Saturday, February 16, 2013

Zamižite in skočite v nebo.

Navdih. Navdih sem potreboval. Kar nekajkrat sem obiskal svoj spletni dnevnik blogopisov, a se izpod prstov ni hotelo izviti ničesar. Popolna tema namesto popolne teme. Resnično grozljiv občutek, podoben temačni ulici, za katero veš, da ni slepa in da nekje na koncu vendarle mora biti izhod, a sta okoli tebe le hlad, ki gre do kosti, ter grozeča mrakobnost. Temu dodaš še nekaj parov breztelesnih oči, ki od tebe pričakujejo, da se boš na mestu odločil in samozavestno zakorakal v pravo stran. A bodimo pošteni. Celo Gandalf se je moral usesti, si priznati izgubljenost, premisliti in nato stopiti za svojim nosom ter zaupati svojemu golemu občutku.

Čemu ta primerjava? Danes sem bil na gimaziji priča mnogoštevilnim mladim Gandalfom, no, hobitom, ki so več kot očitno zbegano blodili po temi, čeprav dan niti ni bil tako kisel. Kam v srednjo šolo? In še pomembneje, kam na fakulteto? Je v teh časih vsakršen trud sploh vreden svoje cene, če bom na cesti kot vsi drugi? Vsi upi, ki jih mladež polaga na informativni dan, se razblinejo. Dva kilograma nasmeškov s posajenimi rožicami in prijetno ambientalno glasbo v ozadju za seboj, prosim. Povsod enako.

S takimi dvomi se spopadajo vsi, ne le tisti najboljši ter najslabši, kot je bilo v navadi v mojih letih. Najboljše učence je zanimalo vse, ocene in dosežki pa izbire niso prav nič omejevali, celo nasprotno, spomnim se, kako krvavo sem zavidal tistim, ki so že vedeli, kaj bodo počeli, ali pa so se vsaj pretvarjali, da je temu tako. Najšibkejši niso imeli želja nič manj... a so stali pred istim strelskim vodom, saj jim uspeh tega ni dovoljeval. Večkrat me ljudje povprašajo, kako sem pristal na študiju dveh tako nasprotnih si jezikov. Resnici na ljubo, si ruščina in angleščina res nista najbolj blizu, a se izvrstno dopolnjujeta (čeprav sodobni ruski jezik kot po tekočem traku prevzema transliterirane besede, zapisi imen, kot na primer ubogi Мишель Пфайффер /Mišelj Pfajffjer/ in Уитни Хюстон /Uitni Hjuston/ pa so tako ali tako zloglasni). Natančno poznavanje vsaj enega slovanskega nematernega jezika je bila moja želja, pri čemer sem vsaj približno že poznal enega od romanskih jezikov. Ker je germanska angleščina zaključevala ta enakostrani trikotnik, je bilo moje preživetje od Amerike pa vse do daljnje Kitajske zagotovljeno. Kdo po hodi na Madžarsko, vas vprašam.

Sila lepa teorija, a nič več kot to. V resnici sem se za študij ruščine odločil dve uri, preden sem oddal prijavo na fakulteto. In navdih je prišel le nekaj dni poprej, ko je o študiju ruskega jezika glasno razglabljala prijateljica. Še danes se včasih stresem ob misli na to, kakšno srečo sem imel pri tej ruski ruleti. Študij me je namreč pograbil in navdušenje nad jezikom še vedno traja. A če razmislim nazaj, sem sedaj več kot trdno prepričan, da mi je uspelo le zato, ker sem se odločil sam. Ker sem vedel, da se moram dokazati sebi in svojemu umu. V glavi je vladala nepopisna zmeda, ki jo je zavzeto popisoval dvom, in čeprav sem bil takrat jezen in domala ne obupan, sem danes hvaležen, da je bil glede nadaljnjega študija edini nasvet moje drage matere sledeč: "Sam se odloči. Jaz sem se tudi. In moja mama tudi."

