Thursday, September 22, 2016

V šoli mora biti vse ODL: ODLično ali ODLočba

Odl(5) nekoč lično
okrasilo je tisto,
kar je odlično,
seveda le pravo,
ne tudi slično,
a zdaj je tako,
da je še blato užaljeno,
če ni zlato. (M. M.)

Mami, saj je ocena 3, dobro, tudi dobra ne?  Ne, če ni odlično, me ne zanima. Boš šla sama do učitelja ali naj grem jaz?       

Joj, sploh ne vem, kako bo naša nabrala dovolj točk za vpis? - Kakšnih točk? Mi smo mu pa odločbo "zrihtali"pa je. Kaj se bo fant sekiral....
                                   Nekje na Luni, 1970
                                   Tukaj in zdaj, 2016

Kot učitelja jezika me starši osnovnošolcev vse večkrat tako, mimogrede, poprosijo za dodatne vaje za njihovega otroka. Ima težave? me zanima. Mah, to ne, ima pa samo 4... Pa je eden redkih v razredu. Rad bi šel na gimnazijo, pa potrebuje točke. Saj razumeš? Samo 4 ima. Prav dobro. Seveda se trudim razumeti. Tudi sam sem vedno ciljal le na najvišje ocene, a takrat nas je bilo takih le nekaj. Spomnim se osnovnošolske profesorice za zgodovino, ki smo se je vsi po malo bali, a tudi oboževali njene ure. Izza katedra je v rdečem lakastem usnju zagrmelo: "Petica je Rim!Vsi si želijo osvojiti Rima!  A barbari ostanejo pred vrati..."


Rim, šolska petica, ni za vse. Vsaj nekoč ni bila. V neki raziskavi slovenskega šolstva sem našel podatek za učno uspešnost v 3. razredu OŠ iz mojega rojstnega 1987. Kljub mladosti učenčkov je bilo v razredu zgolj 29% odličnih, 33 % prav dobrih, 27% dobrih in celo 1% neupešnih. Zavrtimo kazalce dve desteletji naprej. Podobna raziskava iz leta 2006 je pokazala, da je v razredu osnovnih šol po kar 55% in več odličnjakov! Pri čemer nezadostni, zadostni in dobri skupaj ne tvorijo niti  15 %.  In to je bilo leta 2006.

Grški logiki bi torej zaključili, da je naše šolstvo očitno doživelo preporod, napredovalo v odličnosti, zahtevnosti, opismenjenosti ter povrglo nadotroke in nadljudi. Nietzsche živi! Živel slovenski narod, ki se bo kmalu sporazumeval z oddajanjem miselnih vibracij in premikal meje mogočega. Živel holivud!

Seveda ni čisto tako. Ker ne bi rad slovenceljsko posploševal, naj za primer vzamem svoj predmet, angleščino. Zaradi omejitve vpisa v gimnazijskih programih naši dijaki prinesejo s seboj bogato doto petic in drugih bleščavih ocen. Ko sem pred kratkim delal statistiko prvopresopnikov dijaškega praga, je bilo v nekaterih mojih razredih celo več kot 3/4 vstopnih petic, nekaj štiric in morebiti dve trojki. Pa vseeno tak razred ob koncu pouka ni bil nič manj "Gausov" kot generacije poprej. Še več, petic je le za vzorec, pojavijo pa se tudi prenekateri popravni izpiti. Priznam, kvalitete svojega poučevanja ne morem jamčiti. Priznam, petica je petica. Na popravnih izpitih pa le nisem edini od aktiva. S popravnimi izpiti se soočata tudi kolega iz osnovne šole, s katerimi sem govoril pred tem zapisom. Kako je torej možno, da iste petice kar naenkrat sežejo vse od trojke do vrha, štirice pa celo do dvojke? Verjetno vsak petičnež torej le ni iz Rima, ampak tudi Ljubljane, Kamnika, Trbovelj in Malega Sela. Da ne govorim o sibirskem mrazu Vladivostoka. Pa brez zamere.

