Tuesday, December 25, 2012

Tradicionalno prvi božič.

Torek, večer božiča 2012.

V pomladno prebujajočem se marcu sem pisal o svetosti tradicije. In božič je za nekatere oboje, svetost in tradicija, za druge le tradicija, tretjim izgovor nakupovalnega brezumja, četrtim nič, petim in šestim manj kot nič, nekaterim pa morda ostra bolečina osamljenosti, ki se razrašča globlje od pradavnih ponosnih jelk. Meni božič pomeni predvsem družino in tiho druženje, ki je imelo v preteklosti kaj malo krščanskega pridiha. Res je, da so tudi pod našo smrekico stale jaslice, kjer so počivale (kajpak na hrbtu ali boku) ovce, on njih pa še kakšna kokoš, pastirček ter prevelik a strašljivo resničen dinozaver. In res je, da sem se z dedom udeleževal polnočnic, kjer so imeli čudovite velikanske jaslice in so vse okoli nas pele pretirano odišavljene tete. In končno je tudi resnica, da je naša hiša dišala po kadilu, ob katerem pišem tudi blogopis.

Vseeno vseh teh podob nikoli nisem povezoval s kakršnokoli globljo resnico o rojstvu novega upanja ali človeka Boga. Le z našo družino in našim božičem. Kajti na ta edini večer v letu je naša mati dovolila nam otrokom, da po večerji bogatega narezka (ker je tako lažje in se zajtrk določi sam po sebi) ostanemo budni do polnoči ob prižgani televiziji, naverjetneje ob predvidljivih norčijah junakov filmov Sam doma ali Indiane Jonesa. Vendar je bila televizija le zvok iz ozadja. Naša družina je namreč na božič vedno sestavljala novo sestavljanko, ki jo je prinesel Božiček. Sedeli smo okoli tisočerih koscev, se pogovarjali, si zakrivali svetlobo in prva leta preprečevali mlajšima članoma nepredvidene izlete ročic v bolj spolzka in slinasta področja. Sestavljali smo svoj božič. In težja je bila sestavljanka, dlje je božič trajal, včasih celo do novega leta in dlje.

Moja boljša polovica, ki se pravkar trudi s sladkimi snežaki, je poznala povsem drugačen božič. V slovenceljnizmih ponižno priznavava, da sva ta rdeč in ta črna, komunajzer in cerkvenarica, Tito in nuna; dva zombija iz nezdružljivih svetov. Božični večeri mojega dekleta so bili prežeti s čarobnim petjem božičnih pesmi pri vseh polnočnicah, tudi tistih, ki so v resnici sedmice in poldevetnice, le da nje parfumi teh istih tet niso nikoli dosegli, ker je kor v cerkvi previsoko. Nekako tako kot petje vseh teh tet. Božični večer je mineval v naglici nekje med bogato obloženo mizo, ki se je obvezno šibila pod zeljem in klobasami, in tremi zaporednimi mašami. Božično jutro je prineslo še kakšno (mašo, pa tudi klobaso), večer božiča pa je v tem istem vatikanskem duhu smiselno zaključila na rok koncertu. Sva lahko še bolj tipična predstavnika slovenskih skrajnosti, s katerimi se v javnosti tako silovito opleta? Menda ne.

Dve nezdružljivi tradiciji, ki sva jih na letošnji božič prvič združila. Sama, v najinem najemniškem stanovanju iz zloglasnih osemdestih, no, v resnici v sobici, pravzaprav v nekakšnih jaslih. Božič je čas družine, mar ni tako? Vera ali ne, lepo je imeti družino in se skriti v njen vseodpuščujoči objem, dasiravno so to starši, partner ali partnerica, prijatelji ali stara prešita igrača z enim gumbom. A v vsej idealizaciji in teoriji, ki smo je humanisti prepolni, priznam, da sem imel nekaj pomislekov. Kako udejaniti svojo lastno otroško iluzijo in pri tem omogočiti svoji boljši polovinki božič, ob katerem ne bo imela občutka, da je v resnici le klavrna osminka?  

Kaj je skupnega obema? Smrekica. Dobro, imava še pol dneva, da jo nekje stakneva. Okraski? Bova že nekako, jih je  v stanovanju nekaj še od prejšnjih lastnikov. Oziroma, glede na stil, pred-pred prejšnjih. Jaslice? Imava. Ni Jožefa in Marije, ampak otroček pa je. Božične pesmi? Hvala, youtube, za možnost zaporedih skladb. Hrana? Nimava pečice, niti ni časa za kuho. Narezek torej. Tiho zmagoslavje in odobravajoče prikimavanje mojih prednikov. Sestavljanka? Kupila sva jo že pred tednom. Zmaga torej ni daleč stran. Polnočnica? Seveda, nekje je treba priti nasproti. Še vedno je dva proti ena. Ogled filma po njeni izbiri? Dobro, dva proti ena cela sedem pet. Pravzaprav ljubezen (Love actually)? Dva-dva. Nekaj sposojenega? Angleški eggnog. Tri-tri.

Dve uri pred polnočjo je bila sestavljanka še vedno neodprta in nekako mi sploh ni bilo hudo. Tu potrebujete predzgodbo: preko celotnega dne sva sestavljla najino novo pridobitev, ogromno belo letečo ladjo prigod, oziroma posteljo. Prenašala sva pohištvo, preizkušala nove jogije, pospravljala sva in opravljala, in nato okrasila še najino prvo skupno drevesce, ki je  vsej skrbnosti in ljubezni navkljub od daleč bežno odsevalo najino trenutno finančno stanje. Kakorkoli, po večerji sva se zavlekla na posteljo in se spravila k božični uspešnici. A filma nikoli nisva pogledala do konca. Tudi k polnočnici nisva šla. Storila sva to, kar je najini družini najbolj manjkalo na ta božič želja - zaspala sva miren spanec in s tem ustvarila novo tradicijo. Še več, morda bo božič edini večer v letu, ko bomo vsi že v objemu sladko spali ob deseti uri in se veselili novega dne.

Zame je bil božični večer pomembna učna ura življenja (in gospodinjstva). Sprejemanje drugačnosti te šele potisne na pot. Ko pa se ji resnično prepustiš, te pot lahko odpelje tja, kamor ti je bilo namenjeno priti. Skupna pot je mogoča le, ko ni več dveh strani, le ena nova.

Zato mi dovolite iskreno voščilo. Pustite se voditi svežim in vedrim mislim. Ne čakajte nanje, ampak jih pošiljajte vsak tren, na vse strani. Čutite bližino drug drugega. Se nasmejte mimoidočemu. Povprašajte ga po imenu in ga ob slovesu objemite. Morda bo prav ta mimoidoči vaš prevoz domov na prvo jutro novega leta. Drugega boste namreč že v službi. Ali pa bo mimobežni obraz dobil oči, nos in usta, ki se bodo nagajivo namsihale preko kozarca s šampanjcem.

PS. Prosim, bodi izvirni v željah, ki jih izrekate. Za tiste pisne je najbrž prepozno, a kaj več od dolgočasnega Srečen božič in srečno novo leto! menda zmore vsak z malo soli in popra v glavi.

PS1. Božič in novo leto se pišeta z malo začetnico z izjemo začetka stavka. Bodimo solidarni in znižajmo stopnjo zgodnje umrljivosti slovenistov in učiteljev.     


  

Tuesday, November 20, 2012

Nekaj malega o več.

"And love dug a fountain of bliss in his heart, and he hoped he would never stop bleeding, for every drop was as clear as the sky and as light as hope. He knew that all eternity was worth living for one such moment." BOTBW

Človek. Nekaj zadnjih tednov se moje misli in pogovori z ljudmi vrte okoli človekovega bistva in njegove esence. Človek je jasen dokaz, da je v luči Matere Narave (bodisi z malo ali veliko začetnico) veliko več od vesoljnih naključij in slučajev ter veliko več od snovi, ki ga sestavljajo. Ali je človek vedno izpričevalec svojega ensa niti ni vredno razglabljati, ker bes tu ni na mestu. Ne želim posegati v verstva in prepričanja, niti nočem tega razmisleka z njimi obremenjevati. Dvomim, da mi bo uspelo misli prignati kaj dlje od puhličenja, a moram poizkusiti.

