Sunday, December 24, 2023

SVETLINCI*: VELIKA ZGODBA O MALEM BOŽU

 

Mali Božo je bil iz rodu Bukovcev in, kot vsi pred njim, je bil bolj spreten z usti, kot z rokami. Pa nič zato; oče Bukovec, ded, praded in celo prapraded so bili nanj zelo ponosni, kajti znal je govoriti kot malokdo, pa je bržčas zato vsako leto recitiral svetlinske zgodbe ob velikih praznikih. Na pamet in z zanosom je pred zborom svetlincev govoril o velikih prigodah malega in skrivnega naroda. In kot vsi mladi fantje je potihoma sanjal, da bi tudi sam nekoč kaj takega doživel. Videl se je, kako ukani skupino temnoškratov, kako pri Perkmandeljcu, kralju plemenitih gorskih škratov, izprosi večno zeleno jablano in kako se poroči z najlepšo svetlinko na vasi.

Dan za dnem je iskal priložnosti za junaško prigodo in z nekaj sreče tudi nekaj gledalcev. Junak namreč ni junak, če ga pri tem nihče ne vidi in ne napiše nekaj pogumnih pesmi o njem, kajne? Mali Božo se je potikal po vasi in bližnjih gozdovih in si skrivoma želel, da bi našel na tleh ubogega ptičjega goliča in ga vrnil v gnezdo, če že ne najde grma jagod, ki tudi pozimi lepo rdečijo. Letni časi so se menjavali, Božo je recitiral, a svoje zgodbe še vedno ni imel.

Bila je že pozna jesen in drevesa so bila videti ravno tako žalostna kot mali Božo. Mrakobno je z očetom stopal po vasi in brcal potemnelo vlažno listje vse okoli sebe.
»Uf, kako mi gre vse na živce! Pridem iz šole, pa je že tema! In prav nič, nič zabavnega se ne zgodi! Še veverice nam ne pridejo nagajat!«
»Daj no, čemu dolg nos, sine? Poglej, zima prihaja in praznik mladega sonca je že čisto blizu. Prepričan sem, da boš s svojim pripovedovanjem spet zasijal na našem prazniku. Čisto tak si kot jaz! Vsi te poslušajo kot pribiti.«
»To že. Ampak …«
»Kaj ampak?«
»No, vse te zgodbe so o drugih svetlinih. Nobena ni o nas,« je Božo pogledal očeta in nato sklonil glavo. »Nobena ni o meni,« je tiho dodal.
»I, kaj misliš, Bukovci smo verjetno bili del vseh teh zgodb, pa čeprav ne po imenu. Skoraj prepričan sem, da je zgodba o Svetlinu Hrastovelikemu v resnici o Bukovcih, le da je nekdo zamešal imeni … Pridi, greva domov. Vaja iz pripovedovanja te bo zagotovo spravila v boljšo voljo.«

Pa ga ni. Božo se je tisti dan nenehno motil in mešal med seboj junake in njihova dela. Ko se  je bitka s temnoškrati že tretjič končala z zmago temnoškratov, je od jeze začel pihati.
»Dovolj imam, nikoli več ne želim recitirati ali slišati za kakšnega junaka. Kar drugega si najdite,« je viknil očetu v obraz, stekel v svojo sobo in zaloputnil vrata tako glasno, da je domači bukvi odpadlo še zadnjih dvanajst žirov.

V sobi se je kujal kar nekaj dni in prišel ven le na kosilo, sicer pa niti slišati ni hotel, da bi pomagal s pripravami in krašenjem doma in vasi. Mati in oče sta bila močno zaskrbljena. Še nikoli ni izpustil krašenja ob prazniku mladega sonca in običajno je okraske navesil po vsej bukvi do te mere, da je bilo že kar pretirano. Vso jesen je barval želode in iz zlatorumene slame izdeloval junake in zvezde, da je bil njihov dom kakor čevljarska delavnica.

