Pripis: Ker sem tako dalec stran, je tehnicna zmesnjava dovolj silovita, da mi je morski zefir odpihnil vse stresice. Obljubim, da popravim, ko se vrnem med domace elektronske sicnike in sumnike, do takrat pa naj bo, ce recem, da imam opeceno kozo. Mislite si, kar si hocete.
Nekega dne, ko je ob Andamaskem morju vel prav taisti Zefir, ki je meni odpihnil stresice, se je med vrveco mnozico, ki je teptala bisernati pesek in s svojim veseljem poskusala preglasiti sum morskega bucanja, sprehajal mlad par. Njuni podplati so srkali cisti sip, ki se je kot prijetna svila razlival med prsti in tekel dalje proti vodi. Dlani so opajale dlani, nasmesek pa se je sramezljivo kradel izza njenih valovitih las in preskakoval na njegove bele zobe, ki so hvalisavo pobliskavali izpod ocal. Hodila sta in hodila, se spominjala potovanja in si obljubljala nova in nova, vsakic drugacna in vsakic brezskrbna. Gospa Starost takega para niti pogledati ne bi upala, kaj sele, da bi jima ze poskusala leci na sence.
Dan je vlekel svojo nit in popoldansko sonce je razzarelo pescine. Tedaj je mladi par naletel na delfina. Ne tistega pravega, igrivega morskega prekucuha, pa vseeno se kako pravega - v oceh nekega otroka. Delfin je bil namrec narejen iz peska in se je na zgocem soncu susil v pravo umetnisko skulpturo. Njenemu ah-anju in oh-anju ni bilo konca, on je navrgel nekaj navidezno pametnih o bioloskih razmerjih in vrsti delfina, oba skupaj pa sta se prav ponosno nastavila objektivu in ovekovecila trenutek.
''Le glej, da ga ne pohodis, ko si vedno tako nerodna,'' se je zasmejal on, ko se je sklanjala blizje k delfinu in ga poskusala poslikati z vseh strani. Njen pogled je bil en sam ocitek. A trajal je le sekundo - sipki pesek se je izmaknil eni nogi, druga pa je pristala ravno na delfinovem repu.
''Kaj sem ti rekel?! Nerodna kot si, si sla in unicila umetnino nekemu otroku, ki se je verjetno trudil vse dopoldne!''
Vedel je, da so besede zarezale tja, kamor je najbolj bolelo in kot poglavar sodisca je stal nad njo, ko je tiho poskusala popraviti rep. A oseka in sonce so vodo, to pomembno vezivo, umaknili mnogo predalec, zato so na repu ostale vijuge drsecih prstov. Preden je lahko se kaj omenil, je tiho vstala in odsla dalje po obali. Vedel je, da joka. Vedel je, da mu ni vseeno. A ni sel za njo. Se bo ze spametovala.
Sonce je prelomilo svoj lok nad morjem in zazarelo v odhajajocih barvah. Plaza se je pocasi spraznila in morje je spet postalo glasnejse od ljudi. Pesek se v ozadju zgubljlal v zelen plet palm in ostalega grmicevja. Do prvega mesta je bilo vsaj pol ure hoda. Ni se se vrnila. Zacelo ga je mraziti. Mora jo pocakati. Obala se je nadaljevala kilometre in kilometre dalec in odmik s tocke, kjer ga je zadnjic videla, bi bil nespameten. Verjetno se je ze prekuhala, prevrela in se vraca po njegov visokostni odpustek. No, ali pa vsaj besedo. Lepo bi bilo, ce bi se vsaj pokazala, pa ceprav od dalec. Molk ne bi bil prvi in ne zadnji.
V zaru sonca je nenadoma od nekje pritekel kodrast decek, ki je v svoje lase lovil ves blesk odhajajocega dneva. Pritekel je k delfinu in viknil:''O, hvala, gospod, ker ste mi cuvali delfina. Res me je skrbelo zanj! In kako lep vzorec ima! Se bolj lep in poseben je kot prej! Pomagajte mi dokoncati delo, da bo ves pisan."
Fant ni mogel verjeti svojim ocem. Pokorno se je spravil na kolena in z deckom sta popisala delfina s kamencki, skoljkami in odtisi prstov in rok. Smeh otroka je bil tako prijeten.
"Joj, sonce je zaslo! Domov moram! Se enkrat hvala!'' je dahnil decek in stekel proc tako hitro, kot je prisel.
Fantu se je naenkrat zazdelo, da v daljavi vidi postavo, in hitro je zacel grabiti pesek na kup. Poleg delfina je ustvaril lepo morsko zvezdo, jo okrasil in se zazrl vanjo. Na sredino je postavil najlepso belo skoljko, ki jo je nasel na obali. Nekaj manjka.
Pocasi in okorelo je s prstom v pesek zapisal besedo OPROSTI.
Presel je mrak in soj lune. Strah se je menjaval s hladom in nemirom. Kaj naj? Kaj menis, delfin? Zakaj sem bil taka mora? Prinesi mi jo nazaj. Svoje telo je premaknil nekoliko visje na obalo in legel vznak. Mesec, ti, ki vse vidis in molcis, daj mi malo svoje modrosti, kaj pravis?
