SVETLINCI*: VELIKA ZGODBA O MALEM BOŽU

 

Mali Božo je bil iz rodu Bukovcev in, kot vsi pred njim, je bil bolj spreten z usti, kot z rokami. Pa nič zato; oče Bukovec, ded, praded in celo prapraded so bili nanj zelo ponosni, kajti znal je govoriti kot malokdo, pa je bržčas zato vsako leto recitiral svetlinske zgodbe ob velikih praznikih. Na pamet in z zanosom je pred zborom svetlincev govoril o velikih prigodah malega in skrivnega naroda. In kot vsi mladi fantje je potihoma sanjal, da bi tudi sam nekoč kaj takega doživel. Videl se je, kako ukani skupino temnoškratov, kako pri Perkmandeljcu, kralju plemenitih gorskih škratov, izprosi večno zeleno jablano in kako se poroči z najlepšo svetlinko na vasi.

Dan za dnem je iskal priložnosti za junaško prigodo in z nekaj sreče tudi nekaj gledalcev. Junak namreč ni junak, če ga pri tem nihče ne vidi in ne napiše nekaj pogumnih pesmi o njem, kajne? Mali Božo se je potikal po vasi in bližnjih gozdovih in si skrivoma želel, da bi našel na tleh ubogega ptičjega goliča in ga vrnil v gnezdo, če že ne najde grma jagod, ki tudi pozimi lepo rdečijo. Letni časi so se menjavali, Božo je recitiral, a svoje zgodbe še vedno ni imel.

Bila je že pozna jesen in drevesa so bila videti ravno tako žalostna kot mali Božo. Mrakobno je z očetom stopal po vasi in brcal potemnelo vlažno listje vse okoli sebe.
»Uf, kako mi gre vse na živce! Pridem iz šole, pa je že tema! In prav nič, nič zabavnega se ne zgodi! Še veverice nam ne pridejo nagajat!«
»Daj no, čemu dolg nos, sine? Poglej, zima prihaja in praznik mladega sonca je že čisto blizu. Prepričan sem, da boš s svojim pripovedovanjem spet zasijal na našem prazniku. Čisto tak si kot jaz! Vsi te poslušajo kot pribiti.«
»To že. Ampak …«
»Kaj ampak?«
»No, vse te zgodbe so o drugih svetlinih. Nobena ni o nas,« je Božo pogledal očeta in nato sklonil glavo. »Nobena ni o meni,« je tiho dodal.
»I, kaj misliš, Bukovci smo verjetno bili del vseh teh zgodb, pa čeprav ne po imenu. Skoraj prepričan sem, da je zgodba o Svetlinu Hrastovelikemu v resnici o Bukovcih, le da je nekdo zamešal imeni … Pridi, greva domov. Vaja iz pripovedovanja te bo zagotovo spravila v boljšo voljo.«

Pa ga ni. Božo se je tisti dan nenehno motil in mešal med seboj junake in njihova dela. Ko se  je bitka s temnoškrati že tretjič končala z zmago temnoškratov, je od jeze začel pihati.
»Dovolj imam, nikoli več ne želim recitirati ali slišati za kakšnega junaka. Kar drugega si najdite,« je viknil očetu v obraz, stekel v svojo sobo in zaloputnil vrata tako glasno, da je domači bukvi odpadlo še zadnjih dvanajst žirov.

V sobi se je kujal kar nekaj dni in prišel ven le na kosilo, sicer pa niti slišati ni hotel, da bi pomagal s pripravami in krašenjem doma in vasi. Mati in oče sta bila močno zaskrbljena. Še nikoli ni izpustil krašenja ob prazniku mladega sonca in običajno je okraske navesil po vsej bukvi do te mere, da je bilo že kar pretirano. Vso jesen je barval želode in iz zlatorumene slame izdeloval junake in zvezde, da je bil njihov dom kakor čevljarska delavnica.

Prišel je dvajseti december, dan pred praznikom. Vsa družina je že od zgodnjega jutra pela praznične pesmi, po vsem domu je dišalo po pečenem žiru in jabolkih. In še dobro! Mali Božo se namreč ni umil že vsaj deset dni, pa tudi njegova glava je bila vse bolj podobna sračjemu gnezdu. Čemernega obraza se je odpravil v kuhinjo na zajtrk.
»Fuj,« je rekla mala sestrica, »si padel v kompost?«
Starejša brata sta se zasmejala in si začela pripenjati ščipalke na nos.
»Saj se te bo še sonce ustrašilo, če prideš tak na praznik. Raje se skrij kam k močvirskim trolom, ko si si bolj njihovemu smrklju podoben kot svetlincu!
»No, no, brez bedarij, vidva,« je s kuhalnico zažugala mama, »ti pa se tudi nekaj smiliti samemu sebi! Tak ne greš na praznik, pa če te moram na domačo bukev privezati! Spravi se mi do čebra in se umij! Saj si kot plesniva zeljnata glava!«

»Pa kaj, če sem! Pustite me na miru!« je zatulil Božo in skozi vrata stekel v gozd. Z besom je brcal listje in kamenje, lomil veje in se parkrat prav nerodno spotaknil ob korenine.
»Presnete korenine, kdo vas je podstavil sem! Samo zato, da sem se spotaknil!«

Taval je vse globlje in globlje in se vrgel v kup listja, ki je bil nabran prav za njega. Ležal je tam in si želel izginiti. Če pač nima svoje zgodbe, je vseeno, če ga sploh ni! Nebo nad njim se je počasi pozibavalo in še opazil ni, kdaj se je začelo mračiti. Kar naenkrat ga je zazeblo in okoli njega so se nabrale meglice in tema.