Človekova formula.

Č = N + O + C + H + Ca + P + ostale snovi + NNN.

Drugače povedano, če bi 80 kilogramskega človeka razstavili na nekaj snovnih kupčkov, bi dobili 53 kg kisika, 14,4 kg ogljika, 8 kg vodika, 2,4 kg dušika, 1,2 kg kalcija, 0,8 kg fosforja. Ostane nam še 0,2 kg za vso preostalo množico snovi. Lahko si mislim, da niti povprečni srednji šoli ne bi bilo težko priti do teh snovi, kaj šele najbolj vrhunskim znanstvenikom sveta, ki jim ideje in miselna moč preskakujejo vrh glave kot iskre in so najverjetneje zato vsi po vrsti plešati ali se barvajo. In vendar niti enden izmed njih ne bi mogel ustvariti človeka, vsaj ne drugače, kot je dano najpreprosteješemu neizobraženemu človeku. Kako torej lahko te gmote porodijo v svoji zmesi tri glavne lastnosti, ki po mojem mnenju določajo človeka? Razum, idejo in kot glavno - domišljijo. Leži odgovor v še nekem nadnaravnem delcu? Pa vendar je tak delec spet kemični element, in sam le stežka sprejemam, da so moji divji domišljiski svetovi zavrta fantazija enega ali več spolno neuravnovešenih ali v mladosti zatrtih prostih radikalov novih črk kemijske abecede.

Človek je torej dvakrat NOCH, ali več od snovnega, in ker tega ne upam imenovati duša, duh, ali posledica samsare, bom uporabil tako puhlo besedo, kot je več. Človeka določa človeški več, kot določa rastline rastlinski več in živali živalski več. Od vseh posamičnih je človeški najmočnejši, in mislim, da je eden od njegovih namenov ta, da svetu s pomočjo razuma in idej pomaga, hkrati pa širi njegovo majhnost v domišljijske svetove, ki ne poznajo fizičnih meja. Bolj človek doumeva majhnost sveta s pomočjo razuma, dlje prodira njegova domišljija in ga osvobaja občutka ujetosti. Anna Frank je v pisanju, ideji in notranjem svetu našla moč, da je letela preko zatemnjenih oken podstrešnih sobic. Tudi ta blog je pisanje, je ventil, ki ga zunanji svet v nelahkih časih zahteva. Pisanje in razmislek, sta torej sila in nuja, ki mora skrivati nekakšno gonilo, ki ga človek ne pozna.  

Več je torej od človeka in za človeka. Sam celo menim, da vsak človeški več izvira iz istega več, ki povezuje vse nas z vsemi ostalimi, rastlinami, živalmi, vesoljem, če hočete. A najprej k človeku. Ko mu priznamo več, ideje Leonarda da Vincija nekaj stoletij pred njihovim udejanjanjem niso več nemogoče. Več, ki je v človeku, a izvira tudi zunaj njega, omogoča določenim ljudem, da porodijo ideje zunaj svojega časa, imajo sposobnosti, ki jih ljudem ne bi pripisali in imajo domišljijo, ki je drugi ne morejo zapopasti. Človek večjega čudeža od udejanjanja svojega polnega potenciala na potrebuje.

Ko priznamo ljudem njihov več, dopustimo tudi obstoj pravih zdravilcev, vizionarjev, neverjetnih piscev, znanstvenikov, dobrodelnikov, karizmatikov... a hkrati tudi zlikavcev in človeške nesnage. Razum človeku daje izbiro, a hkrati odgovornost. Upam in verjamem, da ljudje najdejo plačilo za svoja dejanja, pa tudi kazen za zlorabo svojega več, čemur smo tako pogosto priča. Adolf Hitler je bil neverjeten karizmatik, pa tudi slikar in pisec. Imel je silovit in nesporen več, a tako hudo izrabljenje ne mine brez kazni.  

Človek lahko s svojimi mislimi usmerja več, in če so misli dovolj močne in iskrene, se mu morda mreža teh več odzove. Sam sem prepričan, da si pot v življenju pomembno sooblikujemo z lastnimi željami in mislimi ter dosegamo cilje, če si jih resnično zaslužimo in želimo. V vsakem leži več, ki določa njegovo vlogo v spletju nevidnih niti, in pot do samoodkrivanja leži prav v odkrivanju svojega klica in svojega več. Najpomembnejše pa je, da človeški več zdravi. Ker je tako odvisen od sobivajočih več, in se udejanja v tem sobivanju, je odkrit stik pomemben. Ni slučaj, da je človeški objem najprijetnejši občutek misli in duha. Gre za sklenjen krog, kjer se najbližje stikata dve srci in toplina človeškega telesa, in sredi katerih več zasije s tako silovitostjo, da prisotne sili v nasmeh in občutek sreče, pa čeprav niso telesno udeleženi. Odkrito menim, da večjega občutka varnosti od objema ni. Ste bili kdaj v sami sredini skupinskega objema? Če ste v danem trenutku sposobni črne misli, se vas bojim. Človeški dotik zdravi in prav v današnjem svetu, ko se ljudje velikih mest bojijo osebnega stika, se bolezni širijo, a ne le telesne, temveč predvsem duševne, katerim v kemiji ni pomoči.

Zatorej na tem mestu hvala Prijateljem, ki ste mi v teh tednih pokazali, kako je stati sredi samega vodnjaka energije in iz trenutka črpati vse življenje. Celine ima prav.



Friday, November 2, 2012

Surfin' USA. Popotniški blog. Zadnji del.


Zadnji del je krajši, ker ne obsega zapisa končnega potovanja. Čeprav z zadnjimi odstavki posegam v čas božiča, čemur se novembra z vsem sebstvom  upiram, sem se določil, da blogopisi potrebujejo smiselno sklenjen konec. Večina dobrih želja pa je tako ali tako brezčasnih.

Nedelja, 27. 11. 2011
Ah ja,

danes je na vrsti (verjetno) zadnja okrogla izdaja Milanovih blagovestnih blogovnosev. Ostaja mi le še mesec in nekaj dni, in kar verjeti ne morem, da vas bom kmalu moral spet gledati... :P Ah, Milan, the feelings are mutual, you say? Don't worry. I know I won't.

Danes je zadnji dan Zahvalnega tedna, hkrati pa smo že globoko v božični sezoni. Zahvalni teden mi je ponovno dokazal, kako netaktno neresni znajo biti Američani. Mene, na primer, je že tri tedne nazaj na kosilo povabil eden od ameriških kolegov. Vse do začetka tedna sicer ni bilo čisto jasno, kako bom prišel do njegove hiše, ki je oddaljena kako uro in pol, a mi je vse skozi zagotavljal, da me pride iskat in da je to, seveda, Milan, I don't know why you worry, man, najmanjši problem. V četrtek ob 11. uri zjutraj (torej 2 uri pred odhodom) mi v sporočilcu napiše, da bo sedaj vprašal svojo mamo, če lahko pridem. Seveda na koncu iz vsega skupaj ni bilo nič, ker baje mama ni pustila. B....UT!!!

I wasn't defeated just yet.

Perutnina na in ob mizi.
Popoldne sem preživel s prijetno gospo Boženo ob dobrem vinu in dimljenem lososu in gori poljskih slašic. Moja zahvala na Zahvalni dan: Thank Iluvatar for Europeans in America. ;P Tako se je moj zahvalni dan zgodil v dveh delih - priprava v četrtek, nato pa včerajšnja  prava zahvalna večerja s puranom, brusnično omako, odličnim vinom v hiši ob morju: ponovno z gospo Boženo, njenim možem domačinom Tonyjem, prijateljico Saro in 6 papagaji. Oz, dvema samicama makaa Stello in Starjem, 3 kakatili in eno skobčevko. S Saro sva spekla še orehovo rolado - in danes gremo skupaj jadrat.

