Lepa beseda ni konj,
a je koze ne zmorejo,
mule mulijo bonton,
in osli z važnimi posli
rigajo mentolov bombon.
Prijaznost je lepa čednost. (Ljubljana, 2017)
Čednost -i ž (ẹ́) 1. raba peša dobra lastnost, krepost (SSKJ)
Lepe besede premore slovenščina. Koliko čednosti je v njej. Kaj pa v njenih živih nosilcih? Koliko omike in kreposti še premorejo? Skoraj se zdi, da bi prenekateremu slovenceljnu prej moral pojasniti besedo prijaznost, kot pa čednost. Po pravici povedano se mi je najprej zdelo, da sem samo jaz siten. Težkokategorna sitnoba, ki je padla z Lune ali priletela iz 19. stoletja, in da zahtevam vsaj nekaj tako nemogočega kot lahkoten privzdigljaj klobuka ob srečanjih na ljubljanski promenadi s četrtinskim priklonom. In da sem sitem, vem sam. Mi dijaki povedo. Pa žena. A postajal sem vedno bolj pozoren na vzdihe prijateljev in znancev: Uf, sem vesela, da me danes na uradu nihče ni ozmerjal... a veš, da sem se počutila prav neumno? Nekaj sem hotela vprašati, pa so me kar nakurili... Tisto kavico mi je prinesel tako oholo, da je skoraj prebila mizo, ne vem, kaj je bilo narobe. Joj, kar ne upam k zdravniku, me bo spet ozmerjal, da hodim, da mi nič takega ni. Vrhunec vsega pa je bila žena, ki mi vsa navdušena pove, da je na nekem javnem uradu naletela na prav neverjetnega uslužbenca, ki ji je neskončno polepšal dan in da mu je skoraj odšla v bližnjo trgovino po eno žemljico v zahvalo. Kaj pa je takega storil? vprašam radovedno in glasno (Verjetno je pohvalil tvojo obleko, kar sem sam pozabil in si še vedno huda, dodam manj glasno). No, v bistvu nič. Sploh nič posebnega, samo tako prijazen je bil! Celo pomagal mi je z vprašalnikom, ker nisem povsem vedela, kaj naj storim...
V bistvu nič. In vse
Še sedaj ne vem, ali naj bom zgrožen ali prestrašen. Kam smo pririnili ta svet, ki ga tako ponosno oklicujemo za civiliziranega. Prijaznost uradnika za svetovanje in pomoč uporabniku nam je šokantna, nepoznana, nova. Internetno sporočilo s prijaznim uvodnim nagovorom in iskrenimi željami nenavadno (oziroma stisnjeno v črki LP, ker je lep pozdrav po metrskih klamfah preveč časovno potrošen). Nasmeh na ulici skorajda sumljiv. Ogovor tujca na vlaku - že odveč. Kaj za vraga hoče od mene?! Prvič sem tak odnos zasledil pred več kot desetletjem v "pošastnih mestih," kot jih rad imenujem; večmilijonskih stvorih, ki se počasi dušijo pod težo nejevolje, slabega zraka in premalo osebnega prostora. Prav zato sem se tako rad vračal nazaj v Slovenijo in njeno "nevelemestnost." A sedaj je pošast na domačem pragu. Sedi in laja v mimoidoče. In z vsakim laježem se razmnoži in preseli na pragove teh istih mimoidočih. Tam čaka, da začne tudi sama lajati. Ker drugega ne zna. A ko se tako divje krdelo naseli, ga je zelo težko obvladati ali izkoreniniti. Ulica za ulico postaja njihova, strah in nelagodje segata vse globlje. Za ušesi praskajo bolhe in tudi vogali najimenitnejših spomenikov človeštvu niso več varni pred lužami pasjih psovalcev.
