Haiku nekega vsakdanjega logika
Vsak drug ima čas,
da poskoči na ukaz -
samo jaz - garač.
Rentanje. Golo nagnusno nerganje. Ampak, bogme, tako prija na dušo. Celo tistim, ki je nimamo. Po vsej tej dolgi tišini se je spet nabralo in verjetno se že jutri posujem s pepelom in potuhnem v nek gluh neopazen kot. A ne danes.
Zakaj ne? Ker sem danes že n x n na n-tič dobil serviran tisti znani stavek, ki je vsem, ki se ukvarjamo z jeziki, tako dobro poznan. A lahko samo malo uč' gor vržeš? Saj ni potrebno veliko? Malo tako popravi ta vel'ke stvari. Prevod tega znamenitega žargonskega stavka se glasi: Mi (prosim) prevedeš 20 strani besedila o heksacikloklorometanski plazmi in njenih polimorfnih spojinah pod reakcijskimi pogoji črne luknje ob prafaktoriranju na Higginsove delce? Do jutri? Ker, se res mudi! Aja, pa te peljem na eno kavico enkrat, ok? Uradni prevajalci so čisto bolani s cenami. Ker to ti itak znaš.
Točno to. Znam. Pa tudi če ne znam, se bom potrudil, se naučil in ti v spletne roke izročil še vroče besedilo, ki mi bo vzelo vseh 6 ur spanca, popoldanski sprehod z družino, jutranjo kavo (ali kakav, ker kave ne pijem), 17 las na temenu in 8 na čelu ter 2,7 leti življenja, ker je bilo že slovensko besedilo tako zanič, da bi najraje vpisal tvoj študij, doktoriral namesto tebe in nato besedilo ponovno spisal in ga prevedel. A ključna besedna zveza pri tem je: jaz znam, ti pa ne. Jaz sem garal za to, da to znam. Jaz sem jež, ti pa ne. Jaz imam hruško, ti pa ne. Znam, ker sem se moral za to truditi in ker bi rad od tega živel. Ker je to moja intelektutalna last. Moja delavnica in stojnica obenem. Moja farma idej. Moja njiva. Moja trgovina in salon, pa čeprav vse skupaj skriva nerodno oplešena buča na koncu vratu. Takih nas je veliko. Vedno več. In vendar se moramo vedno bolj boriti za priznanje, za vrednost.
Zdi se, da je kljub zakonodaji o intelektualni lastnini vse skupaj ostalo nekje v črkah in odstavkih, ki jih želijo ignorirati vsi (spomnimo se afere SAZAS), ker je tako lažje in predvsem, kot je rekel moj starejši sorodnik, ker ti, mulec, nimaš ničesar pokazati. Nobenega izdelka. To sploh ni delo. Kaj sploh delaš? Neke jezike govoriš. Saj jaz tudi lahko naročim vodo v srbohrvaščini in gledam filme v angleščini. (Super zate. Branje podnapisov je tvoj adut. "Srbohrvaščina" pa je, mimogrede, ostala v preteklosti, utopljena v jedan kuzarac vude, moLim.). Najprej sem hotel dobiti napad žolčne sluznice, a nato sem globoko vdihnil, se ustavil, se prežarčil izven telesa in se prepustil razimisleku. Saj je res. Čisto prav ima. Vsi mi, ki navidez NIČESAR nimamo pokazati, v tej družbi zelo težko branimo svojo vrednost. Ker tega materialistična družba ne priznava. Ker se zdi, da nimamo blaga za trženje. Ker to vsak zna. Učitelji. Jezikoslovci. Projektni delavci. Uradniki (oz. premetovalci papirja). Zgodovinarji (saj vsi poznamo zgodovino?!). Politologi. Politeisti. Poli salame. Pisuni in pisači, klamfači in rimači. (Kulturniki so tako ali tako zajedalske stenice na državnem proračunu. Vsak lahko pesmice klamfa in bi rad od tega rezal kruh. Delat naj gre, banda hudičeva!)