Hvala za naravno pitanega purana, ki stane petkart toliko kot v trgovini.
Sara je prav tako imela, hm, zanimivo, pristno izkušnjo. Nje sicer niso pustili na cedilu, so pa ob zahvali ljudje jokali. Čustven izliv celotne družine je povzročila očetova zahvala za najboljšo vojsko na svetu, ki se bori povsod za demokracijo in jih varuje pred teroristi in napadalci, kajti vsi bi radi uničili najboljšo državo na planetu in še dlje. Ko smo naslednji dan obiskali tekmo la crossa, me je prav ta oče vprašal, kako je kaj z nakupom pištole v Sloveniji, ker njegova hči prihaja na pripravništvo... Mislim, da ni govoril o vzgojenem sredstvu.

Morda lahko danes spregovorim še o bumper stickersih. Tu v južnem Marylandu se zelo zelo pogosti. Zelo. Bom pa rekel, da je manj še vedno - več. Nekaj jih je zelo primernih; na našem kamijončku je End less-THIS WAR, pa pozivi k dobrodelnosti, k pomoči, miru, koncu vojne. Potem pa so tu tisti drugi napisi.
Proud parent of a XYZ junior high student. Proud parent of the best-cookie-selling girl-scout. Horse manure and guns sold here. If Jesus is your co-pilot, honk. I shoot deer and animals. In gremo še dlje. Celo avtomobilske tablice so zelo posebne (morda kot zanimivost, v USA tablica ni obvezna spredaj, le zadaj). Povsod so tablice tipa: GODISIN, IAMW/GOD, GODLOVESU, YOUSIN...  Well, the objects in the mirror are no less special, than they appear.   

Pa še razmislek o zasedbi naše ljube Filozofske fakultete. Nekako se mi zdi, da je tole precej blizu Wall streetu in Gibanju OCCUPY (in da sta ideji časovno vzročno povezani bolj kot neki izgovori o zasedbi v sedemdestih, ki pa so v ozadju gibaanja Occupy), a se bojim, da bo rezultat precej podoben. Cilji? Dobri, a ne strukturirani. Zahteve? Splošne in vredne podpore. Način? Medijsko odmeven. Res?

Ko bereš Carra (NY Times) se pač moraš strinjati - četudi cilji niso povsem jasni, teža gibanja v ostaja celo v njegovi nejasnosti in je paralelna politični nejasnosti (o kateri se nihče ne spreneveda). A dvom ostaja - ko berem forume vidim, da je ljudem postalo jasno; medijsko oko je gibanja pustilo precej nedotaknjena (in ne dvomim, da je političen pritisk imel veliko vlogo pri tem), vloga teh gibanj pa je predvsem v vretju in točki, ko potegnejo za seboj mase. Še nevedni ljudje so nevarni, kadar imajo moč te mase. A zdi se da teh masovnih 99% kar ni in ni videti. In razumem zakaj - videl sem upore pred Wall Streetom, bil v San Francisu, DCju, Bostonu; povsod je enako; gre za skupine šotorov s katastrofalno podobo; Upam si reči, da je večina ljudi bila zadeta, pijana in sploh ni vedela, kaj tam počne, razen tega, da so brezdomci in odvisniki končno dobivali tople obroke, nekaj medijske pozornosti in glasbo 'alter scene'.

Ko sem se sprehodil mimo, me je navdalo zanimanje (in ja, šel sem prav med šotore in si te ljudi ogledal), nato pa gnus; nekdo je bruhal mimo mene, drugi izločal... skratka; je to predstavništvo 99% svetovne populacije? In s tem mene? Ne! Jaz delam, imam ponos, se umivam, itd. Ljudje (v svojem nedvomnem konformističnem pasivizmu) ne želijo (in to je tudi na forumih), da bi jih zastopala banda - in tako Gibanje, kljub vsem dobrim namenom, ostane na sredini: politika je ne komentira, a jo medijsko zavira, ljudje so se je odrekli. Na sredini pa je ravno tako kot nikjer. Škoda.

Kako je s zasedbo filozofske fakultete ne vem; a ko berem zapise na FB in neresnost, ki pronica, se bojim, da bo usoda enaka. Se motim? .

Petek, 18. 12.  2011

Moj zadnji večer pri Batesevih.

Božična večerja z mednarodnimi prijatelji.

Božična večerja in kraljevi obisk.
Prvi večer novega norega potovanja.

Zadnje je prvo. Prvo in drugačno. Vedno. Zato je življenje vredo živeti.

Update: Izpiti zaključeni z A in A+  :P
Vabilo v Hollywood še čakam.
Still no Oscar, čeprav mi je uspelo priti v lokalne časopise.

Božična norija je dobila nove razsežnosti; zakaj za vraga žele ljudje požgati svoje hiše s tono lučkami, ki se barvno ujamejo samo na cigodromu in imajo na dovozih ogrome plastične hrestače, jaslice, božičke, medvede in celo žabe, M&Mse, nekaj kar izgleda kot kondom (ugotavljam, da se gre snežaka), itd.

Vtise še zbiram, a mislim, da češnja na vrhu vseh teh kalorij šele prihaja. Namig: We're seeing Alan Rickman. Cherry poppin, dear. Voice, I mean. God, I would kill to have  his voice on my GPS. "There will be no sill turns in this car, you stupid driver!" ali pa "Oh, a woman behind the steering wheel? Kill me now...."

V vsakem primeru pa se vam zahvaljujem za potrpežljivost in branje. Dobri pisatelji se pač svojim bralcem zahvalijo, če že dožive svojo slavo.

Zadnja jed na fakulteti: muffin iz slanine s koščkom karamelizirane svinjine na vrhu. I was in the States all-right.
S šalom na stran, naj vam že sedajle zaželim mirne praznike, pa mnogo lučk, a tistih v očeh in srčkih. Pa objemajte se. Čutite toplino drug drugega. Govorim o dveh ljudeh, ne o enem samem in kuhancu, čeprav tudi s sprehodom s huhancem v roki ni nič narobe. Včasih prija.

Naj bodo prihodnji dnevi za vas sveti ali ne, naj bodo vredni spomninov. Peljite prijatelje drsat. Spotikajte se in smejte. Naj vas zebe skupaj. Študentsko poceni in nepozabno. In med tem ko bom drsal pod smrekico Home alona v NYC, bom mislil na vas.

Ulica upanja v Baltimoru. In obupnih ...računov za elektriko.
Saj vem, osladno. Preveč osladno. Mandeljc, kaj ti je? Torej, vsem skupaj poceni kurilnega olja pa 2 puloverja gor.
-----
Potovanje in študij 2011 premišljeno, prežvečeno in zaključeno. Čas je, da se vrnem v sedanjost. Morda že z naslednjim blogopisom. 

Sunday, October 14, 2012

Surfin' USA. Popotniški blog. 3. del.

Glede na zmedo, ki je nastala naj še enkart poudarim, da je popotniški blog le nekoliko lektoriran blog mojega bivanja v Ameriki, ki prav te dni praznuje prvo obletnico.  jezikovnega mešanja se namreč trudim izogibati v prid čistosti slovenskega jezika, a popotniške refleksije ostajajo v prvotni slongleščini.    

Torek, 18. 10. 2011

Wow,
čas beži. Celo tako hitro, da vam nisem uspel poslati sporočilca takoj po prihodu iz New Yorka. In ravno o tem in še o nekaterih drugih stvareh ima danes namen teči beseda.
Torej, NEW YORK! LOOOOOOOOOOOOOOVE IT. Morda je temu navdušenju botrovalo tudi dejstvo, da smo imeli vse dni toplo jesensko sonce brez enega samega oblačka ali celo vlage v zraku. Lahko si mislite, kako lep pogled se je odprl zvečer s centralnega nebotičnika (beseda mi je sicer všeč, saj ima ima nekaj tiste slovanske banalnosti, da ne rečem celo perverzije, ki mi vsakič znova pade pa misel) Rockefeller Centra (Rockefeller centRE - the primitive, colonial way, of course), od koder se je širila gradnja teh stavb vse na okoli. Prijetno se je izgubljati med nebotičniki in centralnim parkom, ki je s svojimi jagodnimi polji precej čustven z Lennonom. Jako, ono, vam rečem.

