Tuesday, November 20, 2012

Nekaj malega o več.

"And love dug a fountain of bliss in his heart, and he hoped he would never stop bleeding, for every drop was as clear as the sky and as light as hope. He knew that all eternity was worth living for one such moment." BOTBW

Človek. Nekaj zadnjih tednov se moje misli in pogovori z ljudmi vrte okoli človekovega bistva in njegove esence. Človek je jasen dokaz, da je v luči Matere Narave (bodisi z malo ali veliko začetnico) veliko več od vesoljnih naključij in slučajev ter veliko več od snovi, ki ga sestavljajo. Ali je človek vedno izpričevalec svojega ensa niti ni vredno razglabljati, ker bes tu ni na mestu. Ne želim posegati v verstva in prepričanja, niti nočem tega razmisleka z njimi obremenjevati. Dvomim, da mi bo uspelo misli prignati kaj dlje od puhličenja, a moram poizkusiti.

Človekova formula.

Č = N + O + C + H + Ca + P + ostale snovi + NNN.

Drugače povedano, če bi 80 kilogramskega človeka razstavili na nekaj snovnih kupčkov, bi dobili 53 kg kisika, 14,4 kg ogljika, 8 kg vodika, 2,4 kg dušika, 1,2 kg kalcija, 0,8 kg fosforja. Ostane nam še 0,2 kg za vso preostalo množico snovi. Lahko si mislim, da niti povprečni srednji šoli ne bi bilo težko priti do teh snovi, kaj šele najbolj vrhunskim znanstvenikom sveta, ki jim ideje in miselna moč preskakujejo vrh glave kot iskre in so najverjetneje zato vsi po vrsti plešati ali se barvajo. In vendar niti enden izmed njih ne bi mogel ustvariti človeka, vsaj ne drugače, kot je dano najpreprosteješemu neizobraženemu človeku. Kako torej lahko te gmote porodijo v svoji zmesi tri glavne lastnosti, ki po mojem mnenju določajo človeka? Razum, idejo in kot glavno - domišljijo. Leži odgovor v še nekem nadnaravnem delcu? Pa vendar je tak delec spet kemični element, in sam le stežka sprejemam, da so moji divji domišljiski svetovi zavrta fantazija enega ali več spolno neuravnovešenih ali v mladosti zatrtih prostih radikalov novih črk kemijske abecede.

Človek je torej dvakrat NOCH, ali več od snovnega, in ker tega ne upam imenovati duša, duh, ali posledica samsare, bom uporabil tako puhlo besedo, kot je več. Človeka določa človeški več, kot določa rastline rastlinski več in živali živalski več. Od vseh posamičnih je človeški najmočnejši, in mislim, da je eden od njegovih namenov ta, da svetu s pomočjo razuma in idej pomaga, hkrati pa širi njegovo majhnost v domišljijske svetove, ki ne poznajo fizičnih meja. Bolj človek doumeva majhnost sveta s pomočjo razuma, dlje prodira njegova domišljija in ga osvobaja občutka ujetosti. Anna Frank je v pisanju, ideji in notranjem svetu našla moč, da je letela preko zatemnjenih oken podstrešnih sobic. Tudi ta blog je pisanje, je ventil, ki ga zunanji svet v nelahkih časih zahteva. Pisanje in razmislek, sta torej sila in nuja, ki mora skrivati nekakšno gonilo, ki ga človek ne pozna.  

Več je torej od človeka in za človeka. Sam celo menim, da vsak človeški več izvira iz istega več, ki povezuje vse nas z vsemi ostalimi, rastlinami, živalmi, vesoljem, če hočete. A najprej k človeku. Ko mu priznamo več, ideje Leonarda da Vincija nekaj stoletij pred njihovim udejanjanjem niso več nemogoče. Več, ki je v človeku, a izvira tudi zunaj njega, omogoča določenim ljudem, da porodijo ideje zunaj svojega časa, imajo sposobnosti, ki jih ljudem ne bi pripisali in imajo domišljijo, ki je drugi ne morejo zapopasti. Človek večjega čudeža od udejanjanja svojega polnega potenciala na potrebuje.

Ko priznamo ljudem njihov več, dopustimo tudi obstoj pravih zdravilcev, vizionarjev, neverjetnih piscev, znanstvenikov, dobrodelnikov, karizmatikov... a hkrati tudi zlikavcev in človeške nesnage. Razum človeku daje izbiro, a hkrati odgovornost. Upam in verjamem, da ljudje najdejo plačilo za svoja dejanja, pa tudi kazen za zlorabo svojega več, čemur smo tako pogosto priča. Adolf Hitler je bil neverjeten karizmatik, pa tudi slikar in pisec. Imel je silovit in nesporen več, a tako hudo izrabljenje ne mine brez kazni.  

Človek lahko s svojimi mislimi usmerja več, in če so misli dovolj močne in iskrene, se mu morda mreža teh več odzove. Sam sem prepričan, da si pot v življenju pomembno sooblikujemo z lastnimi željami in mislimi ter dosegamo cilje, če si jih resnično zaslužimo in želimo. V vsakem leži več, ki določa njegovo vlogo v spletju nevidnih niti, in pot do samoodkrivanja leži prav v odkrivanju svojega klica in svojega več. Najpomembnejše pa je, da človeški več zdravi. Ker je tako odvisen od sobivajočih več, in se udejanja v tem sobivanju, je odkrit stik pomemben. Ni slučaj, da je človeški objem najprijetnejši občutek misli in duha. Gre za sklenjen krog, kjer se najbližje stikata dve srci in toplina človeškega telesa, in sredi katerih več zasije s tako silovitostjo, da prisotne sili v nasmeh in občutek sreče, pa čeprav niso telesno udeleženi. Odkrito menim, da večjega občutka varnosti od objema ni. Ste bili kdaj v sami sredini skupinskega objema? Če ste v danem trenutku sposobni črne misli, se vas bojim. Človeški dotik zdravi in prav v današnjem svetu, ko se ljudje velikih mest bojijo osebnega stika, se bolezni širijo, a ne le telesne, temveč predvsem duševne, katerim v kemiji ni pomoči.

Zatorej na tem mestu hvala Prijateljem, ki ste mi v teh tednih pokazali, kako je stati sredi samega vodnjaka energije in iz trenutka črpati vse življenje. Celine ima prav.



1 comment:

  1. Naključje = na ključ, t.j., kakor mi razumemo besedo naključje, mora biti nesporazum, lost in translation of our one mind ... na ključ pomeni, da je vse pod točno določenim ključem.

    ReplyDelete