Znanje je težko merljiva količina. Verjetno je zato ni v lestvici osnovnih fizikalnih količin skupaj s časom, maso in še čim. Zatakne se namreč predvsem pri enoti. Ta ima 88 enot znanja. Ta pa le 16. Kako bi to enoto sploh imenovali? Google je nedavno poskušal s knol-om (Kno-wledge), enoto znanja, avtorstva. Koncept se mi zdi zelo zanimiv, a tudi nemogoče izmuzljiv. Predvsem zato, ker ljudje nimajo prav nobenega občutka (kako naj ga sploh imajo), kolikšen trud je vložen, če tega ni mogoče prijeti, užiti, obesiti nekaj, se nanj usesti ali v njem umreti. Sam pogosto prevajam in tolmačim, a komentar, ki ga imam od vseh najraje je sledeč: Saj ti imaš to hitro. Kaj kompliciraš, saj je besedilo že napisano, ti samo še prevedeš. Smiselno, ne?
Postavimo se v drugo situacijo. Na dom pokličete ploščičarja. Bi tudi njemu postregli s stavkom: saj tole bo šlo čez noč ne? Saj ploščice že imaš, vezivo in fuge tudi, ti samo še skupaj zmečeš, pa je! V čem za vraga tuzemskega je torej razlika? In zakaj se torej nihče (razen tihega obšankovskega besnenja) ne vtika v delo ploščičarja in njegovo ceno? Prevajalcu, tolmaču, napovedovalcu, nastopajočemu, učitelju, vojaku, zdravniku in še celi rajdi "neizdelkarjev" pa vsi servirajo svoje žolčne izpade in topoumna vprašanja.
Kaj, toliko hočete za povezovanje prireditve? Saj boste samo eno uro tu? Znanka, odlična govornica in napovedovalka, razmišlja, da bi pustila to delo in začela izdelovati modne dodatke. Kot sama pravi, bi morda res bila le še ena v seriji Facebook samopromotorjev, a se vsaj za lastni zaslužek ne bi borila skoraj na vsaki fronti, ki jo sprejme. Predstavila mi je preprost izračun (gre za golo predstavitev in posplošitev v prid razmisleka): Res je, napovedovalec bo le eno uro opravljal delo (ki ga, ne pozabimo, nihče drug v dvorani ne bi želel). In nato zaslužil 400 evrov. A pri tem bo dober napovovalec prej vsaj 10 ur analiziral snov, 5 ur sestavljal vezno besedilo, se ga nadaljnih 5 ur učil na pamet, se pripeljal 3 ure prej na mesto in nato še oddelal svoje. Torej gre za 24 ur dela, za katerega je zaslužil, požrešneš, če je imel srečo (privzemimo, da ni ravno znana osebnost) okoli 400 EUR, ali drugače povedano 17 EUR na uro bruto. Ali še drugače povedano, okoli 12 EUR neto, pri čemer verjetno ne vodi prireditev vsak dan, in pri čemer si je moral sam kupiti drago obleko, ki je v resnici unifroma.
A ta enačba je le okrajšana oblika neke neskončno večje galaksije: Katera neznanka so torej še vsa leta študija zdravnikov, zobozdravnikov in ostalih težkokategornih poklicev? Zahtevnost dela? Odgovornost? Časovna komponenta? Naj se vrnem na svoj iskustveni primer, natančneje na naslovno vprašanje. Kolikšan hinavščina se skriva v njem! V prevodu (ah, besedne igre), en uč' pomeni: Tu imam povzetek za diplomo, časa imam do včeraj, narejeno mora biti pa najbolje možno.