Ko sem svojo ameriško staff mentor (je vodja galerije na kolidžu) povprašal, kje je morda še tisti mali kotiček, ki bi ga moral videti, pa morda ni ravno turističen (verjeli ali ne, v NYC si lahko čisto sam na ulici - vsaj v Bronxu sem to doživel. Pa v mali ulici v Harlemu.), pa mi je rekla, da bi si ona zagotovo še enkart šla pogledat Ground Zero, naj pa ne pričakujem preveč, ker je samo luknja, in da v bistvu samih stavb dvojčkov ni več... BRANIAC, she was.

V New Yorku so se v času mojega obsika dogajali tudi večji nemiri in protesti pred borzo. Klici in pesem, saksofon in kitare, bosi in nagi... the nineteen seventies all over again:) In ja, jaz sem bil vesel že, ko sem se sprehodil skozi blodnjak spalnih vreč in vseh malih stojnic. Se mi sicer dozdeva, da kar nekaj ljudi stanje izkorišča za poceni nočevanje sredi Jabolka, in da so tam za vse drugo kot njegovo črvivost.... Kaj pa vem.
Se mi je pa zdelo hecno to, da me je po rami potrpljala 6o letna temnopolta hipurka in se čisto raznežila ob pogledu na THE YOUNG PEOPLE....Izkazalo se je, da govorim s Tami Lynne, bivšo back vokalistko Rolling Stonesov. Aja, pa v Little Italy se mi je zgodila še ena wanna-be filmska scena. Sedel sem v nekem kafiču na nekem kanelonu, ko se mi približa nek star mafijozin (v mojem romantičnem prepričanju) in mi reče... yes, it is me.... Jaz: I am sorry? Sicer ga nisem poznal, ampak mi je povedal, da je Vinnie Vella, igralec iz Sopranovih in Casina... Najprej sem se hotel ponorčevati, če je bil truplo, ampak sem se vseeno ugriznil v ustnice, kajti vseh delov res ne poznam tako dobro, da ga ne bi bilo mogoče spregledati. No, igral je v filmu in ne seriji in to kar dobro desetletje nazaj, je pa res, da je možakar nabral do sedaj že kar nekaj manših vlog v svoj žep; in dejansko sva si ogledala bar, kamor igralci Sopravonih v New Yorku zahajajo. Morala zgodbe? He came to ME. :P

In nato Boston. O Bostonu naj vam povem le to: čudovito mesto, ki ima baje najvišji povprečni IQ na prebivalca, kajti tu domuje 400 000 študentov MIT ja in seveda HARVARDA. oz v bostonskem naglasu HAVHD. Ta del Amerike je bil namreč puritanski najdlje, zato glasu 'r' še do danes ne izgovarjajo. Nam je seveda bilo to predstavljeno, kot tipični znak ameriškosti severa. Right.

Pa še nekaj o Harvardu: če odmislimo, da mora očka izplačati le za študij (brez hrane, bivanja, potrebščin, skratka česar koli tako malega kot je toaletni papir) 50. 000 eur letno... naj ga kar imajo, Predvsem zato, ker je naša vodička, študentka tretjega letnika Havhda izpadla kot eno najbolj tupoumnih bitij, po vrhu z grdimi nogami s prekratkim krilom (I somehow feel that should be beside the point). Na PAMET se je naučila skripto za vodenje, seveda s tem tudi vse besedne igre in ocvirke, ki so jih sestavili za poživitev vodenja, in potem uničevala eno za drugo, se smejala sama sebi in si čestitala, če je kakšno razumela.

In nato avtobus domov. 13 ur na avtobusu, ki je imel prostora za noge ravno toliko, kot bi ga imela Andora za stezo Formule ena. Bi šlo, ampak na hudičevo pokrivljen in polomljen način.

Pred nekaj dnevi sem s voji navdušenosti obiskal tudi Renaissance fair... ah, the BBT effect. Those are indeed MY people. Za vse tiste, ki ne veste, kaj je to, naj vam povem, da gre za tip srednjeveških dni, kjer se ljudje oblačijo v svoje fikcijske junake, pa gospe, barone, norce... In si ob tem privoščijo puranjo nogo, kot so to počeli včasih...
My people.
PS. Srove ostrige s pivom tabaskom v štamperlu - ex! - worth a try. But no more.
PS1. Ostalih slik ne bom dal. Ne morem.

V duhu prihajajočega dneva čarovnic (tu je že vse okrašeno) vas pozdravljam.

Milliam AL(L)MONDY

Torek, 15. 11. 2011

Uf,

sem rekel, da bom precej manj priden, ko se bo vse skupaj bližalo koncu... Toliko stvari se godi. Se je zgodilo in prigodilo (in kar je še teh dovršnikov prijetne narave). Najprej moj rojstni dan (na tem mestu vsem še enkrat hvala za čestitke, tisti, ki so pozabili pa so bili tako ali tako izbrisani iz te mailing liste),  nato noč čarovnic, ko sem se spremenil enkrat v kraljevo različico sebe, spet drugič je zasijala moja ženstvena plat... I'm telling you, boys, irresistible doesn't begin to describe it.
In nato......... rož'ce v laseh... SAN FRANCISCO:P Čeprav si rož in kar je še drugih rastlin, nisem dajal v lase. Jih nisem imel. Rož namreč.
V ozadju: The Seal Rocks, (Skali tjulnjev), v ospredju desno: uvodna špica v Baywatch


San Francisco je na povsem drugem koncu kontinenta, zato se mi je zdelo povsem nesprejemljivo, da ne bi vsaj enkrat v času študija pokukal na drugo stran, na West Coast, where I'd be cruisin'... če sem že prišel tako daleč. Tako sva s prijateljico odfrčala popvrek za pičlih 250 usd (18O EUR, moji filofaxovci, in ostali nematematiki,), in če pomislim, da je let trajal 1,5 h plus 6 h, kar je skoraj enako 9 uram s Stare Celine, le 800 evrov ceneje, se človek malo povpraša o evropskih davkih in cenah. A ne med letom v mesto rož.

Sivina dne ali kovinska harmonija okosteneli konstrukciji?
Pristala sva zvečer, 6 ur kasneje, a pri pridobila 3 ure.  Le 3 ure kasneje se je zgodila še kolobocija s prestavljanjem ure na zimski čas, ki tu poteka drugače kot pri nas, zato sva bila nekaj ur 8, spet drugič pa 9 ur za vami. Teta Magda Svetlane Makarovič bi najbrž le zamahnila z roko in si mislila, da je to pač nekaj, kar smo izumili učiteljski paberki, vi pa si le preberite to knjigo, da boste vedli o čem govorim, da ne bom gojil gadov na prsih...

Torej San Francisco. Po pravici povedano sem upal, da me bodo na letališču pričlakale tri sestre čarovnice serije Charmed (God, I'd kill for Piper's ability to freeze time sometimes), ali pa vsaj Mrs Doubtfire, s svojim britansko nebritanskim naglasom Robina Williamsa. Ne prvega ne drugega ni bilo (čeprav sem si ogledal hišo, kjer so snemali slednji film), naju je pa čakal lep siv avto s priletnim a nadvse nadvse prisrčnim gospodom Kearnom (Gospod Kearn Lee je žal preminil letos Aprila. Hvala mu za vse. Naj počiva v miru. Dodano 14. 10. 2012), ki je v 3o letih pripotoval s Kitajske, ko je bila njegova družina na begu za boljšim življenjem. Danes jih ima 81, a mu jih ne bi nikakor prisodil... no, vsaj dokler ne začne pozabljati, kaj nam je z nasmeškom zaupal, že petič tisto uro, ali dokler njegova vožnja po San Franciscu ne postane precej, hm... razburljiva? Sprašujem se, ali so že imeli znake in semaforje v času, ko je delal izpit.Ali pa vsaj enosmerne ulice. Vsekakor po njegovem ljudje zadnje čase preveč trobijo in vozijo preblizu njegovega avtomobila za... njegove pojme. Moje pojme pustimo. So še vedno v šoku. Dejstvo, da smo kar nekajkrat zapeljali na drugi pas je ostalo neopaženo.
Gopod in gopsa Lee z vnukom in neznanim slovenskim gostom.
A ljubek nasmešek in prijaznost tega malega možakarja, in njegove ženičke (tudi ta pomanjševalnica je krepko na mestu) Milly sta več, kot bi kdaj koli hotela. Sara ju spoznala v Barceloni, kjer jima je pomagala po neljubem dogodku: oropali so ju kar sredi belega dne. Par nama je ponudil sobo, kjer sva lahko vse dni spala in še več; pripravila sta nama odlične obroke z raki, pa originalni kitajski Dim Sum, pa peljala v drago italjansko restavracijo... Skratka, San Francisco je bil poseben tudi zaradi njiju in predvsem - precej cenejši. Glede na to, da veliko potujeta, jima, upam, to prijaznost nekoč vrneva.

