...Sam imaš jo čašo čarodejno,
sam naredi pitje si nesmrtno!
Čaša tvoja je – življenje tvoje!
Sam napolni z večnosti jo lekom!...
(A. Aškrec, iz Čaše nesmrtnosti)
Uspelo mi je. Decembrski zapis, zadnji leta 2013. Ujet za rep lisice, za katero baje ne vemo, kako se oglaša, ima pa smisel za ritem. In Morsejevo abecedo.
Ko se v teh dneh sprehajam po mestih avstrijske Koroške in se ob večerih crkljam z nekakšnim gluhim vinom (moja nemščina, kaj morem) in me po sto in nekaj letih sredi nakupovalnega središča ustavi bivša sošolka, ki za svojo nadaljnjo poklicno pot bojda raziskuje finančne poslovne zmožnosti in trende tujine (v celovški Ikei na oddelku pohištva in preprog), ugotavljam, da je leto spet zbezljalo nekam mimo mene in da bom v 2014 še težje prepričal ljudi v svoj skorajšnji 24. rojstni dan. Še malo, pa bo trinajstice konec. Povsod naokoli so plakati in reklame, ki me pozivajo, naj bo moja najdaljša noč v letu nepozabna, večna. Kot tudi vsaka moja druga noč. In nepozaben naj bo moj dan! In moja malica 9. 3. 2011 ob 17 uri 12 minut. Večno! Nepozabno! Nepozabnost je politično sprejemljiv in neprepirljiv izraz modernega človeka za nesmrtnost.
Želja po nesmrtnosti ni nič novega. Vse od faraonov, ki so si prvi izmislili pretirano umetelno zavijanje daril (domačih živali, pa tudi sebe), preko Shakespearja, ki je v 18. sonet navidez ujel neskončno lepoto ljubljenega (niti ne dekliča), v resnici pa sebi postavil nekamniti spomenik z besedami Ne bo se Smrt bahala, da trohniš / saj v mojih pesmih raseš večne čase. /Dokler vid videl bo in dihal dih / živele bodo, ti živel boš v njih. Tudi Slovenci nismo nič drugačni. Vodnik še danes sredi Krekovega trga prisega na poezijo namesto starih dobrih potomcev, Aškerčeva žila pa teče skozi čašo nesmrtnosti in nato dalje mimo Filozofske fakultete proti Kinu Vič. Apnenje žil ali čast?
Želja po nesmrtnosti je torej nesmrtna in prav nič posebna, posebno pred zadnjim dihom. Kaj zapuščamo svetu? Nas bodo še pomnili? Smo se zapisali v vrtinec zgodovine ali izg(i)nili z vetrom kot Clark Gable in Vivien Leigh leta 1939? Toda, ali si res vsi želimo nesmrtnosti in večnosti?
Glede na statuse zloglasne spletne Ksihtbukve (pomoč pisca: prevedite zloženko) nedvomno. Milijoni zapisujejo vsak svoj gib in premik v kontinuumu, imenovanem realni svet. Vesel sem. Grem k babici. Sem pri babici in se ravno pogovarjam z njo. Babica je super, poglejte instagram. Bil pri babici. Večerja. Klikni, dolgčas mi je. Učim se. Všečkaj, pa ti povem, kako rada te imam. Všečkaj, pa ti povem, kaj si mislim o tebi. Všečkaj, pa ti izdam, katerega spola si. Seveda je nemogoče viseti vseskozi le na FBju. Ne pozabimo, da je nujen skok na Čivker, kjer je namestnica asistentkine asistentke iz prve roke objavila novico o kosilu Adama Lavina. Globalna vas večnežev, saj pravim.
Ne zanikam, da sam ne bi bil rad pozabljen. Celo ta blogopis verjetno ni nič drugega kot želja devetega kroga podzavesti po opaženosti in potrditvi. Freud bi imel kaj pripomniti. Pa vseeno - obstaja velika razlika med socialnimi omrežji, kjer dnevno dozo potrditve žili dovede gumb všeček (si predstavljate resnost razsežnosti povišane stopnje depresivnosti, če bi spletna omrežja dovolila UNlike, oz NEvšeček?) in ljudmi, ki z velikimi zapami polnijo svoje čaše z nesmrtnostjo in je ta le postranski proizvod. Vedno bolj sem prepričan, da nesmrten in opažen želi postati predvsem človek, ki se utaplja v morju povprečnosti in neizrazitosti. Ker njegova dejanja in dosežki niso dovolj veliki, da bi nosili dleto za klesanje v steber zgodovine, poskuša tavšati lastno življenje za to eno dejanje. Tisoč povprečnih statusov za en, končni, neumrljivi status.
Ljudje, ki so večni brez izbire, večni na tisti pravi način, ne zaradi ene posrečene pesmi, ki ni bila v disharmoniji in je imela več kot 3 takte, vedno bolj bežijo od javnosti in mečejo sivino na svoja življenja, da bi lahko živeli zasebnost. Modri ljudje se namreč zavedajo razsežnosti in teže večnosti, zato želijo biti minljivi in končni. Nespameten človek vidi le nebo in si želi obesiti svojo zvezdo nanj. Moder človek ve, da bo moral to nebo vedno nekdo nositi, z vsem zlatom in srebrom, s katerima je bilo ovenčano.
Prav zato vam v prihodnjem letu želim čim več minljivih trenutkov. Minljivost grenkobe je upanje. Minljivost sreče pa pogoj, da jo znamo ceniti. Minljivost je tudi tista, ki vas bo peljala v pristni svet, najožji vašim mislim in srcu. Konec koncev je večnost sestavljena iz minljivih trenutkov, mar ne?
Ljubljeno 2014.
Vaš MM.