Mhm. Torej naj jaz res opravim le tako, pavšalno, čez prst in na način poletne nevihte? Ne morem. Ker je to delo moj izkaz pred seboj in pred drugimi. Ker s tem sramotim sebe, če sem površen. In še več, mi res daješ to v pregled samo zato, da popravim nekaj osnovnih kričečih napak, ki bi jih našel tudi črkovalnik? Naj ti res prevedem samo osnovno? Kaj predlagaš? Naj prevedem le glagole? Vsak drugi samostalnik? Seveda ne! Od mene pričakuješ temeljito delo, saj je to tvoja diploma, tvoj izkaz pred svetom, in ne jedilnik tajske restavracije. Verjetno boš moj prevod zelo natančno prebral, iščoč napake. In nato mi ponudil kavico v zameno za nekaj ur dela. Ponovno, zakaj ne navržeš pečarju, da naj ploščice samo tako malo na hitro položi, ravo toliko, da ne bo pred banjo betona? Ali zidarju, da naj vam hišo tako malo skupaj vrže, da bodo vsaj okna in vrata pa kakša stopnica? Ali da naj frizer tu in tam malo pokosi, ostalo boš pa že sam? Ali vodovodarju, naj voda vsaj ob torkih teče po ceveh, ostalo pa ni važno?
In vse to, čeprav se morda sploh ne poznava direktno. Ker si slišal nekje zame. Sam sem vedno v prvi vrsti, ko je potrebno prostovoljiti ali pomagati v stiski, a se na znance od znančevih znancev ne oziram nič več. Ker moram tudi jaz dati kruh na mizo. Ker tudi jaz plačujem položnice. In ker grem raje na sprehod sinom, kot da bi tebi, kdorkoli že pač si, v zadnjem popoldnevu reševal lenobo. Lahko pa se zmeniva in sva oba fer. Ali si obljubiva protiusluge. Rad imam protisuluge, često še rajši kot plačilo. Prave protiusluge. A kave, dragi neznanec, ne pijem.
Kako je že rekla Svetlana Makarovič? Jaz sem jež. Ti pa ne. Vsak te pes lahko pograbi, mene pa nobeden.
Vsak drug ima čas,
da poskoči na ukaz -
samo jaz - garač.
Rentanje. Golo nagnusno nerganje. Ampak, bogme, tako prija na dušo. Celo tistim, ki je nimamo. Po vsej tej dolgi tišini se je spet nabralo in verjetno se že jutri posujem s pepelom in potuhnem v nek gluh neopazen kot. A ne danes.
Zakaj ne? Ker sem danes že n x n na n-tič dobil serviran tisti znani stavek, ki je vsem, ki se ukvarjamo z jeziki, tako dobro poznan. A lahko samo malo uč' gor vržeš? Saj ni potrebno veliko? Malo tako popravi ta vel'ke stvari. Prevod tega znamenitega žargonskega stavka se glasi: Mi (prosim) prevedeš 20 strani besedila o heksacikloklorometanski plazmi in njenih polimorfnih spojinah pod reakcijskimi pogoji črne luknje ob prafaktoriranju na Higginsove delce? Do jutri? Ker, se res mudi! Aja, pa te peljem na eno kavico enkrat, ok? Uradni prevajalci so čisto bolani s cenami. Ker to ti itak znaš.
Točno to. Znam. Pa tudi če ne znam, se bom potrudil, se naučil in ti v spletne roke izročil še vroče besedilo, ki mi bo vzelo vseh 6 ur spanca, popoldanski sprehod z družino, jutranjo kavo (ali kakav, ker kave ne pijem), 17 las na temenu in 8 na čelu ter 2,7 leti življenja, ker je bilo že slovensko besedilo tako zanič, da bi najraje vpisal tvoj študij, doktoriral namesto tebe in nato besedilo ponovno spisal in ga prevedel. A ključna besedna zveza pri tem je: jaz znam, ti pa ne. Jaz sem garal za to, da to znam. Jaz sem jež, ti pa ne. Jaz imam hruško, ti pa ne. Znam, ker sem se moral za to truditi in ker bi rad od tega živel. Ker je to moja intelektutalna last. Moja delavnica in stojnica obenem. Moja farma idej. Moja njiva. Moja trgovina in salon, pa čeprav vse skupaj skriva nerodno oplešena buča na koncu vratu. Takih nas je veliko. Vedno več. In vendar se moramo vedno bolj boriti za priznanje, za vrednost.