Barvite gospe...
 San Fran je čudovit; njegove hiše, ki se kot ogrlica pisanih lesenih gospa strmo pno na vse strani in griče, so uganka mnogim; predvsem pa ljudem, ki poznajo pojav poledice, ki ga mesto - na srečo - nima. V primeru, da bi ceste kdaj poledenele, nihče ne bi mogel priti od svojega doma, pa naj bo še tako lep.
In njihovi gospodje...
 Tako smo prvi dan preživeli v lepotah mesta, na vagončkih starega tramvaja (ki je, zanimovo, po tem, ko je odslužil delo Milanu, bil pripeljan sem, a  še vedno nosi italijanske napise) in sprehodu čez spektakularni Golden Gate Bridge, največji viseči most na svetu. Po pravici povedano, ga nisem čisto prehodil, ker sem šele na koncu mostu (po 35 minutah) naletel (kot mnogi drugi) na edino tablo z napisom, da je zadnjih nekaj metrov mostu do nedaljnjega zaprtih zaradi del. Vidiš luč v tunelu, a moraš nazaj peš... No ja, sem pa prvič v življenju v živo videl delfine in morske leve, ki se igrajo in valjajo drug po drugem in so pri tem obupno glasni.

Nočni Olimp na na morskem zrcalu ali muzej moderne umetnosti...
Nato pa Muir Woods; čudovit ostanek pradavnega gozda sekvoj, ki naj bi bila prav v tem gozdu najvišja živeča bitja na svetu. Z besedami  Legolasa: This Forest is old, very old. Ja, Bradodrev bi mirno lahko živel tu in se sprehajal brundajoč si (ah, deležnik, moji slovenisti) ali pa bi skozi meglice požvižgaval Tom Bombadil. Drevesa so tako orjaška (okoli 1oo m!), da nekaterih debel ne objame 7 ljudi, podrast pa je uboga, saj ne dobi dovolj svetlobe. Njihova trdoživost je neverjetna; večina najstarejših dreves je dodobra izvotlenih - starost povzroči gnitje sredice, a sokovi še vedno teko po skorji in drevo živi naprej. Morda je koža nekaterih profesorjev in ostalih očakov tako napeta. Well, they might have planted those trees in fisrt place anyways.

Prav tako so vsa debla črnikavo ožgana. Najprej sem se razjezil na požrešne gozdarje, ki so v tridetsetih letih skoraj dodobra požagali vsa drevesa in požgali velika področja, a so nam nato povedali, da so te ožganine veliko starejše in celo nujne: Drevesa so se v tisočletjih navadila na gozdne požare in so postala negorljiva; primeren gozdni požar počisti odpadne veje in listje vsakih 1oo let, hkrati pa obnovi in poživi skorjo, ki je ključna za drevo. One never ceases to be amazed. Pa še nekaj; lesu tega drevesa ni mogoče uporabljati. večje kot je, bolj vabeče za človeško pogoltnost, večja je razočaranje. Zaradi vlaknaste strukture in teže se namreč največja drevesa pri padca raztreščijo in njihiva struktura se podre na milijone majcenih zobotrebcev.

Fangorn.
Nedelja je minila v znamneju sedemdesetih - ulici Height in Ashbury, kjer so se gibanja bosih in zadetih začela, sta še danes ulici bosih in zadetih.  Po pravici povedano, sedemdeseta leta tega mesta  nikoli niso RESNIČNO zapustila. Travo se voha povsod, in ne le vonja  - stare gospe sede na balkonih in se predajajo užitkom in mirnim nasmeškom. Amsterdam? Pha! Amsterdam's got notin on San Fran! San Fran, mesto srečnih in veslelih. Yup, gayity rules San Fran.

High, higher and then... bury some ash indeed.
Mesto je znano po prvih borcih za pravice istospolno usmerjenih; sredi mesta je v predelu Castro ogromna gejevska četrt z mavrično zastavo v velikost nočne obleke Arethe Franklin. Ok, not that big. Občutek sprejemanja je največji dar človeštvu, ki je ustvarjeno za različnost. When acceptance is reached, no law is needed. Na tem mestu doddajam, da toliko trgovinic s pasjimi oblekicami še nisem videl...

Ponedeljek naju je odnesel v 4 ure oddaljeni nacionalni park Yosemite, ki je eden najlepših koščkov sveta, kar sem jih kdaj obiskal. Dolina gora in gozdov na višini 1500 m in dih jemajoče lepote. Stojiš in strmiš v slapove, ki padajo čez robove starih skalnih nanosov in granitnih monolitov. Nekoč je bil to za Indijance raj na zemlji. Raj, kot ga je človeška pamet močna dojeti. Nekoč.  Nato je 130 let nazaj v dolino prišel belec in pobil vse. Ob misli na to res postanem jezen in gnus do naše rase je silovit. Poskušali smo razsvetliti Afriko, Avstralijo in Ameriki... And we ruined them all. There's a reason why Mother Earth had us fight each other in Europe... To leave the rest alone.

Ah, koliko je teh stvari. Morda omenim le še Alcatraz, kjer so svojo pokoro molili grozoviteži kot npr. Al Capone. No, izvedli smo, da Alcatraza niso zaprli, ker bi bil tako krut, temveč zato, ker je bil preveč potraten. Zaporniki so morali po zakonu dobivati ne le dobro hrano, temveč je le-ta morala biti tudi estetsko položena na krožnik. Še več, velik strošek je bila volna, saj je večina zapornikov kvačkala in pletla. Baje je bil Al Capone zelo dober pri izdelovanju okrasnih prtičev. Morda še ena zanimivost: otroci paznikov, ki so živeli na otoku,svoje  mladosti nebi zamenjali za nič. Gospa, ki je živela tu, nam je povedala, da je bilo čudovito: pogled na San Fran, sončni zahodi točno nad Golden Gatom in niti enega avtomobila. Zaporniki? Pha! They have knitting to do. Dehind the 7-meter walls. Ok, I get the picture.
Na tem otoku Grof Monte Cristo ne bi nikoli postal roman.
Nazaj sem priletel v sredo, v petek pa naprej. Tokrat v Mountain Mammo, v West Virginio na pohode in jamarijo. So me vprašali, če imamo jame v Sloveniji. Amateurs.

Naj povem le, da končno razumem originalno Sivo pot (in ne, Siva pot ni slovenska, kot se marsikomu razblinejo sanje o slovenski uspešnici. Šuštarski most je tudi že nekje davno na Elizejskih poljanah...) Blue-ridged Mountains, Shanendoah River...  Za ocvirek, pogled na zatov modrih gora - resnično se njihova pobočja obarvajo v modrikast odsev in nenehtno popevajo v vetru - sem imel ob polni luni v džakuziju na terasi lesene hišice. V tipu gozdarske hiše Falkenau. Čisto sam, ker sem nekaj prvih letnikov, ki so ostali v hiši nagnal pospravljat. Red mora biti in leta morajo biti dobra vsaj za nekaj.

Ok, resnično moram končati, ampak mogoče naj bo dožina pisarije v opravičilo na vse večje luknje....

PS: Po več avdicijah sem bil sprejet v predstavo in sem  sedaj edini moški belec v predstavi o črnkah in črncih in medrasnem dilaogu na kampusu. I would like to thank my parents for my inner Tina Turner, and my aunt for introducing me to Michael Jackson at the age 3. Mh-mmmmmm. 

Filmski rebus.
From the East Coast,

Milliam

Saturday, October 13, 2012

Boleče vroča žemljica. Bolečine ne moremo igrati.