Prišel je dvajseti december, dan pred praznikom. Vsa družina je že od zgodnjega jutra pela praznične pesmi, po vsem domu je dišalo po pečenem žiru in jabolkih. In še dobro! Mali Božo se namreč ni umil že vsaj deset dni, pa tudi njegova glava je bila vse bolj podobna sračjemu gnezdu. Čemernega obraza se je odpravil v kuhinjo na zajtrk.
»Fuj,« je rekla mala sestrica, »si padel v kompost?«
Starejša brata sta se zasmejala in si začela pripenjati ščipalke na nos.
»Saj se te bo še sonce ustrašilo, če prideš tak na praznik. Raje se skrij kam k močvirskim trolom, ko si si bolj njihovemu smrklju podoben kot svetlincu!
»No, no, brez bedarij, vidva,« je s kuhalnico zažugala mama, »ti pa se tudi nekaj smiliti samemu sebi! Tak ne greš na praznik, pa če te moram na domačo bukev privezati! Spravi se mi do čebra in se umij! Saj si kot plesniva zeljnata glava!«

»Pa kaj, če sem! Pustite me na miru!« je zatulil Božo in skozi vrata stekel v gozd. Z besom je brcal listje in kamenje, lomil veje in se parkrat prav nerodno spotaknil ob korenine.
»Presnete korenine, kdo vas je podstavil sem! Samo zato, da sem se spotaknil!«

Taval je vse globlje in globlje in se vrgel v kup listja, ki je bil nabran prav za njega. Ležal je tam in si želel izginiti. Če pač nima svoje zgodbe, je vseeno, če ga sploh ni! Nebo nad njim se je počasi pozibavalo in še opazil ni, kdaj se je začelo mračiti. Kar naenkrat ga je zazeblo in okoli njega so se nabrale meglice in tema.

Dvignil se je iz listja in tihoma upal, da od daleč zagleda veliki ogenj sredi vasi. Ni ga bilo. Začel se ozirati med drevesi, a se mu niti sanjalo ni, od kod je prišel. Vedno hitreje je začel hoditi in se ozirati za preobrnjenim listjem ali lastnimi sledmi. Nič. Vse je bilo enako. Obrisal si je solze, ki so se zažele nabirati v kotičkih, in na debelo požrl cmok v ustih.

»Na, zdaj pa imaš, butec butčevski. Hotel si zgodbo, pa te bo v njej požrl temnoškrat.«
Blodil je naokoli in se poskušal delati čim bolj majhnega in nevidnega. Vsak šum, vsaka vejica mu je nagnala strah v kosti. Plazil se je in se skrival za drevesi. Skoraj je že obupal, ko se je med drevesi nenadoma posvetilo.
»Svetloba! Ogenj! Naša vas!« je kriknilo v njem. Pozabil je na vse strahove in stekel proti svetlobi.
»Še malo, še malo,« je dihal. Toda pred njim se ni pojavila vas. Svetloba namreč ni postajala vse močnejša, pa tudi toplo ni bilo. Prihajala je izpod drevesa, in tiho žarela. Božo se je po kolenih približal in zaslišal drobno ihtenje. Naenkrat se je v malem srčku prebudil droben pogum.
»Temnoškrat že nebi jokal tako milo, pa tudi svetil se ne bi, razen, če se mu ne bi rita vnela kakor kresnički,« si je govoril. Splazil se je bližje in zagledal žarečo lučko, ob njej pa malega dečka dolgih svetlih las, ki je tiho jokal.