Dvignil se je iz listja in tihoma upal, da od daleč zagleda veliki ogenj sredi vasi. Ni ga bilo. Začel se ozirati med drevesi, a se mu niti sanjalo ni, od kod je prišel. Vedno hitreje je začel hoditi in se ozirati za preobrnjenim listjem ali lastnimi sledmi. Nič. Vse je bilo enako. Obrisal si je solze, ki so se zažele nabirati v kotičkih, in na debelo požrl cmok v ustih.

»Na, zdaj pa imaš, butec butčevski. Hotel si zgodbo, pa te bo v njej požrl temnoškrat.«
Blodil je naokoli in se poskušal delati čim bolj majhnega in nevidnega. Vsak šum, vsaka vejica mu je nagnala strah v kosti. Plazil se je in se skrival za drevesi. Skoraj je že obupal, ko se je med drevesi nenadoma posvetilo.
»Svetloba! Ogenj! Naša vas!« je kriknilo v njem. Pozabil je na vse strahove in stekel proti svetlobi.
»Še malo, še malo,« je dihal. Toda pred njim se ni pojavila vas. Svetloba namreč ni postajala vse močnejša, pa tudi toplo ni bilo. Prihajala je izpod drevesa, in tiho žarela. Božo se je po kolenih približal in zaslišal drobno ihtenje. Naenkrat se je v malem srčku prebudil droben pogum.
»Temnoškrat že nebi jokal tako milo, pa tudi svetil se ne bi, razen, če se mu ne bi rita vnela kakor kresnički,« si je govoril. Splazil se je bližje in zagledal žarečo lučko, ob njej pa malega dečka dolgih svetlih las, ki je tiho jokal.

»Zdravo,« ga je pozdravil. Deček si je od groze pokril oči in se stisnil še bližje k lučki.
»Ne boj se,  nič ti ne bom naredil. Pomagal ti bom,« čeprav mu še samemu ni bilo jasno, kako. Dva izgubljena v gozdu nista nič boljša kot eden.
Fantek je pokimal, vstal in se stisnil k Božu.
U, saj ti pa nisi tako majhen, saj si večji od mene, si je mislil Božo. »Kako ti je ime?«
»Olin,« je posmrkal fant.
»No torej, Olin, me veseli. Jaz sem Božo. Od kod si prišel?
»Iz gozda.«
»To nama ne pomaga dosti. Kako si prišel sem?«
»Izgubil sem se.«
»Torej sva že dva,« je zavzdihnil Božo. »Človek nisi, pa tudi svetlin nisi. Čigav si?«
»Od mamice in atija,« je zajokal Olin.
»To mi je jasno. Pomiri se no, ne jokaj tako. Naju boš še utopil!«
Olin se je malo nasmehnil in rekel: »Moja mami tudi to leče.«
»Kakšna pa je tvoja mami?«
»Lepa. Elìka.
»Dobro, torej sredi noči iščeva lepo, veliko mamico. To sredi praznega gozda ne bi smelo biti pretežko. Pridi, greva.«

Božo je pobral lučko in se odpravil v smer, ki se mu je zdela najbolj prava. Nekaj časa ta hodila v tišini, ko je Božo začutil dlan v svoji dlani. Pogledal je Olina in mu prijateljsko pokimal.
»Tlah mene,« je šepnil Olin.
Hodila sta še naprej in naprej, ko je nenadoma nekaj zašumelo nad njima. Božo se je bliskovito obrnil in z lučko posvetil v par žarečih oči.
»No no, kaj pa delaš, obrni to stran!« so rekle oči. Oči so pripadale ogromnemu jelenu, ki je zrl v mlada fanta.
»Slnica!« je veselo kriknil Olin.
»Srnica pa res nisem,« se je bučno zasmejal jelen. Le kaj počneta svetlin in otrok sojenic skupaj v gozdu, in to na najtemnejšo noč leta?
»Seveda, Olin, sojenček si! Torej, gospod Jelen, izgubila sva se, pa bi potrebovala malo pomoči.«
»Gospod Jelen je moj oče. Jaz sem samo jelen, Rogo za prijatelje. Kam pa bi rada šla?«
»Najprej k sojenicam in sojencem. Tale mali mora k staršema.«
»Mislim, da vem, kje jih najti. Danes je praznik mladega sonca. Romali so k Pečini, kjer bodo pričakali vzhod. Hitro, zlezita name.«
Mladeniča sta zlezla na Rogov hrbet in se zakopala v toplo dlako.
»No no, brez cukanja. Primita se!«
Jelen je stekel, kot da bi letel po zrak,, in kmalu se je zaslišal iskriv Olinov smeh. Dirjali so pod drevesi, dirjali vse globlje v gozd.
»Zdaj gre zares! Držita se, pob'ča!« je zaprhal Rogo in se zagnal v klanec. Kmalu so se med drevesi pojavile prve zaplate snega in dirjali so vse višje in višje, dokler jih ni oblila prijetna svetloba in dreves ni bilo več. Skozi priprte veke je Božo zagledal čudovite postave v dolgih belih oblačilih, zlatih las in s srebrnimi sponkami na pasovih. V rokah so nosili svetilke in žalostno peli.