For the World to know darkness, there always had to be light, even from the very beginning. The ray of blinding hope, as thin as a hair, made people gather around it and their hearts as prisms made the bright circle wider. New people joined the circle and light spread through places known and unknown. And wherever people gathered, new hope was born. (BTBOW)

Tuesday, October 2, 2012

Surfin' USA. Popotniški blog. 2. del

 Ah, pa nadaljujmo, kjer smo ostali.

Petek, 2. 9. 2011

Samo zrno za uvod. V tem delu Amerike (Maryland, Vzhodna obala, op. pisca) sem že dvakrat dobil odziv ljudi: Oh, wow, I've never seen a European before. Ena od teh oseb je to še nadgradila: Although, we did have a Korean here once, sooo ... *speechless*  

Torej, zadnjič sem namignil na 2. amandma ameriške ustave, sprejet 1791 (skupaj z Bill of Rights), ki po besedah mnogih ščiti "najosnovnejšo pravico človeka do pištole''. Zgodovinsko ozadje tega zakona predvideva historično pravico britanskih pomembnežev (okoli 1400, 1500), da branijo sebe svojo in posest. To je ameriška zakonodaja v dobi vrenj še kako opravičila. A vendarle je še danes sveta. Vsaj za nekatere... Ok, mentalno posebne skrajne konzervativce. Sam sem imel enega teh konzervativcev čast spoznati. Je celo kvazi-znana osebnost (dobila bi na primer škribno na wikipediji). Znana med temi istimi konzervativci.

Torej, ta wiki škrbina ima hišo le nekaj 100 metrov od naše in je pisatelj skrajne desničarske usmerjenosti. Ko smo se šli tja stuširat (druge hiše vode po Ireni še niso imele), me je naprej povprašal: Ali si musliman? Ne. Ok, potem ti bom posvetil knjigo. Nato mi je povedal, da se je boril v dveh vojnah in da sam ni pravi Američan le zato, ker misli, da je njihov predsednik nesposoben, temveč tudi zato, ker ima po hiši nabitih 12 pištol, in eno na sebi. In pa, da je šerif njegov najboljši prijatelj. Nato mi je izročil knjigo, ki govori o ''pravilnem'' ravnanju z vernimi ljudmi na vzhodu. Za lahko branje.

Načeloma knjih ne požigam. That just might change. Na njegovo povabilo nisem več odzval, pa čebrav bi imel edini vodo na celotnem kontinentu. 

Ko sem o amandmaju povprašal eno od študentskih skupin, se mi je neki mladenič do tal priklonil. Mislim sem, da se skupaj norčujeva iz zablodelosti, zato sem mu odvrnil svoj najbolj prinčevski poklon, kajpak v svoji kraljevski lahkotnosti. Pa me je vprašal, če sem tudi sam naslednik francoske plemiške družine. V šali sem rekel, da francoske ne, angleške pa. Dobil sem pokroviteljski poterpljaj po rami in zagotovilo, da ima doma tudi on pištolo in da bodo tiste kolonajzarske p...ujske, ki so vse pokradli našim družinam, že nekoč vrnili dobili. Hvala bogu.

Vseeno nja odvrnem s citatom meni ljube Woopie Golberg: "Its something special to live in a country where my vagina is registered, but my handgun is not." (serija Whoopie)

Vsi, ki to berete in me poznate, veste, da moje mnenje o ljudeh ni slabo. Nasprotno, sem večni optimist. Oz, predvsem večni. Gre le za norčevanje iz nekaterih stvari, kajti o tistih drugih ni česa pisati. Vsaj česa takega, čemur bi navadno pridal kakšno pikro, pa je ne smem.

LP

Nedelja, 11. 9. 2011

Khm.:P

Malo daljši premor med spami, pa še vseeno ne tako hud, da bi se hudovali.

Zadnjič bi bilo najbolje postreliti nekaj kozlov, pa naj žive... Saj tako ne bodo dolgo.
Kot morda še veste, sem včeraj prvič potoval v Washington DC. THE Washington. In ne v istoimensko državo, ki je eno celo celino stran.

Mesto obljublja... filmi, prigode, zgodbe, presedniki, katerih imena slišimo večkrat, pa nihče nikoli ne ve, kdaj so resnično vladali, in kaj za vraga sta že imela Kennedy in Monroojeva... Pa oba grma.

Zanimivo je, da se mesto nahaja ob pomembni točki - zlitju 2 rek.... Malo bom počakal, da poskusite uganiti, na katerih rekah leži Washinton... dajmo, dajmo... kaj že.... na koncu jezika imam... Jap, jasno: Potomac in Anacostia. Whatever. Skratka, ko smo se približevali, je v kombiju vrelo... resnično, bilo je vroče in prav nič ne bi bilo narobe, če bi si Kitajec poleg mene zjutraj ali v prejšnjem tednu privoščil kakšno kopel. Water can be such a friend. Especially, when making love to soap. PURE romance. Naj dodam še, da je bilo 30 stopinj, vlaga in on v dolgi šumeći trenerki. Poti nazaj se bore malo spomnim.

Naš vodič je bil takooo prijazen. Gre za študenta s fakultete, ki lepo govori, dekleta pravijo, da še lepše izgleda, se znajde, je ustrežljiv ... in še nikoli ni bil v Washingtonu... ampak se znajde, je ustrežljiv... No, vsaj zemljevid zna brati... Le sever in jug sta včasih problem.

Naši otroci na izletu s pingu sokom, oni s čipsom.
Ko prvič stojiš pred Capitol Hillom, (bela kupola, ob kateri je ena od Japonka zavpila nekja takega kot oookokoodnakjaapppaiaššša WHite HOuse. In Korejka se je strinjala, bližnji Slovaki pa tudi. Zmotno, kakopak), se človek čudi in čudi in je presunjen. Resnično. Na pamet ti namreč pade lahko le eno vprašanje: kaj hudiča ta stavba sploh je? Zagotovo veliko bolj impresivna kot nizkorasli beli dom.

Ko sem pojasnil Nemki, da gre v bistvu za impresivno stavbo s konca 18. stoletja Pierra L'Enfanta, ki je oblikoval osrednjo podobo Washingtona, je bil pogled še bolj zmeden. ''The Congress Building'' sem zamrmral kratko. AAaaaaaa. Ja, ja, naturich!! Schnell Kurz amerikanen Zgodovinen. Švah šprahen. Mozart Kugellen.

Ja, tole stavbico imata oba domova njihovega veleumnega parlameta... Ime demokracija kar oDOMEeva... res, odmeva. Na tour busu, ki nas je zapeljal po Washingtonu je vsaka druga beseda demokracija, vsaka tretja pa historic. Seveda skupaj v kontekstu 19. stoletja. In vojn.
Veliki križ, katerega glavna os teče od Capitol Hilla preko Malla ima na sredini obelisk (The Washington Monument), nato pa naprej ob jezercu  je trenutno razrit in prazen in vse skupaj izgleda, kot da je bilo nekemu velikanu hudimano dolgčas, pa je malo rovaril okoli. Tam,  kjer je tekel Forrest Gump, vse do nog Licolna.
A momentous moment as the Monument.
Mednarodci.
Čeprav kot kip izziva sume, se na piertotum locomotor Abe ni odzval....  Man the boundaries!! Prav na stopnicah spomenika Lincolnu je Martin Luther nabil svojih 95 zahtev... ups, ne ta. Je pa imel svoj znameniti govor I have a dream. Pa saj ga je imela Abba tudi.

Drugo os rišeta Jefferson Memorial in ... tum tum tu-dum... Bela Hiša. Človek stoji pred njo in ne ve, kaj naj... naj čaka Obamo? Naj vihti žaljivke? Naj slika?  Namesto drenjajanja med 23 Japonci in 98 kamerami, sem si raje skupaj s Tajcem ogledal vrt gospe Michelle Obama. Ste vedeli, da je ta vrt pred Oval Office v resnici vrt za Kuhinjo? Celo Belo Hišo oskrbuje njen lastni vrt.