»Zdravo,« ga je pozdravil. Deček si je od groze pokril oči in se stisnil še bližje k lučki.
»Ne boj se,  nič ti ne bom naredil. Pomagal ti bom,« čeprav mu še samemu ni bilo jasno, kako. Dva izgubljena v gozdu nista nič boljša kot eden.
Fantek je pokimal, vstal in se stisnil k Božu.
U, saj ti pa nisi tako majhen, saj si večji od mene, si je mislil Božo. »Kako ti je ime?«
»Olin,« je posmrkal fant.
»No torej, Olin, me veseli. Jaz sem Božo. Od kod si prišel?
»Iz gozda.«
»To nama ne pomaga dosti. Kako si prišel sem?«
»Izgubil sem se.«
»Torej sva že dva,« je zavzdihnil Božo. »Človek nisi, pa tudi svetlin nisi. Čigav si?«
»Od mamice in atija,« je zajokal Olin.
»To mi je jasno. Pomiri se no, ne jokaj tako. Naju boš še utopil!«
Olin se je malo nasmehnil in rekel: »Moja mami tudi to leče.«
»Kakšna pa je tvoja mami?«
»Lepa. Elìka.
»Dobro, torej sredi noči iščeva lepo, veliko mamico. To sredi praznega gozda ne bi smelo biti pretežko. Pridi, greva.«

Božo je pobral lučko in se odpravil v smer, ki se mu je zdela najbolj prava. Nekaj časa ta hodila v tišini, ko je Božo začutil dlan v svoji dlani. Pogledal je Olina in mu prijateljsko pokimal.
»Tlah mene,« je šepnil Olin.
Hodila sta še naprej in naprej, ko je nenadoma nekaj zašumelo nad njima. Božo se je bliskovito obrnil in z lučko posvetil v par žarečih oči.
»No no, kaj pa delaš, obrni to stran!« so rekle oči. Oči so pripadale ogromnemu jelenu, ki je zrl v mlada fanta.
»Slnica!« je veselo kriknil Olin.
»Srnica pa res nisem,« se je bučno zasmejal jelen. Le kaj počneta svetlin in otrok sojenic skupaj v gozdu, in to na najtemnejšo noč leta?
»Seveda, Olin, sojenček si! Torej, gospod Jelen, izgubila sva se, pa bi potrebovala malo pomoči.«
»Gospod Jelen je moj oče. Jaz sem samo jelen, Rogo za prijatelje. Kam pa bi rada šla?«
»Najprej k sojenicam in sojencem. Tale mali mora k staršema.«
»Mislim, da vem, kje jih najti. Danes je praznik mladega sonca. Romali so k Pečini, kjer bodo pričakali vzhod. Hitro, zlezita name.«
Mladeniča sta zlezla na Rogov hrbet in se zakopala v toplo dlako.
»No no, brez cukanja. Primita se!«
Jelen je stekel, kot da bi letel po zrak,, in kmalu se je zaslišal iskriv Olinov smeh. Dirjali so pod drevesi, dirjali vse globlje v gozd.
»Zdaj gre zares! Držita se, pob'ča!« je zaprhal Rogo in se zagnal v klanec. Kmalu so se med drevesi pojavile prve zaplate snega in dirjali so vse višje in višje, dokler jih ni oblila prijetna svetloba in dreves ni bilo več. Skozi priprte veke je Božo zagledal čudovite postave v dolgih belih oblačilih, zlatih las in s srebrnimi sponkami na pasovih. V rokah so nosili svetilke in žalostno peli.

»Mami, mamika!« je zavreščal Olin. V naslednjem trenutku se je zbor obrnil in vanje se je ozrlo na stotine prelepih obrazov. Kako srčno snidenje je bilo to! Objemanje in toplota, radost in petje. Božo se je med vsemi pohvalami visokih bitij počutil počaščenega, a še manjšega kot po navadi. Oče sojenec se je sklonil k njemu in rekel:
»Hvala ti, dobri svetlinček. Povej, kako ti lahko povrnemo?«
»No, v resnici bi rad samo domov. Družina je zagotovo v skrbeh.«
»Nedvomno, še posebej na tako noč. Jelen, veš, kje so doma svetlini?«
»Seveda vem. Z lahnimi koraki ne bo dolgo. Sam ga ponesem.«
»Dobro. Povej nam vsaj svoje ime, da si bomo lahko pripovedovali o tebi.«
»Božo sem, Bukovčev.«
»Mali Božo, za nas le Božiček, a velik junak. O tebi bomo nocoj peli pesem.«
V Božovem srcu se je nekaj zganilo.
»Boste res?«
Zbor sojencev je pokimal, Olinov oče pa je Boža dvignil na jelena.
»Hm, morda potrebuješ malo čistejša oblačila, na zabavo greš.« Tlesknil je s prsti in prijetna svetloba je ovila Boža okoli telesa. V naslednjem trenutku se je znašel v čudovitih belih oblačilih z majhno zaponko na pasu.