»Mami, mamika!« je zavreščal Olin. V naslednjem trenutku se je zbor obrnil in vanje se je ozrlo na stotine prelepih obrazov. Kako srčno snidenje je bilo to! Objemanje in toplota, radost in petje. Božo se je med vsemi pohvalami visokih bitij počutil počaščenega, a še manjšega kot po navadi. Oče sojenec se je sklonil k njemu in rekel:
»Hvala ti, dobri svetlinček. Povej, kako ti lahko povrnemo?«
»No, v resnici bi rad samo domov. Družina je zagotovo v skrbeh.«
»Nedvomno, še posebej na tako noč. Jelen, veš, kje so doma svetlini?«
»Seveda vem. Z lahnimi koraki ne bo dolgo. Sam ga ponesem.«
»Dobro. Povej nam vsaj svoje ime, da si bomo lahko pripovedovali o tebi.«
»Božo sem, Bukovčev.«
»Mali Božo, za nas le Božiček, a velik junak. O tebi bomo nocoj peli pesem.«
V Božovem srcu se je nekaj zganilo.
»Boste res?«
Zbor sojencev je pokimal, Olinov oče pa je Boža dvignil na jelena.
»Hm, morda potrebuješ malo čistejša oblačila, na zabavo greš.« Tlesknil je s prsti in prijetna svetloba je ovila Boža okoli telesa. V naslednjem trenutku se je znašel v čudovitih belih oblačilih z majhno zaponko na pasu.

»Zdaj pa le pojdita, Božiček. In svojo vas pozdravi!«

Jelen je zahrzal, Olin je pomahal Božu, in spet sta divjala skozi noč. A tokrat mraza Božo ni čutil prav nobenega. Oblačilca so žarela in oddajala toploto, ki je segala prav do srca. Ko sta pridirjala v vas, so se vaščani z baklami v rokah ravno odpravljali na iskalno akcijo. Veselje in kriki so ju pozdravili, in vroči stiski in poljubi Bukovčeve družine.

»Kje si bil, lump? Skoraj smo umrli od strahu! In le kaj imaš na sebi?« je med solzami hlipala mati.
Med vaščani je zavladala tišina, Božo pa je tiho zlezel na vaški kamen, se odkašljal in rekel:
»Oprostita, mami in oči, in cela moja družina, da ste bili v skrbeh. In tudi ostali vaščani, oprostite, da sem vam pokvaril praznik. Obljubim vam, da se kaj takega nikoli več ne bo zgodilo. In zdaj bi se vam rad odkupil s prav posebno zgodbo, tako, ki je še nikoli niste slišali.

*O SVETLINCIH – Zakaj še niste slišali zanje

Od velikega mesta pelje  cesta v malo vas pod gorami. Za vasjo se do gozda vije potok, ob njem pa teče kolovoz – snežno bel in prašen v poletnem soncu, pomladi in jeseni razmočen v luže, ki polnijo globoke traktorske kolesnice, pozimi pa od njega ostane komaj kakšna gaz, ki je ob straneh obsuta s snežnimi angelčki vseh velikosti. 

Tri ure hoda od roba gozda, sprva navzgor ob potoku, nato pa desno še globlje v gozd ob manjšem studencu, ki ga ločje poleti varuje pred vročim soncem, da nikdar ne presahne, stoje tri prastare bukve. Starejše so od babice in od babičine babice in verjetno tudi od babice vseh babic.

Med srednjo bukvijo in tisto na  levi teče studenec, ki se med bukvami spremeni v pravcato razmočeno močvaro, zato se z izjemo starih lovcev ljudje bukvam niso nikoli bližali. Menda je nekaj vsiljivcev ostalo celo brez čevlja ali dveh, v ljudskih spominu pa so bile bukve znane kot Starke, razmočena dolinica, vhod v katero so zapirale, pa Stara Tesen, medtem ko se je studenca prijelo ime Čmokač.

Čeprav je dolinica veljala za prav tako nerabno kot Čmokač, ki je bil predaleč v gozdu, da bi tam napajali živino, njegovi bregovi pa preveč močvirni – tam so rasli trepetlika, nekaj gabra, tenkorasle bukve in ostareli jeseni– tej dolinici ni manjkalo življenja. Njenih prebivalcev človeško oko namreč ne opazi prav hitro. In vendar je bila na koncu tesni vasica.

Bila je to vas gozdnih svetlincev. Svetlinci niso palčki, saj ne nosijo prišpičenih klobučkov, niti ne skrivajo pobeglih princes ali rudarijo dragotin. In nikar jih ne zmerjajte s škrati, saj te zgrbančene beštije temnih gozdov pogosto nagajajo svetlincem in kalijo njihov gozdni mir, kolikor ga še nismo skalili ljudje. Vseeno pa svetlini Cenijo gorske mandeljce, staroslavne in plemenite škrate, ki so se pred mnogimi leti tja priselili iz dežel, kjer ljudje govorijo drugače od nas, najvišji vrhovi pa nikoli ne izgubijo sneženega oklepa.     