Lepa tratica, ne?
Zanimivo je bilo gledati vse te varnostnike.. čutiti je bilo deseto obletnico grozljivega napada na dvojčka in človek pravzaprav ne ve, kam je to desetletje sploh ušlo. Smo boljši? Le upamo lahko.

Morda še ena zanimivost, oz dve: Čeprav je Washingtom velemesto, nima niti ene same stoplnice, ker tega mestna zakonodaja ne dovoljuje. In drugič: čeprav so glavno mesto in jim naziv DC (District of Cloumbia) ponuja svojevrstno suverenost, zato nimajo svojega predstvanika v parlamentu... Na njihovih tablicah je zato pogosto napis: No taxation without representation. Kaj bi potem šele Belgijci trenutno lahko dejali...

Sam vtise šele zbiram... a če imate kdaj čas, se ustavite okoli Malla... sam sem si tu privoščil prve koščke hitre hrane, se usedel v travo in opazoval ljudi... čeprav sredi enega najpomembnejših in formalno-birokratsko zagamanih mest, ima vse nenakšno mirno dostojanstvo... Vem le, da grem kmalu nazaj.


Torek, 27. 9. 2012


Sedmi blog. Sedem... Seven. Seven Wander. Wait what? Seven Wander (in ne Seventh) samega sebe imenuje neki tajski dečko, ki skače okoli nas z zelenim zrcalcem v obliki srčka in pudrom. Ime mu je Akareen, kar pomeni v Tajščini 'prvi', a je prvi sin in 7. otrok... in je Seven. Omenjam ga zato, ker sem njegove pozornosti deležen veliko bolj kot drugi.... pa naj mu bo. (Dopis 2. 10. 2012 Seven je fant od fare in upam, da ga spet vidim.)

Torej, pretekli teden sem bil na dveh zanimivi stvareh, pa sem se odločil, da spet malo razpošljem nadležne mailčiče, da me ne pozabite.

1. Račja pojedina. Oziroma, najbrž bo bolj rakova? Slovenisti? Raki so pač nekaj, kaj se tu je na veliko... v preteklih letih  je prišlo celo do to mere, da so morali lov nanje omejiti, a sedaj spet veselo skakljajo po vseh kamnih in mostovih, pa čeprav globoko v celini, kjer je voda slana le tako, na pol. Račjih jedi je mnogo, znane so torte oz crab cakes, kjer gre za nekakšen polpet, pa juhe, pa čips...

A najbolj znana pojedina, po tistem, ko gredo raki pač rakom žvižgati, je ''crab picking''. You pick crabs. In ne, ne s tal, temveč s krožnika in nato dalje...Predsednik collega nas je povabil na to celotno ceremonijo, ki se je imela zgoditi pri njem doma in sicer v dobrodelne namene (lepo, ne, če odmislimo da mu je ime Joe Urgo in ga kličejo Jergo...)
Torej 25 dolarjev je pomenilo 12 rakov na osebo, kar je zelo poceni... čakaj, kaj?! 12 rakov?
Jah, jaz sama jih lahko pojem 36, mi odvrne suha bjonda na drugi strani, le plačaj mi jih...

Po tehtnem razmisleku se mednarodna četica vseeno odloči, da bomo kupili le nekaj kart in si rake razdelili.In prav je bilo tako... Ob prihodu smo dobili pladenj s 12 raki, takimi, kot jih je lovil Adam, le da so kuhani... Naše rakovice v velikosti moške dlani. Pa lonček kisa in lonček zmletega lovorja.

Rak., Nekoč v vodi. Sedaj udarno poleg.

Nato pa kladivce in kRAK(en)!!! Klešče so zelo okusne, le preveč ne smeš udariti. Pa premalo tudi ne... In potem tisti mali smoki pomočiš v kis in lovor. Pa potem lupina. Tu je še en trik... plujuča je potrebno prej odstraniti, ker so neprebavljiva in lahko zelo zboliš.... Oh, joy!!! In potem se z nasmeškom potrudiš pojesti tisto malo mesa nad zemfom (tako imenujejo prebavila zaradi .... no, barve) in odrvžeš praktično celega raka.

Seveda je tu opisan idealni postopek... Ampak naj ponazorim: oni pojedo 12 rakov v uri, mi smo jih v povprečju 3... No, jaz sem jih osem, priznam. Ampak na koncu je vseeno bilo brutalno... meso povsod po nas, ker sila naših kladivc še ni bila ravno tista prava, na vsaki mizi grobišče rakov za človekovo naslado... ne rečem nič, so dobri... ampak za kakšno ceno.

2. Sejem. Dražba pujsev in dolgorepih petelinov.... zanimivo se mi je zdelo, pa tudi ujezilo, da od vse hrane, ki je bila tam, in bilo jo je mnogo., se ni dalo poizkusiti niti koščka. Vse te ženice so pekle zato, da bo njihov slivov burek dobil tretjo nagrado sedemega okrožja zaradi njihove skrivne sestavine, ki je nabrž tako ali tako sliva  *vdih* namesto, da bi to nadubodni mladci okušali.

Roker med kokošmi.

Vse skupaj se mi je tudi sicer zdelo nadsve žalostno... v  slavnostni paradi oz.'paradi' bi lahko bil tudi sam s pick-up truckom, glede na to, da so bili v paradi v paradi vsi in nas je bilo opazovalcev le tistih nekaj. In, grozota, otroci, ki so morali nositi napise proti splavu... če so starši za ali proti, naj bodo, svoboda izbire, naj bodo, a naj 5 letnih punčk ne porivajo v to. Moje skromno mnenje. Na splošno je podeželsko ljudstvo tega dela Amerike precej... hm, preprosto? Tako so bile na na plesnem nastopu punčke oblečene v lateks svetleča oblačila in namazane z najmanj tono ličil svojih mam....nekakšna Missy Universe Našeg Sela.  In stilistke? Njihove mame.

Komenar je slika desno.
Predvsem prvo.

Milliam

Thursday, September 20, 2012

Surfin' USA. Popotniški blog. 1. del

Tokrat sem za svoje potrebe sklenil, da kar tu objavim miniblog, ki je nastajal med mojim polletnim bivanjem v Združenih državah. Ker sem ga moral urediti za lasten arhiv, sem si rekel, da bi morda bil moj blog precej primerno mesto.


Blogopis bo v nekaj delih in je nekoliko predrugačen, da ostajam politično korekten. Slovnično ga nisem olepševal, saj želim, da je odraz tistega, kar sem doživljal. Izbruh. Premislek.Otroški kupček. Prav tako je v nasprotju z mojimi načeli pisan v Slongleščini, s katero sem živel over the Luža.

Uživajte. 

Sreda, 24. 8. 2011

Kar nekaj pobud je prišlo za blog, pa ne vem, če se sposoben zapisati nekaj, kar ne bi bilo...hm.. žaljivo po merilih mnogih.
Zato sem se odločil, da pišem takle neuraden blog, ki me ne zavezuje ničemur in nikomur. Hkrati se opravičujem vsem, ki maila niste želeli prejeti. Če je tako, mi samo odpišite in vas izvržem iz mailing liste. Za vedno.

Torej, prvo javljanje najdete v kometariju Aninega novega bloga, ki ga vsi pozdravljamo in je posvečen čudoviti tematiki.  Najdete ga na tem
naslovu Read it. Worth it.

Tale delčič sveta je čudovit. Bom kmalu priložil kakšno slikico sončnega zahoda. Sonce se lomi nad zalivom in človeka kar ima, da bi se vrgel vanj po teku skozi The Old Forest. Na tem mestu vstopi prekletstvo. Izraz ni slučaj: namreč, obstaja nekaj, čemur domačini pravijo kar the curse of the Chesapeak bay. Ima lovke in boleče udari. Ja, meduza. Morje meduz. Saj so lepe, nič ne rečem, ampak kaj, ko tu ostajajo kar do konca septembra, ko je morje, kakopak, toplo. I just might go Moses on them one of these days.