»Zdaj pa le pojdita, Božiček. In svojo vas pozdravi!«

Jelen je zahrzal, Olin je pomahal Božu, in spet sta divjala skozi noč. A tokrat mraza Božo ni čutil prav nobenega. Oblačilca so žarela in oddajala toploto, ki je segala prav do srca. Ko sta pridirjala v vas, so se vaščani z baklami v rokah ravno odpravljali na iskalno akcijo. Veselje in kriki so ju pozdravili, in vroči stiski in poljubi Bukovčeve družine.

»Kje si bil, lump? Skoraj smo umrli od strahu! In le kaj imaš na sebi?« je med solzami hlipala mati.
Med vaščani je zavladala tišina, Božo pa je tiho zlezel na vaški kamen, se odkašljal in rekel:
»Oprostita, mami in oči, in cela moja družina, da ste bili v skrbeh. In tudi ostali vaščani, oprostite, da sem vam pokvaril praznik. Obljubim vam, da se kaj takega nikoli več ne bo zgodilo. In zdaj bi se vam rad odkupil s prav posebno zgodbo, tako, ki je še nikoli niste slišali.


*O SVETLINCIH – Zakaj še niste slišali zanje

Od velikega mesta pelje  cesta v malo vas pod gorami. Za vasjo se do gozda vije potok, ob njem pa teče kolovoz – snežno bel in prašen v poletnem soncu, pomladi in jeseni razmočen v luže, ki polnijo globoke traktorske kolesnice, pozimi pa od njega ostane komaj kakšna gaz, ki je ob straneh obsuta s snežnimi angelčki vseh velikosti. 

Tri ure hoda od roba gozda, sprva navzgor ob potoku, nato pa desno še globlje v gozd ob manjšem studencu, ki ga ločje poleti varuje pred vročim soncem, da nikdar ne presahne, stoje tri prastare bukve. Starejše so od babice in od babičine babice in verjetno tudi od babice vseh babic.

Med srednjo bukvijo in tisto na  levi teče studenec, ki se med bukvami spremeni v pravcato razmočeno močvaro, zato se z izjemo starih lovcev ljudje bukvam niso nikoli bližali. Menda je nekaj vsiljivcev ostalo celo brez čevlja ali dveh, v ljudskih spominu pa so bile bukve znane kot Starke, razmočena dolinica, vhod v katero so zapirale, pa Stara Tesen, medtem ko se je studenca prijelo ime Čmokač.

Čeprav je dolinica veljala za prav tako nerabno kot Čmokač, ki je bil predaleč v gozdu, da bi tam napajali živino, njegovi bregovi pa preveč močvirni – tam so rasli trepetlika, nekaj gabra, tenkorasle bukve in ostareli jeseni– tej dolinici ni manjkalo življenja. Njenih prebivalcev človeško oko namreč ne opazi prav hitro. In vendar je bila na koncu tesni vasica.