Svetlinci so še najbolj podobni drobnim ljudem, s svojimi prifrknjenimi nosovi, s po dvema nogama in po dvema rokama. Veliki so le za palec in okroglolični, kar jim dobro pristaja, nasmehe pa nosijo od enega uhlja do drugega. Nosijo rjava in zelena platnena oblačila, njihove prsi in hrbte pa krasijo pravi ali izvezeni listi dreves ali rastlin, odvisno od tega, kateri družini pripadajo. Med znamenitejše družine spadajo Bezgovci in Jelšarji, a tudi Hrastovci niso od muh.

Na nogah nosijo čeveljce iz pletenega ločja ali iz večjih izdolbenih želodov, spet tretji hodijo po svetu bosonogi. Prava posebnost pa so njihove glavice. Čeravno bi se vsi svetlinci tega sveta oblekli v enaka oblačila in se pretvarjali, da so si enaki, bi njihove glavice pričale o nasprotnem. V laseh, če jih po človeško nerodno tako poimenujemo, se namreč bohotijo listi njihovih družinskih dreves in rastlin. Dokler so svetlinci še otroci, jih prekrivajo nežno zeleno popje in brstiči, nato pa z leti listje zori, postaja izrazitejše, večje in polnejše. Odraslim svetlincem tako služi kot popolna krinka pred slabovidnimi človeškimi nerodami, ki z očmi brskajo za gobami ali zelišči. Ko pa gozdni svetlin enkrat ostari, se njegovo listje najprej bogato obarva, zažari v odtenkih zlatorumene in bakreno rdeče barve, nato pa počasi izgublja liste, medtem ko vejice postajajo snežno bele.

Svetlini ljubijo svobodo in naravo bolj kot vse na svetu. V Stari Tesni tako vsako leto ob prvem polnem Lunu jeseni, ki je svetlincem najljubši, izmed vseh izberejo tri Prosvetline, ki vodijo vaške posle, svetujejo in opominjajo skupnost na stare običaje, in kdaj pa kdaj posredujejo v svetlinskih sporih. Teh ni veliko, a rekli smo že, da so mali junaki podobni ljudem. Med prosvelinsko trojico je vedno en otrok, Prosvetlinček, ki ga iz svojih vrst izberejo svetlinčki, ki še niso nabrali 27 let, nato Prosvetlin izmed odraslih do 72 let, in še Prasvetlin, ki govori v imenu vseh tistih, ki so že pri 127 letih prenehali šteti.

Rojstnih dni svetlini ne praznujejo, praznujejo pa praznike svojih rastlin in takrat so rajanja radostna in celo po človeških merilih glasna, kajti petja in plesa ne manjka, kot tudi ne medene rose in čebeljega satja.

Prasvetlin je bil v časih teh pripovedi stari Bezgov, ali Bêzgec, kot so ga radi klicali, vendar tega imena ni imel prav rad, odkar se je prvič odpravil med ljudi in slišal, kako se ti velikani ob najmanjših prepirih obkladajo s podobnim izrazom. Sicer se je Bezgovcev med svetlini držal ugled – veljali so za modre in vešče v zdravilstvu, zato je iz njihovih vrst prihajalo kar nekaj Prosvetlinov, počeli pa so še nekaj prav posebnega. Svoje prigode so zapisovali in jih kdaj pa kdaj zaupali tudi dobrim ljudem in nekaj naslednjih so mi povedali prav stari ljudje iz male vasi.

 

En kakav s prijaznostjo, prosim. Ali: Prijaznost je nič in vse.

Lepa beseda ni konj, 
a je koze ne zmorejo,
mule mulijo bonton,
in osli z važnimi posli
rigajo mentolov bombon.
Prijaznost je lepa čednost. (Ljubljana, 2017)

Čednost -i ž (ẹ́) 1. raba peša dobra lastnost, krepost (SSKJ)

Lepe besede premore slovenščina. Koliko čednosti je v njej. Kaj pa v njenih živih nosilcih? Koliko omike in kreposti še premorejo? Skoraj se zdi, da bi prenekateremu slovenceljnu prej moral pojasniti besedo prijaznost, kot pa čednost. Po pravici povedano se mi je najprej zdelo, da sem samo jaz siten. Težkokategorna sitnoba, ki je padla z Lune ali priletela iz 19. stoletja, in da zahtevam vsaj nekaj tako nemogočega kot lahkoten privzdigljaj klobuka ob srečanjih na ljubljanski promenadi s četrtinskim priklonom. In da sem sitem, vem sam. Mi dijaki povedo. Pa žena. A postajal sem vedno bolj pozoren na vzdihe prijateljev in znancev: Uf, sem vesela, da me danes na uradu nihče ni ozmerjal... a veš, da sem se počutila prav neumno? Nekaj sem hotela vprašati, pa so me kar nakurili... Tisto kavico mi je prinesel tako oholo, da je skoraj prebila mizo, ne vem, kaj je bilo narobe. Joj, kar ne upam k zdravniku, me bo spet ozmerjal, da hodim, da mi nič takega ni. Vrhunec vsega pa je bila žena, ki mi vsa navdušena pove, da je na nekem javnem uradu naletela na prav neverjetnega uslužbenca, ki ji je neskončno polepšal dan in da mu je skoraj odšla v bližnjo trgovino po eno žemljico v zahvalo. Kaj pa je takega storil? vprašam radovedno in glasno (Verjetno je pohvalil tvojo obleko, kar sem sam pozabil in si še vedno huda, dodam manj glasno). No, v bistvu nič. Sploh nič posebnega, samo tako prijazen je bil! Celo pomagal mi je z vprašalnikom, ker nisem povsem vedela, kaj naj storim... 
V bistvu nič. In vse

