu ta ponovi tudi v najhujši obliki!" Ko sem povprašal dijake, od kod to nezanimanje, so mi navrgli štiri trditve, pri katerih v mojih primerih verjetno tiči srž problema, dali so mi misliti.
1. Starci (prfoksi, starši, sistem) mislimo, da je nekaj zanimivo, čeprav ni.
2. Ne znamo vzpostaviti "energijsko bogatega in izključno vzpodbudnega okolja," ki ga potrebujejo za delovanje
3. Aktualni podatki imajo prednost pred "zastaranimi".
4. "Kdo pa to rab vedt./ A bom to še kdaj rabu?"
O vsakem bi bilo verjetno vredno dolgo pisati, vendar bom kratek.
Mladi in njihovi "stari" (tudi jaz - po ocenah nekaterih prvih letnikov imam 43 let, torej sem z eno nogo že v penziji.), pozabljate, da nikakor ni vse v življenju namenjeno "noro zanimivemu" - (to ob nezanimanju niti nima priložnosti postati, če smo že pri tem), kot tudi ne gre pri vsakem trenutku življenja za "instant Gardaland" (pa še tu vedno čakam na vsako vožnjo vsaj pol ure). Živeti za danes ima že v sami trditvi precej žalosten rok trajanja. A tu smo krivi predvsem starši in svet, v kakršnem se otroci vzpostavljajo. Postal je preveč polaren: preveč krut, selektiven, a hkrati preveč permisiven in nagrajujoč. Paziti je potrebno na vsako besedo, na vsako čustvo, na vsako sivo senco, ki bi se prikradla v osončje nežnih bitij, imanovanih otroci. Da bi jih obranili pred travmatičnim, jih držimo na skrajni oblazinjeni in spuščeni strani gugalnice: hitro menjavanje pozornosti, novi in novi užitki, odtujitev čakanja in potrpežljivosti. A ne pozabimo. Celo gugalnica je nezanimiva brez vzponov in padcev. Vsak dan videvam mnoge žive pričevalce, ki se izgubljajo že ob preprostejših izzivih, saj jim je nepogojeno življenje narekovalo postopno ukinjanje pričakovanja, zdrave potrpežljivosti in primernega truda.
In začne se že zelo zgodaj. Spomnim se nekaj mater, ki so nama ves čas govorile, da je treba jok otroka za vsako mero preprečiti, sicer bo zapadel v doživljenjske travme in čustveno zaostalost. Oče in mama naj bi postala animatorja na ukaz. Neka gospa naju je celo spraševala, kako in če greva lahko sama na stranišče brez malega, ko pa ves ta čas tako joka in trpi. Ves ta čas? Saj ne prespiva v kopalnici? Dokler ta domači Disneyland lahko nadzorujemo s sladoledom, novo igračo in igricami na telefonu še gre. Kaj pa kasneje?
Ni zastonj rek, da starši, ki nimajo več česa dati otrokom, začenjajo z odvzamanjem obveznosti. Če otroku ne morem več dati denarja, mu pa ni treba delati hišnih opravil. Spet se spirala zavrti v nevarno zamozadržno zanko. Vedno manj je truda, zato je tudi zadovoljstvo vedno bolj plehko, prazno, otroci pa težijo k temu, da bi bili zadovoljni in srečni. Še njegov zdolgočasen klik in skok na znanega vrstnika na spletu in slika v glavi najstnika je popolna - če ni vsak dan 1000 boljši od prejšnjega, je nekaj narobe. In "ta stara dva" čist bedna. Ni iz trte izvita preprosta enačba H. J. Browna, naj straši dajo svojemu otroku dvakrat več časa, kot so nameravali, in potrošijo zanj dvakrat manj denarja (po lastnih izkušnjah je to zelo težko). Zdi se mi pomembno, da mladi dovolj zgodaj dojamejo, da življenje ni rastoča premica v presežnih vrednostih, temveč nepravilna sinusoida, pri kateri povprečnica, upamo, riše črto čim višje nad pozitivno ničlo ali pa vsaj na ničli. Tako dojemanje omogoči tudi zdrav partnerski odnos, ki je dolgotrajen, namesto novih in novih zaljubljenosti, ki trajajo le, dokler je - kot poje Josipa Lisac - magla svuda, magla oko nas. Za srečo je nujno delo, trud, načelna merila - a hkrati spodbudno, spoštljivo okolje, ki nudi odoporo,skoke v neverjetno višino sreče.