Kje se je zataknilo, ne vem. Težko rečem, da je prijaznost kot del človeka presahnila sama po sebi. Prijazni se ne rodimo, temveč se prijaznosti naučimo. Posebej natančno se spomnim trenutkov, če/ko slučajno na ulici ob srečanju znancev ali starejših oseb nisem bil spoštljiv in nisem prvi ali dovolj glasno pozdravil. Mati so mi, po materinski sveti dolžnosti, strogo napeli in mi po slovensko zabičali "Če kdaj od koga slišim, da moj sin ne pozdravlja ..." Staroslovensko vzgojo lahko bojda stisnemo v stavek: "Če boš padel, te bom še jaz, da se boš imel vsaj za kaj jokati." Neprijetno. A nič v primerjavi s staro mamo, s katero sva se potikala po podeželju, kjer se vsi poznajo ali so vsi vsaj v sorodu. Ona po babičino ni uporabljala groženj, temveč se je posluževala veliko bolj pretanjenih prijemov: namreč, neskončnih dobronamernih vzgojnih zgodb o "znancih", ki jih zmorejo le babice in ob katerih se srčni vnuki res srčno skesajo. Še sedaj ne vem, kateri pedagoški pristop je bil hujši, a mislim, da sta delovala in kar globoko zapisala vsaj glasni "Daaaan," ki me sedaj tako razveseli iz otroških ust. Na tem mestu me je nasmejala zgodba mojega sorodnika, ki je svoje potomstvo gnal na sprehod v posebej lep sončen dan. Nenadoma se jim približa urejena, malček preveč nadišavljena gospa. Po pravljično zadoni trikrat: Dober dan! Dobel dan! Daaaaa! Pari očk gledajo gospo, a ona spregleda ne le pare oči, temveč celotno družinico, kar se poštenemu človeku na osamljeni ulici kaj hitro zgodi, posebej, če te glasno pozdravi.
"Oči, zakaj gospa teta ni nazaj pozdravila?"
"Hm, ne vem, verjetno je gluha, pa ne sliši..."
Verjetno se je v tistem trenutku zgodil biblični čudež, kajti gospa teta je - uslišala. In nato vzrojila, kot znajo samo gospe tete.
"Kaj si pa mislite?! Kakšna nesramnost! Kaj govorite otroku!"
"Pa mi vi povejte, kako naj pojasnim otrokom, ki jih učim, da se na ulici pozdravlja, vi pa ne ne odzdravite? Naj rečem, da ste nevzgojeni?"
Gospa teta je bojda tu zajela zrak, kot gospe tete to rade počno, kadar se jim zgodi krivica, kakršne pa one res še niso doživele...
Vzgoja omike postaja resničen problem, verjetno srž vsega. Naučiti otroka prijaznosti in potrpljenja v času, ko mu nikakor ni mogoče zagotoviti, da mu bo s prijaznostjo tudi povrnjeno. Ohraniti mirno kri in integriteto, ko nekdo vzorcev človeškega sobivanja ne spoštuje. S ponosno držo prestopati primer za primerom, ko nas življenje sli k vdaji in nesramnosti ter vpitju. Biti nesramen je veliko lažje. Vpiti je veliko bolj preprosto. Gledati vstran še bolj.
Pred nekaj dnevi je moj sin glasno recitiral svoj "DAAAAAN" vsem po vrsti. Ljudem. Kužkom. Kandelabrom. A glede na to, da še ni napolnil dveh let, so mu tudi kandelabri odpustili. Neki starejši gospod se je celo zdrznil, se vrnil in ga ogovarjal celih deset minut, ker ga je nekdo ob 17. 30 prvič tistega dne pozdravil. Hid mi je bilo, za urejenega gospoda v letih, ki ga krasijo z dolžnim spoštovanjem in ko bi ga namesto palice morala podpirati naša omika. Je beseda dober res postala pretežka? Je očesni stik prehud? Vedno bolj opažam, da ignoranca boli. Raje vidim, da se namrgodiš ob pogledu name, kot pa da gledaš skozme kot nekakšen kozarec v vitrini. Ob ignoranci ljudje postajajo nevidni. In nevidni ljudje izginjajo. Kako hud konec je to.
A tu ne gre govora le o mojih osebnih muhah. V zadnjem času opažam razbohotenje nespodobnih manir predvsem med ljudmi, ki so dolžni biti prijazni. DOLŽNI. Ker je to njihova naloga in ker so za delo z ljudmi celo plačani, pa naj so trikrat vstali na svojo levo nogo in kurje oko. Preden mi kdo oklesti jezik - ne pričakujem, da mi bo kdo po bojanovsko risal mavrice, med tem, ko plačujem že sedemnajsto položnico ta mesec, niti ne želim čokoladic ob vstopu v ordinacijo, kjer mi bodo odvzeli žolč: a nekaj osnovne prijaznosti ali vsaj profesionalno uradnost zagotovo.