Še sedaj ne vem, ali naj bom zgrožen ali prestrašen. Kam smo pririnili ta svet, ki ga tako ponosno oklicujemo za civiliziranega. Prijaznost uradnika za svetovanje in pomoč uporabniku nam je šokantna, nepoznana, nova. Internetno sporočilo s prijaznim uvodnim nagovorom in iskrenimi željami nenavadno (oziroma stisnjeno v črki LP, ker je lep pozdrav po metrskih klamfah preveč časovno potrošen). Nasmeh na ulici skorajda sumljiv. Ogovor tujca na vlaku - že odveč. Kaj za vraga hoče od mene?! Prvič sem tak odnos zasledil pred več kot desetletjem v "pošastnih mestih," kot jih rad imenujem; večmilijonskih stvorih, ki se počasi dušijo pod težo nejevolje, slabega zraka in premalo osebnega prostora. Prav zato sem se tako rad vračal nazaj v Slovenijo in njeno "nevelemestnost." A sedaj je pošast na domačem pragu. Sedi in laja v mimoidoče. In z vsakim laježem se razmnoži in preseli na pragove teh istih mimoidočih. Tam čaka, da začne tudi sama lajati. Ker drugega ne zna. A ko se tako divje krdelo naseli, ga je zelo težko obvladati ali izkoreniniti. Ulica za ulico postaja njihova, strah in nelagodje segata vse globlje. Za ušesi praskajo bolhe in tudi vogali najimenitnejših spomenikov človeštvu niso več varni pred lužami pasjih psovalcev.

Kje se je zataknilo, ne vem. Težko rečem, da je prijaznost kot del človeka presahnila sama po sebi. Prijazni se ne rodimo, temveč se prijaznosti naučimo. Posebej natančno se spomnim trenutkov, če/ko slučajno na ulici ob srečanju znancev ali starejših oseb nisem bil spoštljiv in nisem prvi ali dovolj glasno pozdravil. Mati so mi, po materinski sveti dolžnosti, strogo napeli in mi po slovensko zabičali "Če kdaj od koga slišim, da moj sin ne pozdravlja ..." Staroslovensko vzgojo lahko bojda stisnemo v stavek: "Če boš padel, te bom še jaz, da se boš imel vsaj za kaj jokati." Neprijetno. A nič v primerjavi s staro mamo, s katero sva se potikala po podeželju, kjer se vsi poznajo ali so vsi vsaj v sorodu. Ona po babičino ni uporabljala groženj, temveč se je posluževala veliko bolj pretanjenih prijemov: namreč, neskončnih dobronamernih vzgojnih zgodb o "znancih", ki jih zmorejo le babice in ob katerih se srčni vnuki res srčno skesajo. Še sedaj ne vem, kateri pedagoški pristop je bil hujši, a mislim, da sta delovala in kar globoko zapisala vsaj glasni "Daaaan," ki me sedaj tako razveseli iz otroških ust. Na tem mestu me je nasmejala zgodba mojega sorodnika, ki je svoje potomstvo gnal na sprehod v posebej lep sončen dan. Nenadoma se jim približa urejena, malček preveč nadišavljena gospa. Po pravljično zadoni trikrat: Dober dan! Dobel dan! Daaaaa! Pari očk gledajo gospo, a ona spregleda ne le pare oči, temveč celotno družinico, kar se poštenemu človeku na osamljeni ulici kaj hitro zgodi, posebej, če te glasno pozdravi.
"Oči, zakaj gospa teta ni nazaj pozdravila?"
"Hm, ne vem, verjetno je gluha, pa ne sliši..."

Verjetno se je v tistem trenutku zgodil biblični čudež, kajti gospa teta je - uslišala. In nato vzrojila, kot znajo samo gospe tete.

"Kaj si pa mislite?! Kakšna nesramnost! Kaj govorite otroku!"
"Pa mi vi povejte, kako naj pojasnim otrokom, ki jih učim, da se na ulici pozdravlja, vi pa ne ne odzdravite? Naj rečem, da ste nevzgojeni?"
Gospa teta je bojda tu zajela zrak, kot gospe tete to rade počno, kadar se jim zgodi krivica, kakršne pa one res še niso doživele...