Ključnega pomena je, da je za odločitev vsak odgovoren sam. Ne predstavljam si zagrenjenca, ki mu ni uspelo in ima nato vse življenje patetičen izgovor in krivdo išče v dejstvu, da so ga v določen študij prislili starši. Če so pritiski previsoki, je upor edina rešitev in za tem stojim trše od papeža. Zamujene aspiracije staršev ali preslikavanje svojih želja na otroke je krivično, saj vzame posamezniku možnost do odločanja o lastnem življenju, in to o tistem edinem življenju, ki ga premoremo, ko staršev že zdavnaj ni več. Znanka se je borbe s starši postopila na zanimiv način. Vsem svojim prijateljem je zaupala svojo željo, nato pa jih prosila, naj dajo strašem vedeti, da oni že vedo. Kaznovala jih je za njihovo nezaupanje in pritiske. Čeprav nisem pristaš maščevanja, razumem vzgojni nauk, predvsem pa razumem razloge zanj.

Poraja se mi še en razmislek: v času, ko sem fakulteto izbiral jaz, je bilo sramotno s seboj jemati starše. Na zadnji predstavitvi, ki sem jo v imenu študentov izvedel na fakulteti, je bilo staršev skorajda več, kot bodočih študentov. Spremstvo v srednji šoli še razumem in dopuščam, na fakulteti pa me je dodobra pogrelo, ko je naenkrat neka mama dvignila roko in začela: "Naš'ga pa zanima..." Med tem je naš zdolgočaseno sedel/ležal na sosednjem stolu in brskal po mobilnem telefonu. Najbrž bo mama prišla tudi na izpit. In seveda na govorilne ure, če bo naš cepnil.

Ni se napak motiti. Niti se ni napak premisliti in prepisati po enem letu, saj je samospoznanje višje od časa. Še najmanj napačno pa je imeti dvome, saj ti kažejo, da nam ni vseeno do sebe in svoje prihodnosti. Dvomi so strah, in trenutno stanje nam ni prav nič v pomoč. Ali pač? Kaj ni čas, da začnemo misliti na čas po krizi? Na ruševinah preteklosti se vedno gradi nova sedanjost.

Ne poznam recepta za končno odločitev in morda se zdi, da so vse besede tega blogopisa zaman. A vseeno bi želel z vami deliti nekaj dobronamernih vodil, ki mi jih je življenje ukrojilo do sedaj.

1. Ko sem se odločal, ali naj postanem prevajalec ali učitelj, sem si zamislil sebe v prihodnosti. Misel na enoliko pisarniško okolje z rešetkami iz kupov papirja mi je bila dovolj. Prestavljajte se v mislih v raznolike poklice. So okoli vas ljudje? Ste sami? Vam po naročju plezajo otroci? V laboratoriju? Za knjigami? V pisarni? Obkroženi s poslovneži?

2. Nato se prestavite z dela domov. Kakšen je dom? Kakšen način življenja vam razkriva? Vam je denar zelo pomebnen? Ta odgovor zahteva iskren razmislek. Samemu sebi ne gre lagati, kajti sam sebi ni nihče altruist.

3. Je v tej sliki tudi družina? Sam sem imel imena otrok domišljena že v srednji šoli. Skoraj bi se zdelo, da bi takrat raje našel partnerico, ki jih bo sprejela, kot pa o tem razpravljala. Pomembna pa ni le bližina lastne družine, temveč tudi stare družine. So na družinski sliki tudi babice in dedki? Pa tete in bratranci v drugem kolenu? Vsi govorijo, da bi radi veliko potovali in se dobro imeli. Kaj pa življenje iz kovčka? Je pogovor s starši po spletnem programu enkrat mesečno dovolj, da so vaše misli mirne?

4. Prof. dokt. spec. ter vaša gnada...  Kakšne so vaše akademske aspiracije? Nazivi? Se starši ali prijatelji omalovažujoče zdrznejo, kadar jim imenite svoje želje? Imenitno kar največkrat ni imenitno. In če sam slišim, da je kakšen poklic več vreden od drugega, zavzeto pritrdim. Nasmejana in zavzeta čistilka je vredna več od zagrenjenega, mrtvoribjega družinskega zdravnika s tremi nazivi.
     
5. Ločite svoje želje od tistih, ki so vam jih podtaknili drugi. Ne izgubite se. Če dvomite o tem, da s svojim študijem ne boste dobili službe, naj vas potolažim, da je z nobenim ne boste. Če ne boste v njem najboljši. Iskrena želja in zagnanost olajšata delo ter hkrati kalita prvovrstne mojstre poslanstva. In za najboljšega mojstra se vedno najde mesto.