Zdi se, da je kljub zakonodaji o intelektualni lastnini vse skupaj ostalo nekje v črkah in odstavkih, ki jih želijo ignorirati vsi (spomnimo se afere SAZAS), ker je tako lažje in predvsem, kot je rekel moj starejši sorodnik, ker ti, mulec, nimaš ničesar pokazati. Nobenega izdelka. To sploh ni delo. Kaj sploh delaš? Neke jezike govoriš. Saj jaz tudi lahko naročim vodo v srbohrvaščini in gledam filme v angleščini. (Super zate. Branje podnapisov je tvoj adut. "Srbohrvaščina" pa je, mimogrede, ostala v preteklosti, utopljena v jedan kuzarac vude, moLim.). Najprej sem hotel dobiti napad žolčne sluznice, a nato sem globoko vdihnil, se ustavil, se prežarčil izven telesa in se prepustil razimisleku. Saj je res. Čisto prav ima. Vsi mi, ki navidez NIČESAR nimamo pokazati, v tej družbi zelo težko branimo svojo vrednost. Ker tega materialistična družba ne priznava. Ker se zdi, da nimamo blaga za trženje. Ker to vsak zna. Učitelji. Jezikoslovci. Projektni delavci. Uradniki (oz. premetovalci papirja). Zgodovinarji (saj vsi poznamo zgodovino?!). Politologi. Politeisti. Poli salame. Pisuni in pisači, klamfači in rimači. (Kulturniki so tako ali tako zajedalske stenice na državnem proračunu. Vsak lahko pesmice klamfa in bi rad od tega rezal kruh. Delat naj gre, banda hudičeva!)
Znanje je težko merljiva količina. Verjetno je zato ni v lestvici osnovnih fizikalnih količin skupaj s časom, maso in še čim. Zatakne se namreč predvsem pri enoti. Ta ima 88 enot znanja. Ta pa le 16. Kako bi to enoto sploh imenovali? Google je nedavno poskušal s knol-om (Kno-wledge), enoto znanja, avtorstva. Koncept se mi zdi zelo zanimiv, a tudi nemogoče izmuzljiv. Predvsem zato, ker ljudje nimajo prav nobenega občutka (kako naj ga sploh imajo), kolikšen trud je vložen, če tega ni mogoče prijeti, užiti, obesiti nekaj, se nanj usesti ali v njem umreti. Sam pogosto prevajam in tolmačim, a komentar, ki ga imam od vseh najraje je sledeč: Saj ti imaš to hitro. Kaj kompliciraš, saj je besedilo že napisano, ti samo še prevedeš. Smiselno, ne?
Postavimo se v drugo situacijo. Na dom pokličete ploščičarja. Bi tudi njemu postregli s stavkom: saj tole bo šlo čez noč ne? Saj ploščice že imaš, vezivo in fuge tudi, ti samo še skupaj zmečeš, pa je! V čem za vraga tuzemskega je torej razlika? In zakaj se torej nihče (razen tihega obšankovskega besnenja) ne vtika v delo ploščičarja in njegovo ceno? Prevajalcu, tolmaču, napovedovalcu, nastopajočemu, učitelju, vojaku, zdravniku in še celi rajdi "neizdelkarjev" pa vsi servirajo svoje žolčne izpade in topoumna vprašanja.