Vzgoja omike postaja resničen problem, verjetno srž vsega. Naučiti otroka prijaznosti in potrpljenja v času, ko mu nikakor ni mogoče zagotoviti, da mu bo s prijaznostjo tudi povrnjeno. Ohraniti mirno kri in integriteto, ko nekdo vzorcev človeškega sobivanja ne spoštuje. S ponosno držo prestopati primer za primerom, ko nas življenje sli k vdaji in nesramnosti ter vpitju. Biti nesramen je veliko lažje. Vpiti je veliko bolj preprosto. Gledati vstran še bolj.

Pred nekaj dnevi je moj sin glasno recitiral svoj "DAAAAAN" vsem po vrsti. Ljudem. Kužkom. Kandelabrom. A glede na to, da še ni napolnil dveh let, so mu tudi kandelabri odpustili. Neki starejši gospod se je celo zdrznil, se vrnil in ga ogovarjal celih deset minut, ker ga je nekdo ob 17. 30 prvič tistega dne pozdravil. Hid mi je bilo, za urejenega gospoda v letih, ki ga krasijo z dolžnim spoštovanjem in ko bi ga namesto palice morala podpirati naša omika. Je beseda dober res postala pretežka? Je očesni stik prehud? Vedno bolj opažam, da ignoranca boli. Raje vidim, da se namrgodiš ob pogledu name, kot pa da gledaš skozme kot nekakšen kozarec v vitrini. Ob ignoranci ljudje postajajo nevidni. In nevidni ljudje izginjajo. Kako hud konec je to.

A tu ne gre govora le o mojih osebnih muhah. V zadnjem času opažam razbohotenje nespodobnih manir predvsem med ljudmi, ki so dolžni biti prijazni. DOLŽNI. Ker je to njihova naloga in ker so za delo z ljudmi celo plačani, pa naj so trikrat vstali na svojo levo nogo in kurje oko. Preden mi kdo oklesti jezik - ne pričakujem, da mi bo kdo po bojanovsko risal mavrice, med tem, ko plačujem že sedemnajsto položnico ta mesec, niti ne želim čokoladic ob vstopu v ordinacijo, kjer mi bodo odvzeli žolč: a nekaj osnovne prijaznosti ali vsaj profesionalno uradnost zagotovo.

Tako me je prejšnji teden neka sestra v eni izmed ordinacij, kjer sem jih PO NJIHOVEM NAVODILU poskušal doklicati kar štiri dni zapored, po mojem prijaznem vprašanju po otroško precenila s pogledom in s karikiranim glasom nekoliko topoumno pribila: "A bejž ga no, fante, a lih teb' se nisem javla?? To pa zih, ker mi tvoja cifra ni všeč ..."  Redko me nekdo utiša. Ona me je. Da bi raven pogovora ostala vsaj sprejemljiva, sem začel s hitrimi dihalnimi vajami za vaginalno rojstvo trojčkov, na kar se za menoj pojavita dva človeka, ki z ogorčenjem in "privzdignjenim" glasom sestri povesta, da tudi onadva že nekaj dni kličeta, in da tule nekaj ne bo v redu z njo ali pa telefonom. Ob napadu se je sestra začela umikati in jecljati, da nekaj ni v redu s telefoni, da je že tale fante nekaj omenjal ... In da bo takoj uredila.

Kaj torej lahko sklepamo? Da je osornost bolj učinkovita od prijaznosti? Da le tarzansko merjenje moči pripelje do hitrih rezultatov, ki so pri dobrem in vestnem delavcu samoumevne, pa jih nihče ne opazi?? Naj bi jo še jaz napel, da nima nikogar za imenovati za fanteta, pa če me trikrat oceni na 16 let (pri čemer sem bil, mimogrede, starejši od nje, je pa res, morda skromen pripis, da leta zelo dobro skrivam. Tako mimogrede.).  

Delavcev, za katere je omika prva in sveta (ne)napisana dolžnost v opisu delovnih nalog, se tare povsod. Slovensko gostinstvo ima neizmeren potencial in že moj oče, ki je delal tudi kot profesionalni natakar, je dejal, da je samo prijazna postrežba bogata postrežba, pa čeprav je le burek na krožniku. Doživel sem že, da naju je z ženo strežaj po desetih minutah brskanja po internetu končno opazil, bil zdolgočasen in osoren, prinesel napačno naročilo in nato na koncu še navrgel, da nisva pustila napitnine. Oprostite, ampak tak ne zasluži niti osnovne plačila za svoje delo, naj se sliši še tako hudo. Ne le, da ni opravil namreč ni svojega dela (čisto tako, kot bi vas frizer postrigel samo na pol, drugo stran pa pustil v navijalkah, pri tem pa pričakoval, da še pridete) temveč zagotovil, da se stranka nikdar več ne vrne, z njo pa odidejo tudi njeni znanci in prijatelji. Torej je oškodoval delodajalca, ki ga plačuje, kar je sporno in v skrajnih primerih celo kaznivo. In Slovenci se imamo na področju storitev in uslug še marsičesa naučiti. Seveda pa bi moral biti nadpovprečen delavec nagrajen in plačan celo dvojno, če njegove roke zlatijo delo podjetja - a tudi tu se slovenska zgodba o dojemanju človeškega kapitala prepogosto prehitro zaključi.
     