Bila je to vas gozdnih svetlincev. Svetlinci niso palčki, saj ne nosijo prišpičenih klobučkov, niti ne skrivajo pobeglih princes ali rudarijo dragotin. In nikar jih ne zmerjajte s škrati, saj te zgrbančene beštije temnih gozdov pogosto nagajajo svetlincem in kalijo njihov gozdni mir, kolikor ga še nismo skalili ljudje. Vseeno pa svetlini Cenijo gorske mandeljce, staroslavne in plemenite škrate, ki so se pred mnogimi leti tja priselili iz dežel, kjer ljudje govorijo drugače od nas, najvišji vrhovi pa nikoli ne izgubijo sneženega oklepa.     

Svetlinci so še najbolj podobni drobnim ljudem, s svojimi prifrknjenimi nosovi, s po dvema nogama in po dvema rokama. Veliki so le za palec in okroglolični, kar jim dobro pristaja, nasmehe pa nosijo od enega uhlja do drugega. Nosijo rjava in zelena platnena oblačila, njihove prsi in hrbte pa krasijo pravi ali izvezeni listi dreves ali rastlin, odvisno od tega, kateri družini pripadajo. Med znamenitejše družine spadajo Bezgovci in Jelšarji, a tudi Hrastovci niso od muh.

Na nogah nosijo čeveljce iz pletenega ločja ali iz večjih izdolbenih želodov, spet tretji hodijo po svetu bosonogi. Prava posebnost pa so njihove glavice. Čeravno bi se vsi svetlinci tega sveta oblekli v enaka oblačila in se pretvarjali, da so si enaki, bi njihove glavice pričale o nasprotnem. V laseh, če jih po človeško nerodno tako poimenujemo, se namreč bohotijo listi njihovih družinskih dreves in rastlin. Dokler so svetlinci še otroci, jih prekrivajo nežno zeleno popje in brstiči, nato pa z leti listje zori, postaja izrazitejše, večje in polnejše. Odraslim svetlincem tako služi kot popolna krinka pred slabovidnimi človeškimi nerodami, ki z očmi brskajo za gobami ali zelišči. Ko pa gozdni svetlin enkrat ostari, se njegovo listje najprej bogato obarva, zažari v odtenkih zlatorumene in bakreno rdeče barve, nato pa počasi izgublja liste, medtem ko vejice postajajo snežno bele.

Svetlini ljubijo svobodo in naravo bolj kot vse na svetu. V Stari Tesni tako vsako leto ob prvem polnem Lunu jeseni, ki je svetlincem najljubši, izmed vseh izberejo tri Prosvetline, ki vodijo vaške posle, svetujejo in opominjajo skupnost na stare običaje, in kdaj pa kdaj posredujejo v svetlinskih sporih. Teh ni veliko, a rekli smo že, da so mali junaki podobni ljudem. Med prosvelinsko trojico je vedno en otrok, Prosvetlinček, ki ga iz svojih vrst izberejo svetlinčki, ki še niso nabrali 27 let, nato Prosvetlin izmed odraslih do 72 let, in še Prasvetlin, ki govori v imenu vseh tistih, ki so že pri 127 letih prenehali šteti.

Rojstnih dni svetlini ne praznujejo, praznujejo pa praznike svojih rastlin in takrat so rajanja radostna in celo po človeških merilih glasna, kajti petja in plesa ne manjka, kot tudi ne medene rose in čebeljega satja.

Prasvetlin je bil v časih teh pripovedi stari Bezgov, ali Bêzgec, kot so ga radi klicali, vendar tega imena ni imel prav rad, odkar se je prvič odpravil med ljudi in slišal, kako se ti velikani ob najmanjših prepirih obkladajo s podobnim izrazom. Sicer se je Bezgovcev med svetlini držal ugled – veljali so za modre in vešče v zdravilstvu, zato je iz njihovih vrst prihajalo kar nekaj Prosvetlinov, počeli pa so še nekaj prav posebnega. Svoje prigode so zapisovali in jih kdaj pa kdaj zaupali tudi dobrim ljudem in nekaj naslednjih so mi povedali prav stari ljudje iz male vasi.


 

No comments:

Post a Comment