Tako me je prejšnji teden neka sestra v eni izmed ordinacij, kjer sem jih PO NJIHOVEM NAVODILU poskušal doklicati kar štiri dni zapored, po mojem prijaznem vprašanju po otroško precenila s pogledom in s karikiranim glasom nekoliko topoumno pribila: "A bejž ga no, fante, a lih teb' se nisem javla?? To pa zih, ker mi tvoja cifra ni všeč ..." Redko me nekdo utiša. Ona me je. Da bi raven pogovora ostala vsaj sprejemljiva, sem začel s hitrimi dihalnimi vajami za vaginalno rojstvo trojčkov, na kar se za menoj pojavita dva človeka, ki z ogorčenjem in "privzdignjenim" glasom sestri povesta, da tudi onadva že nekaj dni kličeta, in da tule nekaj ne bo v redu z njo ali pa telefonom. Ob napadu se je sestra začela umikati in jecljati, da nekaj ni v redu s telefoni, da je že tale fante nekaj omenjal ... In da bo takoj uredila.
Kaj torej lahko sklepamo? Da je osornost bolj učinkovita od prijaznosti? Da le tarzansko merjenje moči pripelje do hitrih rezultatov, ki so pri dobrem in vestnem delavcu samoumevne, pa jih nihče ne opazi?? Naj bi jo še jaz napel, da nima nikogar za imenovati za fanteta, pa če me trikrat oceni na 16 let (pri čemer sem bil, mimogrede, starejši od nje, je pa res, morda skromen pripis, da leta zelo dobro skrivam. Tako mimogrede.).
Delavcev, za katere je omika prva in sveta (ne)napisana dolžnost v opisu delovnih nalog, se tare povsod. Slovensko gostinstvo ima neizmeren potencial in že moj oče, ki je delal tudi kot profesionalni natakar, je dejal, da je samo prijazna postrežba bogata postrežba, pa čeprav je le burek na krožniku. Doživel sem že, da naju je z ženo strežaj po desetih minutah brskanja po internetu končno opazil, bil zdolgočasen in osoren, prinesel napačno naročilo in nato na koncu še navrgel, da nisva pustila napitnine. Oprostite, ampak tak ne zasluži niti osnovne plačila za svoje delo, naj se sliši še tako hudo. Ne le, da ni opravil namreč ni svojega dela (čisto tako, kot bi vas frizer postrigel samo na pol, drugo stran pa pustil v navijalkah, pri tem pa pričakoval, da še pridete) temveč zagotovil, da se stranka nikdar več ne vrne, z njo pa odidejo tudi njeni znanci in prijatelji. Torej je oškodoval delodajalca, ki ga plačuje, kar je sporno in v skrajnih primerih celo kaznivo. In Slovenci se imamo na področju storitev in uslug še marsičesa naučiti. Seveda pa bi moral biti nadpovprečen delavec nagrajen in plačan celo dvojno, če njegove roke zlatijo delo podjetja - a tudi tu se slovenska zgodba o dojemanju človeškega kapitala prepogosto prehitro zaključi.
Težko je vedno držati sebe na vajetih. Pritiski rastejo, časi grmijo, hudo je na vsakem koraku. Sam imam dnevno pred seboj 150 mladih ljudi. Torej 300 njihovih staršev. Torej še enkrat toliko straih staršev ... Naj res sejem neprijaznost samo zato, ker sem slabo spal in mi je pred dvema dnevoma nekdo postregel kakav z obrazom zgrbane vrbe žalujke? A se zgodi. Šibkost je šibkost vseh. Na tem mestu se že sedaj opravičujem vsem za svoje živčne spodrsljaje in trenutke šibkosti, za grde poglede in celo žalitve, ki si jih niste zaslužili. Oprostite tej vrbi žalujki.
Zato na tem mestu vsem pošiljam virtualni pozdrav, nasmeh in željo, da bi imeli lep dan. Ker je tako prav. In ker sedajle za mojim hrbtom stoji moja stara mama s pripravljeno pridigo.
a je koze ne zmorejo,
mule mulijo bonton,
in osli z važnimi posli
rigajo mentolov bombon.