Kritičnost ocenjevanja je vse hujši in hujši problem v svetu rahljanja in popuščanja vzorcev in tu ne gre le za šolstvo. Lovorika ni več nagrada redkim posameznikom, temveč povprečnina, glavarina za množico. Vse preradi ploskamo povprečnosti in hvalimo navidezne dosežke, ker se bojimo, da nesupehi naše otroke pohabijo in doživljensko zaznamujejo. Vse je dobro. Naš je bil pa odličen 12. na šolskem tekmovanju iz zgodovine. Pa še na priprave ni hodil. Res jih je bilo samo 15, ampak tisti dan ga je nekaj glava bolela, sicer ima zelo rad zgodovino in te vojne. Tema je bila: Barok na Slovenskem.

Po drugi strani pa je v šoli za nakatere dobro le odlično, prenekatera osnovnošolska dvojka pa Bejž, da te ne vidim. V resnici z odličnostjo ni nič narobe, če izhaja iz dijaka in njegove želje in delavnosti. Še več, vsak Pedagog bo razprodal svojo dušo in vesolje, da mu pomaga priti do uspeha. A pozor. To vesolje se ne vrti okoli staršev, njihovih želja in ambicij. Sam imam s starši povečini dobre izkušnje, saj me podpirajo s svojo strogostjo in odločnostjo. Vesolja rdečih preprog, pravljičnih bitij in samorogov, po katerih naj bi se otroci kot samozadostni planeti sprehodili do svojih uspehov, pa v šoli nimajo in ne smejo imeti mesta. Ob prepogosto skromnih pričakovanjih, naš otrok kar naenkrat ni najboljši, najbolj opažen in zlat, kar naenkrat ga za vsak instant izdelek ne pohvalijo. Še več, grajan je za svojo lenobo in nedoseganje svojih zmožnosti. Šok. Groza. Superočetje na pomoč! Supermame k pishologu! Problem ni v otroku! Sistem ne deluje! Prikrojimo si sistem! Posebne prilagoditve!           

Porast otrok, ki se jim sistem mora podrejati, je vse več. Po podatkih psihologinje število učnih pogodb na naši šoli narašča zelo strmo, bližamo se celo 5 odstotkom, pri čemer gre za zelo dobro, priznano šolo. Kot učitelj, ki je kot prostovoljec delal z otroki s posebnimi potrebami (tako zaostankom v razvoju kot kroničnimi boleznimi) sem prepričan, da je usmerjanje teh otrok pomembno doprineslo k razvoju slovenskega šolstva in enakosti možnosti, ki je v Sloveniji uzakonjena.  Eden temeljnih zakonov iz 2011  pravi, da so

"otroci s posebnimi potrebami otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, otroci z avtističnimi motnjami ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraževanja z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe vzgoje in izobraževanja oziroma posebne programe vzgoje in izobraževanja." (ZUOPP-1)

Zakon je jasen. In jasen bom tudi sam. Nikjer ni navedeno, da gre za otroke, ki preprosto ne morejo sedeti pri miru, ker jim je doma vse dovoljeno in ne želijo priznavati avtoritete učitelja. Ta zakonik niti ne razglaša, da ima vsak otrok, ki ni navajen pisati s pisalom namesto drgnjenja pametnega telefončka, disleksijo. In ne, vaš otrok nima motenj v pozornosti, ker je žaljiv do sošolcev in učiteljev, in še manj verjetno je, da se je tak rodil. Naš tak je. Ker je vaš, potiho dodam.