Meduzica.
Sem pa danes na informacijskem dnevu izbrskal tudi ključ ameriške prijaznosti. Ko smo se predstavljali, so Kitajci in Indijci, pa Gambijci in kar je še teh narodov, ki jih najpogosteje vidimo v restavracijah, govorili v nečem, kar je bilo slišati kot mongolsko pečeno meso z rakci. Na hitro povedano. In potem so vsi Američani z navdušenjem vzklikali: Oh, how nice!!! Sam sem slučajno sedel precej blizu ene od mentoric, ki se je nato obrnila k eni od kolegic in jo vprašala: What did he say? In druga: Oh, it's a he? And I have NO idea. Pa spet nasmeh...
Čeprav moram reči, da se je prva od obeh kasneje celo zlomila do stopnje, ko je z obupanim izrazom vzdihnila: Do any of you even understand me? Gledoč na hlustljavo laco, seveda.

Sicer pa je na fakulteti kar nekaj stvari, ki jih zavidam in se jim klanjam: študentom ponujajo profesionalno psihološko in zdravstveno pomoč 24 ur na dan vsak dan v vsakem študentskem domu. Še več, vsaka skupna soba ima mizo za bilijard in kar je najpomembnejše, knjižnice morajo biti med delavniki odprte do 1 ponoči.

Hrast, ki na tla vihar ga zimski trešne...
Hrana je resnično mastna. Današnja ideja slavnostnega kosila je bil 1,5 metra dolg sendvič, pri čemer so bili trije in vsak drugega okusa. Za 15 ljudi. Za sladico pa... vsakemu svoja vrečka čipsa.

Aha, pa še nekaj. Virginia for lovers. Maryland for crabs. Go figure:P
 

Petek, 26. 8. 2011
Najbrž bom te dni še priden, nato bom postal tednik, celo mesečnik... čeprav se bojim, da sem slednje že več, kot bi to morda bilo potrebno....

Pa se vrnimo k pisanju. Včeraj sem menil, da česa hujšega  od potresa in bližajoče Irene sploh biti ne more?... no, danes imamo tornado warning in so nas zadržali kar na fakulteti v the Great Hall. Ja, imajo THE GREAT HALL, but unlike Hogwarts, it  looks more like a giant Canadian Hall with a fire place and all that goes along with it: high wooden ceilings, large windows, paintings of strange looking men etc.
Btw med tornadom v sobi s samimi okni - not cool.

No, te sobane imajo vse - AND I mean VSE - klimo. Čudovito, ne? Seveda, če le-ta ne bi bila nastavljena na 15 stopinj po ničlo. Ok, jih ima okoli 17, pa vseeno... zunaj je 35?!!! In potem vsi s seboj nosijo puloverje, da se oblačijo za predavanja. Moram priznati, da me ob vsakem prehodu zadane manjši šok... in pa manjša srčna kap. All good fun.
 

Torej, St. Mary's college je ogromen in ima svoje jadrnice in kajake, ki si jih študentje lahko izposojajo. Vse skupaj je kot nekakšno mestece, kjer se gradi na povezanosti, dajanju in prejemanju. Danes, na primer, smo prejeli učno uro ameriške kulture, v primeru, da privzamemo, da je ti dve besedi sploh mogoče neironično in nezaznamovano uporabiti skupaj v besedni zvezi. Predavateljica nam je med drugim razložila, da se pobje stoječ pri pisoarjih ne smemo pogovarjati predolgo, enako pa velja tudi za dekleta, ki bi morda potrebo, kakoršnokoli že bodi, opravljala v bližnjih kabinah. Poleg tega se umivajo in uporabljajo deodorant. In govore o čustvih, zato ne delajo grozotnih dejanj čustvene nestabilnosti. Oči profesorice so pri tem spodbudno motrile ubogega Gambijca, ki ni vedel, kaj hudega ga je zadelo, nato pa ga je še spodbudila. z besedami: ''In the US of A, it is OK to be gay! We will not have you beheaded for that''.

Sicer pa resnično vsi delajo za prijeten duh (aka atmosfero, da ne bo kdo mislil, da smo spet pri antiperspirantih). Uvodni nagovor predstojnice se je spremenil v kup barvastih študentov in študentk, ki so začeli plesati, in, mislim da, peti. High school musical reviwal. No Efron.

Ok, mislim, da imam dovolj. Vi pa tudi.

Kmalu. 


Ponedeljek, 29. 8. 2011

Javljanje ponovno v civilizaciji....:P

Irena je prišla in odšla... kakor so se je bali, ni bila niti niti nič posebnega, čeprav jo je spremljalo nekaj kavalirskih tornadov. Njeno krilo je segalo daleč in naše mestece ji je videlo kar globoko, čeprav kakšnih pretresov ni bilo več in se je do nas že... hm, zrabila:P Pač nekaj slabo zaigranih vrhuncev. Res pa je, da je še vedno vse mokro in nam kljub obrabi ni dala spati vse do jutra. 





Danes smo pomagali okolišnjim prijateljem čistiti po dvoriščih in vrtovih. Sam sem poskakoval po strehal in žagal veje, pela pa je tudi motorka, ki so jo nekateri gledali, kot da je to resnično orožje iz filma, and ''how in the world does one know how to use that''. Once again: Stooped Americans.

Sicer pa naj povem nekaj o okolišnji naravi in necivilizaciji. Čudovita je. Prekrasna. Nebeška. Povsod okoli nas je voda, kjer se reke lenobno zlivajo v morje. Sumim, da je polotok akumulacijskega nastanka, vsekakor pa je narava tu okoli še precej nedotaknjena. Kdo bi rekel, da smo le 2 uri od Bele Hiše.  Redke hiše, ki jih obdajajo sojina in koruzna polja so zgrajena na mestu, kjer so včasih domovali Indijanci plemena Jaocomaco, katerim so rahlo močvirni gozdovi nudili prava divjačinska bogastva. Skoraj vsak dan se v te gozdove podam v dir in srečujem neštete srne in vrste nizkoraslega jelena. Do sedaj sem že ugotovil, kje se vsak dan proti večeru zadržuje posebej velik trop jelenjadi, sredi njih pa prekrasen belin. Povsen bela srna. Vredna Severusa Snapa in Lily. Oh, yes, a HP reference.
Polje, sončni zahod, morje v ozadju in 3o slokih vratov, ponosnih rogovij in živahne mladine. Ja, mama narava skrbi za vse. Pa zajce plašim v poskoku, pa veverice, podlasice, kokošje orle (ali nekaj podobnega. V vsakem primer mislim, da so mrhovinarji). In pa psa. Z mano hodita na pohode sosedova kužka, Ruby in Charlotte, ki pa sta -  trum dum tudum- dvojezična. They speak Dog. And Chinese. Vsi ukazi so torej v kitajščini, zato sem se jih naučil tudi jaz. Mislim, da dejstva, da sem se naučil neka jmalega kitajščine nikoli ne bi postavil na CV z opazko, da so bile to nujne izkušnje za tek s psi. Ali pač. Dog's life. 



Ogledalo brez napak...

Sicer pa kljub vsej svoji stoični razumnosti te ljudje tukaj razumejo življenje z naravo na malo bolj čudaški način. Na primer okostja purana, ki ga pojedo, ponavadi vržejo kar za hišo. It's for the foxes. Res je, da je tam nekaj grmičevja. In res je, da lisice rade žive v podrasti. Ampak ne, če je to grmičevje ŽIVA MEJA.

Pa še nekaj. V vsej svoji liberalnosti, ljudje tu nimajo prav nobene taktilne sposobnosti. Example. Danes, ko smo delali kot budale, oz spet drugi kot intelektualci, so nas vsi hodili občudovat. Čudovito. In lastniki so bili navdušeni. You are like angels!!! I appreciate that, but could you pick up the bloody branch instead of stepping over it??! Bilo je vroče, da, hudimano vroče,in večkrat mi je bilo rečeno: Oh, you MUST be thirsty and TIRED. Da bi pa kdo pjačo prnesu, to pa ne!!!! Dejansko sem na koncu prosil za vodo in dobil nek smrdeč kanister iz plastike in kozarec za 0,03 žganje. Nobene malice, nič. Saj nisem prosil za zaseko. Ampak mogoče piškot? Čeprav sam ne pijem, bi v tistem primeru pivo stolkel kot nič, pa čeprav slovensko. Tako, da smo slovenci prave male radodajke in na to smo lahko ponosni.