Prijaznost je lepa čednost. (Ljubljana, 2017)
Čednost -i ž (ẹ́) 1. raba peša dobra lastnost, krepost (SSKJ)
Lepe besede premore slovenščina. Koliko čednosti je v njej. Kaj pa v njenih živih nosilcih? Koliko omike in kreposti še premorejo? Skoraj se zdi, da bi prenekateremu slovenceljnu prej moral pojasniti besedo prijaznost, kot pa čednost. Po pravici povedano se mi je najprej zdelo, da sem samo jaz siten. Težkokategorna sitnoba, ki je padla z Lune ali priletela iz 19. stoletja, in da zahtevam vsaj nekaj tako nemogočega kot lahkoten privzdigljaj klobuka ob srečanjih na ljubljanski promenadi s četrtinskim priklonom. In da sem sitem, vem sam. Mi dijaki povedo. Pa žena. A postajal sem vedno bolj pozoren na vzdihe prijateljev in znancev: Uf, sem vesela, da me danes na uradu nihče ni ozmerjal... a veš, da sem se počutila prav neumno? Nekaj sem hotela vprašati, pa so me kar nakurili... Tisto kavico mi je prinesel tako oholo, da je skoraj prebila mizo, ne vem, kaj je bilo narobe. Joj, kar ne upam k zdravniku, me bo spet ozmerjal, da hodim, da mi nič takega ni. Vrhunec vsega pa je bila žena, ki mi vsa navdušena pove, da je na nekem javnem uradu naletela na prav neverjetnega uslužbenca, ki ji je neskončno polepšal dan in da mu je skoraj odšla v bližnjo trgovino po eno žemljico v zahvalo. Kaj pa je takega storil? vprašam radovedno in glasno (Verjetno je pohvalil tvojo obleko, kar sem sam pozabil in si še vedno huda, dodam manj glasno). No, v bistvu nič. Sploh nič posebnega, samo tako prijazen je bil! Celo pomagal mi je z vprašalnikom, ker nisem povsem vedela, kaj naj storim...
V bistvu nič. In vse
Še sedaj ne vem, ali naj bom zgrožen ali prestrašen. Kam smo pririnili ta svet, ki ga tako ponosno oklicujemo za civiliziranega. Prijaznost uradnika za svetovanje in pomoč uporabniku nam je šokantna, nepoznana, nova. Internetno sporočilo s prijaznim uvodnim nagovorom in iskrenimi željami nenavadno (oziroma stisnjeno v črki LP, ker je lep pozdrav po metrskih klamfah preveč časovno potrošen). Nasmeh na ulici skorajda sumljiv. Ogovor tujca na vlaku - že odveč. Kaj za vraga hoče od mene?! Prvič sem tak odnos zasledil pred več kot desetletjem v "pošastnih mestih," kot jih rad imenujem; večmilijonskih stvorih, ki se počasi dušijo pod težo nejevolje, slabega zraka in premalo osebnega prostora. Prav zato sem se tako rad vračal nazaj v Slovenijo in njeno "nevelemestnost." A sedaj je pošast na domačem pragu. Sedi in laja v mimoidoče. In z vsakim laježem se razmnoži in preseli na pragove teh istih mimoidočih. Tam čaka, da začne tudi sama lajati. Ker drugega ne zna. A ko se tako divje krdelo naseli, ga je zelo težko obvladati ali izkoreniniti. Ulica za ulico postaja njihova, strah in nelagodje segata vse globlje. Za ušesi praskajo bolhe in tudi vogali najimenitnejših spomenikov človeštvu niso več varni pred lužami pasjih psovalcev.