Težko je vedno držati sebe na vajetih. Pritiski rastejo, časi grmijo, hudo je na vsakem koraku. Sam imam dnevno pred seboj 150 mladih ljudi. Torej 300 njihovih staršev. Torej še enkrat toliko straih staršev ... Naj res sejem neprijaznost samo zato, ker sem slabo spal in mi je pred dvema dnevoma nekdo postregel kakav z obrazom zgrbane vrbe žalujke? A se zgodi. Šibkost je šibkost vseh. Na tem mestu se že sedaj opravičujem vsem za svoje živčne spodrsljaje in trenutke šibkosti, za grde poglede in celo žalitve, ki si jih niste zaslužili. Oprostite tej vrbi žalujki.

Zato na tem mestu vsem pošiljam virtualni pozdrav, nasmeh in željo, da bi imeli lep dan. Ker je tako prav. In ker sedajle za mojim hrbtom stoji moja stara mama s pripravljeno pridigo.
 
     

V šoli mora biti vse ODL: ODLično ali ODLočba

Odl(5) nekoč lično
okrasilo je tisto,
kar je odlično,
seveda le pravo,
ne tudi slično,
a zdaj je tako,
da je še blato užaljeno,
če ni zlato. (M. M.)

Mami, saj je ocena 3, dobro, tudi dobra ne?  Ne, če ni odlično, me ne zanima. Boš šla sama do učitelja ali naj grem jaz?       

Joj, sploh ne vem, kako bo naša nabrala dovolj točk za vpis? - Kakšnih točk? Mi smo mu pa odločbo "zrihtali"pa je. Kaj se bo fant sekiral....
                                   Nekje na Luni, 1970
                                   Tukaj in zdaj, 2016

Kot učitelja jezika me starši osnovnošolcev vse večkrat tako, mimogrede, poprosijo za dodatne vaje za njihovega otroka. Ima težave? me zanima. Mah, to ne, ima pa samo 4... Pa je eden redkih v razredu. Rad bi šel na gimnazijo, pa potrebuje točke. Saj razumeš? Samo 4 ima. Prav dobro. Seveda se trudim razumeti. Tudi sam sem vedno ciljal le na najvišje ocene, a takrat nas je bilo takih le nekaj. Spomnim se osnovnošolske profesorice za zgodovino, ki smo se je vsi po malo bali, a tudi oboževali njene ure. Izza katedra je v rdečem lakastem usnju zagrmelo: "Petica je Rim!Vsi si želijo osvojiti Rima!  A barbari ostanejo pred vrati..."


Rim, šolska petica, ni za vse. Vsaj nekoč ni bila. V neki raziskavi slovenskega šolstva sem našel podatek za učno uspešnost v 3. razredu OŠ iz mojega rojstnega 1987. Kljub mladosti učenčkov je bilo v razredu zgolj 29% odličnih, 33 % prav dobrih, 27% dobrih in celo 1% neupešnih. Zavrtimo kazalce dve desteletji naprej. Podobna raziskava iz leta 2006 je pokazala, da je v razredu osnovnih šol po kar 55% in več odličnjakov! Pri čemer nezadostni, zadostni in dobri skupaj ne tvorijo niti  15 %.  In to je bilo leta 2006.

Grški logiki bi torej zaključili, da je naše šolstvo očitno doživelo preporod, napredovalo v odličnosti, zahtevnosti, opismenjenosti ter povrglo nadotroke in nadljudi. Nietzsche živi! Živel slovenski narod, ki se bo kmalu sporazumeval z oddajanjem miselnih vibracij in premikal meje mogočega. Živel holivud!

Seveda ni čisto tako. Ker ne bi rad slovenceljsko posploševal, naj za primer vzamem svoj predmet, angleščino. Zaradi omejitve vpisa v gimnazijskih programih naši dijaki prinesejo s seboj bogato doto petic in drugih bleščavih ocen. Ko sem pred kratkim delal statistiko prvopresopnikov dijaškega praga, je bilo v nekaterih mojih razredih celo več kot 3/4 vstopnih petic, nekaj štiric in morebiti dve trojki. Pa vseeno tak razred ob koncu pouka ni bil nič manj "Gausov" kot generacije poprej. Še več, petic je le za vzorec, pojavijo pa se tudi prenekateri popravni izpiti. Priznam, kvalitete svojega poučevanja ne morem jamčiti. Priznam, petica je petica. Na popravnih izpitih pa le nisem edini od aktiva. S popravnimi izpiti se soočata tudi kolega iz osnovne šole, s katerimi sem govoril pred tem zapisom. Kako je torej možno, da iste petice kar naenkrat sežejo vse od trojke do vrha, štirice pa celo do dvojke? Verjetno vsak petičnež torej le ni iz Rima, ampak tudi Ljubljane, Kamnika, Trbovelj in Malega Sela. Da ne govorim o sibirskem mrazu Vladivostoka. Pa brez zamere.

Kritičnost ocenjevanja je vse hujši in hujši problem v svetu rahljanja in popuščanja vzorcev in tu ne gre le za šolstvo. Lovorika ni več nagrada redkim posameznikom, temveč povprečnina, glavarina za množico. Vse preradi ploskamo povprečnosti in hvalimo navidezne dosežke, ker se bojimo, da nesupehi naše otroke pohabijo in doživljensko zaznamujejo. Vse je dobro. Naš je bil pa odličen 12. na šolskem tekmovanju iz zgodovine. Pa še na priprave ni hodil. Res jih je bilo samo 15, ampak tisti dan ga je nekaj glava bolela, sicer ima zelo rad zgodovino in te vojne. Tema je bila: Barok na Slovenskem.