Tedaj je morje je nenadoma zazarelo in fant je moral zamizati. A preden je lahko odprl oci, da bi nasel vir neznane svetlobe, ga je objela prijetna topplota in za trenutek se mu je zazdelo, da v glavi slisi otroski smeh. Glava je omahnila na topel pesek in prsa so se vdala globokemu dahu. Iz morja se je nenadoma dvignil kodroglavi decek, zarec kot plamen, stopil k fantu, se nasmehnil in s pobral belo skoljko. Nato se je pocasi dotaknil zvezde. Ta je zazarela z rdecim plamenom, kot tudi crke pod njo. Nato je v dlan pobral nekaj belega peska, ga dal v skoljko in ga dahnil v morje. Le-to se je dvignilo, zasumelo in oblilo pescenega delfina, ki je nenadoma ozivel in se igrivo pognal v morje. Bela skoljka mu je krasila celo.
"Pozdravljen, Beli Delfin, prijatelj moj. Cas je, da greva." Decek je zajahal delfina, se se enkart uzrl proti obali in s svetlobo izginil.
Dekle je ves ta cas tavalo po obali in se poskusalo spomniti cesar koli, kar bi ji bilo znano. Sence so jo plasile in noge so hitele hitreje kot kdajkoli. Nenadoma je v daljavi uzrla rdeckast soj ognja in mu stekla naproti. Vse mocneje in mocneje je zarelo, dokler ni bila ze cisto blizu. Ogenj je ugasnil in zdelo se je, da tudi vsi njeni upi. Tedaj ga je zagledala, mirno specega ob obali, ob veliki pesceni zvezdi in zarecem napisu OPROSTI. Tiho ga je objela, ga poskusala zbuditi, a namesto tega je nenadoma obcutila neverjetno tezo na vekah in zaspala je ob njem.
Zjutraj ju je prebudil topel sceget sonca, ki se je odpravljalo na novo pot. Objeta, brez besed, sta drud drugemu podarila odpuscanje.
"Kako si me nasla?"
"Ogenj, ki si ga prizgal, je bil dovolj. In nato sem nasla se zvezdico in napis. Kaj si zazgal?"
"Nicesar, o cem govoris?"
Spustila sta se nizje ... a glej! Zadnji val plime je pred njuninimi ocmi izbrisal besedo, na mestu, kjer je bila se prejsnjo noc zvezda, pa je lezala pravcata morska zvezda.
"Ves, da te imam rad, ne?"
"Seveda, jaz tudi tebe, to je zapisano v kamen!"
"Dobro. Vedi, da bom prav zato se mnogokrat potreboval pesek ...''
Nekega dne, ko je ob Andamaskem morju vel prav taisti Zefir, ki je meni odpihnil stresice, se je med vrveco mnozico, ki je teptala bisernati pesek in s svojim veseljem poskusala preglasiti sum morskega bucanja, sprehajal mlad par. Njuni podplati so srkali cisti sip, ki se je kot prijetna svila razlival med prsti in tekel dalje proti vodi. Dlani so opajale dlani, nasmesek pa se je sramezljivo kradel izza njenih valovitih las in preskakoval na njegove bele zobe, ki so hvalisavo pobliskavali izpod ocal. Hodila sta in hodila, se spominjala potovanja in si obljubljala nova in nova, vsakic drugacna in vsakic brezskrbna. Gospa Starost takega para niti pogledati ne bi upala, kaj sele, da bi jima ze poskusala leci na sence.
Dan je vlekel svojo nit in popoldansko sonce je razzarelo pescine. Tedaj je mladi par naletel na delfina. Ne tistega pravega, igrivega morskega prekucuha, pa vseeno se kako pravega - v oceh nekega otroka. Delfin je bil namrec narejen iz peska in se je na zgocem soncu susil v pravo umetnisko skulpturo. Njenemu ah-anju in oh-anju ni bilo konca, on je navrgel nekaj navidezno pametnih o bioloskih razmerjih in vrsti delfina, oba skupaj pa sta se prav ponosno nastavila objektivu in ovekovecila trenutek.
''Le glej, da ga ne pohodis, ko si vedno tako nerodna,'' se je zasmejal on, ko se je sklanjala blizje k delfinu in ga poskusala poslikati z vseh strani. Njen pogled je bil en sam ocitek. A trajal je le sekundo - sipki pesek se je izmaknil eni nogi, druga pa je pristala ravno na delfinovem repu.
''Kaj sem ti rekel?! Nerodna kot si, si sla in unicila umetnino nekemu otroku, ki se je verjetno trudil vse dopoldne!''
Vedel je, da so besede zarezale tja, kamor je najbolj bolelo in kot poglavar sodisca je stal nad njo, ko je tiho poskusala popraviti rep. A oseka in sonce so vodo, to pomembno vezivo, umaknili mnogo predalec, zato so na repu ostale vijuge drsecih prstov. Preden je lahko se kaj omenil, je tiho vstala in odsla dalje po obali. Vedel je, da joka. Vedel je, da mu ni vseeno. A ni sel za njo. Se bo ze spametovala.