Kje se je zataknilo, ne vem. Težko rečem, da je prijaznost kot del človeka presahnila sama po sebi. Prijazni se ne rodimo, temveč se prijaznosti naučimo. Posebej natančno se spomnim trenutkov, če/ko slučajno na ulici ob srečanju znancev ali starejših oseb nisem bil spoštljiv in nisem prvi ali dovolj glasno pozdravil. Mati so mi, po materinski sveti dolžnosti, strogo napeli in mi po slovensko zabičali "Če kdaj od koga slišim, da moj sin ne pozdravlja ..." Staroslovensko vzgojo lahko bojda stisnemo v stavek: "Če boš padel, te bom še jaz, da se boš imel vsaj za kaj jokati." Neprijetno. A nič v primerjavi s staro mamo, s katero sva se potikala po podeželju, kjer se vsi poznajo ali so vsi vsaj v sorodu. Ona po babičino ni uporabljala groženj, temveč se je posluževala veliko bolj pretanjenih prijemov: namreč, neskončnih dobronamernih vzgojnih zgodb o "znancih", ki jih zmorejo le babice in ob katerih se srčni vnuki res srčno skesajo. Še sedaj ne vem, kateri pedagoški pristop je bil hujši, a mislim, da sta delovala in kar globoko zapisala vsaj glasni "Daaaan," ki me sedaj tako razveseli iz otroških ust. Na tem mestu me je nasmejala zgodba mojega sorodnika, ki je svoje potomstvo gnal na sprehod v posebej lep sončen dan. Nenadoma se jim približa urejena, malček preveč nadišavljena gospa. Po pravljično zadoni trikrat: Dober dan! Dobel dan! Daaaaa! Pari očk gledajo gospo, a ona spregleda ne le pare oči, temveč celotno družinico, kar se poštenemu človeku na osamljeni ulici kaj hitro zgodi, posebej, če te glasno pozdravi.
"Oči, zakaj gospa teta ni nazaj pozdravila?"
"Hm, ne vem, verjetno je gluha, pa ne sliši..."
Verjetno se je v tistem trenutku zgodil biblični čudež, kajti gospa teta je - uslišala. In nato vzrojila, kot znajo samo gospe tete.
"Kaj si pa mislite?! Kakšna nesramnost! Kaj govorite otroku!"
"Pa mi vi povejte, kako naj pojasnim otrokom, ki jih učim, da se na ulici pozdravlja, vi pa ne ne odzdravite? Naj rečem, da ste nevzgojeni?"
Gospa teta je bojda tu zajela zrak, kot gospe tete to rade počno, kadar se jim zgodi krivica, kakršne pa one res še niso doživele...
Vzgoja omike postaja resničen problem, verjetno srž vsega. Naučiti otroka prijaznosti in potrpljenja v času, ko mu nikakor ni mogoče zagotoviti, da mu bo s prijaznostjo tudi povrnjeno. Ohraniti mirno kri in integriteto, ko nekdo vzorcev človeškega sobivanja ne spoštuje. S ponosno držo prestopati primer za primerom, ko nas življenje sli k vdaji in nesramnosti ter vpitju. Biti nesramen je veliko lažje. Vpiti je veliko bolj preprosto. Gledati vstran še bolj.
Pred nekaj dnevi je moj sin glasno recitiral svoj "DAAAAAN" vsem po vrsti. Ljudem. Kužkom. Kandelabrom. A glede na to, da še ni napolnil dveh let, so mu tudi kandelabri odpustili. Neki starejši gospod se je celo zdrznil, se vrnil in ga ogovarjal celih deset minut, ker ga je nekdo ob 17. 30 prvič tistega dne pozdravil. Hid mi je bilo, za urejenega gospoda v letih, ki ga krasijo z dolžnim spoštovanjem in ko bi ga namesto palice morala podpirati naša omika. Je beseda dober res postala pretežka? Je očesni stik prehud? Vedno bolj opažam, da ignoranca boli. Raje vidim, da se namrgodiš ob pogledu name, kot pa da gledaš skozme kot nekakšen kozarec v vitrini. Ob ignoranci ljudje postajajo nevidni. In nevidni ljudje izginjajo. Kako hud konec je to.
A tu ne gre govora le o mojih osebnih muhah. V zadnjem času opažam razbohotenje nespodobnih manir predvsem med ljudmi, ki so dolžni biti prijazni. DOLŽNI. Ker je to njihova naloga in ker so za delo z ljudmi celo plačani, pa naj so trikrat vstali na svojo levo nogo in kurje oko. Preden mi kdo oklesti jezik - ne pričakujem, da mi bo kdo po bojanovsko risal mavrice, med tem, ko plačujem že sedemnajsto položnico ta mesec, niti ne želim čokoladic ob vstopu v ordinacijo, kjer mi bodo odvzeli žolč: a nekaj osnovne prijaznosti ali vsaj profesionalno uradnost zagotovo.