In začne se že zelo zgodaj. Spomnim se nekaj mater, ki so nama ves čas govorile, da je treba jok otroka za vsako mero preprečiti, sicer bo zapadel v doživljenjske travme in čustveno zaostalost. Oče in mama naj bi postala animatorja na ukaz. Neka gospa naju je celo spraševala, kako in če greva lahko sama na stranišče brez malega, ko pa ves ta čas tako joka in trpi. Ves ta čas? Saj ne prespiva v kopalnici? Dokler ta domači Disneyland lahko nadzorujemo s sladoledom, novo igračo in igricami na telefonu še gre. Kaj pa kasneje?
Ni zastonj rek, da starši, ki nimajo več česa dati otrokom, začenjajo z odvzamanjem obveznosti. Če otroku ne morem več dati denarja, mu pa ni treba delati hišnih opravil. Spet se spirala zavrti v nevarno zamozadržno zanko. Vedno manj je truda, zato je tudi zadovoljstvo vedno bolj plehko, prazno, otroci pa težijo k temu, da bi bili zadovoljni in srečni. Še njegov zdolgočasen klik in skok na znanega vrstnika na spletu in slika v glavi najstnika je popolna - če ni vsak dan 1000 boljši od prejšnjega, je nekaj narobe. In "ta stara dva" čist bedna. Ni iz trte izvita preprosta enačba H. J. Browna, naj straši dajo svojemu otroku dvakrat več časa, kot so nameravali, in potrošijo zanj dvakrat manj denarja (po lastnih izkušnjah je to zelo težko). Zdi se mi pomembno, da mladi dovolj zgodaj dojamejo, da življenje ni rastoča premica v presežnih vrednostih, temveč nepravilna sinusoida, pri kateri povprečnica, upamo, riše črto čim višje nad pozitivno ničlo ali pa vsaj na ničli. Tako dojemanje omogoči tudi zdrav partnerski odnos, ki je dolgotrajen, namesto novih in novih zaljubljenosti, ki trajajo le, dokler je - kot poje Josipa Lisac - magla svuda, magla oko nas. Za srečo je nujno delo, trud, načelna merila - a hkrati spodbudno, spoštljivo okolje, ki nudi odoporo,skoke v neverjetno višino sreče.
V tem smislu predvsem ne zmorejo (kot mi nismo zmogli) uvideti vrednosti znanja, ki ga pridobivajo. Rastejo v svetu cen in enačajev. Koliko evrov prinese koliko izdelkov, koliko všečkov koliko priljubljenosti. Koliko pa prinesejo mučne ure učenja o nekem Lutru in kotnih funkcijah? Priznam, ne vemo odgovora in prav lahko je, da je direkten odgovor nič, vsekakor pa ni negativen, kot dojemajo mnogi (izgubljam čas, izgubljam energijo, torej delam minus na svojem mladosntme življenjskem računu). Mislim, da se moramo ponovno vprašati, kako osmišljati znanje in splošno razgledanost. Kako približati pomembnost mišljenja in logičnih povezav. Kako predstaviti suverenega in kritičenga individiumma za nekaj, česar tudi Maestro ne more kupiti.Odgovor morda leži prav v diahronosti kot vrednoti.
Hkrati se mi dozdeva, da nisem predaleč od resnice, če rečem, da se mladi spopadajo z novo obliko podhranjenosti - podhranjenosti z nizko hranilno vsebnostjo pomembnih vsebin, podatkov, informacij in znanj, ki gradijo celovito osebnost z veščinami, ki omogočajo samoizpolnitev in duhovni napredek. Gre za podhranjenost spominov, ki iz nas delajo ljudi (in tudi spomin je stvar preteklosti). Namesto kritičnih sit, se ljudje vse bolj pospešeno oklepajo "instant internetne hitre hrane", novic, ki so prazne, izmišljene, za svet povsem nepomembne. Kako lahko portali novic na naslovnici kot enakovredne objavijo novice o pokolih v Siriji in dejstvo, da je nek najstniški idol dobil novo tetovažo? Čisto preprosto, ker bo slednja novica berjetno zadela mlajše z veliko večjo čutsveno sliko, kot bi prva morala nas starejše. Nismo vzor. Še več, spletni "junk" kmalu ustvarjmo tudi sami, pa čeprav se zavedamo in glasno razglašamo, da je odvečen in škodljiv. Trudimo se za spletni ideal, a kot vsi ustvarjamo internetno debelost in se proti njej spet borimo, življenje v realnem svetu pa mineva ter se izgublja v množici praznorečij in škodljivih tokov.
Res je, edini čas, ki ga lahko živimo je sedanjost. A le, če se zavedamo preteklosti, tvorimo spomine, in smo z notrajnim očesom vsaj malček obrnjeni k prihodnosti. V nasprotnem primeru je čisto vseeno, če smo rojeni kot muhe enodnevnice ali lišaj. Teh pa je že na slovenski estradi dovolj.
No comments:
Post a Comment