Pri teh diagnozah gre za resne, strokovne ugotovitve, ki ne smejo postati del vaškega interesa. Prav zato ta zakonik še najmanj predvideva zlorabo pravic in olajšano življenje lenobam in neresnežem. Zdi se, da je med nekaterimi starši pedagoška pogodba postala celo zmaga nad sistemom, saj sedaj otrok lahko piše vsa preverjanja dlje, slovnična pravilnost in lepopis nista pomembna, v šoli preprosto izostane, ko se ne počuti, in najpomembnejše, vpisal se bo, kamor bo pač hotel, čeprav je njegovo znanje na nivoju malošolca. Ponekod gre tako daleč, da učitelji donkihotovsko zamahnejo z roko, ga prepustijo sistemu, da ga na koncu šolanja izpljune in počakajo nove generacije. Učitelji bodo preživeli. Še vedno so. Toda kaj bo z večnim ovatirancem? Vkolikor ga ne bo zbledel v fakultetni odisejadi po treh prepisih in samoiskanju, bo hodil od delodajalca do delodajalca in jim razlagal, da ga včasih ne bo v službo, ker ima slab dan in se pač ne počuti. Morda bo delo raje dokončal drugič, ker so bili z družino na jadranju?  Bo pojasnila, da ne more na pot, ker ima že tretjič ta mesec menstruacijo? Da ni razumela navodil, ker niso bila natisnjena zanjo s povečanim tiskom in na rumen papir, ker menja črki b in d? Bojim se, da bo hitro oD Belo.

Slovenceljska modrost: "Če ni ODLično, bo ODLočba." je v škodo vsem. Prava odličnost počasi postaja vse bolj relativizirana, resne diagnoze pa naletijo na dvome in celo prezir. Pri tem pa so prikrajšani predvsem vsi tisti, ki jo res potrebujejo, po mojih izkušnjah pa je ti celo ne želijo, do zlorab ne prihaja. Imajo dovolj težav, da bi se ukvarjali še s tem. Zato apel:

Bodimo zahtevni! Do otrok in do sebe. Samokritični in kritični! Pohvala in graja naj gresta z roko v roki. In prosim, ostanimo na tem planetu. 

   


9 comments:

  1. Odlično zapisano! Tudi sam učitelj in tudi sam imam podobna opažanja. In hvala za omembo Trbovelj. :-)

    ReplyDelete
    Replies
    1. Iskrena hvala! Če je potrebno tako malo, Trbovlje z veseljem še kdaj omenim.;)

      Delete
  2. Večje bedarije res že dolgo nisem brala.... sama imam hči z disleksijo,ki je tudi po vseh testih visoko nadpovprečno inteligentna, pa vseeno pri nas nikoli ni bilo vprašanje ali je ocena 5 ali 3, bilo je vprašanje ali je bila ocena 3 (poleg domače naloge še 1 - 1,5 ure učenja z mano, sobote in nedelje brez izjeme) ali 1 v kolikor sem jo pustila naj se uči sama. Seveda je tak urnik pomenil da odpade kakršnakoli popoldanska dejevnost, saj tudi če je imela čas je bila preveč utrujena za učenje ali za dejavnost. Njej je odločba pomagala da vsaj malo zadiha in se prepusti otroški igri, saj je sama (ker nisem strokovno podkovana) nisem znala naučiti pravilnih tehnik učenja, lahko sem ji samo brala in se z njo učila. Vsake 3 smo se veselili in skakali od veselja, sedaj hvala bogu stanje obvladuje in smo na malo boljših ocenah, pa vseeno nikoli od nje ne zahtevam več od dobrega povprečja.
    Upam da nikoli ne boste doživel tega in bo Vaš otrok super povprečen, bi pa bilo dobro, da se mogoče o stvareh katerih pišete drugič malo bolje pozanimate.
    Je pa vrjamem problem za učitelje, saj v kolikor imajo ene takega otroka v razredu pomeni to da verjetno ne bodo mogli še ob 13.00 uri posedeti na kavici na sonču, ampak bodo morali kake pol ure podaljšat in za njega pripravit test na rumenem papirju z večjimi črkami...
    Seveda pa učitelj z srcem s tem nima težav, hvala bogu smo mi imeli same take.
    Pa lep sončen pozdrav

    ReplyDelete
    Replies
    1. Spoštovana Nekdo,

      vabim vas, da ponovno preberete objavo. Ugotovili boste, da je govora o zlorabi odločb s strani učencev (in njihovih staršev), ki nimajo utemeljenih razlogov za prilagoditev učnega procesa in odločbe koristijo le zaradi popustov, do katerih sicer ne bi bili upravičeni. Prepričan sem, da avtor učencem, ki prilagoditve dejansko potrebujejo, z veseljem pomaga, tudi brez odločbe.