Najpomembnejše pa je, da poslušate svoje srce. Nihče se ne pozna slabo. Se pa večina slabo posluša. Nikoli ni lahko. A trud prinese zmago in da krila. Trud in golo zaupanje sebi.


Prisluhnite ji.




 

2 comments:

  1. Vesel sem tako objektivnega opažanja in nasvetov, ki bi jih vsi neodločeni mladci in mladenke morali slišati/prebrati. Tudi sam sem težko odločal in še danes nisem prepričan, če sem se sploh pravilno odločil. A sprejel sem odgovornost za svojo/e odločitev/tve in "teram" dalje.

    ReplyDelete
  2. Komentar profesorice Alenke Hladnik:
    Hvala Milan! Vesela sem, da sem te spoznala kot dijaka in sva zdaj sodelavca, pa da vmes nisva pretrgala stika. Veliko generacij sem že pospremila iz gimnazije (tole je malce patetično, a je golo dejstvo), zato me včasih me kdo povpraša, kako se naj odloči glede študija. Moj nasvet je podoben tvojemu: zbiraj informacije, poslušaj izkušnje drugih, primerjaj, raziskuj študije, fakultete, samega sebe.

    Predvsem pa ne uresničuj želja staršev, babic in dedkov, ne poslušaj nasvetov ministrov ali 'kao' strokovnjakov oziroma reklamerjev tega ali onega (ki jih kar mrgoli ob tem času): ODLOČI SE SAM. Kot praviš , ima vsak pravico do popravnega izpita, če se boš zmotil. Zato mirno kri.

    Jutri je negotov, bolj negotov kakor je bil tvoj, Šemsotov (oprosti ravnatelj) ali moj. Tudi to je GOLO DEJSTVO. ŽALOSTNO. Ne samo za današnjega dijaka, bodočega študenta in odraslega, ampak tudi zame. Komaj se lahko sprijaznim z njim. Vedno sem delala z mislijo, da bo jutri še bolje, da bodo dijaki iz gimnazijske pripravljalnice za lajf odšli v dober jutri. Kako naj zdaj poučujem, če jutri ne bo bolje, če niti podobno ne bo, če bo samo še slabše in slabše. Če smo obsojeni na grde čase?

    Kaj naj v grdih časih z izobrazbo? Ali je izobrazba samo sredstvo za nek cilj, kariero, službo, denar? Ali ni tudi sama sebi namen? Ali ne izboljšuje in bogati človeškega življenja? Ali ni izobraženost odlika, vrlina človeka, kakor so bili prepričani Stari? Alenka, si pravim, v zadnjem desetletju si skoraj pozabila na izvorno funkcijo izobrazbe! Artes liberales. Svobodna izobrazba za svobodne ljudi. Staršem na informativnem dnevu sem pripovedovala o svoji zadregi, prikimavali so. Poslušali so tudi 'ta mali'. "Ne morem vam garantirati bogastva, a široka izobrazba vam bo obogatila življenje." Študij izbran po 'logiki srca' (Pascal), ne po 'logiki razuma'. Če je srce, je volja, je energija, so ideje ... potem prihodnost ni temačna in strašljiva.

    200 arhitektov brezposelnih. 150 elektroinženirjev. 50 zdravnikov ... 50 filozofov brez službe.

    PA KAJ, IZUMILI BODO NOV NAČIN ŽIVLJENJA, NOV SVET, NOVE ČASE, VZPOREDNO ŽIVLJENJE. PA KAJ, ČE NE BO PREOBLOŽENIH POLIC. DEDKI IN BABICE ŠE VEDNO VEDO, KAKO SE 'TRAJNOSTNO' ŽIVI, PA VSEENO DOBRO.

    ZAENKRAT OZIROMA ŠE VEDNO: PRAV SEM SE ODLOČILA, NAVKLJUB NASPROTNIM PRITISKOM LJUDI Z IZKUŠNJAMI. ODLOČILA SEM SE, KOT JE NAREKOVALO SRCE. NI NAJLAŽE, A ODLOČITEV JE MOJA. VČASIH KAJ JAMRAM, A LE VČASIH.

    ReplyDelete