Tako me je prejšnji teden neka sestra v eni izmed ordinacij, kjer sem jih PO NJIHOVEM NAVODILU poskušal doklicati kar štiri dni zapored, po mojem prijaznem vprašanju po otroško precenila s pogledom in s karikiranim glasom nekoliko topoumno pribila: "A bejž ga no, fante, a lih teb' se nisem javla?? To pa zih, ker mi tvoja cifra ni všeč ..." Redko me nekdo utiša. Ona me je. Da bi raven pogovora ostala vsaj sprejemljiva, sem začel s hitrimi dihalnimi vajami za vaginalno rojstvo trojčkov, na kar se za menoj pojavita dva človeka, ki z ogorčenjem in "privzdignjenim" glasom sestri povesta, da tudi onadva že nekaj dni kličeta, in da tule nekaj ne bo v redu z njo ali pa telefonom. Ob napadu se je sestra začela umikati in jecljati, da nekaj ni v redu s telefoni, da je že tale fante nekaj omenjal ... In da bo takoj uredila.
Kaj torej lahko sklepamo? Da je osornost bolj učinkovita od prijaznosti? Da le tarzansko merjenje moči pripelje do hitrih rezultatov, ki so pri dobrem in vestnem delavcu samoumevne, pa jih nihče ne opazi?? Naj bi jo še jaz napel, da nima nikogar za imenovati za fanteta, pa če me trikrat oceni na 16 let (pri čemer sem bil, mimogrede, starejši od nje, je pa res, morda skromen pripis, da leta zelo dobro skrivam. Tako mimogrede.).
Delavcev, za katere je omika prva in sveta (ne)napisana dolžnost v opisu delovnih nalog, se tare povsod. Slovensko gostinstvo ima neizmeren potencial in že moj oče, ki je delal tudi kot profesionalni natakar, je dejal, da je samo prijazna postrežba bogata postrežba, pa čeprav je le burek na krožniku. Doživel sem že, da naju je z ženo strežaj po desetih minutah brskanja po internetu končno opazil, bil zdolgočasen in osoren, prinesel napačno naročilo in nato na koncu še navrgel, da nisva pustila napitnine. Oprostite, ampak tak ne zasluži niti osnovne plačila za svoje delo, naj se sliši še tako hudo. Ne le, da ni opravil namreč ni svojega dela (čisto tako, kot bi vas frizer postrigel samo na pol, drugo stran pa pustil v navijalkah, pri tem pa pričakoval, da še pridete) temveč zagotovil, da se stranka nikdar več ne vrne, z njo pa odidejo tudi njeni znanci in prijatelji. Torej je oškodoval delodajalca, ki ga plačuje, kar je sporno in v skrajnih primerih celo kaznivo. In Slovenci se imamo na področju storitev in uslug še marsičesa naučiti. Seveda pa bi moral biti nadpovprečen delavec nagrajen in plačan celo dvojno, če njegove roke zlatijo delo podjetja - a tudi tu se slovenska zgodba o dojemanju človeškega kapitala prepogosto prehitro zaključi.
Težko je vedno držati sebe na vajetih. Pritiski rastejo, časi grmijo, hudo je na vsakem koraku. Sam imam dnevno pred seboj 150 mladih ljudi. Torej 300 njihovih staršev. Torej še enkrat toliko straih staršev ... Naj res sejem neprijaznost samo zato, ker sem slabo spal in mi je pred dvema dnevoma nekdo postregel kakav z obrazom zgrbane vrbe žalujke? A se zgodi. Šibkost je šibkost vseh. Na tem mestu se že sedaj opravičujem vsem za svoje živčne spodrsljaje in trenutke šibkosti, za grde poglede in celo žalitve, ki si jih niste zaslužili. Oprostite tej vrbi žalujki.
Zato na tem mestu vsem pošiljam virtualni pozdrav, nasmeh in željo, da bi imeli lep dan. Ker je tako prav. In ker sedajle za mojim hrbtom stoji moja stara mama s pripravljeno pridigo.
No comments:
Post a Comment