      Zaradi zlorab, kakršne navaja avtor, prihaja do razvrednotenja odločb in kaj lahko se zgodi, da bo ravno zaradi tega tudi vaša hči nepravično obravnavana pri učnem procesu, čeprav je (vsaj glede na vaše navedbe) do prilagoditev upravičena.

      Predlagam, da prihodnjič objavo pred komentiranjem dejansko preberete in jo poskušate razumeti.

      Lep pozdrav, ZJ


      Delete
    2. Veste kaj? Jaz si mislim, da vi ne veste kako zahtevno je delo (kvatlitetnega) učitelja in profesorja. Dober profesor se za vsako učno uro pripravlja v povprečju še eno učno uro in to doma. Da ne omenjam preverjanj znanja in prlilagoditev le teh pomeni 2-3 ure dela. In kot DOBREMU profesorju je interes, da njegovi učenci to znajo in razumejo, tako da se isti testi definitivno ne valjajo in niso isti 20 let. No, moj point usega tega je, da imajo učitelji in profesorji več kot vaš povprečni 40ur/teden delavnik. Sploh pa so si službe še tako različne, da boste bolje razumeli recimo ena ura dela prodaje v supermarketu se ne more primerjati z eno uro dela kirurga.

      Delete
  3. Glede na to da je trajala procedura 3 leta in da je bilo potrebnih ne vem koliko obiskov pri psihologih in specialnih pedagogih se ne predstavljam kako pride do takih zlorab... samo to

    ReplyDelete
  4. Kot učenka in dijakinja sem imela točno takšne sošolce, sovrstnike. Na eni "težjih" gimnazij je imelo 10% razreda odličen uspeh na račun odločbe. Ta jim je omogočala vse mogoče in nemogoče izostanke, vsakourna zamujanja, dogovore po kabinetih in vse ostale bonitete, med drugim lažji vpis na fakulteto. Govorim o običajnih otrocih, pri katerih nisem nikoli opazila kakšne posebne motnje, razen razvajenosti, nevzgojenosti ali pa preprosto živahnosti. So pa bili strašno ambiciozni, to pa! Njihovi starši? Navadno psihologi, učitelji, tudi zdravniki, ki te stvari poznajo. Moja mama, sicer prodajalka, sploh ni vedela, da kaj takega obstaja in je bila velikokrat osupla, ko sem doma pripovedovala o teh-z-odločbami. S tem mi je naredila veliko uslugo, kajti vsaka ocena (večinoma zelo, kdaj pa tudi manj dobra) v vseh letih, kar se izobražujem, je moja in SAMO moja. Nikoli mi ni nihče drug pisal nalog ali se z mano učil. Pa sem precej bližje povprečnosti kot geniju. Moj trud, moje znanje. Ne bi želela posploševati za tisti procent otrok, ki dejansko imajo težave in za katere je prav, da se jim pomaga. Vse preveč pa je izkoriščanja in neizživetih ambicij staršev. Čestitke in hvala avtorju za odličen in korekten zapis!

    ReplyDelete
    Replies
    1. Hvala, anonimna, za super opis osebne izkušnje v takšnem sistemu. To mi daje upanje za povprečne otroke, ki jim starši ne poskušajo gladiti poti z raznimi izsiljenimi odločbami, da jim tak zlorabljan sistem ne bo vzel veselja do učenja in znanja in da bodo kot ti enkrat lahko ponosno rekli: "To je samo moj dosežek."
      En dokaz za to, da je tvoje znanje pristno, pa si lahko vsak ogleda v tvojem zapisu, ki se lepo bere in je slovnično in pravopisno brezhiben. :-)

      Delete
  5. Pozdravljam tale razmislek in se sprašujem od kod vse pride pobuda za odločbo? Mojemu sinu je učiteljica v 3.razredu predlagala odločbo, ker ga je vsaka stvar v razredu zmotila oz. spremenila pozornost. Nekako smo bili proti kakršnemukoli še bolj poudarjanju te pomanjkljivosti. Sedaj končuje šolo s prav dobrim uspehom. Je morda odločba tudi potuha učiteljem, če jo že tako radi predlagajo?

    ReplyDelete