Po drugi strani pa je v šoli za nakatere dobro le odlično, prenekatera osnovnošolska dvojka pa Bejž, da te ne vidim. V resnici z odličnostjo ni nič narobe, če izhaja iz dijaka in njegove želje in delavnosti. Še več, vsak Pedagog bo razprodal svojo dušo in vesolje, da mu pomaga priti do uspeha. A pozor. To vesolje se ne vrti okoli staršev, njihovih želja in ambicij. Sam imam s starši povečini dobre izkušnje, saj me podpirajo s svojo strogostjo in odločnostjo. Vesolja rdečih preprog, pravljičnih bitij in samorogov, po katerih naj bi se otroci kot samozadostni planeti sprehodili do svojih uspehov, pa v šoli nimajo in ne smejo imeti mesta. Ob prepogosto skromnih pričakovanjih, naš otrok kar naenkrat ni najboljši, najbolj opažen in zlat, kar naenkrat ga za vsak instant izdelek ne pohvalijo. Še več, grajan je za svojo lenobo in nedoseganje svojih zmožnosti. Šok. Groza. Superočetje na pomoč! Supermame k pishologu! Problem ni v otroku! Sistem ne deluje! Prikrojimo si sistem! Posebne prilagoditve!           

Porast otrok, ki se jim sistem mora podrejati, je vse več. Po podatkih psihologinje število učnih pogodb na naši šoli narašča zelo strmo, bližamo se celo 5 odstotkom, pri čemer gre za zelo dobro, priznano šolo. Kot učitelj, ki je kot prostovoljec delal z otroki s posebnimi potrebami (tako zaostankom v razvoju kot kroničnimi boleznimi) sem prepričan, da je usmerjanje teh otrok pomembno doprineslo k razvoju slovenskega šolstva in enakosti možnosti, ki je v Sloveniji uzakonjena.  Eden temeljnih zakonov iz 2011  pravi, da so

"otroci s posebnimi potrebami otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, otroci z avtističnimi motnjami ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraževanja z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe vzgoje in izobraževanja oziroma posebne programe vzgoje in izobraževanja." (ZUOPP-1)

Zakon je jasen. In jasen bom tudi sam. Nikjer ni navedeno, da gre za otroke, ki preprosto ne morejo sedeti pri miru, ker jim je doma vse dovoljeno in ne želijo priznavati avtoritete učitelja. Ta zakonik niti ne razglaša, da ima vsak otrok, ki ni navajen pisati s pisalom namesto drgnjenja pametnega telefončka, disleksijo. In ne, vaš otrok nima motenj v pozornosti, ker je žaljiv do sošolcev in učiteljev, in še manj verjetno je, da se je tak rodil. Naš tak je. Ker je vaš, potiho dodam.

Pri teh diagnozah gre za resne, strokovne ugotovitve, ki ne smejo postati del vaškega interesa. Prav zato ta zakonik še najmanj predvideva zlorabo pravic in olajšano življenje lenobam in neresnežem. Zdi se, da je med nekaterimi starši pedagoška pogodba postala celo zmaga nad sistemom, saj sedaj otrok lahko piše vsa preverjanja dlje, slovnična pravilnost in lepopis nista pomembna, v šoli preprosto izostane, ko se ne počuti, in najpomembnejše, vpisal se bo, kamor bo pač hotel, čeprav je njegovo znanje na nivoju malošolca. Ponekod gre tako daleč, da učitelji donkihotovsko zamahnejo z roko, ga prepustijo sistemu, da ga na koncu šolanja izpljune in počakajo nove generacije. Učitelji bodo preživeli. Še vedno so. Toda kaj bo z večnim ovatirancem? Vkolikor ga ne bo zbledel v fakultetni odisejadi po treh prepisih in samoiskanju, bo hodil od delodajalca do delodajalca in jim razlagal, da ga včasih ne bo v službo, ker ima slab dan in se pač ne počuti. Morda bo delo raje dokončal drugič, ker so bili z družino na jadranju?  Bo pojasnila, da ne more na pot, ker ima že tretjič ta mesec menstruacijo? Da ni razumela navodil, ker niso bila natisnjena zanjo s povečanim tiskom in na rumen papir, ker menja črki b in d? Bojim se, da bo hitro oD Belo.

Slovenceljska modrost: "Če ni ODLično, bo ODLočba." je v škodo vsem. Prava odličnost počasi postaja vse bolj relativizirana, resne diagnoze pa naletijo na dvome in celo prezir. Pri tem pa so prikrajšani predvsem vsi tisti, ki jo res potrebujejo, po mojih izkušnjah pa je ti celo ne želijo, do zlorab ne prihaja. Imajo dovolj težav, da bi se ukvarjali še s tem. Zato apel:

Bodimo zahtevni! Do otrok in do sebe. Samokritični in kritični! Pohvala in graja naj gresta z roko v roki. In prosim, ostanimo na tem planetu.