Kaj, toliko hočete za povezovanje prireditve? Saj boste samo eno uro tu? Znanka, odlična govornica in napovedovalka, razmišlja, da bi pustila to delo in začela izdelovati modne dodatke. Kot sama pravi, bi morda res bila le še ena v seriji Facebook samopromotorjev, a se vsaj za lastni zaslužek ne bi borila skoraj na vsaki fronti, ki jo sprejme. Predstavila mi je preprost izračun (gre za golo predstavitev in posplošitev v prid razmisleka): Res je, napovedovalec bo le eno uro opravljal delo (ki ga, ne pozabimo, nihče drug v dvorani ne bi želel). In nato zaslužil 400 evrov. A pri tem bo dober napovovalec prej vsaj 10 ur analiziral snov, 5 ur sestavljal vezno besedilo, se ga nadaljnih 5 ur učil na pamet, se pripeljal 3 ure prej na mesto in nato še oddelal svoje. Torej gre za 24 ur dela, za katerega je zaslužil, požrešneš, če je imel srečo (privzemimo, da ni ravno znana osebnost) okoli 400 EUR, ali drugače povedano 17 EUR na uro bruto. Ali še drugače povedano, okoli 12 EUR neto, pri čemer verjetno ne vodi prireditev vsak dan, in pri čemer si je moral sam kupiti drago obleko, ki je v resnici unifroma.
A ta enačba je le okrajšana oblika neke neskončno večje galaksije: Katera neznanka so torej še vsa leta študija zdravnikov, zobozdravnikov in ostalih težkokategornih poklicev? Zahtevnost dela? Odgovornost? Časovna komponenta? Naj se vrnem na svoj iskustveni primer, natančneje na naslovno vprašanje. Kolikšan hinavščina se skriva v njem! V prevodu (ah, besedne igre), en uč' pomeni: Tu imam povzetek za diplomo, časa imam do včeraj, narejeno mora biti pa najbolje možno.
Mhm. Torej naj jaz res opravim le tako, pavšalno, čez prst in na način poletne nevihte? Ne morem. Ker je to delo moj izkaz pred seboj in pred drugimi. Ker s tem sramotim sebe, če sem površen. In še več, mi res daješ to v pregled samo zato, da popravim nekaj osnovnih kričečih napak, ki bi jih našel tudi črkovalnik? Naj ti res prevedem samo osnovno? Kaj predlagaš? Naj prevedem le glagole? Vsak drugi samostalnik? Seveda ne! Od mene pričakuješ temeljito delo, saj je to tvoja diploma, tvoj izkaz pred svetom, in ne jedilnik tajske restavracije. Verjetno boš moj prevod zelo natančno prebral, iščoč napake. In nato mi ponudil kavico v zameno za nekaj ur dela. Ponovno, zakaj ne navržeš pečarju, da naj ploščice samo tako malo na hitro položi, ravo toliko, da ne bo pred banjo betona? Ali zidarju, da naj vam hišo tako malo skupaj vrže, da bodo vsaj okna in vrata pa kakša stopnica? Ali da naj frizer tu in tam malo pokosi, ostalo boš pa že sam? Ali vodovodarju, naj voda vsaj ob torkih teče po ceveh, ostalo pa ni važno?
In vse to, čeprav se morda sploh ne poznava direktno. Ker si slišal nekje zame. Sam sem vedno v prvi vrsti, ko je potrebno prostovoljiti ali pomagati v stiski, a se na znance od znančevih znancev ne oziram nič več. Ker moram tudi jaz dati kruh na mizo. Ker tudi jaz plačujem položnice. In ker grem raje na sprehod sinom, kot da bi tebi, kdorkoli že pač si, v zadnjem popoldnevu reševal lenobo. Lahko pa se zmeniva in sva oba fer. Ali si obljubiva protiusluge. Rad imam protisuluge, često še rajši kot plačilo. Prave protiusluge. A kave, dragi neznanec, ne pijem.
Kako je že rekla Svetlana Makarovič? Jaz sem jež. Ti pa ne. Vsak te pes lahko pograbi, mene pa nobeden.