Sonce je prelomilo svoj lok nad morjem in zazarelo v odhajajocih barvah. Plaza se je pocasi spraznila in morje je spet postalo glasnejse od ljudi. Pesek se v ozadju zgubljlal v zelen plet palm in ostalega grmicevja. Do prvega mesta je bilo vsaj pol ure hoda. Ni se se vrnila. Zacelo ga je mraziti. Mora jo pocakati. Obala se je nadaljevala kilometre in kilometre dalec in odmik s tocke, kjer ga je zadnjic videla, bi bil nespameten. Verjetno se je ze prekuhala, prevrela in se vraca po njegov visokostni odpustek. No, ali pa vsaj besedo. Lepo bi bilo, ce bi se vsaj pokazala, pa ceprav od dalec. Molk ne bi bil prvi in ne zadnji.
V zaru sonca je nenadoma od nekje pritekel kodrast decek, ki je v svoje lase lovil ves blesk odhajajocega dneva. Pritekel je k delfinu in viknil:''O, hvala, gospod, ker ste mi cuvali delfina. Res me je skrbelo zanj! In kako lep vzorec ima! Se bolj lep in poseben je kot prej! Pomagajte mi dokoncati delo, da bo ves pisan."
Fant ni mogel verjeti svojim ocem. Pokorno se je spravil na kolena in z deckom sta popisala delfina s kamencki, skoljkami in odtisi prstov in rok. Smeh otroka je bil tako prijeten.
"Joj, sonce je zaslo! Domov moram! Se enkrat hvala!'' je dahnil decek in stekel proc tako hitro, kot je prisel.
Fantu se je naenkrat zazdelo, da v daljavi vidi postavo, in hitro je zacel grabiti pesek na kup. Poleg delfina je ustvaril lepo morsko zvezdo, jo okrasil in se zazrl vanjo. Na sredino je postavil najlepso belo skoljko, ki jo je nasel na obali. Nekaj manjka.
Pocasi in okorelo je s prstom v pesek zapisal besedo OPROSTI.
Presel je mrak in soj lune. Strah se je menjaval s hladom in nemirom. Kaj naj? Kaj menis, delfin? Zakaj sem bil taka mora? Prinesi mi jo nazaj. Svoje telo je premaknil nekoliko visje na obalo in legel vznak. Mesec, ti, ki vse vidis in molcis, daj mi malo svoje modrosti, kaj pravis?
Tedaj je morje je nenadoma zazarelo in fant je moral zamizati. A preden je lahko odprl oci, da bi nasel vir neznane svetlobe, ga je objela prijetna topplota in za trenutek se mu je zazdelo, da v glavi slisi otroski smeh. Glava je omahnila na topel pesek in prsa so se vdala globokemu dahu. Iz morja se je nenadoma dvignil kodroglavi decek, zarec kot plamen, stopil k fantu, se nasmehnil in s pobral belo skoljko. Nato se je pocasi dotaknil zvezde. Ta je zazarela z rdecim plamenom, kot tudi crke pod njo. Nato je v dlan pobral nekaj belega peska, ga dal v skoljko in ga dahnil v morje. Le-to se je dvignilo, zasumelo in oblilo pescenega delfina, ki je nenadoma ozivel in se igrivo pognal v morje. Bela skoljka mu je krasila celo.
"Pozdravljen, Beli Delfin, prijatelj moj. Cas je, da greva." Decek je zajahal delfina, se se enkart uzrl proti obali in s svetlobo izginil.
Dekle je ves ta cas tavalo po obali in se poskusalo spomniti cesar koli, kar bi ji bilo znano. Sence so jo plasile in noge so hitele hitreje kot kdajkoli. Nenadoma je v daljavi uzrla rdeckast soj ognja in mu stekla naproti. Vse mocneje in mocneje je zarelo, dokler ni bila ze cisto blizu. Ogenj je ugasnil in zdelo se je, da tudi vsi njeni upi. Tedaj ga je zagledala, mirno specega ob obali, ob veliki pesceni zvezdi in zarecem napisu OPROSTI. Tiho ga je objela, ga poskusala zbuditi, a namesto tega je nenadoma obcutila neverjetno tezo na vekah in zaspala je ob njem.
Zjutraj ju je prebudil topel sceget sonca, ki se je odpravljalo na novo pot. Objeta, brez besed, sta drud drugemu podarila odpuscanje.
"Kako si me nasla?"
"Ogenj, ki si ga prizgal, je bil dovolj. In nato sem nasla se zvezdico in napis. Kaj si zazgal?"
"Nicesar, o cem govoris?"
Spustila sta se nizje ... a glej! Zadnji val plime je pred njuninimi ocmi izbrisal besedo, na mestu, kjer je bila se prejsnjo noc zvezda, pa je lezala pravcata morska zvezda.
"Ves, da te imam rad, ne?"
"Seveda, jaz tudi tebe, to je zapisano v kamen!"
"Dobro. Vedi, da bom prav zato se mnogokrat potreboval pesek ...''
